Talpis - Italy - 41237/14
Pozitivna obveznost države (vsebinski vidik)
Nepravočasna presoja ogroženosti življenja žrtev družinskega nasilja - kršitev
Dejstva:
V mesecih junij do avgust 2012 je bila žandarmerija dvakrat klicana zaradi družinskega nasilja nad pritožnico; sestavljen je bil zapisnik zaradi nošenja prepovedanega orožja pritožničinega moža, nož pa mu je bil zasežen. Pritožnica je zapustila domače prebivališče in se zatekla v zavod. Dne 5. septembra 2012 je vložila kazensko tožbo zaradi telesnih poškodb, grdega ravnanja in groženj ter zahtevala izdajo nujnih varstvenih ukrepov. Policija jo je prvič zaslišala v aprilu 2013 in tedaj je spremenila svoje trditve; poudarila je, da je bila pretepana, vendar pa ji mož ni grozil in da se je nato vrnila v domače prebivališče. Zaradi spremenjenih trditev - povzročenih zaradi groženj oz. pritiskov moža - je bila pritožba delno glede grdega ravnanja in groženj zavrnjena, delno pa je bila preiskava nadaljevana zaradi telesnih poškodb (mož je bil kaznovan z globo zaradi teh dejanj v oktobru 2015). Dne 25. novembra 2013 je bila žandarmarija že tretjič poklicana. Vrata so bila razbita, na tleh so bile raztresene steklenice z alkoholom, vendar pa niti pritožnica niti oba sinova zakoncev niso kazali posledic nasilja; pritožnica je povedala, da je njen mož preveč popil in da potrebuje zdravnika, pri čemer je poudarila, da je vložila tožbo zoper njega ter da je nato še spremenila svoje obtožbe. Mož je bil prepeljan v bolnišnico. V isti noči je bil sestavljen policijski zapisnik, potem, ko so ga na ulici našli v pijanem stanju. Nato se je vrnil domov s kuhinjskim nožem in z njim zadal več udarcev pritožnici. Oba sinova je ubil, ko sta ga poskušala zaustaviti. V januarju 2015 je bil obsojen na dosmrtno kazen: zaradi umora in poskusa umora ter bil spoznan prav tako za krivega za grdo ravnanje - priče so potrdile tudi njegovo prejšnje nasilje.
Pravo:
Člen 2: Država ima pozitivno dolžnost, da uveljavi preventivne praktične ukrepe zaradi varstva posameznika, katerega življenje je ogroženo. Obstoj dejanskega rizika za življenje mora biti vselej ocenjen in primerno upoštevane posamezne okoliščine družinskega nasilja; ta njena dolžnost ne zadeva samo splošnega varstva družbe, temveč predvsem tudi upoštevanje dejstva, da se dejanja nasilja ponavljajo v okviru družinske skupnosti. Domačim oblastem je bila naložena dolžnost, da upoštevajo negotove in občutljive posebnosti na strani pritožnice - moralne, fizične in materialne, in da temu primerno presodijo nastalo situacijo in ji nudijo tudi primerno spremstvo. V tej luči se morajo pravice nasilneža umakniti pravicam žrtve do življenja in telesne ter duševne integritete.
V zadevi je bila sodna preiskava uvedena proti pritožničinemu možu zaradi kaznivih dejanj grdega ravnanja z družino, telesnih poškodb in groženj. Vendar po eni strani ni bil izdan noben varstveni ukrep; po drugi strani pa je morala pritožnica čakati 6 mesecev od tedaj, ko je vložila tožbo v septembru 2012, preden je bila sploh zaslišana. Zato je mogoče zgolj zaključiti, da ji je bila odvzeta možnost takojšnjega varstva, katerega je zahtevala situacija. Res je sicer, da v tem času ni bilo novih znakov fizičnega nasilja. Vendar pa ni mogoče nikakor spregledati strahu, katerega je trpela pritožnica, ki je bila nadlegovana tudi po telefonu potem, ko se je že zatekla v sprejemni center. Res je, da je po zaslišanju delno spremenila svoje stališče, kar je vodilo oblasti, da so delno zavrnile tožbo ter niso več ocenjevale nobenih tveganj, tudi ne teh glede novega nasilja - postopek glede težkih telesnih poškodb pa je bil še naprej odprt. Sodišče je zato zavrnilo argument vlade, da naj ne bi ostajal noben dokaz glede neposredne nevarnosti za njeno življenje.
Oblasti so torej odvzele pritožničini tožbi njeno učinkovitost, upoštevaje, da so povzročile takšno stanje, ko je zaradi nesankcioniranja povzročitelja, ta ponavljal nasilna dejanja, vrh dogajanja pa je bil dosežen v tragični noči, 25. novembra 2013.
Upoštevaje navedeno so sile oblasti imele možnost dvakrat intervenirati: prvič, ko so videle stanovanje razdejano; drugič pa, ko so pozvale k zaslišanju pritožničinega moža zaradi javnega pijančevanja. Vendar pa v nobenem od primerov niso ukrepale tako, da bi zaščitile pritožnico, upoštevajoč težo situacije, pa čeprav so bile z nasiljem seznanjene.
Sodišče ne želi špekulirati o poteku dogodkov, če bi oblasti drugače ravnale. Vendar pa odsotnost razumnih ukrepov, ki bi lahko realno spremenili potek stvari ali vsaj omilili povzročeno škodo, zadostuje za ugotovitev odgovornosti države. Ker so imele možnost, da bi pravočasno zaznale prejšnja dejanja pritožničinega moža, bi morale sile reda vedeti, da le ta predstavlja realno grožnjo pritožnici, katere uresničitve ni bilo mogoče izključiti. Tako niso ukrepale v okviru svojih pooblastil na razumen način, kar bi brez dvoma lahko začasno olajšalo oz. celo preprečilo realizacijo realne nevarnosti za življenje pritožnice in njenih sinov. Ker niso dokazale zahtevanega pravočasnega ukrepanja, niso izpolnile svojih pozitivnih dolžnosti.
Sklep: Kršitev (z večino glasov 6 glasov proti enemu)
Člen 3: Pritožnico se lahko šteje kot ranljivo osebo, ki ima pravico do varstva s strani države, upoštevaje predvsem nasilje, ki ga je utrpela v preteklosti in ki se je izkazovalo v telesnih poškodbah ter psiholoških pritiskih, in ki je dovolj hudo, da se ga lahko opredeli kot grdo ravnanje v smislu 3. člena Konvencije.
V jeziku Konvencije Sveta Evrope glede varstva in boja proti nasilju nad ženskami in družinskega nasilja (Istanbulska konvencija, ratificirana s strani Italije, je stopila v veljavo v letu 2014) je situacija terjala posebno hitro ukrepanje v primeru tožb. Na tem področju je naloženo domačim instancam, da upoštevajo moralne, fizične in materialne ranljivosti in negotovosti žrtve in da primerno temu ocenijo situacijo v čim krajšem času.
Torej Sodišče je v luči 2. člena Konvencije ugotovilo, da je pomanjkanje hitrega odziva oblasti preprečilo učinkovitost pritožničine tožbe in ustvarilo situacijo, ko so izostale neugodne posledice za pritožničinega moža, kar je prispevalo k ponavljanju nasilnih dejanj. Ni mogoče upravičiti niti obdobja šestih mesecev pasivnosti oblasti, preden so sprožile kazenski pregon, niti treh let trajanja kazenskega postopka zaradi telesnih poškodb, povzročenih pred vložitvijo tožbe. Ta pasivnost ni združljiva z zahtevami 3. člena Konvencije.
Sklep: Kršitev (soglasno)
14. člen v zvezi z 2. in 3. členom Konvencije: Sodišče opozarja na svojo sodno prakso glede diskriminatornega ravnanja z ženskami v zvezi z neučinkovitostjo obrambe proti družinskemu nasilju.
Obsežnost problema v Italiji je razvidna iz zaključkov: posebnega poročevalca Združenih narodov, zadolženega za vprašanje nasilja nad ženskami ter njegovih vzrokov in posledic, njegove misije v Italiji v letu 2012, Komiteja, ustanovljenega s Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW, 49. poglavje 2010) in nacionalnega inštituta za statistiko (ISTAT, 2014).
Pritožnica je prav tako predložila začetne dokaze, statistične podatke, ki izkazujejo: po eni strani, da je družinsko nasilje v načelu usmerjeno proti ženskam in navkljub reformam pomembno število žensk umre na podlagi umorov, storjenih s strani njihovih partnerjev oz. bivših partnerjev („feminicid“); po drugi strani pa, da so prisotna trdovratna sociološko-kulturna stališča, ki tolerirajo družinsko nasilje. Vsi ti dokazi pa razlikujejo predmetno zadevo od zadeve Rumor proti Italiji (27964/10, 27. 5. 2014), v kateri so bile okoliščine primera oz. dejansko stanje precej drugačne od predmetne zadeve.
Sodišče je na podlagi 2. in 3. člena Konvencije ugotovilo pomanjkanje učinkovitega varstva s strani domačih oblasti ter neukrepanje proti povzročitelju nasilja. Zaradi podcenjevanja in medlega odnosa so italijanske oblasti na ta način spodbujale intenzivnost nasilja. Pritožnica pa je na ta način kot ženska postala predmet diskriminacije.
Sklep: Kršitev (z večino glasov 5 glasov proti 2)
Člen 41: 30.000 evrov za nepremoženjsko škodo; zahtevek za premoženjsko škodo je bil zavrnjen.
Glej tudi: Opuz v. Turkey, 33401/02, Information Note 120; M. G. v. Turkey, 646/10, Information Note 194; Halime Kilic v. Turkey, 63034/11, Information Note 198; Factsheet: Družinsko nasilje (Domestic Violence;
Opomba prevajalca: Zadeva je zanimiva tudi zaradi aktualnosti problematike v naši družbeni stvarnosti - saj je družinsko nasilje v porastu.
Full & Egal Universal Law Academy