Paradiso and Campanelli - Italy - 25358/12 (GC)
Odvzem otroka, ki se je rodil s pomočjo nadomestnega materinstva v tujini, ko se je ugotovilo, da noben od para nima biološke povezave z otrokom - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnika sta italijanska državljana in poročena. Sklenila sta dogovor o nadomestnem materinstvu v Rusiji in otrok se je rodil v Moskvi, kjer je bil izdan tudi rojstni list. V njem sta bila kot starša navedena oba pritožnika, ne da bi se omenjalo nadomestno materinstvo. Prvi pritožnik je otroka pripeljal v Italijo. Pritožnika sta predlagala registracijo rojstnega lista pri pristojnem upravnem organu. Zoper pritožnika je bil sprožen kazenski postopek, ki je še vedno odprt. Sodišče je odločilo, da se pritožnikoma otroka odvzame (kar je bilo izvršeno, ko je bil otrok star približno 8 mesecev) in se ga v postopek posvojitve. Oblasti so tudi zavrnile registracijo rojstnega lista in pritožnikov niso vpisale kot otrokovih staršev. DNK testi ni pokazal biološke povezave med otrokom in očetom - pritožnikom. Ko so odločili o odvzemu otroka, so oblasti upoštevale protipravnost ravnanja pritožnikov po italijanskem pravu (sklenitev pogodbe o nadomestnem materinstvu v nasprotju s pravili, ki veljajo za oploditev z biomedicinsko pomočjo in dejstvo, da sta otroka pripeljala v Italijo v nasprotju s predpisi o posvojitvi) in nujnost situacije, saj se je otrok štel za zapuščenega.
Pravo:
Sodišče je v senatu ugotovilo kršitev pravic pritožnikov po 8. členu Konvencije, medtem ko je veliki senat odločil, da kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja ni, saj družinsko življenje ni bilo vzpostavljeno, prav tako pa tudi ne posega v zasebno življenje pritožnikov.
Poudariti je treba, da je bilo polje odločanja velikega senata precej omejeno. Veliki senat se ni ukvarjal niti z vprašanjem (ne)registracije tujega rojstnega lista niti z vprašanjem priznanja starševskega razmerja v zvezi z otrokom, rojenim v posledici sklenitve dogovora o nadomestnem materinstvu, saj senat pritožbe v tej smeri ni dopustil zaradi neizkoriščenosti domačih pravnih sredstev. Prav tako veliki senat ni obravnaval ločenih pritožb, ki sta jih v imenu otroka vložila pritožnika, saj je slednje zavrgel že senat. (drugače Mennesson v. France, par. 96 - 102 in Labassee v. France, par. 75 - 81).
Veliki senat je tako obravnaval le ustreznost ukrepa trajnega odvzema otroka po 8. členu Konvencije. Trije razlogi so po sodbi velikega senata pretehtali v škodo pritožnikov:
- protipravnost njunega ravnanja,
- neobstoj biološke vezi pritožnikov z otrokom in
- kratkotrajnost sobivanja z otrokom (ker so italijanske oblasti tako hitro odzvale z odvzemom).
Veliki senat je odločil, da odnos pritožnikov z otrokom ne spada v sfero družinskega življenja, saj njihove osebne vezi niso pomenile dejanskega družinskega življenja.
Sodišče se je sklicevalo na svoje prejšnje primere (Wagner and J.M.W.L. v. Luxembourg, Moretti and Benedetti v. Italy in Kopf and Liberda v. Austria), ko je ocenjevalo kvaliteto odnosa: upoštevalo je vlogo, ki sta jo imela pritožnika in kot ključno - trajanje skupnega življenja. Čeprav je sodišče priznalo pritožnikoma, da sta razvila „projekt starševstvo“ in se čustveno navezala na otroka, je bilo bistveno, da med njima in otrokom ne obstaja nikakršna biološka vez, njihov odnos je bil kratkotrajen in pravno razmerje z otrokom nikoli ni bilo razjasnjeno ali gotovo (sporna je skladnost izdanega rojstnega lista z ruskim pravom, pritožnika sta ravnala v nasprotju z italijanskimi predpisi o umetnih oploditvi in posvojitvi).
Zadeva pa je spadala tudi v obseg varstva zasebnega življenja, kolikor se je nanašala na odločitev pritožnikov, da postaneta starša (S. H. and others v. Austria (GC), par. 82). Ker so se domača sodišča ukvarjala tudi z vprašanje biološke vezi med drugim pritožnikom in otrokom, je ugotovitev tega genetskega dejstva imela vpliv na njegovo osebnost in odnose.
Glavno vprašanje se je nanašalo na sorazmernost (proporcionalnost) izpodbijanega ukrepa s posegi v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Veliki senat je ugotovil, da so italijanska sodišča našla pravo ravnotežje med nasprotujočimi si interesi javnega značaja in zasebnim interesom pritožnika, pri čemer imajo nacionalna sodišča široko polje proste presoje. Veliki senat se je usmeril zlasti na presojo težke odločitve, pred katero je bilo postavljeno italijansko sodišče - na eni strani dovoliti pritožnikoma, da nadaljujeta svoj graditi svoj odnos do otroka, s čimer bi legalizirali protipravno situacijo, ki sta jo pritožnika sama ustvarila (kot izvršeno dejstvo), po drugi strani pa ukrepati tako, da se otroku zagotovi družina skladno s predpisi o posvojitvi.
Sodišča so s svoji odločitvijo najprej zadovoljila splošni interes, saj so prekinili protipravno stanje, ki se je dotikalo občutljivih etičnih dilem (pravica od poznavanja izvora, posvojitev, nadomestno materinstvo, zaščita mladoletnikov, nadomestno materinstvo v tujini). Hkrati so zaščitila otrokov interes, saj je bilo ugotovljeno, da otrok z odvzemom ne bo utrpel hujše ali nepopravljive škode zaradi ločitve od pritožnikov.
Kar pa se tiče interesa pritožnikov, Sodišče ne more podceniti vpliva ločitve od otroka na njuno zasebno življenje oz. povedano bolj splošno, ni moglo ignorirati hude čustvene stiske, v kateri se znajdejo posamezniki, ki si želijo postati starši, pa želje ne morejo uresničiti.
Ugotovljeni javni interes tudi z vidika primerjalnega prava pretehta nad interesi posameznikov, zato je veliki senat odločil, da bi drugačna odločitev, ki bi tolerirala nadaljnje bivanje otroka pri pritožnikih in bi verjetno vodila v posvojitev otroka s strani pritožnikov, pomenila legalizacijo protipravne situacije, ki sta jo ustvarila sama pritožnika s kršenjem pomembnih pravil italijanskega prava.
Sklep: ni kršitve (8 glasov proti 6)
Glej tudi: Giusto, Bornacin and V. v. Italy, 38972/06, Information Note 97; Wagner in J. M. W. L. v. Luxembourg, 76240/01, Information Note 98; Moretti and Benedetti v. Italy, 16318/07, Information Note 129; Kopf and Liberda v. Austria, 1598/06; Labassee v. France, 65941/11, Information Note 175; Mennesson v. France, 65192/11, Information Note 175
Full & Egal Universal Law Academy