V zadevi Radivojević proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: Ga J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. L. CAFLISCH,
G. V. ZAGREBELSKY
G. E. MYJER,
G. DAVID THOR BJORGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 6. aprila 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Primer izvira iz pritožbe (št. 41511/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Ljubinko Radivojević (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 4. novembra 2002.
2. Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vladan) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, daje bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bit udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije).
4. Dne 15. septembra 2004 je Sodišče sklenila, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
1. Pritožnik je bil rojen leta 1963 in živi v Velenju.
2. Dne 15. februarja 1996 seje pritožnik poškodoval v nesreči pri delu. Delodajalec pritožnika je bil zavarovan pri zavarovalnici ZA.
1. Dne 13. oktobra 1997 je pritožnik sprožil pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico ZA in zahteval odškodnino v višini 1.512.973,00 tolarjev (približno 6.310 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpel.
Med 13. julijem 1998 in 25. oktobrom 2002 je pritožnik vložil šestnajst pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov.
Dne 5. februarja 1998 in 17. novembra 1998 je pritožnik vložil zahtevek za določitev naroka za obravnavo.
Od osmih obravnav, ki so bile opravljene med 23. junijem 1998 in 14. januarjem 2003, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika.
Med postopkom je sodišče imenovalo štiri sodne izvedence medicinske stroke in zaprosilo za dve dodatni izvedeniški rnnenji.
Pritožnik in ZA sta ugovarjala imenovanju nekaterih izvedencev.
Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožnikovi zahtevi, je bila 24. januarja 2003 vročena pritožniku.
1. Dne 7. februarja 2003 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Pritožila se je tudi ZA.
Sodišče je 7. aprila 2005 ugodilo obema pritožbama in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo na sodišče prve stopnje.
Sklep je bil 6. maja 2005 vročen pritožniku.
1. Postopek še traja pred sodiščem prve stopnje.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
1. Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
» Vsakdo ima pravico, da o njegovih civit]lih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča sodišče.«
2. Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnasti.0
A. Dopustnost
1. Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
2. Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
3. Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveni, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
4. V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
5. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
1. Člen6 §1
1. Obdobje, ki gaje treba upoštevati, se je začelo 13. oktobra 1997, ko je pritožnik sprožil postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju in se še eni končalo. Obdobje, ki gaje treba upoštevati, torej traja več kot osem let in pet mesecev na treh stopnjah sojenja.
2. Sodišče ponovno poudarja, daje treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika vsporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender prati Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VIl).
1. Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, daje bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.
Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.
2. Člen 13
2. Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla prati Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da H v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
3. Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.
II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJI
1. Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, daje prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.
A. Škoda
1. Pritožnik je zahteval 10.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo.
2. Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala.
1. Sodišče meni, daje pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 3.200 EUR.
B. Stroški in izdatki
1. Pritožnik je zahteval tudi približno 1.690 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
2. Vladaje zahtevku oporekala po višini.
3. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vlažili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, daje pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamrxdne obresti
1. Sodišče ocenjuje, daje primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki seji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, daje pritožba dopustna;
2. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
3. razsoja, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
4. razsoja,
a. da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, 1w postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 3.200 EUR (tri tisoč dvesto evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
b. da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.
Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 27. aprila 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in. 3 Pravil Sodišča.
Vincent BERGER Sodni tajnik
John HEDIGAN Predsednik
Full & Egal Universal Law Academy