V. M. and Others – Belguim - 60125/11
Neobstoj stikov pritožnikov z njihovim odvetnikom - izbris pritožbe
Dejstva:
Pritožnika sta romska partnerja s šestimi otroki. Izvirajo iz Srbije in so zaprosili za azil v Belgiji, ki jih je nastanila v sprejemnem centru za begunce. Nato so jim belgijske oblasti sporočile, da jim zaščite ne priznajo in odredile, da morajo takoj zapustiti ozemlje Belgije in oditi v Francijo, ki je država, ki je odgovorna za odločitev o njihovi zahtevi za azil. Odredba za zapustitev ozemlja je bila podaljšana za štiri mesece zaradi nosečnosti in bližajočega se poroda pritožnice.
Pred Sodiščem se pritožniki pritožujejo predvsem zaradi nemogočih pogojev, v katerih se nahajajo od tedaj, ko so bili odpuščeni iz nastanitvenega centra po poteku podaljšanja odredbe, da morajo zapustiti ozemlje, to je od 26. septembra 2011 do njihovega odhoda v Srbijo, to je 25. oktobra 2011, ter zahtevajo, da se jim omogoči bivanje zaradi zagotavljanja njihovih osnovnih potreb.
Z odločitvijo z dne 7. julija 2015 (glej Information Note 187) je senat Sodišča odločil med drugim glede kršitve 30. člena Konvencije zaradi socialnih pogojev družine, upoštevajoč pri tem tudi neobstoj upanja, da bi se njihova situacija izboljšala, kot tudi odločal v luči kršitve 13. člena Konvencije zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v postopku, v katerem se odloča o zahtevi za azil. Pritožbi je senat ugodil.
Dne 14. decembra 2015 je bila zadeva predložena velikemu senatu na zahtevo vlade.
Pravo:
Člen 37: Pritožniki niso imeli stika s svojim odvetnikom in ga zato niso obvestili o kraju bivanja oz. mu niso na drug način omogočili, da se z njimi sestane. Tako so izgubili interes za nadaljevanje postopka in niso vložili pritožbe v smislu 37. člena paragrafa 1a Konvencije. Nazadnje so si izmenjali informacije še pred odločitvijo, ki jo je sprejel senat 7. julija 2015, in zato niti niso izvedeli za ta sklep, niti, da je bila zadeva predložena velikemu senatu. Njihov pooblaščenec torej ni mogel na učinkovit način nadaljevati postopka zaradi pomanjkanja navodil s strani svojih klientov, predvsem kar zadeva dejanska vprašanja, ki so se odprla na podlagi novih dokumentov, ki jih je predložila vlada.
Prostovoljna vrnitev pritožnikov v Srbijo in njihova zapustitev Belgije ni bila posledica izgube stika z odvetnikom. Ta pa ni bila posledica dejanja države toženke. Prav tako nič ne kaže na to, da bi bivalni pogoji, v katerih so pritožniki živeli v Srbiji, slednjim onemogočili stike z njihovim odvetnikom. Ko je bila zahteva za pritožbo sprejeta na podlagi odločitve kolegija velikega senata, sklep senata še ni postal pravnomočen in zato ni povzročil še nobenih pravnih posledic. Predvideno je bilo, da se odločitev senata nadomesti z novo odločitvijo velikega senata, kateri bi se morale države članice podrediti. Nastala situacija, ki je za pritožnike škodljiva, pa je vendarle posledica njihovega nevzdrževanja stikov z odvetnikom in ne posledica delovanja države v zvezi z možnostjo zaprositi za odlog zadeve pred velikim senatom. Če okoliščine to opravičujejo, imajo pritožniki možnost ponovno doseči vpis pritožbe v tej zadevi.
Ob dosedaj povedanem pritožniki ne nameravajo vztrajati pri pritožbi. In prav nobena okoliščina ne posega v Konvencijo in njene protokole, kar ne zahteva še nadaljnjega proučevanja njihove pritožbe.
Sklep:
Z večino glasov (12 proti 5) je Sodišče odločilo, da pritožbo izbriše iz seznama zadev.
Full & Egal Universal Law Academy