Zavodnik – Slovenija – 53723/13
Neustrezno obveščanje v insolvenčnem postopku
V aprilu 1997 je delovno sodišče naložilo gospodarski družbi plačilo plač in prispevkov pritožnika (približno 8.350 EUR). Sodba je postala pravnomočna leta 1999; v letu 2000 je bil proti gospodarski družbi uveden stečajni postopek; v letu 2005 je bila pritožnikova terjatev priznana v stečajnem postopku. Stečajni upravitelj in stečajni senat sta zagotovila pritožniku, da ga bosta obvestila o poteku postopka, še posebej o razpisu narokov o razdelitvi stečajne mase. V letu 2008 je bil na javni dražbi prodan hotelski kompleks. Novica o prodaji je bila objavljena na internetni strani računovodij, na spletni strani Slovenske tiskovne agencije in v dnevnih finančnih časopisih. Po prodaji v juniju 2008 je stečajni senat okrožnega sodišča potrdil osnutek predloga o razdelitvi stečajnega premoženja devetnajstim upnikom. Vsak upnik naj bi prejel 2,85 % priznane terjatve, kar je v pritožnikovem primeru predstavljalo 237 EUR. Sodišče je razpisalo narok za obravnavanje osnutka za glavno razdelitev v septembru 2008 (164. člen ZPPSL). Oklic je bil objavljen v Uradnem listu RS in nabit na oglasno desko sodišča. Po naroku je sodišče izdalo sklep o glavni razdelitvi, ki ga je nabilo na oglasno desko sodišča. Pritožbeni rok 8 dni je potekel, sklep je postal pravnomočen. V novembru 2008 je bil stečajni postopek zaključen, decembra 2008 pa je pritožnik izpodbijal odločbo o zaključku stečajnega postopka. Očital je, da ni bil ustrezno obveščen o septembrskem razdelitvenem naroku ter da bi moral prejeti popolno poplačilo prijavljene terjatve. V letu 2009 sta bili zavrnjeni njegova pritožba in prav tako tudi ustavna pritožba.
Pravila o vročanju sodnih pozivov oziroma vabil ter odločitev na sodni deski ter obveščanju v Uradnem listu so usmerjena k legitimnemu cilju zagotavljanja hitrosti in učinkovitosti stečajnih postopkov. Razlog takšne zakonske ureditve (ki opušča osebno vročanje) je, da lahko ti postopki vključujejo veliko število upnikov in drugih udeležencev postopka. Osebno vročanje sodnih dokumentov bi lahko bistveno povečalo stroške postopka ter v primeru neuspešne vročitve oviralo sam tek postopka. V skladu z domačim pravom pa razdelitveni narok predstavlja bistveni del postopka. Upniki lahko le tedaj izpodbijajo upraviteljev predlog za razdelitev premoženja, pozneje so prekludirani. V tej zvezi pa je bil osemdnevni pritožbeni rok zoper sklep o razdelitvi kratek. Pritožnik je bil udeleženec v postopku, ki je trajal več kot osem let do razpisa razdelitvenega naroka; udeleženih je bilo le še 19 upnikov, katerih imena so morala biti sodišču znana. Razen tega je stečajni upravitelj pritožniku, ki ga ni zastopal odvetnik, zagotovil, da ga bo obvestil o teku postopka. Upoštevaje majhno število upnikov pritožnik po mnenju Sodišča ni imel razloga, da ne bi zaupal upravitelju. Končno, domače pravo sicer ni predvidevalo osebnega vročanja, je pa omogočalo objavo oklica naroka za razdelitev stečajne mase v množičnih medijih. Sodišče obžaluje, da v predmetni zadevi domače sodišče ni uporabilo te možnosti obveščanja. Sodišče pa ni upoštevalo vladnih razlogov, da bi se lahko pritožnik seznanil s prodajo hotelskega kompleksa preko medijskih internetnih („on-line“) sporočil. Takšni mediji niso ciljno usmerjeni proti splošni javnosti in/ali tudi ni nujno, da bi morali doseči tudi pritožnika (drugače Geffre proti Franciji (dec.), 51307/99, 23. januar 2003), ki je starejša osebi, in ki je tudi pojasnil, da ne zna uporabiti računalnika, da bi dostopil do interneta. Bilo bi nerealno pričakovati, da bi se pritožnik tudi seznanil z oglasno desko, ki je bila na sodišču v drugem kraju od pritožnikovega prebivališča, ali da bi se seznanil z vsakim izvodom Uradnega lista. V teh okoliščinah Sodišče ni moglo zaključiti, da je imel pritožnik pošteno možnost seznaniti se z narokom za razdelitev stečajne mase in da bi bilo njegovo neudeležbo v postopku mogoče pripisati njegovi neskrbnosti (drugače Canete de Goni proti Španiji, 55782/00, 15. oktober 2002). Po oceni Sodišča celo ne bi bilo nesorazmerno, če bi Država storila še kaj več, da bi tistih nekaj upnikov obvestila o razdelitvenem naroku in o sprejetem sklepu.
Ker pritožniku ni bilo omogočena udeležba na naroku, mu je bila s tem tudi odvzeta možnost izpodbijanja upraviteljevega predloga razdelitve stečajnega premoženja in onemogočeno uveljavljanje pravice do višjega poplačila svojih terjatev iz naslova neizplačanih plač.
Sodišče je soglasno ugotovilo kršitev pravice po 6. in 13. členu Konvencije.
Po 41. členu Konvencije je bilo pritožniku dosojenih 12.500 EUR iz naslova nepremoženjske škode; zavrnjen pa je bil zahtevek za povrnitev premoženjske škode.
Full & Egal Universal Law Academy