Irina Smirnova - Ukraine - 1870/05
Spoštovanje doma
Pozitivna obveznost
Pomanjkanje ustreznega pravnega sredstva za zaščito posestnika stanovanja pred nadlegovanjem, ki ga izvajajo sostanovalci - kršitev
Dejstva:
Pritožnica je starejša gospa, ki je dolga leta živela v enosobnem stanovanju, ki ga je nato skupaj s svojim odraslim sinom po enakih delih pridobila kot (so)lastnica po privatizacijski shemi. Sin je svoj delež na stanovanju dal tretji osebi, V. S., ki se je skupaj s še enim moškim, A. N., vselil v stanovanje, pričel pritožnico nadlegovati, žaliti in jo fizično napadati, vse to z namenom, da bi jo prisilil v prodajo njenega solastnega deleža na stanovanju. Zaradi strahu za lastno varnost se je pritožnica iz stanovanja sčasoma izselila. Njeni poskusi, da bi v civilnem sodnem postopku pridobila izključno posest nad stanovanjem, so bili neuspešni, saj po ukrajinskem pravu solastnik lahko brez soglasja ostalih solastnikov prosto razpolaga s svojim solastnim deležem, odvzem posesti solastnika pa tudi ni mogoč zaradi razlogov, ki jih je navajala pritožnica (nedopustno vedenje, neprimernost stanovanja za uporabo več oseb, zavrnitev plačevanja dela stroškov obratovanja in vzdrževanja). Pritožnica se je večkrat tudi obrnila na policijo. V. S. in A. N. sta bila obsojena zaradi izsiljevanja na zaporno kazen, a to kakih 10 let po pritožničini prvi pritožbi.
Pravo:
3. člen (prepoved mučenja): Ponavljajoče in naklepno besedno nasilje z občasnimi incidenti fizičnega nasilja, ki jih je bila deležna pritožnica kot starejša gospa s strani skupine moških presega prag resnosti, ki se zahteva, da določeno ravnanje pade v okvir in domet 3. člena Konvencije in sproži pozitivno dolžnost države v smislu zaščitne zakonodaje in upravnih ukrepov. Kar 12 let je trajalo, da sta bila nasilneža obsojena na zaporne kazni in je bilo njuno ravnanje sankcionirano. Ta izjemna dolgotrajnost kazenskega postopka pomeni, da je država kršila svojo pozitivno (zaščitno) obveznost po 3. členu.
Sklep:
Kršitev (soglasno).
8. člen:
Pritožnica je trdila, da je morala prenašati v svojem stanovanju navzočnost tujih ji oseb, njuno nesprejemljivo (pa ne kaznivo) vedenje, vključno z nevljudno, nevzgojeno rabo stanovanja in pritožničinih premičnin v njem, uničevanjem opreme, hrupom in ostalimi neprijetnostmi.
Sodišče je ugotovilo, da je bilo po zaključku kazenskega postopka stanje v tem smislu sanirano, saj sta morala obsojenca plačati odškodnino za povzročeno škodo in jima je bil odvzet delež na stanovanju. Zaradi izjemno dolgih zamud v postopku pa so bile pritožničine pravice po 8. členu nezanemarljivo dolgo časa izničene.
Pri presoji, ali ima država ustrezno urejen nekazenski pravni okvir, namenjen zaščiti pred posegi v zasebno sfero in uživanje doma, je Sodišče ugotovilo, da delitev doma z nepovabljenimi tujci, ne glede na sprejemljivost njihovega obnašanja, povzroča zelo pomembne omejitve v posameznikovi zasebni sferi in drugih interesih, ki so zaščiteni po 8. členu. Kadar torej država sprejme pravni okvir, po katerem je posameznik dolžan deliti stanovanje s tujimi osebami, mora hkrati zagotoviti, da se v postopku zavarujejo posameznikove konvencijske pravice.
V konkretnem primeru ukrajinsko pravo pritožnici ni zagotovilo nobene možnosti, da bi:
- lahko ugovarjala sobivanju s tujci, ker bi tako sobivanje povzročilo nesorazmerne posege v njene interese, zavarovane po 8. členu Konvencije, in
- lahko dosegla ustrezne in takojšnje zaščitne ukrepe pred neželenimi posegi v njeno zasebnost in dom, vključno z morebitnimi začasnimi odredbami.
Sodišče sprejema argumente, da zadostno varstvo dajejo pravna sredstva, kot so npr. odškodninska tožba, tožbe zaradi motenja posesti, zahtevek na sprejem pravil glede skupne uporabe stavbe, vendar to veljale za primere, ko zakoniti soposestniki želijo urediti določene specifike, ki se tičejo bivanja v skupnem stanovanju. Konkretni primer pa ni bil tako trivialen. Pritožnica je trdila, da njeno stanovanje ni primerno za bivanje več kot ene družine in da sta V. S. in A. N. v stanovanje vlomila in si na silo vzela posest na njem proti njeni volji. Vlada pa ni dokazala, kako bi zgoraj opisana pravna sredstva pritožničino situacijo lahko razrešila.
Sklep:
Kršitev (soglasno).
Člen 41: 4.000 evrov za nepremoženjsko škodo; zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnjen;
Glej tudi McCann v. the United Kingdom, 19009/04; Ćosić v. Croatia, 28261/06; B. v. the Republic of Moldova, 61382/09
Full & Egal Universal Law Academy