Vicent del Campo - Spain - 25527/13
Poimenska navedba učitelja, ki naj bi na delovnem mestu nadlegoval sodelavko, v sodbi, ki je bila izdana v odškodninski pravdi med žrtvijo nadlegovanja in nadzornim organom, pri čemer pritožnik s tem postopkom ni bil seznanjen - kršitev
Dejstva:
Pritožnik je učitelj in vodja oddelka v javni šoli. Kolegica ga je obtožila psihološkega nadlegovanja. Izobraževalni nadzorni organ je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, zato je pričela sodni postopek zoper nadzorni upravni organ zaradi opustitve preprečitve nadlegovanja in od njih zahtevala odškodnino. 2011 je višje sodišče ugotovilo, da je bilo nadlegovanje na delovnem mestu dokazano in zato toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 14.500 €. V sodbi je bil pritožnik poimensko naveden. Pritožnik, ki je o odškodninski pravdi vedel le to, kar je bilo objavljeno v lokalnem časopisu, je zahteval, da se mu prizna status stranke v sodnem postopku. Višje sodišče je njegovo zahtevo zavrnilo, češ da nima pravnega interesa v odškodninski pravdi zoper državno upravo.
Pravo:
Člen 8: Ker pritožnik ni bil stranka odškodninske pravde zoper državne organe, siceršnja ugotovitev odgovornosti državne uprave ni avtomatično pomenila ne škode ne koristi za njegove pravice. Ne obrazložitev ne ugotovitve o dejstvih, kot so bile ugotovljene v tej pravdi, pod nobenim pogojem ne pomenijo pravnomočno razsojene stvari z vidika morebitnega kasnejšega postopka, v katerem bi se obravnavala odškodninska odgovornost javnega uslužbenca/učitelja za domnevno povzročeno škodo v zvezi z izvrševanjem njegove službe. Ker pa je bila v sodbi razkrita njegova idenititeta in to, da je njegovo vedenje mogoče šteti za psihološko nadlegovanje in mobing, pa objava teh ugotovitev spada v obseg varstva po 8. členu Konvencije, saj je bilo s tem prizadeto njegovo zasebno in družinsko življenje.
Razkritje pritožnikove identitete v obrazložitvi sodbe višjega sodišča ne more biti šteto kot predvidljiva posledica pritožnikovega lastnega ravnanja. Po eni strani pritožnik za postopek sploh ni vedel. Ni bil pozvan, da se pojavi pred sodiščem in ni bil stranka postopka, saj je bil slednji namenjen zgolj ugotovitvi odškodninske odgovornosti države zaradi posledic morebitnih opustitev dolžnih ravnanj s strani državnih uradnikov pri izvrševanju njihove kontrolne funkcije. Poleg tega je bila pritožba, ki jo je sodelavka vložila zoper pritožnika, predhodno zavrnjena in sodelavka zoper pritožnika ni nadalje ukrepala. Pritožnik nikoli ni bil obtožen oziroma mu ni bilo dokazano, da je storil kakršnokoli kaznivo ali protipravno dejanje.
Zato so ukrepi, glede katerih je pritožnik vložil tožbo pred Sodiščem take narave, da predstavljajo poseg v pritožnikovo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja, pri čemer so ukrepi zasledovali cilj zaščite pravic in svoboščin drugih, zlasti tiste, ki pripada pritožnikovi sodelavki (ki je domnevna žrtev nadlegovanja na delovnem mestu) na način, da se javno predstavijo dejstva in se tudi na ta način zagotovi reparacija škode, ki jo je žrtev nadlegovanja utrpela in ki je v interesu dobrega upravljanja pravosodja. Postopek ugotavljanja odgovornosti državnih organov ima določene specifike, vendar se sodišče ni omejilo na prazno ugotovitev, da je pritožnikova sodelavka na delovnem mestu bila žrtev nadlegovanja in da kljub temu nadzorni organi niso ustrezno in učinkovito ukrepali, da bi nadlegovanje preprečili ali ga končali. V sodnem postopku je bil izveden temeljit dokazni postopek in analiza vseh dejstev in dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je pritožnikovo ravnanje predstavljalo ponavljajoče psihološko nadlegovanje. Taka predstavitev tožnikovega ravnanja v sodni odločbi je po vsej verjetnosti v veliki meri vplivala na stigmatizacijo pritožnika in imela velik vpliv na njegovo zasebno in profesionalno situacijo, kakor tudi na njegovo čast in ugled. Domače pravo ne zahteva identifikacije uradne osebe, ki je povzročila škodo, niti ni odškodninska odgovornost vezana na ugotovitev malomarnosti, krivde ali namena javnega uslužbenca. Zato bi bilo dovolj, da bi se preprosto dokazala zgolj škoda in njena povezava z nezadostnim delovanjem javne uprave. Še več, sodišče je imelo diskrecijsko pravico in možnost, da bi se izognilo identifikaciji pritožnika v sami sodbi ali pa bi lahko objavilo sodbo v omejeni vsebini iz razlogov javne politike ali varstva pravic in svoboščin tretjih. Tako bi bil lahko dostop do sodbe ali do njenih delov zaradi zaščite pravic pritožnika omejen. Če bi sodišče sprejelo take ukrepe, bi to v veliki meri omejilo vpliv sodbe na pritožnikovo pravico do ugleda in zasebnega življenja, pri čemer Sodišče ne uvidi, zakaj nacionalno sodišče takih metod za zaščito pritožnikove identitete uporabilo. Pritožnik ni bil ne obveščen ne zaslišan ne poklican ali v kakršnikoli drugi obliki seznanjen s pritožbo oz. tožbo sodelavke, ki je bila obravnavana pred sodiščem. Glede na to ni imel realne možnosti, da bi zahteval zakritje svoje identitete ali zasebnih informacij, preden je bila sodba izdana. Pritožnikova pravica do zasebnega življenja tako ni bila v zadostni meri učinkovito in ustrezno zaščitena. Primer je imel nezanemarljiv vpliv in posledice v medijih. Čeprav ni jasno, kako so mediji pridobili dostop do informacije o procesu, je bilo ugotovljeno, da so po domačem pravu sodni postopki v načelu javni, razen če bi se zaradi razlogov o javni politiki ali zaradi zaščite pravic in svoboščin tretjih javnost omejila. Tako so sodbe posledično razglašene v javnosti in potem, ko so podpisane s strani odločevalcev, tudi objavljene. Ko je sodba enkrat izrečena, je dostop do sodbe izven kontrole sodišča, ki jo je izdalo, saj je registrar sodišča in ne sodnik tista oseba, ki je pristojna za avtorizacijo in objavo dokumentov, vezanih na sodni postopek tretjim strankam, ki v postopku niso bile udeležene. Ob upoštevanju takega stanja in dolžnosti države, da zaščiti posameznikovo pravico do ugleda, bi sodišče moralo sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zaščitilo pritožnikovo pravico do ugleda v zasebnem življenju, ko je pisalo sodbo. Poseg v pritožnikovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja, kot se je primeril sodišču v sodbi, ni bil podkrepljen z zadostnimi razlogi glede na okoliščine konkretnega primera in (ne da bi pri tem posegali v polje proste presoje domačih sodišč v takih zadevah) je bil poseg nesorazmeren z legitimnim ciljem, ki je bil zasledovan (zaščita žrtve, reparacija škode).
Sklep: Kršitev (soglasno).
Člen 41: 12.000 EUR za nepremoženjsko škodo, zahtevek za povrnitev premoženjske škode je sodišče zavrnilo.
Full & Egal Universal Law Academy