SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DÁMASA RUIZ-JARABOJA COLOMERJA,
predstavljeni 11. marca 2004(1)
Zadeva C-150/03 P
Chantal Hectors
proti
Evropskemu parlamentu
„Pritožba – Uradniki – Začasni uslužbenci – Evropski parlament – Parlamentarne skupine – Postopek zaposlovanja – Individualni razgovor, ki ga obvestilo o natečaju ni predvidelo – Odbor ad hoc – Seznam predlaganih prijavljenih – Zaposlitev prijavljenega, ki je bil zadnjeuvrščen na seznamu – Pritožba prvouvrščenega prijavljenega – Zavrnitev – Neobrazložitev“
1. C. Hectors, prijavljena na delovno mesto začasnega uslužbenca za nizozemski jezik pri parlamentarni skupini Evropske ljudske stranke in Evropskih demokratov (v nadaljevanju: PPE-DE), je vložila pritožbo zoper sodbo petega senata Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2003.(2)
2. Ta pritožba daje Sodišču priložnost, da natančneje določi pomen diskrecijske pravice upravnih organov Evropske unije na področju zaposlovanja začasnih uslužbencev.
I – Pravni okvir
A – Kadrovski predpisi za uradnike Evropskih skupnosti
3. Člen 25(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti(3) (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa, da je treba posamične odločbe, sprejete na podlagi teh Kadrovskih predpisov, zainteresiranemu uradniku sporočiti pisno in brez zamude ter da je treba vsako odločbo, ki posega v položaj, obrazložiti.
B – Pogoji, ki veljajo za zaposlitev drugih uslužbencev
4. V skladu s členom 2(c) Pogojev, ki veljajo za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti(4) (v nadaljevanju: Pogoji), štejejo za začasne uslužbence tisti, ki se zaposlijo za opravljanje funkcij pri politični skupini Evropskega parlamenta. Glede pravil, ki urejajo njihove pravice in dolžnosti, člen 11 napotuje k členom od 11 do 26 Kadrovskih predpisov.
C – Ureditev Evropskega parlamenta z dne 15. marca 1989
5. Člen 8 notranje ureditve službe Parlamenta za zaposlovanje uradnikov in drugih uslužbencev(5) (v nadaljevanju: notranja ureditev) določa, da se začasni uslužbenci, zaposleni pri politični skupini, zaposlijo na podlagi predlogov odbora ad hoc, ki ga določi organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: pristojni organ), in ki ima enega člana, ki ga določi svet zaposlenih.
6. Člen 9 določa, da je treba obvestila o prostem delovnem mestu objaviti v skladu s splošnim postopkom. Določa, da odbor ad hoc po seznanitvi s spisi prijavljenih in na podlagi meril, ki jih je sprejela politična skupina, ki opredeli prosto delovno mesto, sestavi seznam prijavljenih, ki izpolnjujejo pogoje, in ga posreduje pristojnemu organu.
D – Pravila postopka, ki veljajo za zaposlovanje osebja PPE-DE
7. Parlamentarna skupina PPE-DE je določila svoja pravila zaposlovanja. V skladu s petim pravilom postopek teče pred ocenjevalno komisijo, ki mora sestaviti pisne in ustne teste, prag uspeha, število prijavljenih, ki se bodo uvrstili na seznam sposobnih kandidatov, in čas veljavnosti tega seznama.
8. Ocenjevalna komisija v skladu s šestim pravilom posreduje predsedstvu skupine seznam prijavljenih, ki so bili uspešni na natečaju, in mu sporoči število točk, ki so jih dobili. Kadar je razpisano eno samo delovno mesto, bo predsedstvo izbralo enega izmed prvih treh kandidatov s seznama.
II – Ozadje pritožbe
A – Dejansko stanje
9. Dejansko stanje, ki je pomembno za pritožbo in ki ga je Sodišče prve stopnje navedlo v točkah od 5 do 21 sporne sodbe, je:
– skupina PPE-DE je objavila prosto delovno mesto administratorja za nizozemski jezik, za katerega veljajo pravila za začasne uslužbence. Predvidene naloge so zajemale zamisli in študije v zvezi z dejavnostjo skupine PPE-DE.
– med zahtevanimi sposobnostmi in znanji je obvestilo zahtevalo, da ima prijavljeni: 1. univerzitetni študij, zaključen z diplomo, ali delovne izkušnje, ki zagotavljajo enakovredno raven; 2. zelo dobro poznavanje institucionalne sestave Evropske unije in njenih dejavnosti; 3. sposobnost ustvarjalnega in analitičnega dela ter splošnega pregleda na podlagi splošnih direktiv; 4. poznavanje in gojitev programskih ciljev in dejavnosti skupine PPE-DE in politike Skupnosti, odločilno bo poznavanje skupne kmetijske politike in delovne izkušnje v tem sektorju; 5. poglobljeno znanje nizozemskega jezika in dobro znanje nemškega in francoskega ali angleškega jezika, upoštevalo pa se bo tudi znanje drugih jezikov Skupnosti.
– C. Hectors se je prijavila 21. junija 2000. Udeležila se je pisnih in ustnih izpitov, ki so potekali 9. in 19. oktobra istega leta.
– po teh izpitih je odbor ad hoc sestavil seznam sposobnih kandidatov, na katerem je bila C. Hectors (83,50 točke) uvrščena prva, pred go. L. (73,50 točke) in g. B. (65,25 točke).
– izbrane osebe so bile povabljene na individualni razgovor s štirimi člani nizozemske delegacije parlamentarne skupine. Ti razgovori so bili 7. novembra.
– C. Hectors, ki je bila konec novembra obveščena, da je na seznamu sposobnih kandidatov, in ki kasneje ni več prejela novic o postopku, je 16. januarja 2001 zaprosila za informacije.
– predsednik ocenjevalne komisije ji je 31. januarja pisno odgovoril, da je bilo sprejeto imenovanje g. B. V dopisu ji je razložil:
„Na pisnih in ustnih izpitih 9. in 19. oktobra ste prejeli 83,5 točke (od 100). Torej ste prvouvrščeni na seznamu sposobnih kandidatov.
Ocenjevalna komisija je v skladu z običajem predsedstvu skupine posredovala imena treh najbolje uvrščenih kandidatov: predsedstvo je odločilo, kot je spodaj navedeno.
Navajam naslednjo določbo:
V skladu z določbami člena 9 [ureditve z dne 15. marca 1989] so organu skupine ‚Krščanskih demokratov in Evropskih demokratov‘, ki je pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev, prepuščene vse odločitve glede izbire kandidata za zadevno delovno mesto.“
– 11. aprila se je C. Hectors pritožila zoper imenovanje g. B. in zavrnitev njene prijave. Predsednik skupine PPE-DE je njeno pritožbo 28. maja 2001 zavrnil z dopisom, v katerem je zlasti navedel:
„[…] člen 30 Kadrovskih predpisov(6) določa, da organ, pristojen za imenovanja, imenuje ocenjevalno komisijo za vsak natečaj. Ocenjevalna komisija naredi seznam sposobnih kandidatov in organ, pristojen za imenovanja, izbere s tega seznama kandidata ali kandidate, ki jih imenuje na prosta delovna mesta. Komisija ni dolžna spoštovati vrstnega reda seznama sposobnih kandidatov.
V teh pogojih lahko razumete, da Vaše pritožbe ni mogoče upoštevati in da se zavrne.“
B – Navedbe in trditve na prvi stopnji
10. C. Hectors je 6. avgusta 2001 vložila tožbo na Sodišču prve stopnje, v kateri je predlagala, naj to Evropskemu parlamentu naloži stroške in prekliče imenovanje g. B., razglasi ničnost odločbe o zavrnitvi njene prijave in odločbe z dne 28. maja 2001 ter dodeli simbolično odškodnino enega evra za utrpelo škodo.
11. V podporo navedbam je navedla dve trditvi glede oblike in tri glede temelja. Prvi sta izhajali iz neobrazložitve spornih aktov in nepravilno izvedenega izbirnega postopka, pri čemer je bila nepravilnost to, da so morali prijavljeni opraviti individualne razgovore, ki jih pravila zaposlovanja niso predvidela. Izmed trditev glede temelja sta za pritožbo pomembni dve, in sicer tožbeni razlog kršitve člena 12 Pogojev zaradi kršitve interesa službe in tožbeni razlog kršitve načela enakosti moških in žensk.
12. Evropski parlament je nasprotoval tožbi, ki jo je Sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.
C – Tožbeni razlogi sporne sodbe
1. Neobrazložitev (točke od 35 do 46)
13. Sodišče prve stopnje, ki je opozorilo na svobodno izbiro predsednika politične skupine Evropskega parlamenta pri zaposlitvi začasnih uslužbencev, je odločilo, da so tožbeni razlogi glede spoštovanja zakonitih pogojev, ki so potrebni za pravilnost izbirnega postopka, zadostni, ker so odgovori, podani C. Hectors v obvestilih z dne 31. januarja in 28. maja 2001, zadostili zahtevi obrazložitve.
2. Kršitev členov 29 in 30 Kadrovskih predpisov, pravil, ki veljajo za obvestila o natečajih, in prepovedi „venire contra factum proprium“ (točke od 93 do 108)
14. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pravila, ki urejajo zaposlovanje uradnikov, ne uporabijo za zaposlovanje začasnih uslužbencev, ki ga urejajo pravila iz Pogojev in notranja ureditev ob morebitnem sporu. Pristojni organ ima pri organizaciji preizkusov široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku in zato mu je dovoljeno, da za prijavljene določi individualne razgovore, ki niso bili načrtovani.
3. Kršitev člena 12 Pogojev (točke od 65 do 78)
15. Sodišče prve stopnje je odločilo, da uprava s tem, da je izbrala g. B., ni zlorabila pooblastila za odločanje, ker je curriculum vitae tega prijavljenega navajal, da ima izkušnje na področju skupne kmetijske politike, ki jih je zahtevalo obvestilo o prostem delovnem mestu, in ker so bile te izkušnje obsežnejše od izkušenj, ki jih je dokazala tožeča stranka.
4. Kršitev načela enakosti (točke od 117 do 128)
16. Sodišče prve stopnje je menilo, da dejstvo, da je bila C. Hectors med izpiti šest mesecev noseča, kar so člani nizozemske delegacije, ki so z njo opravili razgovor, vedeli, ne omogoča domneve, da je bila žrtev diskriminacije. Torej Evropski parlament ni bil dolžan dokazati, da je spoštoval načelo enakosti. Kakor koli, organ, ki odloča o natečaju, ni zagrešil napake pri presoji in ni kršil prepovedi neupravičenega razločevanja glede na spol na področju zaposlovanja.
III – Pritožba
17. Pritožnica navaja tri pritožbene razloge.
18. S prvim očita sodnikom na prvi stopnji, da niso popravili nepravilne organizacije razgovorov članov nizozemske delegacije parlamentarne skupine s prijavljenimi. Pristojni organ je kršil pravila, ki si jih je določil sam, in s tem kršil načela enakosti, pravne varnosti in sorazmernosti.
19. Drugi pritožbeni razlog izhaja iz kršitve splošnega načela obrazložitve, ki naj bi jo zagrešilo Sodišče prve stopnje, ker je sprejelo, da so bili sporni akti obrazloženi s preprostim sklicevanjem na veljavna obličnostna pravila. Po mnenju C. Hectors je bil pristojni organ, ki se je odločil, da ne bo upošteval vrstnega reda, ki ga je določila ocenjevalna komisija, dolžan posebej obrazložiti svojo odločitev. Vzajemno zaupanje, ki mora obstajati med začasnim uslužbencem in člani nacionalne politične skupine, ki ga zaposli, ni nikakor povezano z obveznostjo obrazložitve odločbe, ker bi bil sicer postopek, ki naj bi zagotovil, da bo izbran najboljši kandidat, nepotreben. V bistvu ne bi bilo treba organizirati natečaja, če bi bilo to zaupanje odločilni element.
20. Tretji pritožbeni razlog izhaja iz člena 12 Pogojev in pojma interesa službe, ki naj bi ju sporna sodba kršila, ker po mnenju pritožnice, če se primerjajo izkušnje prijavljenih, g. B. ni bil najsposobnejša prijavljena oseba. Ta določba zavezuje k zaposlitvi prijavljenega z najvišjimi sposobnostmi. Izkušnje izbrane osebe ne smejo biti „zadostne“, ampak „najboljše“.
21. C. Hectors s četrtim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo prava glede načela enakosti. Meni, da dejstvi, da je bila noseča in da je parlamentarna skupina izbrala edinega moškega s seznama sposobnih kandidatov, ki je bil poleg tega zadnjeuvrščeni s skoraj dvajsetimi doseženimi točkami manj od nje, kažeta na zatrjevano nezakonitost. Pritožnica, ki meni, da je dokazala kršitev člena 12 notranje ureditve in interesa službe ter napačno presojo, ker je bila sprejeta prijava g. B., meni tudi, da sporna sodba krši načelo enakosti, ker Sodišče prve stopnje od Evropskega parlamenta ni zahtevalo dokazov, da njegova izbira ne temelji na diskriminaciji.
IV – Analiza pritožbe
A – Prva pritožbena razloga
22. Očitki C. Hectors so dvojni. Prvi in drugi očitek se nanašata na obliko, medtem ko zadnja dva zadevata vsebino izpodbijane odločbe. Najprej je treba obravnavati prva dva pritožbena razloga, če bi bilo namreč treba ugoditi enemu od njiju, bi bila analiza drugih nesmiselna, ker bi se lahko preizkusila le podredno.
23. Prvi del pritožbe C. Hectors ima dejanski interes, ker se njegovo besedilo nanaša na obseg pooblastila za odločanje, ki ga ima uprava pri zaposlovanju začasnih uslužbencev. Poznavanje značilnosti teh uslužbencev Skupnosti bo pripomoglo k boljšemu razumevanju bistva sistema.
1. Nekaj predhodnih pojmov o začasnih uslužbencih in njihovi zaposlitvi
24. Iz člena 283 ES (prej člen 212 Pogodbe ES)(7) izhaja, da je osebje Skupnosti sestavljeno iz uradnikov in uslužbencev, vendar se institucije po potrebi lahko zatečejo k drugačni obliki zaposlovanja ob izrednih potrebah.(8)
25. Kategorija uslužbencev ima štiri podkategorije, in sicer začasne uslužbence, pomožne uslužbence, lokalne uslužbence in strokovne svetovalce (člen 1 Pogojev).(9) Doktrina je opozorila,(10) da uprava zaradi neizogibnega povečanja dela ob nepredvidljivih okoliščinah ali potrebah ali posebnih znanjih, ker običajno med splošnimi uslužbenci ni strokovnjakov, ne more opravljati svojih nalog zgolj z uradniki.
26. V nekaj letih so uslužbenci postali pomembnejši in so odslej na stalnih delovnih mestih, tako kot uradniki.(11) Opravljajo podobne funkcije in delujejo v samem jedru dejavnosti Skupnosti, tako da je meja med enimi in drugimi zabrisana.(12) Vendar med njimi ostaja ločnica, ki je začasni uslužbenci ne prekoračijo, in sicer stalna zaposlitev. Medtem kot so uradniki zaposleni dokončno,(13) začasni uslužbenci nimajo te zanesljive zaposlitve.
27. Položaj „začasnega uslužbenca“ pokriva različne primere. Poleg uslužbencev, ki zasedajo začasno delovno mesto, so uslužbenci, ki se zaposlijo na stalno delovno mesto za določen čas. Uslužbenci te vrste so tudi tisti, ki delajo v službi članov institucij ali njihovih skupin (člen 2 Pogojev). Za to kategorijo je značilna ne le negotovost funkcije, ampak tudi zaupnost odnosov med uslužbencem in njegovim delodajalcem.
28. Razlikovanje med uradniki in uslužbenci, zlasti začasnimi uslužbenci, je torej manj v vrsti funkcij, ki jih izvršujejo eni in drugi, bolj v značilnosti vezi, ki jih združuje z upravo.(14) Zato se pravila Kadrovskih predpisov (členi od 11 do 26) o pravicah in obveznostih uradnikov v celoti uporabijo tudi za začasne uslužbence, z izjemo prilagoditev, ki so potrebne zaradi začasnosti zaposlitve.
29. Pogoji ne določajo nobenega postopka zaposlovanja začasnih uslužbencev. Ker se nedoločeno trajanje pogodbe včasih nagiba k trajnosti, se je Komisija(15) odločila, da za nekatere kategorije uvede podobne formalnosti, kot veljajo za uradnike. Za take primere je določila splošne pogoje za pristop in značilnosti ponujenega delovnega mesta ter postopek, zasnovan kot natečaj na podlagi odlik, pri katerem sodeluje svetovalni odbor, ki daje predloge pristojnemu organu.(16) Evropski parlament je prevzel ta model tudi za zaupne položaje, kot je delovno mesto v osredju tega spora.
30. Pogoji torej ne vsebujejo nobene določbe, ki bi zavezovala k postopku zaposlovanja začasnih uslužbencev, vendar če institucija v okviru pooblastil, ki jih ima za lastno organizacijo, sprejme določbe, jih mora dosledno spoštovati, da bi izbrala osebo, ki je „najsposobnejš[a], najučinkovitejš[a] in neoporečn[a]“ (člen 12(1) Pogojev).
31. Če gre za funkcije, kot so v tem sporu, za katere je značilna posebna zaupnost med strankami, ima pristojni organ pri izbiri prijavljenega, ki je najsposobnejši, široko diskrecijsko pravico, vendar je ne sme zamenjati s samovoljnim odločanjem. Kakor hitro je ponujeno prosto delovno mesto, za katero se prijavi več oseb, ki imajo zahtevane sposobnosti, odločitev ni več popolnoma prosta in je podrejena določenim pogojem, ki jih je v tem primeru treba preučiti.
2. Individualni razgovor v postopku zaposlitve na zaupni položaj
32. Diskrecijska pravica, čeprav je širokega obsega, pristojnemu organu ne omogoča odmika od določenega okvira,(17) ker nihče ne more veljavno delovati v nasprotju s svojimi pravili, kot trdi pritožnica, ki se sklicuje na latinski rek patere legem quam ipse fecisti (spoštuj pravila, ki si jih sam predpisal).
33. Torej je opustitev formalnosti, ki je bila predvidena, ali dodatek formalnosti, ki ni bila predvidena v sprejetem postopku, vredna kritike. Kot sem že poudaril v zadevah, v kateri je bila izdana sodba Aalborg Portland proti Komisiji in drugim,(18) napake obličnosti niso ločene od vsebine spora. Napaka postopka povzroči ničnost odločbe, če ovira izdajo sodbe o tej odločbi ali povzroči vsebinsko nepravilnost sodbe. Zato se člen 230 ES (prej člen 173 Pogodbe ES) sklicuje na „bistvene kršitve postopka“, kadar določa pristojnosti Sodišča glede ničnostnih tožb. Kakršna koli kršitev izbirnega postopka torej ne zadošča: obstajati mora napaka, ki ogrozi cilj tega postopka, in sicer zagotovitev zakonitosti, pravilnosti in koristnosti odločbe, da bi se zaščitila pravica zainteresiranih oseb, da bo sprejeta res najbolj pristojna oseba in da bodo vsi prijavljeni tekmovali v enakih pogojih.
34. Pritožba C. Hectors je torej oslabljena, saj čeprav individualni razgovori, h katerim so bili povabljeni trije predizbrani prijavljeni, ki jih pravila objavljenega natečaja niso predvidela, niso imeli nobenega vpliva na namen, da ponujeno delovno mesto zasede najsposobnejši prijavljeni, nič ne potrjuje, da bi bila, če ne bi bilo takih razgovorov, izbrana ona. Ti razgovori ji niso povzročili škode v primerjavi z drugimi ali zmanjšali njenih možnosti, ker so bili za vsakega od njih formalnost, ki je bila zaradi značilnosti delovnega mesta, za katerega so se potegovali, predvidljiva.
35. Poleg tega je izpodbijani preizkus ne le upravičen in sorazmeren, ampak je celo priporočen, ker so zaupni odnosi s člani PPE-DE neločljivo povezani s ponujenim delovnim mestom. Torej ni nič pretiranega ali neobičajnega, če se člani nizozemske politične skupine na razgovoru sestanejo s tremi predizbranimi osebami, ker bo morala izbrana oseba z njimi pri njihovem parlamentarnem delu tesno sodelovati.
36. Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da pristojni organ ni prekoračil svoje diskrecijske pravice za določitev postopka, ni kršilo načela zakonitosti, pravne varnosti ali sorazmernosti. Prvi pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.
37. Poleg tega sodbe, ki jih je navedla C. Hectors, ne podpirajo njenih trditev. Zgoraj navedena sodba, ki jo je Sodišče prve stopnje izdalo v zadevi Coget in drugi proti Računskemu sodišču, se nanaša na primer, ki je zelo drugačen od njenega: tožeče stranke so se zavzemale za izmenjavo mnenj v postopku, v katerem pa tak preizkus a priori ni bil primeren. Sodišče prve stopnje je v sodbi priznalo, da pristojni organ ni bil dolžan izvesti razgovora s prijavljenimi, če taka formalnost ni bila predvidena v določenem zakonskem okviru (točki 136 in 137), vendar je dodalo, da ga nič ni oviralo pri tem, da bi ga izvedel. Zgoraj navedena sodba Ragusa proti Komisiji in sodba Parlament proti Volgerju(19) sta ravno tako brez pomena, ker obravnavata opustitev formalnosti, ki jo je predvidelo obvestilo o natečaju. V prvi zadevi je bila formalnost, ki naj bi bila prekršena, v resnici spoštovana (točke 4, 5 in 18), v drugi pa ni bil opravljen individualni razgovor, bistvena oporna točka pri presoji odlik, z enim prijavljenim, medtem ko je bil opravljen z drugimi (točke od 8 do 16), tako da je bil v tem primeru ratio decidendi bolj diskriminacija kot pa ta opustitev. Končno je enako glede sodb Pappas proti Odboru regij(20) in Robinson proti Evropskemu parlamentu,(21) ki ju je navedla obramba C. Hectors na obravnavi, ker tudi ti obravnavata nepravilnosti postopka zaradi odsotnosti drugega razgovora s prijavljenimi in ukinitev preučitve njihovih primerjalnih odlik.
38. Na drugi strani se Sodišču prve stopnje ne sme očitati, da je dodatni individualni razgovor utemeljilo s pomenom vzajemnega zaupanja, sodišče z uvedbo trditve, ki je toženec ni navedel, namreč ni porušilo enakosti med strankama. Nasprotno, v skladu z načelom ius novit curia je upoštevalo zlasti enega od elementov, ki določajo kategorijo začasnih uslužbencev v skladu s členom 2(c) Pogojev.
3. Obrazložitev odločbe
39. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila obveznost obrazložitve glede na značilnosti ponujene zaposlitve izpolnjena z izjavo, da so bili pogoji za zakonitost postopka imenovanja izpolnjeni (točka 41).
40. Tej izjavi ni kaj nasprotovati, če se vzame kot minimalni prag za obveznost javnih organov, da obrazložijo svoje odločbe, kadar te prizadenejo pravice in interese drugih. Člen 25 Kadrovskih predpisov, ki velja za začasne uslužbence na podlagi člena 11 Pogojev, nalaga javnim organom, da obrazložijo odločbe, ki posegajo v položaj njihovih naslovnikov. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah(22) daje razlagi te določbe novo dimenzijo, ker je obveznost obrazložitve dodala med pravice državljanov Skupnosti do dobre uprave (člen 41(2), tretja alinea).
41. Odločba o zavrnitvi enega prijavljenega in o imenovanju drugega ima težo in mora biti nedvomno primerno obrazložena. V to smer gre sodna praksa Skupnosti, v skladu s katero morajo biti taki akti obrazloženi vsaj v fazi zavrnitve pritožbe, ki jo je vložil zavrnjeni prijavljeni.(23)
42. Pomen te obveznosti je odvisen od okoliščin posameznega primera; ker je njen namen, da sodnikom omogoči, da zagotovijo zakonitost sprejete odločbe, in da prizadeti osebi zagotovi informacije, ki jih potrebuje za zaščito svojih zakonskih pravic,(24) ne sme vsebovati svečanih izjav, stilnih klavzul ali abstraktnih izjav, ki niso neposredno povezane s podrobnostmi primera, ker, kot sem že omenil ob neki drugi priložnosti,(25) obrazložitev ni le vljudnost ali rutinska formalnost, ampak predvsem racionalni faktor pri izvrševanju oblasti, ki olajša njen nadzor in deluje kot element, ki preprečuje arbitrarnost in zagotavlja obrambo.
43. Zato so navedbe pristojnega organa, posredovane C. Hectors po njegovem molku,(26) nezadostne za obrazložitev njegove odločbe o zaposlitvi g. B, čeprav je bil ta uvrščen zadnji na seznamu sposobnih kandidatov, ki ga je predložil odbor ad hoc. Splošno sklicevanje na veljavne določbe ali navedbe, da priporočilo odbora ni obvezujoče, ne obrazložijo izbire, ker ne izpolnjujejo zahtev, ki jih mora izpolniti vsaka obrazložitev glede na svoj namen.
44. Kot sem že zgoraj poudaril, ima vsaka institucija široko avtonomijo pri organizaciji postopka zaposlovanja začasnih uslužbencev in pri izbiri najprimernejšega prijavljenega. Pri svobodni organizaciji lahko institucija imenuje ocenjevalno komisijo, ki bo preizkusila sposobnosti in zmožnosti prijavljenih glede na zahteve delovnega mesta ali ji bo posredovala predlog. Pri takem ravnanju pristojni organ ne izgubi diskrecijske pravice pri izbiri.(27) Iz sodne prakse Skupnosti izhaja, da če institucija uvede tak organ in mu poveri nalogo, da ji olajša odločitev tako, da ji posreduje mnenje ali ji poda predlog, ki zagotavlja največjo strogost pri imenovanju, je mnenje tega organa element, na katerem institucija utemelji svojo presojo prijavljenih,(28) zato je, če ne upošteva mnenja odbora, dolžna svojo odločitev obrazložiti.(29)
45. Zgoraj navedeno sodno prakso, ki se je izoblikovala glede napredovanja uradnikov, je Sodišče prve stopnje uporabilo pri zaposlovanju začasnih uslužbencev, ker se v obeh primerih primerja med več prijavljenimi, kot je bilo poudarjeno v sodbi Pierrat proti Sodišču(30) v primeru, v katerem izbrana oseba ni bila na seznamu sposobnih kandidatov. Zgoraj navedeno obveznost obrazložitve izbire enega od prijavljenih je treba spoštovati tudi, kot je bilo v tej zadevi, kadar institucija izbere enega od predizbranih prijavljenih, pri čemer ne spoštuje predlaganega vrstnega reda.
46. Pristojni organ torej ni zavezan sprejeti predloga, ki ga je prejel, vendar pa mora, če ga ni upošteval, navesti razloge za to. Najprej, ker se domneva, da seznam sposobnih kandidatov, ki ga je sestavil odbor ad hoc, odseva primernost vsakega prijavljenega za ponujeno delovno mesto, v skladu s členom 12 Pogojev, ki pravi, da mora zaposlovanje začasnih uslužbencev zagotoviti, da institucija dobi „najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne ljudi“; drugič, ker imajo drugi prijavljeni, zlasti tisti, ki so bolje uvrščeni kot izbrani, pravico izvedeti za razloge, zakaj je bil izbran prijavljeni, ki po mnenju izbirnega odbora ni bil najprimernejši.
47. Ta obveznost obrazložitve je toliko pomembnejša v primeru, kot je naš, v katerem je institucija dodala formalnost, ki prvotno ni bila predvidena, in sicer individualni razgovor s člani parlamentarne skupine, s katerimi naj bi izbrani kandidat delal. Čeprav je glede na značilnosti delovnega mesta razumno, da je bil v postopku dodan tak preizkus, o katerega vsebini ni nobenega pisnega dokaza, bi bilo kljub temu treba pojasniti, ali je odločitev, da se zaposli g. B, ki je bil zadnjeuvrščeni na seznamu ocenjevalne komisije in daleč za prvima dvema, narekoval vtis, ki ga je ta naredil na nizozemske poslance parlamentarne skupine med individualnimi razgovori, in predložiti primerne obrazložitve v zvezi s tem.
48. Evropski parlament, ki ni sprejel takega vedênja, je najprej molčal, ko pa se je zainteresirana oseba nanj obrnila z vprašanjem, ji je posredoval stereotipne in splošne odgovore ter ji je šele na prvi stopnji posredoval zamudno obrazložitev, posledično neučinkovito. Zaradi tega je prekršil obveznost obrazložitve svoje odločbe. Ker Sodišče prve stopnje tega ni tako presodilo, je v sodbi napačno uporabilo pravo, kot zatrjuje C. Hectors v drugem pritožbenem razlogu, zato je treba to sodbo razveljaviti.
B – Dodatna presoja tretjega in četrtega pritožbenega razloga
49. Če bi Sodišče menilo, da so izpodbijani upravni akti veljavni in da posledično Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, bi bilo treba zavrniti tudi druga dva pritožbena razloga, naperjena proti samemu temelju odločbe.
50. Razmišljanja, ki sledijo, temeljijo na domnevi, da se lahko, ker je bila odločba pravilno obrazložena, pritožnica in sodišči Skupnosti seznanita z razlogi za izpodbijane akte. Pritožnica lahko izvaja svoje pravice do obrambe in sodišči izvršujeta pooblastilo za sojenje.
1. „Najboljša“ prijava
51. Tretji pritožbeni razlog je kršitev člena 12 Pogojev in kršitev interesa službe. Z njim želi pritožnica doseči, da bi sodišče Skupnosti ravnalo kot ocenjevalna komisija in posredovalo na področju, ki ji je načeloma prepovedano, tako na prvi kot na drugi stopnji.
52. Sodišče prve stopnje je poudarilo (v točki 69 sodbe), da presoje sposobnosti prijavljenih, ki jo je opravil pristojni organ, ne more nadomestiti s svojo presojo in da je preizkus, ki ga mora opraviti, omejen na vprašanje, ali se je pristojni organ pri sprejetju svoje odločbe držal razumnih omejitev in ni očitno zlorabil svojega pooblastila, in sicer v tem primeru, da ni prekoračil polje proste presoje, ko je izbral g. B, ker je glede na njegov curriculum vitae dokazal, da ima zadostne izkušnje na področju kmetijstva in gozdarstva (točke 72, 74 in 76).
53. C. Hectors, ki še vedno vztraja v isti smeri, pri čemer Sodišču prve stopnje očita, da ni ravnalo tako, kot je pričakovala, predlaga Sodišču, naj se postavi v položaj uprave in naj s svojo nasprotuje pristojnemu organu. Ponavlja, da je bila njena prijava boljša kot prijava g. B, in mu predlaga, naj z analizo spornih dejstev primerja odlike dveh prijavljenih, kar pa sodišču druge stopnje ni dovoljeno.(31)
54. Na drugačnem področju, vendar tesno povezanem s področjem v tem primeru (in sicer napredovanje uradnikov), je Sodišče priznalo, da mora uprava opraviti preizkus primerjalnih odlik prijavljenih in izbrati tistega, ki se glede na svoje sposobnosti in naloge, ki jih bo opravljal, izkaže za najsposobnejšega za prosto delovno mesto,(32) in da sodišča ne morejo presoje zmožnosti in odlik prijavljenih, ki jo opravi uprava, nadomestiti s svojo presojo.(33)
55. V teh pogojih Sodišče ne more očitati sodišču prve stopnje, da je kršilo člen 12 Pogojev, ker je potrdilo odločbo, ki ni sprejela najsposobnejšega prijavljenega.
2. Dostop do javne uprave brez diskriminacije med moškimi in ženskami
56. Zavrnitev četrtega pritožbenega razloga je posledica neuspeha prejšnjega razloga. Ker smo povedali, da Sodišče prve stopnje ni kršilo člena 12 Pogojev in pravila interesa službe, ker je menilo, da je bilo imenovanje g. B veljavno, ne moremo zatrjevati, da je bil postopek kršen zaradi diskriminacije. Če organ, ki ga je pravni sistem pooblastil za odločanje, izbere primerno osebo za ponujeno zaposlitev, je očitno, da svoje odločitve ni sprejel na podlagi dvomljivih meril, ki so v nasprotju z načelom enakosti.
57. Zato nosečnost pritožnice, poznavanje njenega stanja in uvrstitev prijavljenega, ki je bil na koncu zadnjeuvrščeni na seznamu sposobnih kandidatov, na katerem je bil edini moški, niso znaki spolne diskriminacije, ki bi ga Evropski parlament moral popraviti.(34)
V – Sodba Sodišča
58. Če se ugodi drugemu pritožbenemu razlogu, bi bilo treba razveljaviti sporno sodbo. Po njeni razveljaviti bo moralo Sodišče v skladu s členom 54(1) svojega Statuta ES odločiti o temelju, če bo imelo na voljo dejstva, potrebna za odločitev.
59. Kot C. Hectors ni nehala zatrjevati v postopku, so sporni upravni akti nezadostno obrazloženi in to pomanjkanje obrazložitve ovira sodišče Skupnosti pri pravilnem izvrševanju nadzora, za katerega je pristojno, ker zaradi nezadostne obrazložitve ne pozna razlogov, ki so pristojni organ pripeljali do neupoštevanja mnenja ocenjevalne komisije. Torej to ne more preučiti, ali je bil člen 12 Pogojev kršen oziroma ali je bilo kršeno načelo enakosti med spoloma pri dostopu do javne uprave Skupnosti.
60. Končno bi bila edina rešitev, ki bi jo lahko sprejeli, razglasitev ničnosti imenovanja g. B in odločbe z dne 28. maja 2001, ki je zavrnila pritožbo C. Hectors. Vendar se ni treba opredeliti o obvestilu, ki ji ga je predsednik odbora naslovil 31. januarja istega leta v odgovor na njeno prošnjo po informacijah, ker je bilo to obvestilo zgolj zakasnela in nezadostna obrazložitev odločbe.
61. Pritožnica predlaga tudi odškodnino, znesek enega evra za povzročeno premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ta trditev je neutemeljena in bi jo bilo treba zavrniti, ker akti, na katerih temelji, ki naj bi jih Sodišče glede na moj predlog razglasilo za nične, niso zajemali nobene negativne presoje njenih zmožnosti, ki bi ji lahko kakor koli povzročila škodo.(35) Poleg tega bi lahko razglasitev ničnosti, ki jo predlaga, šteli kot primerno povračilo.(36)
VI – Stroški na obeh stopnjah
62. Delna zavrnitev pritožbe C. Hectors pripelje do razdelitve stroškov v skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje.(37)
63. Stroške, ki so nastali zaradi pritožbe, nosi Evropski parlament v skladu z določbami člena 122, prvi pododstavek, in člena 69(2), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča.(38)
VII – Predlog
64. Glede na zgoraj navedena presojanja Sodišču predlagam, naj:
1) sprejme drugi pritožbeni razlog C. Hectors zoper sodbo petega senata Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2003 v zadevi T-181/01;
2) razveljavi to sodbo;
3) delno ugodi predlogom C. Hectors in razglasi ničnost imenovanja g. B na delovno mesto namestnika administratorja za nizozemski jezik pri parlamentarni skupini PPE-DE, ki je urejeno s Pogoji za začasne uslužbence (obvestilo o natečaju št. G‑453), in odločbo, s katero je predsednik te skupine 28. maja 2001 zavrnil pritožbo, ki jo je pritožnica vložila zoper to imenovanje;
4) zavrne preostale pritožbene predloge;
5) odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške prve stopnje, in naloži Evropskemu parlamentu plačilo stroškov pritožbe.
1 – Jezik izvirnika: španščina.
2 – Sodba Hectors proti Evropskemu parlamentu (T-118/01, RecFP, str. II-103).
3 – Uredba Sveta (EGS, EURATOM, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 o Kadrovskih predpisih za uradnike Evropskih skupnosti in pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev teh skupnosti, ki uvaja posebne ukrepe, ki se začasno uporabijo za uslužbence Komisije (UL L 56, str. 1). Ta uredba, ki je spremenila uredbi Sveta št. 31 (EGS) in št. 11 (ESAE) z dne 18. decembra 1961 (UL 1962, 45, str. 1385), je bila večkrat spremenjena.
4 – Sklicevanje na objavo Pogojev je enako kot sklicevanje na Kadrovske predpise.
5 – Notranji predpisi o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev in o prehodu kategorije ali okvira (usklajeno besedilo po spremembah, ki so začele veljati leta 1989, 1992, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 in 2001).
6 – Moral bi se sklicevati na člena 8 in 9 notranje ureditve ali na peto in šesto pravilo parlamentarne skupine.
7 – Člen 212 Pogodbe ES, ki ga je razveljavil člen 24(2) Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in Komisije Evropskih skupnosti z dne 9. aprila 1965 (kot je razveljavil tudi člen 186 Pogodbe ESAE), dobesedno povzema ta člen 24(1), pododstavek 2. To zakonodajno dejanje je izvedla Amsterdamska pogodba (člen 6, točka 71).
8 – Torej lahko zaposlijo uslužbence, ki spadajo v kategorijo, imenovano „zunanje osebje“. Ta kategorija, za katero ne veljajo ne Kadrovski predpisi ne Pogoji, se deli na dve skupini. Prva zajema napotene nacionalne strokovnjake, dopisovalce, znanstvenike na obisku in pripravnike, za katere velja posebna ureditev vsake institucije. Drugo skupino ureja zasebno pravo in zajema zlasti osebe, zaposlene po pogodbi o zaposlitvi, izvrševalce podjemnih pogodb in priložnostne delavce, zaposlene v okviru dogovorov s podjetji za kratkoročne zaposlitve.
9 – Predlog nove uredbe Sveta, ki spreminja Kadrovske predpise in Pogoje (KOM (2002) 213 končna) dodaja novo podkategorijo „začasni uslužbenec“.
10 – Fuentetaja Pastor, J. A., Función pública comunitaria, Marcial Pons, Ediciones Jurídicas y Sociales, S.A., Madrid-Barcelona 2000, str. 50.
11 – Pri določitvi pojma „uradnik“ člen 1 Kadrovskih predpisov govori o trajnih zaposlitvah. Na taka delovna mesta se lahko začasno zaposlijo tudi uslužbenci, začasni ali pomožni, kot določata člena 2 pod b) in d) ter 3 pod b) Pogojev. Penaud, J., je v „La fonction publique des Communautés Européennes“, Problèmes politiques et sociaux, La Documentation Française, št. 617, Pariz, 13. oktober 1989, str. 11, navedel, da se zaposlitev začasnega uslužbenca ne upraviči z dejstvom, da bo zasedel začasno delovno mesto; če je to možno, se lahko zaposli tudi za začasno zasedbo trajnega delovnega mesta.
12 – Fuentetaja Pastor, J. A., op. cit., str. 44.
13 – Člen 1, pododstavek 1, Kadrovskih predpisov določa, da: „‚uradnik Skupnosti‘ pomeni vsako osebo, ki je bila imenovana [...] na delovno mesto v eni od institucij Skupnosti [...]“. V povezavi s pravili Pogojev, ki omejujejo trajanje pogodb, sklenjenih z uslužbenci, ta člen potrjuje, da je bistveni pogoj za uradnika, da je delovno mesto trajno in njegova zaposlitev stalna.
14 – Pojem „uslužbenci Skupnosti“ bi se moral omejiti na naloge vodenja, zasnove, nadzora, razlage in izvrševanja politik Evropske unije, ki jih uresničujejo zaposleni, ki so trajno ali začasno zaradi značilnosti nalog podrejeni kadrovski ureditvi, medtem ko bi lahko bili fizični delavci, ki so zgolj pomožni, podrejeni drugačni ureditvi, ki bi bila bližje institutom delovnega prava. Kaže, da zgoraj navedeni predlog nove uredbe, ki spreminja Kadrovske predpise in Pogoje, sledi deloma tej ideji z uvedbo „začasnega uslužbenca“ za fizična dela, popravila in vzdrževanje (člen 3(1), prvi pododstavek).
15 – Evropska komisija (DG IX, Direkcija za osebje, Oddelek za zaposlovanje), Vodnik za člane ocenjevalnih komisij in izbirnih odborov, oktobrer 1996, str. 9 in 10).
16 – Vsekakor postopki zaposlovanja uradnikov ne veljajo za uslužbence, kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v sodbi z dne 20. septembra 2001 v zadevi Coget in drugi proti Računskemu sodišču (T-95/01, RecFP, str. I-A-191 in II‑879, točka 56), ki opozarja na točko 94 sodbe, proti kateri je vložena ta pritožba.
17 – Glej v tem smislu glede pogojev, ki se zahtevajo za vložitev prijave, sodbo Hochbaum proti Komisiji z dne 17. januarja 1992 (C-107/90 P, str. I-157, točka 9); sodbo Culin proti Komisiji z dne 7. februarja 1990 (C-343/97, Recueil, str. I-225, točka 9) glede pogojev pristopa k prostemu delovnemu mestu in sodbo Ragusa proti Komisiji z dne 21. aprila 1983 (282/81, Recueil, str. I‑1245, točka 18) glede uvedbe predhodne formalnosti posvetovanja z odborom za zaposlovanje.
18 – Sodba z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland proti Komisiji in drugim (združene zadeve C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-0000).
19 – Sodba z dne 9. decembra 1993, C-115/92, Recueil, str. I-6549.
20 – Sodba z dne 18. septembra 2003, T-73/01, Recueil, str. I-0000.
21 – Sodba z dne 21. januarja 2004, T-328/01, Recueil, str. I-0000.
22 – UL 2000, C 364, str. 1.
23 – Zgoraj navedena sodba Sodišča Parlament proti Volgerju, točki 22 in 23.
24 – Glej sodbe Sodišča z dne 28. maja 1980 v zadevi Kuhner proti Komisiji (povezani zadevi 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 15); z dne 14. julija 1983 v zadevi Nebe proti Komisiji (179/82, Recueil, str. 2475, točka 21); z dne 21. junija 1984 v zadevi Lux proti Računskemu sodišču (69/83, Recueil, str. 2447, točka 36) in z dne 13. decembra 1989 v zadevi Prelle proti Komisiji (C-160/88, Recueil, str. 4335, točka 9).
25 – Glej točko 19 sklepnih predlogov, ki sem jih predstavil 14. junija 2001 v zadevi Italija proti Svetu (C-120/99), v zadevi, o kateri je Sodišče odločalo 25. oktobra istega leta (sodba objavljena v Recueil, str. I‑7997).
26 – V zgoraj navedeni sodbi Parlament proti Volgerju je Sodišče odločilo, da če organ, pooblaščen za imenovanja, na splošno ni dolžan odgovoriti na pritožbo, enako ne velja takrat, ko sprejeta odločba ni pravilno obrazložena (točka 23), kar vključuje tudi odsotnost obrazložitve.
27 – V sodbi, ki jo je Sodišče prve stopnje izdalo 17. novembra 1998 v zadevi Fabert-Goossens proti Komisiji (T-217/96, RecFP, str. I-A-607, str. II-1841), je poudarilo, da imajo institucije široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri izbiri prijavljenega izmed vseh, ki so vpisani na seznam sposobnih kandidatov, tako da po začetku izbirnega postopka niso dolžne speljati do konca postopka dodelitve prostega delovnega mesta niti spoštovati točnega vrstnega reda uvrščenih izbranih oseb (točka 28).
28 – Glej sodbo Sodišča z dne 9. julija 1987 v zadevi Hochbaum in Rawes proti Komisiji (združene zadeve 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, Recueil, str. 3259, točka 16).
29 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. januarja 1992 v zadevi Schönherr proti EVS (T-25/90, Recueil, str. II-63, točka 29).
30 – Sodba z dne 26. januarja 195, T-60/94, RecFP, str. I-A-23, str. II-77, točki 36 in 38).
31 – Vsakdo ve, da lahko Sodišče zgolj popravi napačno uporabo prava Sodišča prve stopnje, da pa ne more nikdar vzpostaviti dejstev, z izjemo nadzora njihove pravne kvalifikacije (glej sodbe z dne 21. junija 2001 v zadevi Moccia Irme in drugi proti Komisiji (združene zadeve od C-281/99 P do C-282/99 P, Recueil, str. I-4717, točka 78); z dne 10. julija 2001 v zadevi Ismeri Europa proti Računskemu sodišču (C-315/99 P, Recueil, str. I-5281, točka 19) in zgoraj navedena sodba z dne 7. januarja 2004 Aalborg Portland proti Komisiji in drugim, točke od 47 do 49).
32 – Glej točko 3 sklepnih predlogov, ki jih je generalni pravobranilec Tesauro predstavil 15. oktobra 1991 v zgoraj navedeni zadevi Hochbaum in Rawes proti Komisiji.
33 – Zgoraj navedena sodba Ragusa proti Komisiji, točka 13, in sodba z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samperju (C-277/01 P, Recueil, str. I-3019, točka 35).
34 – Od sodbe z dne 7. junija 1972 v zadevi Sabbatini proti Evropskemu parlamentu (20/71, Recueil, str. 345) naprej je Sodišče priznavalo potrebo po zagotovitvi enakosti med delavci Skupnosti moškega in ženskega spola, načelo, ki ne vključuje le uporabe pravil člena 119 Pogodbe ES (postal člen 141 ES), ampak tudi uresničitev pravil iz direktiv Skupnosti, sprejetih na tem področju, v skladu s sodbo z dne 20. marca 1984 v zadevi Razzouk in Beydoun proti Komisiji (združeni zadevi 75/85 in 117/82, Recueil, str. 1509). Direktiva Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (UL L 104, str. 6) in Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16) v prvih odstavkih členov 4 oziroma 10 določata, da če tožeča stranka predloži indice diskriminatornega obravnavanja, mora tožena stranka dokazati, da navedeno pravilo ni bilo kršeno.
35 – Glej a sensu contrario točke od 27 do 29 zgoraj navedene sodbe Culin proti Komisiji.
36 – Glej zgoraj navedeni sodbi Hochbaum in Rawes proti Komisiji in Culin proti Komisiji, točki 22 in 26. Pogledate lahko tudi sodbo z dne 7. oktobra 1985 v zadevi Van der Stijl proti Komisiji (128/84, Recueil, str. 3281, točka 26).
37 – Popravljeno besedilo, objavljeno v UL 2003, C 193, str. 41.
38 – Popravljeno besedilo, objavljeno v UL 2003, C 193, str. 1.
Full & Egal Universal Law Academy