EUR-Lex -  62003CC0074 - SL

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

F. G. JACOBSA,

predstavljeni 16. septembra 2004(1)

Zadeva C-74/03

SmithKline Beecham plc

proti

Lægemiddelstyrelse

1.        V obravnavani zadevi je danski Østre Landsret (vzhodno regionalno sodišče) postavilo dve vprašanji glede pravil Skupnosti, ki urejajo vloge, predložene pristojnim organom v državah članicah, za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. Ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari so bila ta pravila v Direktivi Sveta 65/65/EGS z dne 26. januarja 1965 o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v zvezi z lastniškimi zdravili (v nadaljevanju: Direktiva)(2), kot je bila spremenjena zlasti z Direktivo Sveta 87/21/EGS z dne 22. decembra 1986.(3)

2.        Člen 4(8)(a)(iii) Direktive je določil skrajšani postopek za pridobitev takšnega dovoljenja, v katerem se je vlagatelj v podporo vlogi lahko skliceval na podatke o drugem predhodno odobrenem zdravilu, če je, med drugim, lahko dokazal, da je to zdravilo bistveno podobno njegovemu. Sodna praksa Sodišča, obravnavana spodaj,(4) je opredelila, da sta si zdravili bistveno podobni, če imata med drugim enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin.

3.        Prvo vprašanje, ki je bilo postavljeno v teh postopkih, je, ali za zdravili, ki vsebujeta enako zdravilno učinkovino, vendar v obliki različnih soli, lahko rečemo, da izpolnjujeta zgornje merilo. Drugo vprašanje je, ali je v skrajšanem postopku vlagatelj upravičen predložiti pristojnemu organu dodatno dokumentacijo v obliki farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj, da bi dokazal bistveno podobnost svojega in predhodno odobrenega zdravila.

4.        Po nastanku dejstev v postopku v glavni stvari so bila pravila Skupnosti večkrat spremenjena in zdaj vsebujejo jasne pritrdilne odgovore na obe vprašanji.

 Pravni okvir

 Direktiva

5.        Ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari so bili ustrezni predpisi predvsem v Poglavju II Direktive, kot je bila spremenjena zlasti z Direktivo 87/21/EGS.(5) Člen 3 Direktive je določal, da je brez dovoljenja Skupnosti zdravilo mogoče dati v promet v državi članici šele po pridobitvi ustreznega dovoljenja za promet z zdravilom pri pristojnem organu v državi članici.

6.        Člen 4 je natančno uredil postopek, potrebne dokumente in informacije za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom pred pristojnimi organi države članice. Določil je več možnih postopkov za pridobitev nacionalnega dovoljenja za promet z zdravilom. V polnem postopku, urejenem v členu 4(8), je moral vlagatelj vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom praviloma predložiti rezultate:

„–      fizikalno-kemijskih, bioloških in mikrobioloških preskusov;

–        farmakoloških in toksikoloških preskusov;

–        kliničnih preskušanj“.

7.        Člen 4(8)(a) je določal več alternativnih postopkov, po katerih je bil v določenih posebnih okoliščinah vlagatelj vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom oproščen obveznosti predložiti rezultate farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj, kot to praviloma zahteva člen 4(8), in se je namesto tega lahko skliceval na podatke, predložene v zvezi z drugim „referenčnim“ proizvodom, za katerega je že bilo izdano dovoljenje. To na obveznost predložiti popolne podatke o fizikalno-kemijskih lastnostih proizvoda ni imelo vpliva. Vlagatelj je za pridobitev dovoljenja za promet po enem od teh postopkov (v nadaljevanju: skrajšani postopek) moral dokazati:

„(iii) [...] da je zdravilo bistveno podobno zdravilu, za katerega je že izdano dovoljenje za promet v skladu z veljavnimi predpisi Skupnosti najmanj 6 let in je že v prometu v državi članici, v kateri je predložena vloga za dovoljenje; [...] država članica lahko [...] podaljša to obdobje na 10 let z enotnim sklepom, ki zajema vsa zdravila, ki so v prometu na njenem ozemlju, kadar ocenjuje, da je to v interesu javnega zdravja [...]“.

8.        Zadnji pododstavek člena 4(8)(a) je vseboval naslednji pridržek (v nadaljevanju: pridržek) v postopkih, urejenih s to določbo:

„Kadar je zdravilo namenjeno za drugačno terapevtsko uporabo, ki se razlikuje od uporabe zdravil, ki so že v prometu, ali bo način jemanja drugačen ali v drugačnih odmerkih, je treba predložiti rezultate ustreznih toksikoloških in farmakoloških preskusov in/ali kliničnih preskušanj.“

9.        Pridržek je s tem vzpostavil nadaljnji postopek za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom, pogosto imenovan in v nadaljevanju navajan kot hibridni skrajšani postopek. Po tem postopku je bil vlagatelj dolžan predložiti le rezultate tistih farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj, ki so bili potrebni zaradi razlik v terapevtski uporabi, poti uporabe ali odmerku med njegovim in drugim zdravilom, ki je v prometu. Sicer pa se je vlagatelj glede podatkov, ki jih je bil dolžan predložiti v skladu s členom 4(8)(a)(iii), lahko skliceval na podatke za referenčno zdravilo. Tako je hibridni skrajšani postopek glede dokaznega bremena vlagatelja pomenil vmesni postopek med skrajšanim in normalnim postopkom. Novi podatki, ki jih je bil vlagatelj dolžan predložiti v hibridnem skrajšanem postopku, so se imenovali „povezovalni podatki“.

10.      Preambuli Direktive in Direktive 87/21 sta pojasnili cilje, na katerih temelji člen 4 Direktive. V prvi uvodni izjavi njene preambule je bilo jasno zapisano, da je prvenstveni namen vseh pravil, ki urejajo dovoljenje za promet z zdravili, varovanje javnega zdravja. Vendar je bilo v drugi uvodni izjavi poudarjeno, da je treba ta cilj doseči s sredstvi, ki ne bodo ovirala razvoja farmacevtske industrije ali prometa z zdravili znotraj Skupnosti. Iz tretje in četrte uvodne izjave pa je izhajalo, da bi neskladja v nacionalnih ureditvah ovirala promet z zdravili in jih je zato potrebno odpraviti.

11.      Z Direktivo 87/21 je bila vstavljena različica člena 4(8), ki je veljala ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari. Druga uvodna izjava preambule je to določbo utemeljila s tem, da so „izkušnje pokazale, da je priporočljivo natančneje določiti primere, v katerih ni treba predložiti rezultatov farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali rezultatov kliničnih preskušanj za pridobitev dovoljenja za lastniško zdravilo, ki je bistveno podobno odobrenemu zdravilu ter s tem zagotoviti, da inovativna podjetja ne bi bila postavljena v manj ugoden položaj“. Četrta uvodna izjava je izpostavila obstoj razlogov javnega reda proti izvajanju ponavljajočih se preskusov na ljudeh ali živalih brez utemeljenega razloga.

 Obvestilo vlagateljem

12.      Navodilo glede vrste preskusov in preskušanj, ki so potrebni v različnih postopkih, urejenih v členu 4 Direktive, je natančno opredeljeno v Prilogi k Direktivi Sveta 75/318/EGS z dne 20. maja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z analitskimi, farmakotoksikološkimi in kliničnimi standardi ter protokoli v zvezi s preskušanjem zdravil,(6) kot je bila spremenjena z Direktivo Komisije 91/507/EGS z dne 19. julija 1991.(7)

13.      Priloga je vsebovala zahtevo, da morajo biti vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom predložene v skladu z navodilom, ki ga je Komisija objavila v „Pravilih, ki urejajo zdravila v Evropski skupnosti“, zvezek II: Obvestilo vlagateljem vloge za pridobitev dovoljenj za promet z zdravilom za uporabo v humani medicini v državah članicah Evropske skupnosti (splošno znano in v nadaljevanju navajano kot Obvestilo vlagateljem).

14.      V izdaji Obvestila vlagateljem iz leta 1998 so bile v Oddelku 5 Poglavja 1 urejene skrajšane vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. Oddelek 5.4 je imel naslov „Druge skrajšane vloge“. Vseboval je tabelo z dodatnimi podatki, ki so praviloma potrebni pri različnih vrstah skrajšanih vlog. Stolpec (a) v tabeli je urejal vloge v primerih, ko ima proizvod, za katerega se zahteva dovoljenje, „drugo obliko soli/estrskega kompleksa/derivata (z isto terapevtsko molekulo oziroma terapevtskim delom zdravilne učinkovine)“, pri čemer terapevtska molekula pomeni tisti del zdravila, ki je primarno odgovoren za njegov zdravilni učinek na uporabnika. Kot obvezne je opredelil naslednje dodatne podatke:

„Dokaz, da ni spremembe v farmakokinetiki molekule, farmakodinamiki in/ali v toksičnosti, ki bi lahko spremenila profil varnosti/učinkovitosti (sicer velja, da gre za novo zdravilno učinkovino).“

15.      V različicah Obvestila vlagateljem, ki so bile izdane po maju 2001 (in s tem po vložitvi spornih vlog za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom v konkretnem primeru), je glede pomena nove zdravilne učinkovine navedena naslednja obrazložitev:

„Opredelitev tega, kar naj bo razumljeno kot nova zdravilna učinkovina, je podana v Prilogi III tega poglavja.

Ena ali več zdravilnih učinkovin v obliki različnih soli, estrov, derivatov, itd., vendar z enako aktivno terapevtsko molekulo, (praviloma) ne bi smele veljati za novo zdravilno učinkovino, razen če se med seboj pomembno razlikujejo glede varnosti ali učinkovitosti. Dokaz o enakih lastnostih glede varnosti in učinkovitosti različne soli, estra ali drugega derivata zdravilne učinkovine bo moral predložiti vlagatelj, ko zatrjuje, da je zdravilo, za katero je vložena vloga, bistveno podobno odobrenemu zdravilu, ki vsebuje drugačno sol, ester ali drug derivat enake zdravilne učinkovine (glej Dodatek IV k temu poglavju).

Odločitev, ali se zdravilna učinkovina v drugačni obliki označi za novo zdravilno učinkovino, mora sprejeti pristojni organ države članice/EMEA na podlagi okoliščin posameznega primera.“

16.      V Prilogi IV k Poglavju 1 Zvezka 2A je ponovljen stolpec (a) tabele, ki je bila predhodno vsebovana v oddelku 5.4 različice Obvestila vlagateljem iz leta 1998, kot je predstavljena zgoraj.(8)

 Sodba Generics

17.      V sodbi Generics(9) je Sodišče obravnavalo pomen bistvene podobnosti za namene člena 4(8)(a). Poudarilo je, da je treba zahtevo po bistveni podobnosti razlagati glede na primarni namen Direktive, tj. varovanje javnega zdravja, da bi se izognili zniževanju zahtev po varnosti in učinkovitosti, ki jih morajo izpolnjevati vsa zdravila.(10)

18.      Sodišče je v postopku ugotovilo, da je zdravilo bistveno podobno drugemu, „če izpolnjuje merila enake kakovostne in količinske sestave učinkovin, enake farmacevtske oblike in bioekvivalence, če se ne izkaže, da se, glede na znanstvena dognanja, občutno razlikuje od originalnega zdravila glede varnosti in učinkovitosti.“ Sodišče je ugotovilo tudi, da mora pristojni organ države članice upoštevati opredeljena merila, ko ugotavlja, ali sta si zdravili bistveno podobni.(11)

19.      Sodišče je menilo, da bodo merila kakovostne in količinske sestave zdravilnih učinkovin, farmacevtske oblike in bioekvivalence pripomogla k zagotavljanju, da bo nov proizvod enako varen in učinkovit kot njegov referenčni proizvod. Kljub temu se je Sodišču zdelo pomembno dodati še zadnji pogoj, da se proizvoda tudi sicer ne smeta bistveno razlikovati glede varnosti in učinkovitosti. Potrebo po zadnjem pogoju je Sodišče utemeljilo s tem, da „zdravilo, ki izpolnjuje vsa tri navedena merila [...] kljub vsemu lahko postavi pod vprašaj varnost vsebovanih pomožnih snovi“.(12)

 Kasnejše spremembe

20.      Po nastanku dejstev v postopku v glavni stvari je direktivo nadomestila Direktiva 2001/83 (v nadaljevanju: nova direktiva).(13) V začetnem obdobju je bil skrajšani postopek, zdaj v členu 10(1)(a)(iii) nove direktive, vsebinsko enako urejen kot v različici, ki je veljala ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari. Medtem je bila Priloga I k novi direktivi spremenjena z Direktivo Komisije 2003/63/ES z dne 25. junija 2003.(14) Del II navedene priloge je urejal „posebno dokumentacijo za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom in zahteve“. V točki 2 tega dela je bilo določeno, da morajo za dokaz trditev o bistveni podobnosti vloge v skrajšanem postopku vsebovati, „če je potrebno, dodatne podatke, s katerimi dokazujejo enakovrednost lastnosti glede varnosti in učinkovitosti lastnosti različnih soli, estrov ali derivatov zdravilne učinkovine, ki je že pridobila dovoljenje za promet“. Podobno je bilo v točki 3 navedeno:

„Kadar zdravilna učinkovina bistveno podobnega zdravila vsebuje enako terapevtsko molekulo kot izvirno zdravilo, ki je že pridobilo dovoljenje za promet, povezano z različno soljo/estrskim kompleksom/derivatom, je treba dokazati, da ni spremembe v farmakokinetiki molekule, farmakodinamiki in/ali toksičnosti, ki bi lahko spremenila profil varnosti/učinkovitosti. Če ni tako, se ta povezava šteje kot nova zdravilna učinkovina.“

21.      Skrajšani postopek je bil pomembno spremenjen z Direktivo 2004/27/ES z dne 31. marca 2004.(15) V členu 10(1) nove direktive, kakor je bila spremenjena, je koncept bistvene podobnosti zamenjala (praktično enaka) zahteva, da morajo vlagatelji dokazati, da je njihovo zdravilo generična oblika referenčnega zdravila, ki ima dovoljenje za promet z zdravilom najmanj osem let. Člen 10(2)(b) opredeljuje generično zdravilo kot:

„[...] zdravilo, ki ima enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin in enako farmacevtsko obliko kot referenčno zdravilo in katerega bioekvivalenca z referenčnim zdravilom je bila dokazana z ustreznimi študijami biološke uporabnosti. Različne soli, estri, etri, izomeri, mešanice izomerov, kompleksi ali derivati zdravilne učinkovine štejejo kot ena zdravilna učinkovina, razen če se pomembno razlikujejo glede varnosti in/ali učinkovitosti. V takih primerih mora vlagatelj predložiti dodatne podatke, ki dokazujejo varnost in/ali učinkovitost različnih soli, estrov ali derivatov odobrene zdravilne učinkovine.“

 Dejansko stanje

22.      V obravnavani zadevi farmacevtsko podjetje SmithKline Beecham plc (v nadaljevanju: SmithKline Beecham) izpodbija veljavnost dovoljenj za promet, ki jih je izdal Lćgemiddelstyrelsen kot pristojni danski organ farmacevtskima podjetjema Synthon BV in Genthon BV (v nadaljevanju: Synthon in Genthon), ki sta člana skupine Synthon.

23.      SmithKline Beecham je trenutni imetnik dovoljenja za promet z zdravilom seroxat. Zdravilna učinkovina ima obliko paroksetinijevega hidroklorid hemidrata v odmerkih 20 mg in 30 mg. Prvo dovoljenje za promet z zdravilom seroxat je bilo izdano leta 1993.

24.      Julija 1999 sta Synthon in Genthon vsak zase vložila skoraj enaki vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdraviloma paroxetine „synthon“ in paroxetine „genthon“ (v nadaljevanju: proizvod synthon). Vlogi sta bili vloženi v skladu s skrajšanim postopkom, pri čemer je bilo zdravilo seroxat navedeno kot referenčno zdravilo. Tako kot seroxat tudi proizvod synthon vsebuje paroksetin, vendar v obliki različne soli, in sicer paroksetinijevega mesilata.

25.      Synthon in Genthon sta poleg dokumentacije, ki sta jo bila dolžna vložiti v skladu s skrajšanim postopkom, predložila tudi rezultate izbranih farmakoloških in toksikoloških preskusov na živalih, kot to zahteva Priloga k Direktivi 75/318, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/507. Lćgemiddelstyrelsen je naknadno zahtevalo nadaljnje informacije.

26.      Synthon in Genthon nista predložila rezultatov kliničnih preskušanj na pacientih, ampak sta zahtevala priznanje izjeme, saj naj bi bili učinki njunega zdravila na ljudi posredno dokumentirani z bioekvivalenco z referenčnim zdravilom seroxat, ki je bil preizkušen na zdravih prostovoljcih.

27.      Lægemiddelstyrelsen je oktobra 2000 družbama Synthon in Genthon izdal dovoljenji za promet s proizvodom synthon.

 Postopek pred nacionalnim sodiščem in vprašanji za predhodno odločanje

28.      SmithKline Beecham je začel postopek pred Østre Landsret, v katerem je izpodbijal zakonitost odločbe Lægemiddelstyrelsen, s katero to je izdalo dovoljenje za promet s proizvod synthon.

29.      Zatrjuje, da si seroxat in proizvod synthon nista bistveno podobna, saj vsebujeta različne, čeprav sorodne, zdravilne učinkovine. Zdravilna učinkovina v seroxatu je paroksetinijev hidroklorid hemidrat, v proizvodu synthon pa paroksetinijev mesilat, druga paroksetinska sol. V skladu s preskusom bistvene podobnosti bi moralo biti takoj očitno, ali sta si zdravili bistveno podobni ali ne. Dejstvo, da so bili potrebni nadaljnji podatki za dokaz bistvene podobnosti, potrjuje, da so zdravilne učinkovine v zdravilih seroxat in proizvodu synthon različne. Med skrajšanim postopkom je predložitev nadaljnjih podatkov v obliki farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj dovoljena le v skladu s pridržkom, tj. kadar je novo zdravilo namenjeno za drugačno terapevtsko indikacijo ali se bo dajalo po različnih poteh ali v različnih odmerkih.

30.      Østre Landsret je odločilo, da prekine postopek, in je postavilo Sodišču Evropskih skupnosti naslednji vprašanji:

“1.      Ali člen 4(pododstavek 3)(8)(a)(iii) Prve direktive o zdravilih (Direktiva 65/65/EGS, kot je bila spremenjena) dopušča izdajo dovoljenja za promet z zdravilom po skrajšanem postopku, kadar je ena izmed oblika soli zdravilne učinkovine v primerjavi s soljo, ki je bila uporabljena za referenčno zdravilo, spremenjena?

2.      Ali je mogoče ravnati v skladu s skrajšanim postopkom za vlogo za dovoljenje za promet, če vlagatelj, zato da bi dokazal, da je proizvod ‚bistveno podoben‘ referenčnemu proizvodu, sam od sebe ali na zahtevo nacionalnega organa pristojnega za zdravje predloži dodatno dokumentacijo v obliki določenih farmakoloških in toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj?“

31.      SmithKline Beecham, Synthon in Genthon, danska, nizozemska, portugalska vlada in vlada Združenega kraljestva ter Komisija so predložili pisna stališča, vsi razen nizozemske in portugalske vlade pa so na obravnavi podali tudi ustne navedbe.

 Presoja

32.      Iz predložitvenega sklepa in stališč pred Sodiščem jasno izhaja, da sta postavljeni vprašanji tesno povezani. Eden od argumentov proti temu, da sta si zdravili lahko bistveno podobni kljub razliki v soli zdravilne učinkovine (predmet prvega vprašanja), je, da bi bil potem vlagatelj praviloma dolžan predložiti dodatne podatke za dokaz, da se zdravili ne razlikujeta glede varnosti in učinkovitosti, za kar pa se zatrjuje, da je nedopustno (predmet drugega vprašanja). Glede na to predlagam preučitev obeh vprašanj skupaj.

33.      Synthon in Genthon, Danska, Nizozemska in Komisija zagovarjajo pritrdilni odgovor na postavljeni vprašanji, tako pa dejansko velja tudi za Portugalsko. SmithKline Beecham in Združeno kraljestvo pa predlagata, naj se na obe vprašanji odgovori nikalno.

34.      Besedilo Direktive samo po sebi ne daje odgovora na postavljeni vprašanji, saj ne opredeljuje pomena bistvene podobnosti. Prav tako ni povsem jasno, ali veljajo kakšne omejitve za dodatne podatke, ki jih je mogoče predložiti v okviru prijave po skrajšanem postopku.

35.      Tudi sodna praksa Sodišča dopušča različne razlage. Sodba Generics ne obrazloži natančno, kaj je mišljeno z „enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin“. Iz predstavljenih stališč pred Sodiščem izhaja, da se izraz „zdravilna učinkovina“ nanaša bodisi na zdravilno učinkovino kot samostojno molekulo bodisi, kadar je ta učinkovina v obliki soli, na delček molekule (pogosto imenovan „terapevtska molekula“), ki zdravilno učinkuje na jemalca zdravila.

36.      Glede podatkov, ki jih vlagatelj lahko predloži, se je sodna praksa doslej bolj ukvarjala z okoliščinami, v katerih se vlagatelj lahko izogne predložitvi podatkov s sklicevanjem na tiste, ki so bili predhodno vloženi za odobritev drugega zdravila.

37.      Zato so se tudi stališča pred Sodiščem osredotočala bolj splošno na shemo Direktive; na cilje, na katerih temelji, in na pomen določb prava Skupnosti in Obvestila vlagateljem.

 Shema Direktive

38.      Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham poudarjata, da je za samo shemo Direktive pomembno razlikovanje med skrajšanim postopkom, določenim v členu 4(8)(a)(iii), in hibridnim skrajšanim postopkom, ki ga je vzpostavil pridržek. Po njunih navedbah bi bila takšna razlika spodkopana, če bi opredelitev bistvene podobnosti, kot jo je podalo Sodišče v zadevi Generics, sprostili in če bi predložitev dodatnih podatkov dopustili v širšem krogu okoliščin od tistih, ki so izrecno ali implicitno vsebovane v pridržku.

39.      Zatrjujeta, da je treba opredelitev bistvene podobnosti, ki jo je podalo Sodišče, razlagati tako, da je, če so postavljena merila izpolnjena, mogoče ugotoviti, da imata zdravili, ki ju primerjamo, enak profil varnosti in učinkovitosti. Zadnji pogoj, da se zdravili ne smeta znatno razlikovati glede varnosti in učinkovitosti, bi bilo treba uporabiti le kot dodatno varovalko ali rezervno vprašanje zoper tveganje, da lahko sprememba v uporabljenih pomožnih snoveh zmanjša varnost ali učinkovitost novega zdravila.

40.       Vendar če za soli z enako terapevtsko molekulo štejemo, da pomenita enako zdravilno učinkovino, to merilo ne bo več dobro merilo ekvivalence glede varnosti in učinkovitosti. Zamenjava ene soli za drugo bi namreč lahko vplivala na terapevtsko učinkovitost tako, da bi povečala ali zmanjšala absorpcijo zdravila in njegovo biološko razpoložljivost ali bi lahko vplivala na njegovo toksičnost ali stabilnost, kar bi lahko imelo škodljive učinke.

41.      Posledično bi vlagatelj praviloma moral predložiti dodatne podatke, iz katerih bi izhajalo, da kljub spremenjeni obliki soli ni bistvene razlike glede varnosti in učinkovitosti obeh preučevanih zdravil. Zadnji pogoj iz merila Sodišča v zadevi Generics bi torej moral biti uporabljen v večini, če ne v vseh takšnih primerih. Tako ne bi bil več ločen od merila v zvezi z zdravilnimi učinkovinami, ampak bi ga dejansko nadomestil. Poleg tega bi to omogočilo vlagatelju, da predloži povezovalne podatke v širšem krogu primerov, kot to (izrecno ali molče) izhaja iz pridržka.

42.      Predložena stališča me ne prepričajo.

43.      Glede na besedilo drugega vprašanja, ki očitno izhaja iz predstavljenega načina razmišljanja, je treba že na začetku navesti, da po mojem mnenju ni splošnega pravila, ki bi prepovedovalo predložitev dodatnih podatkov v skrajšanem postopku. Zato je, po mojem mnenju, treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.

44.      To izhaja iz besedila ustreznih določb. Skrajšani postopek se uporabi, kadar lahko vlagatelj, med drugim, dokaže bistveno podobnost. Iz tega izhaja, da vlagatelj lahko vloži vse potrebne dokaze, da to dokaže.

45.      Podobno tudi pridržek v ničemer ne napeljuje na ugotovitev, da se dodatni podatki lahko predložijo le v skladu s to določbo. Načeloma podatki, predloženi v skladu s pridržkom, in tisti, ki so predloženi v skladu s členom 4(8)(a)(iii), zasledujejo različne cilje. Prvi naj bi odtehtali za pomanjkanje bistvene podobnosti, medtem ko drugi dokazujejo obstoj bistvene podobnosti.

46.      Poleg tega tudi iz merila, ki ga je Sodišče sprejelo v zadevi Generics, izhaja, da so za dokaz bistvene podobnosti lahko včasih potrebni dodatni podatki. Komisija na primer navaja, da je od vlagatelja v skrajšanem postopku mogoče zahtevati, da predloži dokumentacijo, ki dokazuje bioekvivalenco njegovega proizvoda z referenčnim proizvodom. Dodatni podatki so lahko potrebni tudi za dokaz, da se proizvoda, ki sicer izpolnjujeta merila, ki jih je Sodišče določilo v zadevi Generics, ne razlikujeta glede varnosti in učinkovitosti zaradi, na primer, razlike v uporabljenih pomožnih snoveh ali (kot to velja v primeru Synthona in Genthona) razlike v postopku izdelave zdravilne učinkovine.

47.      Na splošno menim, da bi bilo zelo neprimerno in v nasprotju s shemo Direktive, če bi postavili omejitve glede podatkov, ki jih vlagatelj lahko predloži v skrajšanem postopku bodisi na zahtevo pristojnega organa bodisi po lastni pobudi. Glede na posebno politiko v zvezi z ekskluzivnostjo podatkov med zadevno fazo je primerna politika, ki izhaja iz različnih vidikov upoštevnih pravil Skupnosti, zagotovitev čim več informacij, ki so na voljo pristojnemu organu pri odločanju, ali bo izdal dovoljenje za promet z zdravilom.

48.      Tako po mojem mnenju, ni bistveno vprašanje, ali se v skrajšanem postopku lahko predložijo dodatni podatki, ampak ali v primeru, če soli z enako terapevtsko molekulo štejemo za enako zdravilno učinkovino, ne bi bili v skrajšanem postopku vse prevečkrat potrebni dodatni podatki, kar bi zabrisalo razliko med tem postopkom in hibridnim skrajšanim postopkom.

49.      Strinjam se, da obstaja tveganje, da bi merilo bistvene podobnosti preveč raztegnili s prevelikim poudarkom na zadnjem merilu preskusa Sodišča v zadevi Generics in s tem spodkopali razliko med postopkoma v nasprotju s shemo Direktive.

50.      Kljub temu nisem prepričan, da bi razlaga bistvene podobnosti, kot jo podpirajo Synthon, Genthon, Danska, Nizozemska, Portugalska in Komisija, neupravičeno razširila krog okoliščin, v katerih sta zdravili lahko bistveno podobni.

51.      Nasprotno, po mojem mnenju bi bila razlaga bistvene podobnosti, po kateri bi zdravilne sestavine dveh zdravil, da bi se šteli za bistveno podobni, morale imeti popolnoma enako molekularno strukturo, preozka.

52.      Besedilo Direktive ne določa, da morata biti proizvoda enaka, da bi lahko uporabili skrajšani postopek, ampak le, da si morata biti bistveno podobna. Določene razlike med proizvodoma so torej očitno dopustne.

53.      Potreba po natančnem molekulularnem ujemanju zdravilnih sestavin prav tako ne izhaja iz merila, ki ga je oblikovalo Sodišče v zadevi Generics, tj. da imajo bistveno si podobni proizvodi enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin. Kot je že navedeno, se zdi, da se izraz zdravilna učinkovina nanaša tako na terapevtski del zdravilne učinkovine kot tudi na učinkovino samo.

54.      Med strankami postopka obstaja široko soglasje, da se je pri ugotavljanju, ali sta si zdravili bistveno podobni, bolj realistično osredotočiti na terapevtsko delovanje kot na natančno molekularno strukturo zdravilnih učinkovin.

55.      Tako Komisija zatrjuje, da je terapevtsko delovanje zdravila v obliki soli praviloma odvisno od terapevtskega dela soli in ne od dodanih delcev molekule.

56.      Podobno tudi Nizozemska loči pri zdravilni učinkovini v obliki soli med pozitivnim delom soli, ki ga opisuje kot zdravilno učinkovino, in negativnim delom, ki ga imenuje neaktivni del. Ob raztopitvi se dela soli ločita. Pozitivni del da zdravilu njegov učinek.

57.      Synthon in Genthon glede spornih zdravil v postopku v glavni stvari (seroxat in proizvod synthon) zatrjujeta, da sta pri doseganju terapevtskega učinka na pacienta zdravili odvisni od pozitivnega dela soli, ki je njuna zdravilna učinkovina. Negativni del soli, ki se pri proizvodih razlikuje, je samo neaktiven nosilec, ki omogoča proizvodnjo zdravila v obliki tablete. V obeh primerih se pozitivni del absorbira v krvni obtok ter se razporedi in presnavlja v telesu. Nasprotno gre neaktivni del zdravila skozi želodčno-črevesni trakt brez absorpcije in nima učinkov na telo.

58.      Danska vlada je na obravnavi poudarila tudi to, kaj se zgodi z zdravilno učinkovino, ko jo vzame bolnik. Pri soli se dela ločita. Zdravilni del se absorbira, medtem ko drugi del telo izloči.

59.      Predstavljene trditve nakazujejo, da je pogosto mogoče enačiti terapevtsko neaktivni del zdravilne učinkovine v obliki soli, kjer je aktivna učinkovina v obliki soli, in katerim koli drugim neaktivnim delom zdravila. Če je takšna ugotovitev pravilna, bi bilo nerazumno odreči bistveno podobnost v vseh primerih, kadar je ta del spremenjen, terapevtska molekula pa je enaka pri obeh zdravilih. Priznati je sicer treba, kot v primeru pomožnih snovi, da vedno obstaja tveganje, da bo sprememba v dodanih delih soli vplivala na varnost in učinkovitost zdravila. Vendar je zadnji pogoj iz preskusa v zadevi Generics namenjen prav varovanju pred navedenim tveganjem.

60.      Tako menim, da sheme Direktive ne bi popačila ugotovitev, da pri zdravilih, ki vsebujeta zdravilne učinkovine z enako terapevtsko molekulo, štejemo, da imata enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin.

61.      Da bi lahko potrdili, ali je takšna razlaga resnično pravilna, pa je potrebno preučiti tudi, ali je v skladu s cilji sistema dovoljenj za promet z zdravili in z raznimi drugimi določbami prava Skupnosti, na katere so se stranke sklicevale pred Sodiščem.

 Cilji sistema dovoljenj za promet z zdravilom

62.      Kot izhaja iz uvodnih izjav Direktive in ugotovitev Sodišča, so pri razlagi pravil Skupnosti, ki urejajo izdajo dovoljenj za promet z zdravilom v državah članicah, pomembni štirje cilji: varovanje javnega zdravja, izogibanje nepotrebnemu testiranju na ljudeh in živalih, varovanje interesov inovativnih farmacevtskih podjetij in spodbujanje notranjega trga z zdravili, tudi z zagotavljanjem usklajenega pristopa pristojnih organov v državah članicah.

Varovanje javnega zdravja

63.      Glede primarnega cilja varovanja javnega zdravja, na katerem temelji celotna zakonodaja, ki ureja izdajo dovoljevanj za promet z zdravili, Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham izpostavljata okoliščine, v katerih se lahko zdravilne učinkovine v obliki različnih soli razlikujejo glede varnosti in učinkovitosti.

64.      Kljub temu menim, da ne bi povzročili tveganja za javno zdravje, če bi za bistveno si podobni šteli različni soli, ki imata enako terapevtsko molekulo. Posledice sprememb v obliki soli, kot jih opredeljujeta Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham, ne dokazujejo nasprotnega.

65.      Če se te posledice navezujejo na biološko uporabnost, bodo v vsakem primeru preprečile ugotovitev bistvene podobnosti, ker mora biti izkazana biološka ekvivalenca. Kadar posledice zadevajo stabilnost in toksičnost, bo to povzročilo razlike v varnosti in učinkovitosti zdravil in zadnji pogoj testa, ki ga je Sodišče določilo v zadevi Generics, ne bo izpolnjen.

 Izogibanje nepotrebnemu testiranju

66.      Komisija, Danska, Synthon in Genthon zatrjujejo, da cilj izogibanja nepotrebnemu testiranju na ljudeh in živalih govori v prid takšni razlagi bistvene podobnosti, ki bi se načeloma priznala tudi za različne oblike soli z enako terapevtsko molekulo. Vlagatelj se namesto sestavljanja povsem novega dosjeja s podatki, vključno z vsemi potrebnimi preskusi, lahko večinoma sklicuje na podatke, ki so bili predloženi pri referenčnem proizvodu.

 Zagotavljanje, da inovativna farmacevtska podjetja niso postavljena v neugoden položaj

67.      Združeno kraljestvo zatrjuje, da mora biti test bistvene podobnosti dovolj strog, da bi ohranili pravično ravnovesje med interesi inovativnih podjetij in podjetij, ki proizvajajo generične izdelke, kar sta hoteli doseči tudi Direktiva in sodba Sodišča v zadevi Generics.

68.      S tem se ne strinjam.

69.      Varovanje interesov inovativnih farmacevtskih podjetij je po mojem mnenju primarno zagotovljeno s 6- ali 10-letim obdobjem ekskluzivnosti podatkov v skladu s členom 4(8)(a)(iii). Zahteva po bistveni podobnosti pa služi predvsem varovanju javnega zdravja.

70.      Dalje, Komisija opozarja na možnost, da bi, če različnih oblik soli z enako terapevtsko molekulo nikoli ne bi šteli za bistveno podobne, farmacevtska podjetja lahko umetno podaljševala obdobje ekskluzivnosti podatkov, ki ga uživajo, tako da bi umaknila zdravilo s trga malo pred iztekom tega obdobja in ponudila drugo različico zdravila z enakimi zdravilnimi učinkovinami, vendar v obliki drugačne soli.

71.      Glede na to, da tovrstno tveganje resnično obstaja, se zdi, da bi bilo zmanjšano z razlago bistvene podobnosti, kot jo podpirajo Komisija, Danska, Nizozemska, Synthon in Genthon.

 Notranji trg s farmacevtskimi proizvodi in postopek medsebojnega priznavanja

72.      Po mnenju SmithKline Beecham je potrebno pojmu bistvene podobnosti dati pomen, ki ga bodo pristojni organi držav članic lahko uveljavljali v praksi brez oklevanja in enostavno, s čimer bi zagotovili usklajen pristop na celotnem območju Skupnosti. Skupen pristop je posebno pomemben zaradi postopka medsebojnega priznavanja, po katerem vlagatelj, ki pridobi dovoljenje za promet z zdravilom v eni državi članici, lahko na tej podlagi pridobi dovoljenja v drugih državah članicah, ne da bi moral vložiti popolno vlogo. Sorodne, vendar različne soli zahtevajo kompleksnejšo presojo, ki jo je treba opraviti v vsakem posamičnem primeru, zlasti zaradi neenakosti glede varnosti in učinkovitosti. Če dopustimo možnost, da se za zdravila, ki vsebujejo takšne soli, ugotovi, da so si bistveno podobna, povzročimo tveganje zaradi različnih pristopov pristojnih organov in možnosti „forum-shoppinga“ farmacevtskih podjetij.

73.       Strinjam se, da mora biti test bistvene podobnosti čim bolj jasen in objektiven. Druga uvodna izjava Direktive 87/21 navaja zakonodajalčev namen, da je treba natančneje določiti primere, v katerih vlagatelju vloge za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom ni treba predložiti vseh zahtevanih podatkov. Opredelitev standardov, katerih uporaba bo preprosta, bo očitno pozitivno prispevalo k nemotenemu izvajanju postopka medsebojnega priznavanja in s tem k prostemu pretoku farmacevtskih proizvodov.

74.      Kljub temu se zdi, da je neko polje diskrecije pristojnih organov držav članic, ko odločajo o vlogi po skrajšanem postopku, neizbežno, kar izhaja tudi iz zadnjega pogoja preskusa, ki ga je Sodišče oblikovalo v zadevi Generics. Pristojni organi se bodo tako morali odločiti, ali, na primer, razlika v pomožni snovi pri novem in referenčnem proizvodu povzroči kakšne pomembne spremembe glede varnosti in učinkovitosti.

75.      Glede negativnih posledic za postopek medsebojnega priznavanja ni treba pretiravati. V vsakem postopku za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom obstaja tveganje, da pristojni organ države članice določenega dovoljenja ne bo izdal. Prav zaradi polja diskrecije, ki ga ni mogoče zmanjšati, pa pravila Skupnosti vzpostavljajo sistem, namenjen odpravljanju tovrstnih neskladij.(16) Ta sistem po mojem mnenju primerno rešuje nevšečnosti, ki jih povzročajo razlike pri odločanju in „forum shopping“.

76.      Moja končna ugotovitev glede ciljev sistema izdajanja dovoljenj za promet z zdravili je torej, da cilj izogibanja nepotrebnemu testiranju na ljudeh in živalih govori v prid ugotovitvi, da sta si zdravili lahko bistveno podobni, če imata enako terapevtsko molekulo, vendar različne oblike soli. Nobeden od preostalih ciljev ne zahteva drugačne ugotovitve.

 Druge določbe prava Skupnosti

77.      SmithKline Beecham in Združeno kraljestvo zatrjujeta, da številni vidiki pravil Skupnosti, ki urejajo farmacevtski sektor, posredno podpirajo stališče, da si zdravilne učinkovine v obliki različnih soli nikoli ne morejo biti bistveno podobne.

78.      Prvič, sklicujeta se na Del I Priloge k Direktivi 75/318 in zatrjujeta, da je iz načina opisa kakovostne sestave zdravila mogoče razbrati, da je zdravilno učinkovino v obliki soli treba razlagati tako, da vsebuje terapevtski del in dodane delce molekule in jo je potrebno prepoznati kot tako.

79.      Generalni pravobranilec Ruiz-Jarabo Colomer je res v zadevi Generics predlagal merila za ugotovitev bistvene podobnosti in pri tem navedel, da je v Prilogi jasno opisano, kaj je treba razumeti pod sestavo zdravila.(17) Vendar se je on skliceval na Prilogo zato, da bi prikazal, da ne pomožne snovi ne zunanji del zdravila nista pomembna za njegovo sestavo.

80.      Sam menim, da Priloga ni odločilna za konkretni primer. Ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari je bila potrebna, saj je opredelila podatke in dokumente, ki morajo biti priloženi k vlogi za pridobitev dovoljenja za promet z zdravilom. V tem okviru je razumljivo, da mora biti kakovostna sestava zdravilne sestavine izčrpno opisana. Pri razlagi meril za ugotovitev bistvene podobnosti, kot jih je opredelilo Sodišče v zadevi Generics, pa je treba uporabiti druge predpostavke.

81.      Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham se sklicujeta tudi na Uredbo Komisije (ES) št. 541/95 z dne 10. marca 1995 o pregledu sprememb pogojev odobritve za trženje, ki jo je izdal pristojni organ države članice.(18) Ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari je ta uredba vsebovala ureditev postopka za preučitev vlog za spremembo pogojev za izdajo dovoljenja za promet z zdravili. Uredba je razločevala med manjšimi spremembami, ki jih je bilo mogoče izvršiti s spremembo obstoječega dovoljenja, in velikimi spremembami, za katere je bilo treba vložiti vlogo za novo dovoljenje za promet z zdravilom. Prva oblika sprememb je bila opredeljena v Prilogi I k Uredbi in druga v Prilogi II. Med oblikami sprememb, določenimi v Prilogi II, so bile „spremembe ene ali več zdravilnih učinkovin“, za katere je bilo določeno, da vključujejo „zamenjavo ene ali več zdravilnih učinkovin z različno soljo/estrskim kompleksom/derivatom (z enako terapevtsko molekulo)“. Stranki zatrjujeta, da bi bilo nenavadno, če bi bila sprememba dovolj pomembna, da bi bilo potrebno novo dovoljenje za promet z zdravilom, vendar ne bi vplivala na ugotovitev, da ima generično zdravilo enako kakovostno in količinsko sestavo kot referenčni proizvod.

82.      Kot navaja tudi Združeno kraljestvo, je Sodišče v zadevi Generics izrecno odločilo, da Priloga II k Uredbi št. 541/95 nikakor ni pomembna za uporabo člena 4(8)(a)(iii) Direktive.(19)

83.      Sam nimam težav z ugotovitvijo, da je razlika med zdraviloma lahko dovolj pomembna, da je potrebna vložitev vloge za pridobitev novega dovoljenja za promet z zdravilom v skladu z Uredbo št. 541/95, obenem pa sodi v obseg enega od postopkov, ki jih je ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari urejal člen 4(8)(a). Poudariti je treba tudi, da bi za številne druge spremembe, opredeljene v Prilogi II, veljal hibridni skrajšani postopek, ki ga določa pridržek k členu 4(8)(a).

84.      Končno, SmithKline Beecham vidi podporo svoji razlagi bistvene podobnosti tudi v pravilih Skupnosti o zdravilih sirotah, ki so namenjeni diagnozi, preprečevanju in zdravljenju redkih bolezni in katere bi bilo neekonomično razvijati v normalnih tržnih pogojih. Člen 8 Uredbe ES št. 141/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1999 o zdravilih sirotah(20) določa 10-letno obdobje tržne ekskluzivnosti, med katerim Skupnost in države članice ne smejo izdati dovoljenja za promet za katero koli podobno zdravilo za enako terapevtsko indikacijo.

85.      Člen 3 Uredbe Komisije ES št. 847/2000 z dne 27. aprila 2000(21) opredeljuje podobna zdravila kot „zdravila s podobno učinkovino ali učinkovinami, kakršne vsebuje zdravilo sirota, ki je odobreno in ki je namenjeno za enako terapevtsko indikacijo“. Podobna učinkovina je opredeljena kot „enaka učinkovina ali učinkovina z enakimi lastnostmi osnovne molekulske strukture (vendar pa ne nujno povsem enakimi vsemi strukturnimi lastnostmi) in ki učinkuje po enakem mehanizmu“. To po definiciji zajema „izomere, mešanice izomer, komplekse, estre, soli in nekovalentne derivate izvirne učinkovine ali učinkovino, ki se od izvirne razlikuje le glede na manjše spremembe v molekulski strukturi, kakršna je strukturni analog“.

86.      Dejstvo, da sta si zdravili, ki imata različno obliko soli, podobni in ne enaki, naj bi potrjevalo, da taki zdravili ne moreta imeti enake kakovostne in količinske sestave zdravilnih učinkovin v skladu s preskusom bistvene podobnosti, kot je bil opredeljen v zadevi Generics.

87.      Menim, da so definicije v Uredbi št. 847/2000 tesno vezane na kontekst in zato niso pomembne pri interpretaciji člena 4(8) (a)(iii) Direktive. Nihče ne trdi, vsaj tako mislim, da sta različni soli z enako terapevtsko molekulo, enaki. Vprašanje, ki je pomembno v obravnavanem primeru, pa je, ali lahko rečemo, da imata enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin.

88.      V vsakem primeru, tudi če predvidimo, da je člen 3 Uredbe upošteven, je v opredelitvi podobne zdravilne učinkovine izrecno vsebovana enaka zdravilna učinkovina in jo je zato praktično nemogoče uporabiti za razlikovanje med podobnimi in enakimi učinkovinami.

89.      Zato se mi ne zdi, da bi katera koli od navedenih zakonodajnih določb, na katere se sklicujeta Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham, nasprotovala moji ugotovitvi, da sta si lahko zdravili, ki imata enako terapevtsko molekulo, vendar v obliki različnih soli, bistveno podobni za namene člena 4(8)(a)(iii) Direktive.

 Obvestilo vlagateljem

90.      Komisija, Danska, Nizozemska, Synthon in Genthon se v podporo predlogu, da sta si lahko različni soli z enako terapevtsko molekulo bistveno podobni v obsegu, kot izhaja iz člena 4(8)(a)(iii) Direktive, sklicujejo na Obvestilo vlagateljem.

91.      Združeno kraljestvo in SmithKline Beecham v odgovor najprej poudarjata, da dokument ni pravno zavezujoč. SmithKline Beecham dodaja tudi, da izdaje Obvestila vlagateljem z leta 2001 ni mogoče uporabiti v obravnavanem postopku, saj se je ta začel, preden je bilo izdano. Združeno kraljestvo pa zatrjuje, da celo izdaja Obvestila z leta 1998, ki je veljala ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari, ne daje nedvomne podpore predlogu, da sta si soli z enako terapevtsko molekulo načeloma lahko bistveno podobni. V tej izdaji je določeno, da takšne soli ne bodo ugotovljene za bistveno podobne, razen če bodo predloženi dokazi, iz katerih izhaja, da „ni prišlo do sprememb v farmakokinetiki terapevtske molekule, farmakodinamiki in/ali v toksičnosti, ki bi lahko spremenila profil varnosti/učinkovitosti“. Po mnenju Združenega kraljestva vedno obstaja možnost, ki je ni mogoče odpraviti, in sicer da sprememba v obliki soli lahko vpliva na varnost in učinkovitost. Izdaja Obvestila z leta 1998 je tako v skladu s stališčem, da zdravil, ki imata različne soli, nikoli ni mogoče šteti za bistveno podobni.

92.      Iz razlogov, ki sem jih opredelil v sklepnih predlogih v zadevi Approved Prescription Services(22), menim, da je Obvestilu potrebno priznati določeno težo pri razlagi Direktive, čeprav ni pravno obvezujoče. To velja zlasti takrat, ko so, kot v konkretnem primeru, sporna zapletena tehnična vprašanja.

93.      Po mojem mnenju je, kljub nasprotnim trditvam Združenega kraljestva, Obvestilo vlagateljem mogoče razumeti le kot dokument, ki podpira stališče, da soli različnih oblik, vendar z enako terapevtsko molekulo, lahko označimo za bistveno podobne. Obvestilo zagotovo ne bi vzpostavilo možnosti, ki bi jo v vsakem primeru izključevalo.

94.      Kljub navedenemu me analiza iz Obvestila vlagateljem ni povsem prepričala v ta rezultat. Iz obvestila je mogoče razbrati, da je odgovor na vprašanje, ali soli različnih oblik pomenita enako zdravilno učinkovino, odvisen od njune varnosti in učinkovitosti. Zdi se mi, da bi bilo bolj v skladu s preskusom bistvene podobnosti, ki ga je Sodišče oblikovalo v zadevi Generics, če sporne proizvode opredelimo kot proizvode z enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin in pri tem poudarimo, da je njihova bistvena podobnost v končni fazi odvisna od dokaza, da se zdravili ne razlikujeta glede varnosti in učinkovitosti, kar je tudi v skladu z zadnjim pogojem tega testa.

95.      Podobno, Obvestilo vlagateljem uvršča vlogo, vloženo na podlagi bistvene podobnosti soli različnih oblik, pod naslov „Druge skrajšane vloge“ skupaj z vlogami, vloženimi v skladu s pridržkom. Po mojem mnenju bi se take vloge morale obravnavati po standardnem skrajšanem postopku. Vsakršni nadaljnji podatki, ki bi bili predloženi med tem postopkom, bi bili namenjeni dokazovanju bistvene podobnosti proizvodov in ne nadomestitvi pomanjkanja takšne podobnosti.

96.      Obvestilo vlagateljem je sicer v skladu z rezultatom, do katerega sem prišel tukaj, vendar lahko način, kako pride do te ugotovitve, povzroči določene nejasnosti in zmedo, ki so nastale tudi v okviru tega postopka.

97.      Glede na shemo in cilje Direktive, drugih zgoraj obravnavanih določb prava Skupnosti in Obvestila vlagateljem menim, da se zdravili, ki vsebujeta enako zdravilno učinkovino v obliki različnih soli, resnično lahko štejeta za bistveno podobni po skrajšanem postopku, kot je bil urejen pred nedavnimi spremembami. Ta postopek je vlagateljem omogočal, da na zahtevo pristojnega organa države članice ali po lastni pobudi predložijo dodatne podatke za dokaz bistvene podobnosti.

98.      Poudarjam, da je ta ugotovitev v skladu z razlago bistvene podobnosti, ki je bila izrecno potrjena v Prilogi k Direktivi 2001/83,(23) spremenjeni z Direktivo 2003/63.(24) Glede na način, kako so bile oblikovane upoštevne določbe nadomestitvene priloge, se mi zdi vsaj verjetna razlaga, da so bile prej namenjene uveljavitvi razumevanja Komisije glede obstoječe pravne situacije kot pa spremembi statusa quo.

99.      Pripominjam tudi, da je kasnejša zakonodaja Skupnosti izrecno potrdila tak pristop v novi različici skrajšanega postopka, kot ga je uredila Direktiva 2004/27.(25) Seveda je zgodnje različice Direktive treba razlagati neodvisno od poznejših sprememb. Ne glede na to pa odločitev zakonodajalca v poznejših aktih vsaj namiguje, da je bila ugotovitev, do katere smo prišli v obravnavanem primeru, sprejeta kot izvedljiva in primerna glede na cilje pravil Skupnosti v zvezi z dovoljenjem za promet.

 Predlog

100. Tako menim, da bi moralo Sodišče na vprašanji, ki ju je postavilo Østre Landsret, odgovoriti:

1.      Zdravili z enako terapevtsko molekulo, vendar v obliki različne soli, imata enako kakovostno in količinsko sestavo zdravilnih učinkovin in sta tako lahko bistveno podobni za namene člena 4(8)(a)(iii) Direktive Sveta 65/65/EGS z dne 26. januarja 1965 o približevanju določb zakonov in drugih predpisov v zvezi z lastniškimi zdravili, kot je bila spremenjena, če se ne razlikujeta bistveno glede varnosti ali učinkovitosti.

2.      V podporo vlogi, vloženi v skladu z navedeno določbo, lahko vlagatelj po lastni pobudi ali na zahtevo pristojnega organa države članice predloži dodatno dokumentacijo v obliki farmakoloških ali toksikoloških preskusov ali kliničnih preskušanj za dokaz bistvene podobnosti svojega proizvoda z referenčnim proizvodom.

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

2 UL, Posebna izdaja v angleščini 1965-1966, str. 24.

3 UL 1987, L 15, str. 36.

4 Točke od 17 do 19.

5 Zakonodajni okvir Skupnosti za zdravila je bil z 21. decembrom 2001 kodificiran in konsolidiran z Direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. novembra 2001 o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini, UL L 311, str. 67. Nadaljnje spremembe ustreznih določb Direktive so obravnavane spodaj.

6 UL L 147, str. 1.

7 UL L 270, str. 32.

8– V točki 14.

9 Sodba z dne 3. decembra 1998, C-368/96, Recueil, str. I-7967.

10– Točka 22.

11– V točkah 36 in 37 in v operativnem delu sodbe.

12– Točka 32.

13– Navedena v opombi 5.

14– UL L 159, str. 49.

15– UL L 136, str. 34.

16– Upoštevne določbe so zedaj vsebovane v Poglavju 4 Direktive 2001/83/ES. Ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari so bile v Direktivi in Direktivi 75/319/EGS z dne 20. maja 1975 glede približevanja zakonov ali drugih predpisov, ki se nanašajo na lastniška zdravila (UL L 147, str. 13), kot so bile spremenjene predvsem z Direktivo Sveta 93/39/EGS z dne 14. junija 1993 (UL L 214, str. 22).

17– V točki 37 sklepnih predlogov.

18– UL L 55, str.7.

19– V točki 58 sodbe.

20– UL 2000, L 18, str. 1.

21– UL L 103, str. 5.

22– Sodba v zadevi C-36/03, Recueil, str. I-11583, točke od 70 do 73.

23– Navedeno v opombi 5.

24– Navedeno v opombi 14.

25– Navedeno v opombi 15.

Full & Egal Universal Law Academy