Toranzo Gomez - Spain - 26922/14
Obsodba zaradi žaljive označitve metod, ki jih je uporabila policija, kot mučenje, čeprav sporna ravnanja pravni definiciji niso ustrezala - kršitev
Dejstva:
V protest zoper izvršitev izselitve iz stavbe se je pritožnik pritrdil na tla podzemnega tunela, ki ga je skopal skupaj z drugimi protestniki. Da bi ga dobili ven iz tunela, je policija zavezala vrv okrog njegovega zapestja, da bi ga s tem prisilila, da bi prišel ven ter zvezala njegove roke z gležnji za daljše obdobje v boleči poziciji. Prav tako mu je grozila z uporabo plina in z nevarnostjo, da naj bi se celotna podzemna konstrukcija podrla. Sčasoma se je pritožnik osvobodil in prostovoljno prišel na prosto, kjer so mu odvzeli prostost.
Na tiskovni konferenci je trdil, da je bil žrtev mučenja s strani policijskih uslužbencev in gasilcev med postopkom izselitve. Zaradi te izjave je bil obsojen zaradi žalitve na dnevno denarno kazen 10 EUR za obdobje dvanajstih mesecev, pri čemer se je denarna kazen lahko spremenila v zaporno kazen, in sicer en dan odvzema prostosti za dva dneva neplačane dolgovane denarne kazni. Prav tako mu je bilo naloženo plačilo odškodnine policistom v skupnem znesku 1.200,00 EUR in naložena mu je bila dolžnost, da na lastne stroške objavi sodbo v medijih.
Pravo:
Poseg v pritožnikovo svobodo izražanja (torej kaznovanje zaradi izjave) je bil predpisan v španskem kazenskem zakoniku in je zasledoval legitimni cilj zaščite ugleda ali pravic tretjih. Vprašanje je bilo, ali je bil poseg nujen v demokratični družbi. Za to oceno je Sodišče primer obravnavalo z več vidikov:
a) narava pritožnikovih trditev: Čeprav so pritožnikove izjave vsebovale določeno stopnjo pretiravanja, se je v osnovi pritoževal zaradi ravnanja oblasti z njim med odvzemom prostosti, ki mu je, ne glede na dejstvo, da se je v položaj spravil sam, povzročilo določeno stopnjo neugodja, strahu, in tako psihičnega, kot tudi fizičnega trpljenja.
b) kontekst posega in metoda, ki jo je špansko sodišče uporabilo, da je upravičilo pritožnikovo obsodbo: Pritožnik je skrbno in podrobno opisal metode, ki so jih uporabili policija in gasilci, in ki so bile ugotovljene kot dejstvo tudi v postopkih pred domačimi sodišči v okviru kazenskega postopka. Na ta način pritožnik javnosti ni pustil nobenega praznega prostora, da bi si zamislila nekaj drugega od tega, kar se je res zgodilo, prav tako pa ni bilo prisotnih nobenih indicev, da bi pritožnik želel v dobri veri zasledovanja legitimnega cilja debate o zadevi v javnem interesu podati sporno izjavo, ki bi domišljiji javnosti puščala prosto pot. Edina točka nesoglasja je zato bila opredelitev teh metod s skupnim izrazom. Izraz „mučenje“, ki ga je uporabil pritožnik, je sodišče razumelo kot vrednostno sodbo, glede česar dokaz resničnosti ni primerno sredstvo. Pritožnik je uporabil besedo „mučenje“ v pogovornem pomenu, z namenom obelodaniti policijske metode (za katere je ocenil, da so pretirane in nesorazmerne), pa tudi grdo ravnanje, za katerega je menil, da ga je bil deležen s strani policije in gasilcev.
c) obseg posledic sporne izjave na posamezne policiste in gasilce, ki so bili v dogodek vpleteni: Domače sodišče ni preučevalo, ali so okoliščine upravičevale uporabo prisilnih metod in ali so bila na razpolago druga sredstva za odgovor na pritožnikove navedbe, preden bi se sprožil kazenski postopek. V domačih sodbah ali v odgovoru tožene stranke ni bilo nobenega omenjanja dejanskih posledic oziroma ali so te za konkretne policiste sploh nastale. Drugače kot v zadevi Cumpǎnǎ and Mazǎre proti Romuniji, domača sodišča niso izpodbijala resničnosti pritožnikovih trditev, pač pa le pravilnost pravne kvalifikacije metod, ki jih je policija uporabila in ki jih je pritožnik označil kot „mučenje“.
d) resnost posega: Izrečena sankcija bi lahko imela „ohlajevalni učinek“ na izvrševanje pritožnikove svobode izražanja in bi mu lahko vzela pogum, da bi še naprej kritiziral akcije javnih uslužbencev (glej tudi Lewandowska-Malec proti Poljski).
e) iskanje ravnotežja med pritožnikovo svobodo izražanja in pravico policistov do spoštovanja njihovega zasebnega življenja: Z omejevanjem pritožnikovega kritičnega izražanja glede ravnanj javnih oblasti na način, da se mu pripiše dolžnost, da točno upošteva pravno definicijo mučenja, kakor jo določa španski kazenski zakonik, je bilo pritožniku naloženo preveliko in pretežko breme (kakor bi veljalo tudi za vsakega običajnega državljana).
Sodišče je tako presodilo, da je izrečena sankcija pritožniku brez ustreznega temelja in da standardi, ki jih je uporabilo domače sodišče, pritožniku niso zagotovili pravičnega sorazmerja med relevantnimi pravicami in povezanimi interesi. Zato Sodišče meni, da kaznovanje, zaradi katerega se je pritožnik pritožil, ni bilo nujno v demokratični družbi v okviru pomena po določbi drugega odstavka 10. člena Konvencije.
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: 4.000 EUR za nepremoženjsko škodo, 1.200 EUR za premoženjsko škodo.
Glej tudi:
- Cumpǎnǎ and Mazǎre v. Romania, GC, 33348/96, Information Note 70
- Lewandowska-Malec v. Poland, 39660/07
- Savva Terentyev v. Russia, 10692/09, Information Note 221
- Falzon v. Malta, 45791/13, Information Note 216
- Perinçek v. Switzerland, GC, 27510/08, Information Note 189
Full & Egal Universal Law Academy