Popov and Others - Russia - 44560/11
Spoštovanje doma
Izselitev žena iz službenih stanovanj, ki so bila s strani države kot delodajalca zagotovljena njihovim možem, po petih letih nedovoljenega bivanja v njih - kršitev
Dejstva:
Pritožniki so člani štirih družin, ki so od leta 1990 dalje prebivali v prostorih samskega doma, ki jih je za svoje zaposlene odrasle moške priskrbel njihov delodajalec – varnostna služba Ministrstva za finance. 2001 je bila stavba prenesena v premoženje zveznega proračuna. V letih od 2002 do 2005 so se odrasle ženske – pritožnice priselile v prostore svojih mož, mladoletni pritožniki pa so bili rojeni in so pričeli živeti v prostorih samskega doma skupaj s svojimi starši med leti 2003 in 2009.
V letu 2010 je država na sodišču zahtevala izselitev odraslih ženskih pritožnic, saj za bivanje družinskih članov v prostorih samskega doma ni bilo pravne podlage oziroma je bilo njihovo bivanje izrecno prepovedano. Sodišče je izselitvene naloge izdalo, vendar še niso bili izvršeni.
V letu 2012 so domača sodišča v ločenem postopku odločila, da odrasli moški pritožniki in njihovi mladoletni otroci ne smejo biti izseljeni, saj jim ni bila zagotovljena nadomestna nastanitev, niti niso bili upravičeni do socialnega stanovanja.
Pravo:
Ker so pritožnice - odrasle ženske živele v samskem domu vsaj zadnjih pet let, je bilo te prostore šteti za „dom“ v smislu 8. člena Konvencije. Čeprav izselitev še ni bila izvršena, že sama obveznost, da prostore izpraznijo, pomeni poseg v njihovo pravico do spoštovanja doma.
Poseg je sicer imel pravno osnovo in je zasledoval legitimen cilj zaščite pravic tretjih. V zvezi s tem ciljem je sodišče ugotovilo, da država ni v zadostni meri individualizirala teh tretjih, torej posameznikov, katerih pravice naj bi s tožbo za izselitev pritožnic zasledovala, da bi bilo sploh mogoče opraviti tehtanje interesov teh tretjih oseb in njihovih osebnih okoliščin s situacijo pritožnic. Država je izkazala le interes proračuna, in sicer željo pridobiti lastninsko pravico in posest od pritožnic, ki so prostore zasedale brez pravne podlage. Domača sodišča so pri svoji sodbi upoštevala naslednje okoliščine: da so pritožnice zasedale prostore brez pravne podlage; da so imele svoje prebivališče registrirano na drugem naslovu; da so obdržale pravico do uporabe drugih bivališč in kot zadnje, da so imele možnost, da se odločijo, s katerim od staršev bodo mladoletni otroci živeli.
Pomanjkanje pravne podlage za bivanje v stavbi je relevanten element za oceno sorazmernosti posega – torej izselitve, enako velja tudi za možnost nadomestne nastanitve. Domača sodišča pa niso v zadostni meri pretehtala specifičnih osebnih razmer. Kakor izhaja iz gradiva, je vsaka družina namreč zasedala eno sobo in bi v primeru izselitve ženskih pritožnic možje in otroci nadaljevali z bivanjem v prav isti sobi. Še več, zakladništvo ni zahtevalo od domačih sodišč, da naj bodo sobe dodeljene komu drugemu, ali da se v te iste sobe lahko naselijo tretji, ko bi se iz njih izselile in s tem prostor sprostile pritožnice. Glede na tako dejansko stanje domača sodišča niso uravnotežila nasprotujočih si pravic in v posledici niso vzpostavila ustreznega razmerja med izselitvijo in pravico pritožnic do spoštovanja njihovega doma. Zato ta poseg – odrejena izselitev ni bila nujna v demokratični družbi.
Sklep: Kršitev v škodo odraslih žensk ugotovljena (soglasno).
Člen 41: Vsaki pritožnici na račun nepremoženjske škode 7.500 EUR.
Glej tudi:
- Connors v. the United Kingdom, 66746/01, Information Note 64
- McCann v. the United Kingdom, 19009/04, Information Note 108
Full & Egal Universal Law Academy