Vukota-Bojić - Switzerland - 61838/10
Spoštovanje zasebnega življenja
Nezakonit nadzor, ki ga je zasebni detektiv izvajal nad aktivnostmi tožnice iz naslova pravic iz socialnega zavarovanja - kršitev
Dejstva:
Pritožnica je bila poškodovana v prometni nesreči. Sledil je dolgotrajen postopek pri zavarovalnici v zvezi s pritožničino sposobnostjo za delo, vzročno zvezo med nesrečo in stopnjo nezmožnosti ter višino upravičene zavarovalnine. Pritožnica je prestala številne medicinske preiskave, nato pa se jih ni več želela udeležiti. Zato se je zavarovalnica v okviru pooblastila po nacionalni socialni shemi odločila, da pritožnico nadzoruje. Zasebni detektiv, ki ga je zavarovalnica najela, je pritožnico opazoval štiri dni v obdobju 23 dni. Na njegove ugotovitve se je zavarovalnica sklicevala v sodnem postopku, v katerem je nasprotovala stopnji invalidnosti, ki jo je pritožnica zatrjevala in se pri tem opirala na medicinska mnenja. Pritožnica se je pritožila, da je bilo z nadzorovanjem njenih dnevnih aktivnosti, kakor ga je izvajala zavarovalnica, poseženo v njeno pravico po 8. členu Konvencije. Posebej je izpostavila pomanjkljivosti glede jasnosti in natančnosti pravne podlage v domačem pravnem redu, po kateri je bil nadzor izveden.
Pravo:
Sporni nadzor je izvajala zasebna zavarovalnica. Tej je bilo dano pooblastilo s strani države, da zagotavlja pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pobira zavarovalne premije. Država se svojih dolžnosti po Konvenciji ne more razbremeniti tako, da jih prenese na zasebnopravne subjekte. Zavarovalna družba je delovala na podlagi nacionalne zavarovalne sheme in je imela v domačem pravnem redu položaj oblastnega organa, zato njena ravnanja štejejo kot ravnanje države in tožena država za njena dejanja tudi odgovarja.
Glede vprašanja, ali je bilo poseženo v pritožničino zasebnost, je Sodišče ugotovilo, da je bila pritožnica sistematično in namerno opazovana ter snemana s strani profesionalne osebe, ki jo je angažirala zavarovalnica, in to štiri naključne dni v obdobju 23 dni. Posnetki so bili shranjeni in nato so bili posamezni izmed njih izbrani in uporabljeni kot material za mnenje izvedenca v postopku preverjanja, ali in koliko socialnih dajatev pritožnici pripada. Stalna narava snemanja in nadaljnja uporaba posnetkov v sodnem sporu štejeta kot zbiranje in obdelava osebnih podatkov pritožnice in kot taka pomenita poseg v njeno zasebno življenje.
Sodišče je moralo odločiti, ali je pravna podlaga nacionalnega prava, na podlagi katere je bil nadzor izveden, dovolj jasna in natančna, izčrpna, da bi se lahko štelo, da je poseg utemeljen z zakonom. Sodišče je ugotovilo, da v zakonu v okviru preiskovalnih metod in ukrepov, ki so dani na voljo zavarovalnici, snemanje posameznih slik ali posnetkov ni izrecno našteto, niti ni posredno omenjeno. Kljub temu je švicarsko zvezno sodišče ocenilo, da je z to zakonsko določbo pokrito tudi tako nadzorovanje, kot se je zgodilo v pritožničinih okoliščinah. Ko je Sodišče ocenjevalo, ali so v nacionalnem pravu določene ustrezne in učinkovite varovalke pred morebitnimi zlorabami, je ugotovilo, da v zakonu ni predviden poseben postopek odobritve ali nadzora nad tajnimi metodami opazovanja v specifičnih okoliščinah zavarovalnih sporov. Poleg tega zakon tudi ne ureja vprašanj, povezanih s postopki shranjevanja, dostopa do, preučevanja, uporabe, posredovanja in uničenja podatkov, pridobljenih s skrivnim opazovanjem. Tako ostaja nejasno, kje in kako dolgo bi poročilo s posnetki in fotografijami pritožnice ostali shranjeni, kdo bi do njih imel dostop in ali bi imela pritožnica kakšno pravno sredstvo, s katerim bi lahko vplivala na usodo poročila s posnetki. Sodišče sprejema oceno, da je bilo v konkretnem primeru izvedeno opazovanje manj hud poseg v zasebno sfero kot npr. prisluškovanje telefonskim razgovorom; kljub temu pa se je Sodišče moralo držati splošnih načel za zagotovitev ustrezne zaščite pred arbitrarnim poseganjem v pravice po 8. členu Konvencije.
Iz teh razlogov in kljub sporni minornosti posega v pritožničino zasebnost Sodišče meni, da domače pravo ne vsebuje dovolj jasnega okvira in jasnega načina izvrševanja pravice izvajati skriven nadzor nad zavarovanci, ki je podeljena zavarovalnim družbam kot osebam z javnimi pooblastili v zavarovalniških sporih. Zlasti je pomanjkljivost v odsotnosti zadostnih varovalk pred morebitno zlorabo. Zato poseg v pravice pritožnice po 8. členu, ni temeljil na ustrezni pravni podlagi.
Sklep:
Z večino glasov (6 proti 1) je Sodišče ugotovilo kršitev.
Soglasno pa je Sodišče ugotovilo tudi, da uporaba spornega materiala v sodnem postopku ni posegla in ni kršila procesnih garancij do poštenega postopka po prvem odstavku 6. člena Konvencije.
Po 41. členu je pritožnici dosojenih 8.000 € na račun nepremoženjske škode.
Glej tudi De La Flor Cabrera v. Spain, 10764/09 in Uzun v Germany, 35623/05
Full & Egal Universal Law Academy