O´Sullivan McCarthy Mussel Development Ltd - Ireland - 44460/16
Začasna prepoved komercialnega ulova mussel seed zaradi prilagoditve direktivi EU - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnik je podjetje, ki se ukvarja z gojenjem, nabiranjem in prodajo školjk in je vsako leto pridobilo potrebne licence in dovoljenja za svojo dejavnost. Konkretno pristanišče, v katerem so imeli svoje školjčišče, je postalo predmet dveh direktiv EU v zvezi z zaščito okolja.
Decembra 2007 je SEU izdalo sodbo v zadevi Komisija proti Irski (C-418/04), s katero je ugotovilo, da Irska ni izpolnila svojih obveznosti o zgoraj omenjenih direktivah. Glede na izdano sodbo so irske oblasti menile, da ni bilo več zakonito, da bi v zalivu dovoljevale komercialne dejavnosti, dokler ne bi bili sprejeti ustrezni ukrepi, zato so od junija 2008 dalje prepovedale lovljenje školjčnih mladic oz. mladih školjk. Oktobra 2008, potem ko so bila uspešno zaključena pogajanja med irsko vlado in Evropsko komisijo, je pritožnica ponovno lahko začela s poprej nedovoljeno dejavnostjo, vendar pa so v vmesnem času naravni sovražniki že uničili rastišča; ker školjke potrebujejo dve leti, da dozorijo, je pritožnica utrpela finančno škodo v letu 2010, saj ni imela školjk za prodajo. Odškodninske odgovornosti države pred domačimi sodišči ni uspešno uveljavljala.
Pravo:
Člen 1, Protokol št. 1: Pritožba spada v okvir varstva po prvem členu Prvega protokola, saj se spor nanaša na lastnino, konkretno na podvodno dejavnost pritožnice. Začasna prepoved izvajanja dela njenih dejavnosti, kar se šteje za omejitev lastnine, je vplivala na običajno vodenje posla, zato jo lahko štejemo kot poseg v pritožničino pravico do mirnega uživanja lastnine, vključno z ekonomskim interesom, povezanim z opisanim poslom in zato je bila pritožba dopustna. Sodišče je zaradi začasne narave izrečene omejitve poseg opredelilo kot kontrolni ukrep nad uporabo lastnine.
Glede vprašanja zakonitosti posega Sodišče ne dvomi ne o naravi in namenu izrečene omejitve v letu 2008 ne o njeni pravni podlagi. Pritožnica je imela konstanten stik z vlado in je bila obveščena o vseh relevantnih dogajanjih; niti ni bilo zatrjevano, da bi pritožnica ne bila seznanjena s tekom pravnih postopkov pred evropsko komisijo oz. s sodbo SEU.
Poseg je imel jasen cilj zaščite okolja in izrečeni ukrep je bil sprejet, da bi se zagotovila skladnost ravnanja tožene države z njenimi obveznosti po pravu EU, kar je legitimen in pomemben splošni interes.
Tožena država ni bila v celoti prikrajšana za svobodo pri izbiri ukrepov, kako bo zagotovila skladnost z relevantno direktivo in sodbo SEU, zato Sodišče ni moglo uporabiti načela o enakovredni zaščiti iz zadeve Bosphorus.
Pri presojanju upravičenosti posega je Sodišče upoštevalo, da je bila pritožnica vključena v gospodarsko dejavnost, ki je podvržena striktnim in natančnim predpisom s strani domačih oblasti, in je opravljala svojo dejavnost v skladu s pogoji, ki so bili dogovorjeni vsako leto sproti na podlagi izdanega dovoljenja. Slednje je vsebovalo tudi pogoj, da ni bilo dovoljeno nabirati školjčnih mladic v območju zaliva, v katerem je bila ta dejavnost prepovedana s strani ministra. Nadalje, za oceno Sodišče je bilo pomembno, da je vrhovno sodišče soglasno ugotovilo, da ni obstajala nobena pravna podlaga za pritožnico, da bi utemeljeno pričakovala, da bi delovala tako kot običajno tudi v letu 2008, potem ko je bila izdana sodba SEU z vsebino, da se Irska ni podredila relevantnim določbam prava EU.
Drugič, pritožnica je gospodarska družba in zato se ne more sklicevati na nepoznavanje relevantne pravne ureditve in njen razvoj. Še več, od nje bi se pričakovalo, da bo s še večjo skrbnostjo sprejemala odločitve o svojih dejavnostih in posebno pozornost posvečala oceni rizika, ki je z dejavnostjo povezan. Pritožnica je kupila novo ladjo v maju 2008, čeprav bi se takrat že morala zavedati nevarnosti za obseg svojega običajnega poslovanja, in to vsaj od decembra 2007, ko je bila izdana sodba SEU.
Še več, Sodišče ni moglo slediti trditvam, da je pritožnica izgubo v letu 2010 utrpela kot neizogibno in neposredno posledico začasne prepovedi oz. zaprtja zaliva v letu 2008. Pritožničine dejavnosti namreč niso bile v celoti prekinjene v letu 2008 in država je uspela s Komisijo doseči dogovor, na podlagi katerega je dovolila nabiranje školjk precej hitreje, kot je bilo sprva mišljeno, in sicer že od oktobra 2008 dalje. To seveda ni moglo vplivati na izgubo v zvezi z letom 2008, v nadaljnjih letih pa bi pritožnica lahko pričela s svojo običajno dejavnostjo v polnem obsegu.
To, da je bilo ugotovljeno, da tožena država ni izpolnila svojih obveznosti po pravu EU, v smislu in namenu člena 1 Protokola št. 1, ne sme zmanjševati pomembnosti cilja sprejete omejitve ali zmanjševanja teže sprejetega ukrepa. Vse dotlej, dokler SEU svoje sodbe ni izdalo, je toženi državi težko očitati, da bi se morala zavedati obsega in posledic ukrepa, ki jih je sodba prinesla s sabo. Zato Sodišče ni imelo podlage, da bi naknadno preverjalo oz. tehnično ocenilo ravnanje oblasti, ki so izključevale možnost, da bi se zaliv odprl že prej. Čeprav so ocene vplivov na okolje morda kazale na to, da popolna prepoved ni bila nujna, je bila tožena država z vidika prava EU dolžna dokazati odsotnost kakršnegakoli rizika za varovano dobrino. Nacionalne oblasti so imele široko polje proste presoje, da glede obveznosti po evropskem pravu dosežejo usklajenost na nacionalni ravni in znotraj sprejemljivega časovnega okvira. Čeprav pritožnica vidi anomalijo in celo arbitrarnost v tem, da je bilo prepovedano zgolj nabiranje školjčnih mladic, torej le en tip dejavnosti, medtem ko podobne dejavnosti, kot na primer nabiranje že zrelih školjk ni bilo, Sodišče ugotavlja, da je bilo primarno in največ bremena za odločitev o naravi in obsegu dolžnih ukrepov sprejetih znotraj polja proste presoje nacionalnih oblasti. Delne restrikcije, ki so se nanašale na gospodarske aktivnosti v zalivu, v primerjavi s popolno prepovedjo vseh dejavnosti, kažejo v večji meri na korist kot pa na prikrajšanje pritožnice.
Sodišče torej ni ocenilo, da bi sprejeti ukrep pomenil posamično in čezmerno breme za pritožnico oz. da tožena država ni izpolnila svojih obveznosti in dolžne skrbi pri iskanju pravičnega ravnotežja med splošnim interesom skupnosti in zaščito pravic posameznikov.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Sodišče tudi ni ugotovilo kršitve po 1. odstavku 6. člena Konvencije glede trajanja postopka pred domačimi organi.
Glej tudi:
- Bosphorus Hava Yollari Turizm ve Ticaret Anonim Şirketi v. Ireland (GC), 45036/98, Information Note 76
- Malik v. the United Kingdom, 23780/08
- Avotinš v. Latvia (GC), 17502/07, Information Note 196
Full & Egal Universal Law Academy