SIA AKKA/LAA - Latvia - 562/05
Nadzor nad uporabo premoženja
Odredba sodišča, ki nalaga sklenitev licenčne pogodbe in določitev nadomestila imetniku avtorske pravice z dvema radijskima postajama - ni kršitve
Dejstva:
Pritožnica je organizacija Copyright and Communication Consulting Agency Ltd/Latvian Authors Association (Avtorska agencija Latvije) in je bila pristojna za upravljanje z glasbenimi avtorskimi deli velikega števila latvijskih in mednarodnih avtorjev. V letu 1990 agencija ni sklenila novega licenčnega sporazuma z nekaj radijskimi postajami. Kljub temu so nekateri radii še naprej predvajali zaščitena glasbena dela. V letu 2002 in 2003 je pritožnica sprožila civilne postopke zoper nekaj radijskih postaj, med njimi tudi eno zasebno in eno javno (v državni lasti), zaradi kršitve avtorske pravice. V obeh zadevah je bilo pravdnim strankam naloženo, da morajo skleniti licenčno pogodbo in določiti primerno nadomestilo.
Pravo:
a) Poseg v pritožničino posest:
Na pritožnico so avtorji prenesli pravico do upravljanja z njihovimi glasbenimi avtorskimi deli. Na tej podlagi je pritožnica postala upravljalka (posestnica) pravice nad temi deli in nad ekonomsko koristjo, ki iz njih izvira. Sodišče je z odločitvijo, s katero je naložilo sklenitev pisne licenčne pogodbe z določeno vsebino, poseglo v pogodbeno svobodo glede radijskega oddajanja glasbenih del. Na ta način je sodišče poseglo v pravico do upravljanja s premoženjem oz. v nadzor nad posestjo pravice.
b) skladnost posega s Konvencijo:
Odločitev sodišča je temeljila na določbah domačega prava. Sodba tako ni bila arbitrarna, saj je sodišče podalo razumne razloge o kriterijih za določitev višine nadomestila in ustrezno pravno podlago za obveznost sklenitve licenčne pogodbe. Poseg v posest je tako temeljil na zakonu. Izrečeni ukrepi so zasledovali legitimen cilj, saj si je sodišče prizadevalo ohraniti ravnovesje med pritožničino pravico do ustreznega denarnega nadomestila zaradi uporabe glasbenih del na eni strani in interesom radijskih postaj, da pridobijo (ohranijo) pravico/licenco, na podlagi katere smejo zakonito predvajati (priobčevati) zaščitena avtorska dela na drugi strani.
Glede vprašanja, ali je bilo ravnovesje med nasprotujočima si pravicama doseženo, Sodišče ugotavlja, da je pritožnica izdano sodbo štela za neupravičen poseg, tožena država pa je trdila, da je izpodbijana odločitev izkaz pozitivne obveznosti države, kakršna izhaja iz mednarodnih in nacionalnih dogovorov in zakonodaje s področja avtorskega prava. Na podlagi določb Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del in domačega prava, kakor ga je razlagalo in uporabilo sodišče, je bila v situaciji, ko med strankami ni bil dosežen dogovor in o zadevi ni odločil noben drug organ, obveznost sodišča, da določi pravilno nadomestilo (tantieme). Ko je presojalo, ali je domače sodišče ob tem zagotovilo dovolj varovalk za zaščito sistema varstva avtorske pravice in odločitev ni bila ne arbitrarna ne nepredvidljiva, je Sodišče upoštevalo naslednje elemente:
- preden je višino nadomestila določilo sodišče, sta imeli stranki dovolj časa, da sami dosežeta sporazum; ko ta odlog ni prinesel uspeha, je sodišče upoštevalo, da sta se v prvotnih pogajanjih stranki uskladili o metodi obračuna nadomestila; sodišče se je v nadaljnji fazi sklicevalo na metodo obračuna, ki jo je pritožnica uporabila pri sklepanju licenčne pogodbe z drugimi radijskimi postajami (priobčevalci); nadomestilo, ki ga je določilo sodišče ni bilo bistveno nižje od tistega, za katerega sta se stranki sporazumeli v starem licenčnem dogovoru;
- domače sodišče je poudarilo, da je v situaciji, ko sta bili stranki v bistvu obe zainteresirani za sklenitev dogovora, prepoved predvajanja del ne bi koristila maksimiranju koristi imetnika avtorskih pravic;
- odrejena obveznost skleniti pogodbo je bila omejena tako po vsebini (dometu) kot po času; strankama ni bilo prepovedano, da bi se o nadomestilu tudi po izdaji sodbe sami ponovno izpogajali; na ta način je sodišče minimalno poseglo v pogodbeno svobodo pritožnice, da se svobodno dogovori za drugačne pogoje tako s toženkama kot z ostalimi radijskimi postajami.
Sodišče je ocenilo, da je nacionalno sodišče našlo pravo ravnovesje med zahtevami splošnega interesa in pravicami pritožnice.
Sklep:
Ni kršitve (soglasno).
Sodišče je soglasno odločilo tudi, da zato, ker so domača sodišča ravnala v skladu z nacionalnim pravom in ker so svoje odločitve zadostno in razumno utemeljila, niso kršila določbe prvega odstavka 6. člena Konvencije (pravice do sodnega varstva).
Full & Egal Universal Law Academy