Ivashchenko - Russia - 61064/10
Spoštovanje zasebnosti
Pooblastilo carinski kontroli, da brez utemeljenega suma opravi pregled in napravi kopije elektronskih podatkov posameznika - kršitev
Dejstva:
Pritožnik, ruski fotoreporter, je potoval v Abhazijo, da bi pripravil prispevek. Ob vrnitvi v Rusijo, so ga na carinskem pregledu zaustavili, češ da je treba preveriti njegove navedbe v carinski deklaraciji s pregledom njegove ročne prtljage (inšpekcijski postopek). Po pooblastilu domače zakonodaje so cariniki pregledali podatke, ki so bili shranjeni na pritožnikovem prenosnem računalniku in najprej skopirali podatke na zunanji trdi disk, nato pa še na šest DVD-jev. Naknadno je bil pritožnik obveščen, da je bil njegov prispevek zasežen za potrebe kriminalistične forenzične preiskave, da bi se ugotovilo, ali skopirani podatki vsebujejo kakšno prepovedano ekstremistično vsebino (izkazalo se je, da ne). Pritožnik je brez uspeha zahteval sodno presojo ravnanj carinikov.
V konvencijskem postopku pritožnik uveljavlja tudi kršitev 8. člena Konvencije, ker naj bi cariniki pripravno in brez utemeljenega razloga preiskali in nato kopirali elektronske podatke z njegovega prenosnika.
Pravo:
8. člen: Glede na to, da je podanih premalo elementov za sklep, da je bila zaradi ravnanja carinikov prizadeta pritožnikova svoboda dopisovanja, se je Sodišče usmerilo v sfero zasebnosti.
Drugače kot v zadevi Gillan and Quinton v. the United Kingdom je treba opozoriti, da je preiskava pritožnikovega prenosnika (domnevno, ne da bi zanjo obstajal utemeljen sum prekrška ali nedovoljenega ravnanja), kopiranje pritožnikovih osebnih in poklicnih podatkov in njihovo posredovanje za forenzično oceno, poleg tega pa še zadrževanje teh podatkov za obdobje okrog dveh let, presegla mero rutinskega carinskega postopka, ki naj bi bil v bistvu neinvaziven in za katerega je običajno dano soglasje. Pritožnik namreč sploh ni imel možnosti, da bi odklonil razkritje svojih podatkov in stvari carinikom in možni carinski inšpekciji.
Primer se nanaša bolj kot na varnostno kontrolo oseb na carinsko kontrolo predmetov, ki jih osebe carini prijavijo ob prihodu na carino, še zlasti pred vkrcanjem na letalo ali vlak. Po mnenju Sodišče oseba s tem, ko pristane na kontrolo osebnih predmetov zaradi carinske kontrole, ne izgubi za vselej in za vse postopke pravice do spoštovanja zasebnosti (in tajnosti dopisovanja) oz. se slednji ne odpove. Pritožnik se je torej lahko zanašal na pravico do spoštovanja zasebnosti, pri čemer je prišlo do posega vanjo v smislu 8. člena Konvencije.
Sodišče je zato presojalo, ali je bil poseg upravičen. Iz obrazložitev domačih sodišč je Sodišče ugotovilo, da kombinacija razlage Carinskega zakonika in drugih relevantnih predpisov ni dovolj določna, da bi bil ukrep kopiranja elektronskih podatkov s prenosnika lahko označen kot predvidljiv.
Poleg tega varstvene klavzule, kot jih predvideva rusko pravo, ne dajejo zadostne možnosti, na podlagi katerih bi posameznik lahko učinkovito nasprotoval arbitrarnim posegom izvršilne veje oblasti.
Sodišče je v ureditvi uvidelo več pomanjkljivosti:
- v fazi oprave preiskave in še zlasti kopiranja elektronskih podatkov je umanjkala presoja sorazmernosti ukrepa, saj običajna merila, kot se uporabljajo v carinskem pregledu stvari, ne ustrezajo tudi za elektronske podatke;
- znaten poseg, do kakršnega je prišlo tudi v pritožnikovem primeru, ni imel prav nobene podlage v smislu, da bi obstajal sum, da je prijavitelj carinskega blaga storil kakršen koli prekršek oz. protipravno dejanje; pomanjkanje utemeljenega suma ob opravi preiskave je še poslabšalo dejstvo, da se je v naknadnih postopkih izkazalo, da gradivo ni vsebovalo nobene prepovedane (ekstremistične, fašistične, sovražne) vsebine;
- dejstvo, da se je pritožnik vračal z območja spopadov (Abkhazije), samo po sebi še ne daje dovolj podlage za poseg, ki vključuje razširjeno preiskavo in kopiranje elektronskih podatkov, češ da slednji morda vsebujejo ekstremistično vsebino;
- čeprav je izvrševanje preiskave in zbiranje podvrženo sodni kontroli, je bila širina teh pooblastil tolikšna, da se je pritožnik soočil z enormnimi ovirami pri dokazovanju, da je bil carinski pregled protipraven, neupravičen in v nasprotju z ruskim pravom; Sodišče je že v zadevi glede svobode združevanja Lashmankin and Others v. Russia opozorilo, da obseg sodnega preizkusa omejen in ne zagotavlja, da bi se uresničili principi sorazmernosti in nujnosti v demokratični družbi. Enako oceno je Sodišče oblikovalo v konkretnem primeru glede izpodbijanih odločitev in ravnanj carinikov glede kopiranja elektronskih podatkov, kar je pritožnik izpodbijal v postopkih pred nacionalnimi sodišči.
Sodišče tako ugotavlja, da v nacionalnem pravnem redu obstajajo pomanjkljivosti, saj domačim oblastem, vključno s sodišči, ni treba ugotavljati, ali so bili za poseg v konvencijsko pravico podani utemeljeni razlogi, pri čemer noben od organov ni upošteval, da je šlo za novinarsko gradivo.
Tožena vlada ni prepričala Sodišča o ustreznosti relevantne zakonodaje in pravilnosti prakse, ki se izvaja, glede zagotavljanja zadostnih in učinkovitih varoval, usmerjenih proti možnim zlorabam v primerih, ko gre za zbiranje elektronskih podatkov z elektronskih naprav. Poseg tako ni bil opravljen skladno z zakonom.
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: 3.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
Glej tudi:
- Gillan and Quinton v. the United Kingdom, 4158/05, Information Note 126
- Lashmankin and Others v. Russia, 57818/09 et al., Information Note 204
Full & Egal Universal Law Academy