Ivanova and Cherkezov - Bulgaria - 46577/15
Spoštovanje doma
Nalog za rušenje pritožnikovega doma zaradi nespoštovanja gradbenih predpisov, ne da bi bila pri tem presojana sorazmernost ukrepa - rušitev bi povzročila kršitev pravice
Prostorska zakonodaja določa, da se zgradbe lahko gradijo le, če je za njih izdano ustrezno gradbeno dovoljenje. Vsaka zgradba, ki dovoljenja nima, je nezakonita in predmet rušenja. Razen stavb, ki so jih lastniki lahko legalizirali v prehodnem obdobju, kasnejše legalizacije niso dovoljene. Pri tem gradbena inšpekcija nima nobene diskrecijske pravice glede rušitve/odstranitve objekta, pač pa rušitev mora odrediti.
Pritožniki so hišo zgradili brez gradbenega dovoljenja. Zato jim je bila vročena odločba o rušitvi objekta. Prva pritožnica je na sodišču neuspešno skušala doseči prepoved rušitve, češ da gre za njihov edini dom, zato družina nima kje drugje živeti. V postopku pred Sodiščem je pritožnica zatrjevala, da bi bila rušitev hiše kršitev pravice do spoštovanja doma po 8. členu Konvencije. Šlo naj bi tudi za nesorazmeren poseg v pravico do mirnega uživanja lastnine po 1. členu Prvega protokola.
Presoja po 8. členu Konvencije:
Le prva pritožnica ima lastninsko pravico na sporni nepremičnini, vendar je tudi drugi pritožnik dolga leta prebival v njej. Zato hiša predstavlja dom obeh. Rušenje bi poseglo v njuno pravico do spoštovanja doma. Poseg je sicer skladen z zakonom in zasleduje legitimen cilj prostorskega urejanja in z njim povezanega razvoja dežele, ki je zaradi številnih ilegalnih gradenj v Bolgariji velik problem. Vprašanje, ali je izguba doma zaradi varovanja javnega interesa nujen demokratični ukrep, ne vsebuje le vsebinskega, pač pa tudi procesni vidik (ali je bila odločitev o rušenju sprejeta po postopku, ki je v zadostni meri upošteval poseg v pravico do spoštovanja doma). Med za odločitev pomembne dejavnike Sodišče šteje: ali je bila gradnja opravljena z vedenjem, da je ilegalna; narava in stopnja protipravnosti gradnje; točno opredeljen konkretni javni interes, ki je varovan v konkretnem primeru; obstoj alternativne namestitve oz. obstoj manj hudih posegov za dosego cilja. Naštetih elementov pritožnica v postopku pred domačimi organi ni mogla uveljaviti. Celoten postopek je bil usmerjen v ugotovitev, ali je bil objekt zgrajen z dovoljenjem oz. ali bi bila možna njegova legalizacija po prehodnem režimu. Vrhovno upravno sodišče ni niti omenilo, kaj šele vsebinsko odgovorilo na pritožničin ugovor, da gre za njen edini dom in da druge namestitve nima. Predlagana pravna sredstva (odlog izvršbe, revizija postopka, ugotovitev ničnosti odločbe) znotraj domačega sistema niso bila učinkovita. Tudi posredovanje socialnega organa ni nadomestilo manjka presoje sorazmernosti posega. Pritožnika tako po oceni Sodišča nista imela na razpolago postopka, v katerem bi bilo vsebinsko odločeno in pretehtano, ali je rušitev objekta sorazmerna s konkretnimi osebnimi okoliščinami pritožnikov, ki v objektu živita.
Sodišče je z večino glasov (šest proti enemu) odločilo, da bi rušitev objekta na podlagi dosedanjega domačega postopka pomenila kršitev pravice po 8. členu Konvencije.
Člen 41: že ugotovitev kršitve zadošča kot zadoščenje nepremoženjske škode
Presoja po 1. členu Prvega protokola:
Po bolgarskem pravu je bila pritožnica lastnica ilegalnega objekta in zemljišča. Odlok za rušenje pomeni poseg v uporabo lastnine, ki pa je bil izrečen na podlagi zakona in z legitimnim ciljem prostorskega urejanja. Ključno vprašanje pa je, ali bi poseg porušil pravično ravnovesje med nasprotujočim si interesom prve pritožnice do mirnega uživanja posesti in splošnim interesom prepovedi gradnje brez ustreznega dovoljenja. Države uživajo široko polje samostojnega urejanja prostorskega načrtovanja in urbanizma. Zato domet prvega člena Prvega protokola ni tako širok kot domet 8. člena Konvencije in ne zahteva takega postopka, ki bi na individualni ravni zahteval presojo osebnih okoliščin na pravila prostorske zakonodaje.
V primeru prve pritožnice je bil objekt zavestno in namerno zgrajen brez dovoljenja v nasprotju z uveljavljenimi gradbenimi predpisi. Ta ugotovitev je za uporabo 1. člena Prvega protokola bistvena. Odlok za rušenje, ki je bil izdan v relativno kratkem času po končanju gradnje, je namenjen vzpostavitvi stanja, kakršno bi bilo, če prva pritožnica ne bi kršila gradbene zakonodaje. Ob tem ne gre zanemariti učinka generalne prevencije drugih potencialnih črnograditeljev glede na pereč problem črnih gradenj v Bolgariji. Ti interesi in okoliščine pretehtajo nad pritožničinim interesom do mirnega uživanja lastnine.
Sodišče je tako soglasno odločilo, da rušitev ne bi pomenila kršitve pravice po 1. členu Prvega protokola.
Full & Egal Universal Law Academy