Peruzzi - Italy - 39294/09
Obsodba zaradi odvetnikovega obrekovanja sodnika v pismu, poslanem drugim sodnikom istega sodnega senata
V letu 2001 je pritožnik, odvetnik, poslal na Vrhovni sodni svet (CSM) pismo, v katerem se je pritožil zaradi ravnanja sodnika X sodnega senata iz Lucquesa. O vsebini tega pisma je nato obvestil s „cirkularnim pismom“ več sodnikov istega senata, ne da bi pri tem izrecno navedel ime sodnika X. V prvem delu pisma je razgrnil odločitve, sprejete s strani tega sodnika v zapuščinskem postopku; drugi del pisma je vseboval opis ravnanja, ki se po njegovem mnenju ne spodobi sodnikom, pri čemer je izrecno navedel „zavestno se zmotiti z zvijačnim namenom oziroma na podlagi velike zmote ali pa na podlagi pomanjkanja zahtevane dolžnostne skrbnosti“. Sodnik X je vložil tožbo proti pritožniku zaradi obrekovanja. V letu 2005 je sodni senat obsodil pritožnika zaradi obrekovanja in mu določil štirimesečno zaporno kazen. Ugotovil je, da je pritožnik prekoračil meje pravice do kritike, ko je zatrjeval, da se je sodnik X namerno „zmotil“, kar je hudo prizadelo sodnikovo čast. Za sodni senat ni bilo nobenega dvoma, da je bil sodnik X objekt obtožbe, ki jo je cirkularno pismo vsebovalo. Pritožnik je vložil pritožbo. V letu 2007 je pritožbeno sodišče spremenilo kazen in je prostostno kazen spremenilo v denarno (400 €). Pritožnik je bil obsojen tudi na plačilo odškodnine v znesku 15.000 € za nepremoženjsko škodo. V letu 2008 je kasacijsko sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo.
Ta zadeva se dotika izjav, izrečenih s strani odvetnika izven sodne dvorane, kot v zadevi Morice c. France[1]. Sodišče ne pritrjuje stališču pritožnika, po katerem predmetne kritike v njegovem pismu niso uperjene proti sodniku X, temveč proti italijanskemu sodnemu sistemu kot celoti. Predmetno pismo vsebuje dele, v katerih se je pritožnik pritoževal zaradi ravnanja sodnika X ter povzel bistvene elemente sodnega spora, v okviru katerega je po pritožnikovem stališču sodnik X izdal nepravično odločbo. Čeprav drugi del cirkularnega pisma omenja „splošna razmišljanja“ o ravnanjih, ki jih sodniki ne bi smeli izvrševati, se kljub temu to pismo ne more razlagati drugače kot kritika ravnanja sodnika X, upoštevajoč prvi del pisma, ki je vseboval razlago sprejetih odločitev v postopku za razdelitev dediščine.
Sodišče je torej ugotavljajo, ali so obtožbe, uperjene proti sodniku X, presegle meje kritike, ki je še dopustna v demokratični družbi. Prvi očitek, oblikovan s strani pritožnika proti sodniku, o njegovih odločitvah kot krivičnih in arbitrarnih, ne predstavlja prekoračene kritike, ker se nanaša na vrednostne sodbe, ki v skladu s sodno prakso Sodišča niso podvržene presoji njihove točnosti. Takšen pristop temelji na dejstvu, da je bil pritožnik zastopnik ene od strank v postopku razdelitve dediščine. Drugi očitek - da je sodnik „vnaprej sprejel odločitev in da se je zavestno zmotil – storil goljufijo ali vsaj ravnal v hudi zmoti ali na podlagi pomanjkanja potrebne skrbnosti“ - izraža prezir o odločitvi sodnika X z vidika etičnih dolžnosti, ki so sestavni del ravnanja sodnika, očitajoč tudi zagrešitev kaznivega dejanja (sprejem sodnikove odločitve, ki temelji na namerni zmoti in celo na podlagi zlorabe položaja). Cirkularno pismo odreka sodniku X nepristranost, neodvisnost in objektivnost, ki mora odlikovati delovanje sodstva. Pritožnik tudi ni v nobenem trenutku poskušal preveriti realnost očitkov o ravnanju, ki ga je pripisoval sodniku X in ni ponudil nobenega dejstva kot dokaz o obstoju sodnikove prevare pri sprejemu odločitev. Po ugotovitvah Sodišča so njegove navedbe o sodnikovi zlorabi položaja utemeljevane le na podlagi okoliščin, da se je sodnik odločil zavrniti zahtevke pritožnika, ki jih je ta vložil v korist svoje stranke. Še več, pritožnik tudi ni počakal na izid postopka, ki ga je sprožil proti sodniku X pred CSM in je že pred tem poslal pismo. Pritožnikove kritike tudi niso bile naslovljene javnosti in tudi niso bile zatrjevane v okviru sodnega postopka o razdelitvi dediščine, kar razlikuje to zadevo od zadeve Nikula proti Finski (31611/96 z dne 21. 3. 2002). Izven postopka je bilo poslano pismo, poslano sodniku X in mnogim drugim sodnikom sodnega senata Lucquesa, kar pa bi lahko škodovalo časti in dobremu imenu sodnika. Končno je bila na podlagi pritožbe pritožnika prostostna kazen nadomeščena s plačilom nizkega zneska denarne kazni 400 €, ki je bila za povrh še odložena. Prav tako odškodnina, prisojena sodniku v znesku 15.000 €, ni prekomerna. Obsodba pritožnika zaradi obrekovalnih izjav v cirkularnem pismu in kazen, ki mu je bila naložena, nista nesorazmerni z vidika zasledovanih legitimnih ciljev, upoštevajoč varstvo časti in dobrega imena drugega in upoštevajoč varstvo avtoritete in nepristranosti sodne veje oblasti. Razlogi, ki so jih podale italijanske sodne oblasti, so bili zadostni in primerni za utemeljitev tovrstnih ukrepov.
Zaključek:
Ni kršitve (5 glasov proti 2)
[1]Morice c. France, 29369/10, 23. 4. 2015
Full & Egal Universal Law Academy