Tsanova - Gecheva - Bulgaria – 43800/12
Dostop do sodišča
Zatrjevano pomanjkljivo nacionalno sodno varstvo v postopku imenovanja predsednika sodišča
Dejansko stanje: Pritožnica je sodnica na sodišču v Sofiji. Bila je tudi podpredsednica in nato še začasna predsednica sodišča. Prijavila se je na razpis za mesto predsednika sodišča. Vrhovni sodni svet (CSM) je izbral drugo kandidatko. Kandidatura in imenovanje druge kandidatke, ki je bila javnosti predstavljena kot tesna prijateljica ministra za notranje zadeve, sta bili predmet medijske razprave in izpostavljeni kritikam številnih novinarjev in javnih osebnosti. Pritožnica je izpodbijala odločitev CSM pred Vrhovnim upravnim sodiščem, ki je v senatu treh sodnikov pritrdil pritožnici, vendar zgolj iz razloga, ker so volitve potekale tajno. Senat petih sodnikov pa je razveljavil takšno odločitev in zavrnil pritožbo iz razloga zmotne uporabe prava. Pred Evropskim sodiščem pritožnica izpostavlja nezadosten obseg sodnega varstva Vrhovnega upravnega sodišča.
Pravo: Člen 6/1.
Uporaba 6. člena: Niti določba 6. člena niti kakšna druga določba Konvencije oz. njenih Protokolov ne zagotavlja pravice do imenovanja oziroma do zasedbe službenega mesta, ki predstavlja javno funkcijo. V podobnih zadevah se je Sodišče že izreklo, da se pravica v postopku izbire in imenovanja in prav tako do enakega dostopa do zaposlitve in do javne funkcije lahko v notranjem pravu prizna kot veljavna, če so domače oblasti ugotovile obstoj in pretehtale dokaze, predložene v tem pogledu s strani zainteresiranih oseb. Takšen je tudi konkretni primer.
Obseg sodne kontrole in zatrjevano pomanjkanje razlogov v sodbi Vrhovnega upravnega sodišča: naloga ESČP je zgolj ta, da preveri, ali je pritožnik imel dostop do sodišča, ki ustreza 6. členu, oziroma konkretno, ali je Vrhovno upravno sodišče opravilo dovolj širok preizkus.
Najvišja sodna instanca bi lahko razveljavila odločitev iz več razlogov - zaradi postopkovnih nepravilnosti in napak predvidenih z zakonom, in vrnila zadevo CSM, da bi slednje ponovno odločilo v skladu z napotki, ki bi se nanašali na eventuelno ugotovljene nepravilnosti. Ni pa bilo sodišče pristojno za preizkus vseh razsežnosti odločbe CSM, tudi ne za presojo vprašanja, kdo je bil najboljši kandidat za razpisano mesto in ne bi smelo, razen v primeru zlorabe pooblastil, vrniti odločitve o izbiri v ponovno presojo ali celo samo nadomestiti presoje s tisto, za katero se je opredelil CSM. Vendarle ni vloga 6. člena zagotavljati takšnega dostopa do sodišča, ki bi nadomestil stališče upravnih oblasti s svojim. V tem pogledu je treba spoštovati odločitve upravnih oblasti glede vprašanj o primernosti kandidatov, ki so pogosta na specialnih pravnih področjih. V tej zadevi domača sodna praksa zelo široko dopušča diskrecijsko pravico CSM, ki se nanaša na presojo kakovosti kandidatov in izbiro osebe, ki je za mesto najbolj usposobljena. Vrhovno upravno sodišče je učinkovito opravilo preizkus v smeri, da izbira ni bila opravljena na podlagi zlorabe pooblastil, to pomeni s kršitvijo namena zakonodajalca. Upravni sodniki so med drugim presojali, ali so bili upoštevani izrecno določeni zakonski pogoji.
Kar zadeva najprej naravo sporne odločitve - gre za vprašanje, ki vsebuje neizogibno uporabo diskrecijske pravice CSM, to je sodne oblasti, ki je posebej dolžna zagotavljati avtonomijo odločanja sodne veje oblasti, posebej še v zadevah imenovanj in disciplinskih obravnavanj sodnikov, v luči zagotavljanja neodvisnosti sodstva. Zakonodajalec je temu organu podelil široko diskrecijsko presojo. V luči te presoje je treba odločitev CSM, še toliko bolj kot siceršnje upravne odločbe, upoštevati kot primerno.
Odločitev CSM je bila sicer sprejeta v izbirnem postopku, ki je izkazoval določeno število procesnih zagotovil. Pravila, ki se nanašajo na obnovitev postopka, so bila sprejeta na način, natančno določen v zakonu, in na podlagi notranjih postopkovnih pravil CSM, z namenom zagotoviti izbiro na transparenten, pravičen način, in so upoštevala profesionalne odlike kandidatov. Predvsem so bila določena pravila, ki so zagotavljala seznanitev javnosti in javno objavo razpisa, liste kandidatov in odpravkov sklepov CSM kot tudi pravil poteka glasovanja. Kandidati so se morali predstaviti komisiji za ocenjevanje in predlaganje in so imeli možnost seznaniti se in oblikovati ugovore zoper zaključke komisije; bili so zaslišani s strani komisije, pred katero so predstavili svoje kandidature in odgovarjali na vprašanja članov Sveta. Vrhovno upravno sodišče je preizkusilo, ali so bila upoštevana ta pravila, tako po uradni dolžnosti, kot tudi na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke. Še več, odgovorilo je na glavne argumente pritožnice, ki sicer ni predložila nobenega dokaza o povezavi druge kandidatke z ministrom za notranje zadeve in o njegovem vplivanju oziroma vmešavanju v postopek imenovanja. Visoke sodne oblasti so prav tako potrdile, da je bila utemeljitev odločitve CSM v tem pogledu zadostna.
Trditve o netransparentnosti in vmešavanju politične oblasti v postopek imenovanja, kot tudi kritike, izražene v tem pogledu s strani mednarodnih organizacij, so seveda zaskrbljujoče. Vendar pa kljub temu, da se je Sodišče zavedalo pomembnosti postopka o imenovanju in napredovanju sodnikov in vpliva na njihovo neodvisnost in dobro funkcioniranje sodstva, ni pristojno opredeljevati se o izbiri CSM in o kritikah, ki bi bile lahko upravičene.
Upoštevajoč vse navedeno je Vrhovno upravno sodišče v zadostni meri opravilo preizkus v smislu določbe 6. člena Konvencije.
Zaključek: ni kršitve (soglasno)
Full & Egal Universal Law Academy