Zubac - Croatia - 40160/12
Prekomerno formalistična razlaga procesnih pravil (dovoljenost revizije ratione valoris) - ni kršitve
Dejstva:
Na Hrvaškem lahko Vrhovno sodišče odloča v civilnih zadevah o reviziji, ki je lahko: i) „redna“ revizija, ko izpodbijani del odločitve presega določen vrednostni prag - 100.000 hrvaških kun (HRK) v času nastanka spornega razmerja; ii) kot „izredna“ revizija, s katero se zagotavlja enotnost razlage zakona.
Pritožnik je vložil civilno tožbo, katere vrednost je najprej bila ocenjena s strani prvega odvetnika na 10.000 HRK (približno 1.400 evrov). Potem, ko se je zamenjal odvetnik, so stranke izmenjale svoje argumente na prvem naroku za glavno obravnavno glede samega temelja zahtevka. Na eni od kasnejših glavnih obravnav je odvetnik spremenil vrednost spornega predmeta na 105.000 HRK. Vendar pa vrednosti samega „civilnega zahtevka“ iz tožbe ni mogoče spreminjati, razen na podlagi posebne odločitve senata, kar pa v tisti fazi postopka ni bilo več mogoče. Prvostopni sodni senati so vseeno večkrat uporabili novo vrednost za izračun stroškov. Vrhovno sodišče je zavrglo pritožnikovo pravno sredstvo kot nedovoljeno - ratione valoris, zaradi napačne označbe vrednosti spornega predmeta v odločbi prvostopnega sodišča.
Pred evropskim sodiščem pritožnik zatrjuje, da gre za kršitev prvega paragrafa 6. člena Konvencije, ker ni imel dostopa do vrhovnega sodišča.
V sodbi z dne 6. 9. 2016 (glej Informacijsko poročilo 205) je senat Sodišča odločil s štirimi glasovi proti trem, da gre za kršitev. 6. 3. 2017 je bila zadeva predložena velikemu senatu na zahtevo hrvaške vlade.
Pravo:
6. člen, paragraf 1:
a) Sporna omejitev vrednosti ni bila posledica togih procesnih določb: pravo in veljavna sodna praksa dovoljujeta spremembo vrednosti spornega predmeta; pritožnik je prav tako imel možnost vložitve izrednega pravnega sredstva, vendar tega ni storil.
b) Legitimnost zasledovanega cilja - glavna pristojnost vrhovnega sodišča je zagotavljati enotnost uporabe zakona in enakost vseh pred zakonom. Izhajajoč iz tega določitev praga za dovoljenost meri na legitimno zagotavljanje, da vrhovno sodišče ne bo obravnavalo ničesar drugega kot zadeve, ki so pomembne glede na vlogo vrhovnega sodišča in varstvo pred kršitvami nižjih sodišč. Omejitev glede na vrednost spornega predmeta predstavlja legitimno ravnanje: zagotavljanje vladavine prava in dobro upravljanje sodstva.
c) Sorazmernost ovire - toženi državi se priznava široko polje proste presoje: i) pritožnik je imel možnost obravnavanja zahtevka na dveh sodnih stopnjah; ii) zadeva ne izpostavlja vprašanja pomanjkanja pravičnosti; iii) vloga vrhovnega sodstva se omejuje na kontrolo pravilne uporabe domačega prava s strani nižjih sodišč.
Polje proste presoje ni bilo prekoračeno:
Prvič - pogoji za dopustitev pravnega sredstva so bili vnaprej določeni. Sodna praksa vrhovnega sodišča je koherentna in jasna: ne glede na to, ali je napaka bila storjena s strani sodišč nižje stopnje ali stranke, če je vrednost spornega predmeta nepravilno spremenjena v nadaljnjem postopku, pravno sredstvo ni dovoljeno. V skladu z zakonom mora biti sprememba vrednosti spornega predmeta presojana na podlagi odločbe posebnega senata. Tako v času, ko bi sodišče lahko sprejelo takšno odločitev, kot v času, ko je pritožnik spremenil vrednost spornega predmeta, ga je zastopal odvetnik, ki je bil usposobljen na Hrvaškem in za katerega se šteje, da pozna hrvaško pravo in hrvaško sodno prakso. Tudi ni pomembno, da so sodišča v nadaljevanju privolila v povečano vrednost zaradi obračuna stroškov: pritožniku in njegovemu odvetniku je bilo povsem jasno, da prepozna sprememba vrednosti spornega predmeta ne odpira vrat do vrhovnega sodišča.
Drugič - napake, ki so mu zaprle pot do vrhovnega sodišča, gredo načelno in objektivno na račun pritožnika, ki je bil zastopan s strani odvetnika:
- dejstvo, da prvi odvetnik pritožnika ni deloval na Hrvaškem, temveč v Črni Gori, gre izključno na račun individualne izbire pritožnika, ki se nanaša na njegovo zastopanje pred sodiščem; lahko bi pooblastil hrvaškega odvetnika, kar pa je sicer v nadaljevanju tudi storil;
- ni pomembno zatrjevano nesorazmerje med vrednostjo, navedeno v odločbi pritožbenega sodišča, in pravo vrednostjo spornega premoženja; pritožnik je imel pravico določiti vrednost spornega predmeta v znesku, ki popolnoma sicer ne ustreza tržni vrednosti predmetnega premoženja;
- do seznanitve s temeljnimi razlogi, ki so jih navedli toženci, bi lahko spremenil vrednost spornega predmeta; tega pa ni storil do tedaj, ko ga je pričel zastopati hrvaški odvetnik;
- zamenjava odvetnika ne preprečuje novemu odvetniku, da zahteva spremembo vrednosti spornega predmeta že na prvem naroku.
Upoštevajoč vse okoliščine primera razlaga domačega prava s strani hrvaškega vrhovnega sodišča ni arbitrarna oz. očitno nerazumna. Postopkovna napaka pritožnika pa ne more biti odpravljena na račun napak, ki so jih kasneje storili sodni senati glede računanja stroškov: to bi bilo v nasprotju z načelom vladavine prava, zahtevami po vodenju skrbnega in pravilnega postopka ter skrbni uporabi ustreznih postopkovnih predpisov. Pritožnik se tudi ni mogel upravičeno sklicevati na povečanje sodnih stroškov, ki jih je moral plačati in ki so bila zgolj posledica njegovega lastnega ravnanja (sicer - prepoznega - zvišanja vrednosti spornega predmeta), ter glede katerih bi lahko celo zahteval, da se mu jih povrne.
Tretjič - tudi ni mogoče zaključiti, da je vrhovno sodišče storilo formalno napako, ko je zavrglo pravno sredstvo. Ko domače pravo pooblašča vrhovno sodišče, da selekcionira zadeve, ki jih bo obravnavalo, bi zahteva, da mora paziti na vse napake sodišč, lahko resno preprečila njegovo delo in uresničitev njegove posebne vloge v sodnem sistemu.
Ko ni razlogov, da bi se odprlo vprašanje procesnega okvira, ki ga določa zakon, še posebej določitve vrednost spornega predmeta, se uporaba obveznih zakonskih določb ne sme presojati kot nekakšen pretiran formalizem. Prav nasprotno - le ta je prispeval k pravni varnosti in k dobremu upravljanju sodstva: najvišja sodna instanca je preprosto uresničila načelo vladavine prava potem, ko so napake storili sam pritožnik in dve nižji sodni instanci. Vladavina prava je temeljno načelo demokracije in Konvencije ter ni mogoče na njeni podlagi ali na kakšni drugi podlagi ugotoviti, da je vrhovno sodišče spregledalo kakšne očitne procesne napake oziroma da bi jih preprosto abstrahiralo.
Če se povzame - Sodišče ne ugotavlja nesorazmernih ovir, ki bi posegale v samo vsebino pravice do dostopa do sodišča pritožnika ali ki bi prestavljale prekoračitev polja proste presoje.
Sklep: Ni kršitve (soglasno).
Full & Egal Universal Law Academy