Ottan - France - 41841/12
Svoboda izražanja
Opozorilo, izrečeno odvetniku zaradi njegovih izjav v medijih potem, ko je zapustil sodno dvorano - kršitev
Dejstva:
Pritožnik je bil odvetnik očeta mladoletnika, ki ga je ubil žandar marca 2003. Smrt je povzročila nemire v četrti, iz katere je izvirala žrtev, ki je živela v skupnosti tujcev. Zadeva je bila obravnavana pred porotnim sodiščem, žandar pa je bil v oktobru 2009 oproščen storitve kaznivega dejanja nasilništva, ki je povzročilo smrt brez naklepa, in sicer po končanem postopku, ki je bil opravljen v zelo napetem ozračju. V nekaj minutah, ki so sledile po izreku sodbe, so novinarji zaradi občutljivosti in odmevnosti procesa izpraševali pritožnika. Na vprašanja, ali je pričakoval takšno sodbo, je pritožnik odgovoril: „ves čas sem vedel, da je to mogoče. Popolnoma bela porota, izključno bela, brez predstavnikov same skupnosti (...), pot do oprostilne sodbe je bila popolnoma odprta, to ni presenečenje.“
V decembru 2010 je pritožbeno sodišče pritožniku izreklo opomin. Kasacijsko sodišče je pritožbo zavrnilo v juniju 2012.
Pravo:
Člen 10: Disciplinska sankcija, izrečena pritožniku, predstavlja poseg v izvrševanje njegove pravice do svobode izražanja, določene z zakonom, ki zasleduje legitimni cilj varstva časti ali pravic drugega in zagotavljanja avtoritete in neodvisnosti sodne veje oblasti.
Pritožnikova izjava predstavlja odgovor na vprašanje novinarja, potem ko je bila oprostilna sodba že razglašena in ko je bil postopek pred sodiščem končan. Torej ne predstavlja „sodno obravnavanega dejanskega stanja“, glede katerega uživa vsak odvetnik sodno imuniteto. Sodišče pa presoja zadevo v skladu z elementi, ki jih je navedlo v sodbi Morice proti Franciji (29369/10, 23. 4. 2015, Informacijsko poročilo 184), in sicer upoštevaje: i) položaj pritožnika in pomen njegove izjave v okviru obrambe svojega klienta, ii) prispevek k razpravi, ki je javnega značaja, iii) naravo sporne zadeve, iv) posebne okoliščine v zadevi in v) naravo izrečene sankcije.
i) Sporna izjava pomeni kritiko, naslovljeno na generalnega državnega tožilca, ki bi moral vložiti pritožbo proti oprostilni sodbi, pritožnik pa bi tako imel možnost predstaviti obrambo svojega klienta pred porotnim sodiščem v razširjeni sestavi.
ii) Trditve pritožnika, ki se nanašajo na postopek pred sodiščem z udeležbo laične porote in potek kazenskega postopka zaradi uporabe ognjenega orožja s strani sil reda, pomenijo prispevek v okviru razprave, ki je splošnega značaja, in sicer v kontekstu medijsko obarvane zadeve. Nacionalne oblasti bi torej morale zagotoviti raven varstva svobode govora, in sicer v okviru posebej zoženega polja proste presoje.
iii) Pritožnikove trditve ne očitajo poroti kakšnih rasnih predsodkov. Predstavljajo splošno ugotovitev o povezavi med sestavo porote in oprostitvijo žandarja. Izhajajo iz načelne kritike funkcioniranja kazenskega sodstva, socialnih razmerij, vprašanja raznovrstnosti pri izboru sodnikov in povezav z njihovim izvorom, odločanjem in neodvisnostjo. Še več - pritožnik ni zatrjeval ničesar drugega kot možnost oprostitve, ne pa tudi njeno gotovost, kar narekuje kritično razpravo, in ni očital sistemske pristranskosti, ki bi bila nezdružljiva z ugledom, ki ga mora sodstvo uživati. Čeprav sporne izjave kažejo na to, da je pritožnik želel šokirati javnost, pa izjave hkrati ne predstavljajo vrednostne sodbe, ki temelji na zadostni dejstveni bazi, ki se umešča v razpravo o sodstvu na državnem kot tudi na mednarodnem nivoju in predstavlja dovolj tesno povezavo z dejstvi konkretnega primera v luči socialnega in političnega konteksta zadeve.
iv) Pritožnikovi predlogi bi morali biti razumljeni v kontekstu, v katerem je bila izdana sodba. Nanašajo se na skupek vseh dejavnikov - porotnega sodišča, poklicnih sodnikov in porote. Vendarle pa okoliščine konkretnega primera ne omogočajo ugotovitve, da gre za poseg v avtoriteto in neodvisnost sodne veje oblasti, kar bi lahko upravičilo pritožnikovo obsodbo.
v) Pritožniku je bil naložen opomin, ki predstavlja najmilejšo sankcijo v disciplinskem postopku. Vendarle ta obsodba za odvetnika ni nevtralna. Čeprav gre za milo sankcijo, to ne zadostuje samo po sebi za dopustnost posega v svobodo izražanja pritožnika.
Upoštevajoč vse skupaj, predstavlja obsodba pritožnika nesorazmeren poseg v njegovo pravico in svoboščino do izražanja, ki ni bila potrebna v demokratični družbi.
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: Ugotovitev kršitve zadostuje sama po sebi za povrnitev nepremoženjske škode.
Full & Egal Universal Law Academy