Društvo za varstvo upnikov - Slovenia - 66433/13
Status žrtve
Društvo, ki trdi, da bi morala višina odškodnine (prisojene zaradi dolgotrajnega sodnega postopka) upoštevati interes vsakega posamičnega člana društva - odsotnost statusa žrtve
Dejstva:
Društvo (pritožnika) je 1996 ustanovilo veliko število upnikov propadle investicijske družbe, ki so svoje terjatve prenesli na društvo, to pa je terjatve tudi sodno uveljavljalo. Dogovorjeno je bilo, da v primeru uspeha v postopku, društvo koristi (zmanjšane za stroške in takse) v ustreznem proporcionalnem deležu prenese nazaj na upnike - svoje ustanovitelje. Društvo je tožbo zoper dva lastnika investicijske družbe vložilo 1997, sodba pa je bila izdana 2007. Pritožba drugega toženca je bila 2008 zavrnjena. Društvo je vložilo zahtevek na podlagi Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) iz 2006 zaradi zamud pri sojenju zoper oba lastnika. Ta postopek se je zaključil tako, da je bilo društvu prisojenih 4.500 EUR za nepremoženjsko škodo, nastalo v 11 let trajajočem postopku na dveh stopnjah. V postopku pred Sodiščem se je društvo pritožilo zaradi trajanja postopka in zatrjevalo, da ima še vedno status žrtve kršitve, saj dosojena odškodnina ni dovolj visoka, ker ni upoštevala, da je društvo v resnici zastopalo 1484 oškodovanih posameznikov, pri čemer je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena prav vsakemu od njih.
Pravo:
Člen 34: Položaj društva je bil odvisen od odgovora na vprašanje, ali je dosojena odškodnina ustrezna in zadostna. Zato je moralo Sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali je položaj, ko se več oseb združi v združenje, ki potem kot ena sama stranka nastopa v postopku, treba obravnavati po enakih merilih, kot da gre za eno samo stranko, ali pa je treba upoštevati interese posameznih članov združenja.
V zadevah Arvanitaki-Roboti in ostali zoper Grčijo in Kakamoukas in ostali zoper Grčijo je Sodišče zavzelo stališče, da je treba pri odmerah odškodnin zaradi sojenja v nerazumnem roku, ko je tožnikov več, treba upoštevati, ali in v kolikšni meri je število pritožnikov v postopku vplivalo na vsakega od njih glede nelagodja, neprijetnosti in negotovosti. Vendar pa je konkretni primer v bistvenem drugačen od citiranih starejših, ko so v postopku pred domačimi sodišču in tudi v postopku pred Sodiščem nastopali kot procesna stranka številni posamezniki, v tem primeru pa je društvo nastopalo v obeh postopkih kot ena sama stranka s samostojno pravno osebnostjo. Sodišče je moralo biti izjemno pazljivo, da principov, ki jih je oblikovalo v sporih, v katerih kot sosporniki nastopajo številni posamezniki, napačno ne uporabi tudi v primeru, ko posamezniki namesto, da bi v postopku nastopali sami, prav za namene sodnega postopka ustanovijo posebno pravno osebo, ki zastopa njihove interese.
Pritožnik je ugovarjal, da posamezna določila ustanovitvenega akta, na podlagi katerih so posamezni upniki na novoustanovljeno društvo prenesli svoje terjatve, terjajo, da se pri odmeri odškodnine upoštevajo interesi ustanoviteljev kot posameznikov. Sodišče pa ni moglo spregledati, da se posamezna določila o prenosu terjatev na društvo nanašajo zgolj in samo na notranja razmerja med ustanovitelji in novo nastalo pravno osebo, medtem ko je društvo delovalo v razmerju do tretjih oseb in tudi v sodnem postopku kot samostojna pravna oseba z lastnimi pravicami in obveznostmi. Zato društva ni mogoče obravnavati le kot skupka interesov posameznikov. Bistvo obstoja društva kot samostojne pravne osebe pomeni, da je sodišče v temeljnem postopku in v postopku za odškodnino po ZVPSBNO obravnavalo in odločalo o vtoževanih pravicah kot o lastnih pravicah in interesih društva. Glede na to pritožnik ne more upravičeno pričakovati, da bodo interesi upoštevani dvakrat: najprej kot lasten interes društva, nato pa še kot interes njegovih posameznih članov - ustanoviteljev.
V opisanih okoliščinah domače sodišče ni kršilo zahtev po prvem odstavku 6. člena Konvencije, ko pri odmeri višine odškodnine zaradi zamude pri sojenju ni upoštevalo interesov posameznih članov združenja. Znesek, ki je bil združenju prisojen, je zadosten in prestavlja ustrezno nadomestilo za kršitev po 6. členu Konvencije, zato pritožnik ne uživa več statusa „žrtve“ v smislu 34. člena Konvencije.
Sklep: Pritožba ni dopustna (kriterij ratione personae ni izpolnjen).
Glej tudi:
- Arvanitaki-Roboti and Others v. Greece, GC
- Kakamoukas and Others v. Greece, GC, 27278/03 and 38311/02, Information Note 105
Full & Egal Universal Law Academy