EUR-Lex -  62004CC0113 - SL

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE Kokott,

predstavljeni 8. decembra 2005(1)

Zadeva C-113/04 P

Technische Unie BV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti,

druge stranke v postopku so

CEF City Electrical Factors BV,

CEF Holdings Ltd,

Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel
op Elektrotechnisch Gebied

„Pritožba – Pravo konkurence – Člen 81(1) ES – Nizozemski trg elektrotehnike – Združenje trgovcev na debelo – Kolektivni sporazumi o ekskluzivnosti ter sporazumi glede cen in popustov – Predolg postopek“

I –    Uvod

1.        Obravnavani primer se nanaša na postopek Komisije v zvezi z omejevalnimi sporazumi, v katerem se je obravnaval trg prodaje elektrotehničnega materiala na debelo na Nizozemskem. V omenjenem postopku, ki je od prvih preiskav do odločbe Komisije trajal več kot osem let, je Komisija združenju Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied (nizozemsko zvezno združenje za trgovino na debelo z elektrotehniko, v nadaljevanju: FEG) in enemu izmed njenih članov, Technische Unie BV (v nadaljevanju: TU), naložila globo zaradi kršitev člena 81(1) ES.

2.        Zadevno odločbo Komisije z dne 26. oktobra 1999(2) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Sodišče prve stopnje s sodbo z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah T-5/00 in T-6/00(3) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) v celoti potrdilo.

3.        Sodišče tako sedaj obravnava pritožbo TU zoper navedeno sodbo na prvi stopnji(4). TU poleg številnih pritožbenih razlogov, s katerimi v bistvu graja pomanjkljivo obrazložitev in kršitev člena 81 ES, Sodišču prve stopnje očita predvsem to, da naj iz postopka, ki je trajal predolgo, pred Komisijo ne bi izpeljalo ustreznih posledic.

II – Pravni okvir

4.        V členu 81(1) ES so prepovedani „vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu […]“

5.        Komisija lahko v takih primerih zadevnim podjetjem naloži globe. V zvezi s tem je v členu 15(2) Uredbe Sveta št. 17(5) (v nadaljevanju: Uredba št. 17) določeno:

„Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

(a) kršijo člen [81(1) ES]

[...]

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

III – Dejansko stanje in postopek

A –    Dejansko stanje in postopek pred Komisijo

6.        Zadeva v zvezi s konkurenco, na kateri temelji ta spor, se nanaša na nizozemski trg prodaje elektrotehničnega materiala na debelo, kot so vodi in kabli ter cevi iz polivinilklorida (PVC). V skladu z ugotovitvami Komisije je na tem trgu veljal tako imenovani kolektivni sistem ekskluzivnosti, ki ga je podjetniško združenje FEG med drugim udejanjilo s podjetniškim združenjem NAVEG(6) v obliki tako imenovanega „džentelmenskega sporazuma“ in katerega cilj je bilo oviranje dobav podjetjem, ki niso bila člani FEG. Ugotovljeno je bilo še, da naj bi FEG omejeval možnost svojih članov, da svoje prodajne cene oblikujejo prosto in neodvisno.

7.        V točkah od 3 do 5 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje povzema ozadje tega primera:

„3      Družba CEF Holdings Ltd (v nadaljevanju: CEF UK), trgovec na debelo z elektrotehničnim materialom s sedežem v Združenem kraljestvu, je sklenila, da bo delovala na nizozemskem trgu, in je maja 1989 tam ustanovila hčerinsko družbo CEF City Electrical Factors BV (v nadaljevanju: CEF BV). Ker so se na Nizozemskem pojavile težave z dobavo, sta družbi CEF BV in CEF UK […] 18. marca 1991 Komisiji predložili pritožbo, ki jo je ta naslednjega dne vpisala v register.

4      Ta pritožba se je nanašala na tri podjetniška združenja, ki delujejo na trgu elektrotehničnega materiala. Poleg FEG sta bili to še Nederlandse Vereniging van Alleenvertegenwoordigers op Elektrotechnisch Gebied (nizozemsko združenje ekskluzivnih zastopnikov za področje elektrotehnike, v nadaljevanju: NAVEG) in Unie van de Elektrotechnische Ondernemers (zveza elektrotehničnih podjetij, v nadaljevanju: UNETO).

5      CEF je menil, da naj bi ta združenja in njihovi člani sklenili kolektivne sporazume o vzajemni ekskluzivnosti na vseh ravneh distribucijske verige elektrotehničnega materiala na Nizozemskem. Brez članstva v FEG naj prodor trgovca na debelo z elektrotehničnim materialom na nizozemski trg skoraj ne bi bil mogoč. Proizvajalci in njihovi zastopniki ali uvozniki naj bi namreč dobavljali le članom FEG, inštalaterji pa naj bi se oskrbovali samo pri teh. Z dopisom z dne 22. oktobra 1991 je CEF razširil obseg svoje pritožbe, tako da je v njej razkril sporazume med FEG in njegovimi člani glede cen in znižanja cen ter sporazume, katerih namen je bil preprečitev sodelovanja družbe CEF pri določenih projektih. Od januarja 1992 se je CEF pritoževal tudi zaradi vertikalnih sporazumov o cenah med določenim proizvajalci elektrotehničnega materiala in trgovci na debelo, člani FEG.“

8.        Poleg tega je bilo v točkah od 6 do 14 izpodbijane sodbe v zvezi s potekom preiskav in postopka pri Komisiji ugotovljeno:

„6      [Komisija je med junijem in avgustom 1991 med drugim na TU naslovila različne zahteve za posredovanje podatkov na podlagi člena 11 Uredbe št. 17.]

7      Z dopisom z dne 16. septembra 1991 je Komisija na FEG naslovila pisni opomin; v njem je šlo predvsem za izvajanje pritiskov na določene dobavitelje elektrotehničnega materiala, da ne dobavljajo družbi CEF, za usklajevanja članov FEG glede cen in popustov ter za prag prometa, ki se je uporabljal kot merilo za sprejem v FEG.

8      Komisija je 27. aprila 1993 zaslišala nekaj dobaviteljev elektrotehničnega materiala v skladu s členom 11 Uredbe št. 17.

9      Komisija je 10. junija 1994 v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 pri FEG zahtevala dodatne informacije.

10      Komisija je 8. in 9. decembra 1994 v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 17 opravila preiskave pri FEG in nekaterih njegovih članih, med drugim pri TU.

11      Komisija je 3. julija 1996 FEG in sedmim njegovim članom [med drugim TU] posredovala ugotovitve o možnih kršitvah (v nadaljevanju: obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah). FEG in TU sta 13. decembra 1996 in 13. januarja 1997 predložila stališča v zvezi s tem obvestilom.

12      FEG in TU sta na Komisijo naslovila več zahtev za vpogled v spis. Po tem, ko so jima bili 16. septembra 1997 posredovani nekateri dodatni dokumenti iz spisa, je vsak izmed njiju 10. oktobra 1997 v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisiji predložil dopolnilno vlogo.

13      Zaslišanje, ki so se ga udeležili vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in CEF, je bilo 19. novembra 1997.

14      V teh okoliščinah je Komisija 26. oktobra 1999 sprejela izpodbijano odločbo […]“

B –    Izpodbijana odločba

9.        V izpodbijani odločbi je Komisija v bistvu ugotovila dve kršitvi člena 81(1) ES, ki ju je zagrešil FEG, in mu je zato naložila globo. Ugotovila je tudi, da je TU dejavno sodeloval pri kršitvah FEG. Izrek izpodbijane odločbe se v odlomkih glasi:

„Člen 1

FEG je kršil člen 81(1) ES s tem, da je na podlagi sporazuma, sklenjenega z NAVEG, in na podlagi ravnanj, usklajenih z dobavitelji, ki v tem združenju niso bili zastopani, udejanjil kolektivni sistem ekskluzivnosti, katerega cilj je bilo oviranje dobav podjetjem, ki niso bila člani FEG.

Člen 2

FEG je kršil člen 81(1) ES s tem, da je neposredno in posredno omejeval možnost svojih članov, da svoje prodajne cene oblikujejo prosto in neodvisno. Do te kršitve združenja je prišlo na podlagi zavezujočih sklepov o fiksnih cenah in na področju publikacij z razdeljevanjem priporočil članom glede bruto in neto cen, kot tudi s tem, da je svojim članom ponudil forum, ki jim je omogočal dogovarjanja o cenah in popustih.

Člen 3

TU je kršil člen 81, prvi odstavek, Pogodbe ES s tem, da je dejavno sodeloval pri kršitvah, navedenih v členih 1 in 2.

Člen 4

[…]

2.      TU mora takoj ustaviti kršitve, navedene v členu 3, če tega še ni storil.

Člen 5

1.      FEG se za kršitve, ugotovljene v členih 1 in 2, naloži globa 4,4 milijona EUR.

2.      TU se zaradi kršitev, ugotovljenih v členu 3, naloži globa v višini 2,15 milijona EUR.

[…]“

10.      Pri izračunu globe je Komisija zaradi nepravilnosti upravnega postopka, ki jih je sama priznala, ne nazadnje zaradi precej dolgo trajajočega postopka, upoštevala odbitek v višini 100.000 EUR.(7)

C –    Sodni postopek

11.      Zoper izpodbijano odločbo sta FEG(8) in TU(9) pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo, pri čemer sta predlagala, naj

–        razglasi ničnost izpodbijane odločbe(10);

–        podredno, razglasi ničnost določitve vsakokratne globe;

–        še bolj podredno, zmanjša vsakokrat naloženo globo ter

–        Komisiji in njenim intervenientom naloži plačilo stroškov.

12.      Predlog FEG za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen.(11)

13.               S sklepom predsednika prvega senata Sodišča prve stopnje je bila dovoljena intervencija družb CEF BV in CEF UK (v nadaljevanju skupaj: CEF) v podporo predlogom Komisije.(12)

14.      Po združitvi zadev T-5/00 in T-6/00 zaradi ustnega postopka in izdaje sodbe je Sodišče prve stopnje 16. decembra 2003 izdalo izpodbijano sodbo, v kateri je:

–        zavrnilo tožbi in

–        tožečim strankam naložilo plačilo stroškov postopka.

15.      S pritožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 3. marca 2004, TU sedaj Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo v združenih zadevah T-5/00 in T‑6/00 ali vsaj v zadevi T-6/00 in o zadevi odloči samo ob upoštevanju druge alinee predloga; podredno, razveljavi navedeno sodbo in zadevo vrne v odločanje Sodišču prve stopnje;

–        v celoti ali vsaj delno izpodbijano odločbo razglasi za nično ali vsaj pri ponovnem odločanju znatno zmanjša globo, ki mu je bila naložena, in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški postopka pred Sodiščem prve stopnje.

16.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo v celoti zavrže kot nedopustno ali vsaj zavrne kot neutemeljeno in

–        pritožniku naloži plačilo stroškov.

17.      Intervenienta CEF Sodišču predlagata, naj:

–        pritožbo v celoti zavrže kot nedopustno ali vsaj zavrne kot neutemeljeno in

–        pritožniku naloži plačilo stroškov.

18.      O pritožbi je pred Sodiščem najprej potekal pisni postopek, nato pa je bila 22. septembra 2005 – skupaj z zadevo C-105/04 P – opravljena ustna obravnava.

IV – Drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog ter prvi in tretji del petega pritožbenega razloga

19.      Z drugim, s tretjim in četrtim pritožbenim razlogom ter prvim in tretjim delom petega pritožbenega razloga TU oporeka nekatere dele izpodbijane sodbe, v katerih Sodišče prve stopnje posamezno obravnava ugotovitve Komisije v zvezi s kršitvami prava konkurence in trajanje teh kršitev.

20.      Pred podrobno presojo teh pritožbenih razlogov se zdi primerno opozoriti na merilo za presojo, ki izhaja iz člena 225(1) ES in iz člena 58(1) Statuta Sodišča in ga Sodišče uporablja v ustaljeni sodni praksi v pritožbenih postopkih(13): pritožba je omejena na pravna vprašanja. Zaradi tega je izključno Sodišče prve stopnje pristojno za ugotavljanje in presojanje upoštevnih dejstev ter presojanje dokazov. Presoja dejstev in dokaznih sredstev, razen če so izkrivljena, ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet preizkusa Sodišča v okviru pritožbe.

21.      Poleg tega pritožba, ki samo ponavlja tožbene razloge in trditve, ki so bili že predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi vsebovala navedbo, s katero bi natančneje opredelila napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi, ne izpolnjuje zakonskih zahtev. Taka pritožba namreč dejansko pomeni le predlog za ponovno preučitev tožbe, za katero Sodišče ni pristojno(14).

22.      Glede na navedeno je treba v nadaljevanju preučiti drugi, tretji in četrti pritožbeni razlog ter prvi in tretji del petega pritožbenega razloga.

A –    Drugi pritožbeni razlog: neupoštevanje razbremenilnih dokazov iz obdobja pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

23.               Z drugim pritožbenim razlogom TU očita, da naj bi Sodišče prve stopnje pomanjkljivo in protislovno obrazložilo sodbo, ker za razbremenilne dokaze ni priznalo določenih dokumentov, ki so nastali po začetku preiskav Komisije oziroma po njenem pisnem opominu, vendar še pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.

24.      Ta pritožbeni razlog, ki je v tesni zvezi s prvim pritožbenim razlogom, se nanaša predvsem na točki 196 in 208 izpodbijane sodbe. Tam Sodišče prve stopnje obravnava dokazno vrednost različnih dopisov tretjih oseb, predloženih Komisiji, ki po mnenju TU nasprotujejo navedenim očitkom v zvezi s kolektivnim sistemom ekskluzivnosti. Pri tem Sodišče prve stopnje sklene, da zadevni dokumenti ne morejo izpodbiti ugotovitve Komisije, na podlagi katere se je „džentelmenski sporazum“, sklenjen med FEG in NAVEG, dejansko izvajal v praksi.(15)

25.      TU nato navaja, da naj bi bila izpodbijana sodba protislovna. Sodišče prve stopnje, naj po eni strani, dokumentov, ki izhajajo iz obdobja po prejetju pisnega opomina Komisije, vendar pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne bi priznalo kot razbremenilnih. TU naj bi se pri presoji dokazov torej že od pisnega opomina obravnaval kot obdolženec. Po drugi strani pa naj Sodišče prve stopnje TU še ne bi obravnavalo kot obdolženca, če gre za določitev začetnega datuma za uveljavljanje načela odločanja v razumnem roku. V tem smislu naj bi Sodišče prve stopnje za merodajen štelo šele uradni datum prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ugotovitve Sodišča prve stopnje iz obdobja pisnega opomina naj tako ne bi bile sklepčne. Sodišče prve stopnje naj bi imelo dvojna merila.

26.      Vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Sodišča prve stopnje protislovna, je pravno vprašanje, na katero se je mogoče sklicevati v okviru pritožbe.(16) Glede tega je pritožba TU torej dopustna.

27.      V nasprotju s tem, za kar se zdi, da predvideva TU, pa presoja dokazne vrednosti dokumentov in presoja razumnosti trajanja postopka nista v nikakršni zvezi. Temu ustrezno med deloma izpodbijane sodbe, v katerih Sodišče prve stopnje obravnava trajanje postopka oziroma dokazno vrednost spornih dokumentov, ni nikakršne logične zveze, zato med njima tudi niso podana, kot domneva TU, nobena vsebinska nasprotja.

28.      Sploh pa okoliščina, da je neki dokument nastal pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, še ne pomeni, da se ta dokument nujno šteje za razbremenilni dokaz. Tudi dokument, ki je nastal po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, se ne šteje nujno za obremenilni dokaz. Pri posameznem dokumentu je treba vselej preizkusiti njegovo dokazno vrednost ob upoštevanju vseh okoliščin posamičnega primera. Tako se lahko domnevni razbremenilni dokaz razvrednoti zato, ker je nastal na pobudo obdolženca in takrat – po začetku preiskave oziroma po pisnem opominu –, ko je že bilo jasno, da je Komisija podala začetni sum za kršitev omejevalnega sporazuma, torej in tempore suspecto. Prav to presojo v posamičnem primeru je Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opravilo pravno pravilno.

29.      Iz tega izhaja, da je drugi pritožbeni razlog dopusten, ampak ni utemeljen.

B –    Tretji pritožbeni razlog: izvajanje dokazov glede odgovornosti TU za ugotovljene kršitve

30.      TU s tretjim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo prava ali vsaj nerazumljivo obrazložitev sodbe, saj je ugotovilo, da naj bi ga Komisija upravičeno spoznala za odgovornega kršitev, ugotovljenih v členih 1 in 2 njegove izpodbijane odločbe.

31.      Ta pritožbeni razlog se nanaša na del izpodbijane sodbe, z naslovom „Predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe“, in sicer na oddelek III. V tem delu Sodišče prve stopnje podrobno obravnava vprašanje, ali je kršitve zoper člen 81(1) ES, ugotovljene v členih 1 in 2 izpodbijane odločbe, mogoče pripisati TU. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi Komisija upravičeno izhajala iz dejavnega sodelovanja TU, in sicer tako pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti med FEG in NAVEG („džentlemenski sporazum“) kot pri usklajenih ravnanjih za širitev tega sistema na podjetja, ki ne pripadajo NAVEG, ter pri sistemu določitve cen.(17)

32.      Zoper to ugotovitev TU v bistvu navaja tri utemeljitve, ki so hkrati trije deli tega pritožbenega razloga.

1.      Sodelovanje TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti (prvi del tretjega pritožbenega razloga)

33.      TU v prvem delu tretjega pritožbenega razloga v bistvu zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje zanemarilo več vidikov, ko je preizkusilo, ali je Komisija upravičeno izhajala iz dejavnega sodelovanja TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti.

34.      Prvič, Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da predstavniki v upravnem odboru FEG, dodeljeni TU, v resnici niso bili vezani na navodila in naj bi bili zavezani samo interesu tega združenja, ne pa interesu TU; Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo statut FEG in nizozemsko pravo o združenjih. Drugič, Sodišče prve stopnje naj ne bi upravičeno izhajalo iz tega, da naj bi med FEG in enim najpomembnejših podjetij, ki so njegovi člani, TU, od vsega začetka obstajala pretežna usklajenost interesov.(18) Tretjič naj za domnevo, da je TU osebno in dejavno sodeloval pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti, ne bi zadostovalo, da je TU več let imenoval člana v upravni odbor FEG in tako sodeloval pri večini – tudi če ne pri vseh – zadevnih sestankih; med pogosto navzočnostjo na sestankih vodilnih odborov FEG in neposrednim sodelovanjem pri oblikovanju politike FEG naj bi bila očitna razlika. TU Sodišču prve stopnje poleg tega očita pomanjkljivo obrazložitev in očitno napako, ko naj bi v točki 351 izpodbijane sodbe navedlo, da naj bi TU v okviru FEG „imel najpomembnejšo vlogo pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti“: Komisija naj v izpodbijani odločbi ne bi uporabila pojma najpomembnejša vloga.

35.      Komisija, ki jo podpira CEF, ugovarja, da naj navedbe TU ne bi bile dopustne, ker naj bi se s tem samo izpodbijalo presojo dejstev Sodišča prve stopnje.

36.      Utemeljitve TU v bistvu zadevajo presojo konkretnih okoliščin posameznega primera s strani Sodišča prve stopnje: ali je bil TU eno najpomembnejših podjetij, ki so člani FEG, in je imel najpomembnejšo vlogo v okviru tega gospodarskega združenja, ali je – ne glede na predpise iz statuta in prava o združenjih – več let vplival na vodilne kadre FEG in ali je bilo mogoče domnevati bistveno usklajenost njegovih interesov z interesi FEG, vse to so vprašanja presoje dejstev in dokazov, ki jih Sodišču v okviru pritožbe ni treba ponovno obravnavati.(19) Navedbe TU v tem smislu torej niso dopustne.(20)

37.      Ob natančnejši preučitvi se navedbe TU vendarle ne izčrpajo s preprosto grajo dejanske presoje Sodišča prve stopnje ali s ponovitvijo očitkov, ki so bili navedeni na prvi stopnji.(21) TU poleg tega navaja, da naj Sodišče prve stopnje v sodbi ne bi upoštevalo zakonskih zahtev glede dokaza sodelovanja TU pri kršitvah člena 81(1) ES in v tem pogledu sodbe naj ne bi obrazložilo pravilno. Vprašanje, katere dokazne zahteve mora Komisija izpolniti pri odločbi zoper omejevalne sporazume, zlasti s katero vrsto dokazov lahko podpre ugotovitev o dejavnem sodelovanju podjetja pri omejevalnem sporazumu, je pravno vprašanje, ki ga Sodišče obravnava v pritožbenem postopku.

38.      Prvi del tretjega pritožbenega razloga je torej dopusten. Vendar ga je treba zavrniti.

39.      Sodišče prve stopnje namreč pravilno izhaja iz tega, da članov gospodarskega združenja ni mogoče že samo zato, ker so člani, spoznati za odgovorne za morebitna protipravna ravnanja tega združenja.(22) Nasprotno, naloga Komisije je dokazati, da je podjetje, ki je član poklicnega združenja, dejavno sodelovalo pri njegovih protipravnih ravnanjih in je tako tudi samo kršilo člen 81(1) ES.

40.      Tako sodelovanje se lahko ne nazadnje dokaže tudi na podlagi indicev. Toda Sodišče izrecno priznava, da so protikonkurenčno ravnanje in tovrstni sporazumi že po naravi pogosto povezani z zaupnim obravnavanjem, dokumenti v zvezi s tem pa so omejeni na minimum. Dokumenti, kot je zapisnik sestanka, so običajno dostopni le posamično, poleg tega pa nujno niso popolni, tako da je treba nekatere podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Temu ustrezno je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz določenega števila indicev in sočasnih dogodkov, ki upoštevani skupaj, ob neobstoju druge dosledne razlage, tvorijo dokaz o kršitvi pravil konkurence.(23)

41.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zadošča, da Komisija zato, da pravno zadostno dokaže sodelovanje podjetja pri omejevalnem sporazumu, dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi tem očitno nasprotovalo. Ko se ugotovi, da je podjetje sodelovalo na takih sestankih, mora to predložiti indice, ki izkazujejo, da je bilo to sodelovanje brez kakršnega koli protikonkurenčnega namena s tem, da dokaže, da je konkurentom dalo vedeti, da sodeluje na teh sestankih z drugačnim namenom kot oni.(24)

42.      Podjetje je lahko na sestankih upravnega odbora združenja, na primer gospodarskega združenja, po potrebi zastopano tudi posredno, prek „člana upravnega odbora“. To je mogoče treba domnevati, na primer, če je član upravnega odbora poklicnega združenja v posebno tesnem razmerju z zadevnim podjetjem, na primer, ker je redno zaposlen v tem podjetju, temu podjetju dolguje mandat v upravnem odboru in v njem – če ne pravno, pa dejansko – skrbi za njegove interese. O njegovi uradni vlogi predstavnika podjetja, o pravici dajati navodila ali celo o dokazu, da je podjetje članu upravnega odbora dajalo konkretna navodila, realno ni mogoče govoriti. Ni realno, da bi o posredni zastopanosti podjetja lahko govorili samo, če ima podjetje uradnega predstavnika, če obstaja pravica dajati navodila ali če je dokazano, da je podjetje dalo članu upravnega odbora konkretna navodila.

43.      Sodišče prve stopnje tako ni napačno uporabilo prava s tem, da je odobrilo dokazovanje Komisije, temelječe na indicih, da je TU dejavno sodeloval pri omejevalnih sporazumih FEG. V nasprotju s trditvami TU tudi nikakor ni bilo napačno, da je Sodišče prve stopnje sodelovanje zaposlenih pri TU na sestankih upravnega odbora FEG ter vpliv, ki je na ta način nastal na oblikovanje politike FEG, obravnavalo kot dejavno in ne samo pasivno sodelovanje pri njegovih protikonkurenčnih ravnanjih. Vse drugo je vprašanje presoje dejstev in dokazov v posameznem primeru, za ponovno obravnavo katerih pa Sodišče ni pristojno.

44.      Zato prvi del tretjega pritožbenega razloga delno ni dopusten in delno ni utemeljen.

2.      Sodelovanje pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti na podjetja zunaj NAVEG (drugi del tretjega pritožbenega razloga)

45.      Utemeljitev drugega dela tretjega pritožbenega razloga se pretežno pokriva z utemeljitvijo njegovega prvega dela. TU meni, da je Sodišče prve stopnje tudi glede razširitve kolektivnega sistema ekskluzivnosti na podjetja, ki ne pripadajo NAVEG, napačno uporabilo pravo ali vsaj napačno obrazložilo odločitev s tem, da je dejavno sodelovanje TU obravnavalo kot dokazano. TU zlasti graja Sodišče prve stopnje, ker naj bi kot merodajne namige za njegovo sodelovanje pri kršitvi obravnavalo te okoliščine: da je bil TU eno najpomembnejših podjetij, ki so člani FEG, in da je bil dolgo časa brez prekinitve zastopan v upravnem odboru FEG ter je sodeloval pri oblikovanju njegove politike, ne da bi to uradno odklonil. Le s članstvom predstavnikov TU v upravnem odboru FEG naj vsekakor ne bi bilo mogoče dokazati sodelovanja TU pri kaznivem dejanju po letu 1991.

46.      Tudi cilj tega drugega dela tretjega pritožbenega razloga je tako kot cilj njegovega prvega dela v bistvu izpodbijati presojo dejstev in dokazov s strani Sodišča prve stopnje. Navedbe TU torej že v tem smislu niso dopustne.(25)

47.      Nekatere navedbe TU, s katerimi poleg tega zatrjuje, da naj bi Sodišče prve stopnje v sodbi napačno ocenilo zakonske zahteve za dokaz njegovega sodelovanja pri ugotovljenih kršitvah, so dopustne, vendar v tej zadevi niso utemeljene. Uporaba indicev je, kot sem že navedla, namreč upravičena.(26) Taki indici so v obravnavanem primeru zlasti udeležba TU na sestankih prek oseb v upravnem odboru FEG, s katerimi je v tesnem razmerju, in v tem okviru tudi njegovo sodelovanje pri oblikovanju politike FEG, ki je gotovo potekalo tudi po letu 1991.(27)

48.      Tako drugi del tretjega pritožbenega razloga prav tako delno ni dopusten in delno ni utemeljen.

3.      Sodelovanje TU pri sistemu določitve cen (tretji del tretjega pritožbenega razloga)

49.      TU v tretjem delu tretjega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da naj bi neupravičeno odobrilo dokazovanje Komisije, da je TU dejavno sodeloval pri sistemu določitve cen.

50.      TU zlasti očita, da naj bi se mu le zaradi članstva v FEG pripisalo odgovornost za zavezujoče sklepe tega podjetniškega združenja o fiksnih cenah in o publikacijah. TU meni, da bi bilo treba za njegovo dejavno sodelovanje pri takih sklepih in tudi sicer za protipravno ravnanje FEG pri določitvi cen navesti konkretne dokaze.

51.      Te navedbe temeljijo na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se nikakor ni oprlo na domnevo, da mora biti TU, ker je član FEG, že samo zato odgovoren za nezakonito ravnanje tega gospodarskega združenja. Nasprotno, Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je TU dejavno sodeloval. Sodišče je po eni strani opozorilo na sodelovanje TU prek njegovih članov v upravnem odboru FEG(28), poleg tega pa je kot konkreten prispevek h kršitvi poudarilo informacije o cenah, ki jih je TU posredoval FEG(29).

52.      Tako tretji in zadnji del tretjega pritožbenega razloga prav tako nista utemeljena.

C –    Četrti pritožbeni razlog: presoja trajanja protikonkurenčnih ravnanj

53.      TU s četrtim pritožbenim razlogom Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo prava ali vsaj pomanjkljivo obrazložitev njegovih navedb o trajanju ugotovljenih kršitev in o njihovi nadaljevani naravi.

54.      Ta pritožbeni razlog se nanaša predvsem na točke od 406 do 413 izpodbijane sodbe, v katerih Sodišče prve stopnje obravnava trajanje spornih kršitev prava konkurence. V njih je Sodišče prve stopnje nazadnje potrdilo ugotovitve Komisije in izrazilo prepričanje, da gre za enotne kršitve nadaljevane narave.(30)

55.      TU se zoper to ugotovitev zagovarja v skupno treh delih svojega četrtega pritožbenega razloga.(31) Podobne utemeljitve, ki jih TU navaja na drugih mestih v pritožbi, zlasti v drugem delu tretjega pritožbenega razloga(32) in prvem delu petega pritožbenega razloga, prav tako obravnavam v nadaljevanju.

56.      TU v bistvu trdi, da naj stališče Sodišča prve stopnje glede trajanja in nadaljevane narave kršitev, s katerim je utemeljilo izpodbijano sodbo, ne bi bilo pravilno in naj ne bi upoštevalo heterogene narave, zlasti posameznih sestavnih delov sistema določitve cen. Poleg tega naj sodelovanje TU pri sistemu določitve cen ne bi bilo pomembno.

57.      Očitno je, da TU tako v glavnem poskuša doseči, da bi Sodišče preverilo presojo dejstev Sodišča prve stopnje. Njegova utemeljitev torej že v tem smislu ni dopustna.(33)

58.      To ni edina graja TU. Nasprotno, TU poleg tega navaja utemeljitvi, ki se nanašata na pravna merila za presojo trajanja kršitev, ki jih mora upoštevati Sodišče prve stopnje. V tem smislu so predmet njegovih navedb pravna vprašanja in zato so navedbe dopustne.

59.      Prvič, TU trdi, da naj Sodišče prve stopnje ne bi prikazalo obstoja „enotnega načrta“ in „istega cilja“, ki bi edini lahko umestil več ravnanj v samo eno, nadaljevano ravnanje.

60.      Dejansko se morajo različna dejanja „zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvršča[ti] v ,enoten načrt’“(34), da jih je mogoče obravnavati kot enotno kršitev.

61.      Tega merila Sodišče prve stopnje nikakor ni zanemarilo. V izpodbijani sodbi mu je posvetilo celo samostojen oddelek, ki sestoji iz točk od 340 do 343 v okviru celovite presoje spornih kršitev. Tam je Sodišče prve stopnje zlasti navedlo, da se s kršitvama, ki se očitata TU, namreč s kolektivnim sistemom ekskluzivnosti in z usklajenimi ravnanji glede določanja cen, „zasleduje isti protikonkurenčni namen“; ta naj bi bil v tem, da se „ohranjajo cene na nekonkurenčni ravni“.(35) Iz te ugotovitve Sodišča prve stopnje hkrati implicitno izhaja, da je vsaka izmed kršitev, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in usklajena ravnanja glede določanja cen, zasledovala ta enotni cilj. Na to se Sodišče prve stopnje navezuje, ko v točki 406 izpodbijane sodbe poudarja enotnost spornih kršitev.

62.      Navedbe TU glede „enotnega načrta“ in „istega cilja“ zato niso utemeljene.

63.      Drugič, TU Sodišču prve stopnje očita, da naj ne bi upravičeno odobrilo Komisijinega dokazovanja trajanja kršitev, ki naj bi temeljilo le na pomanjkljivih in posrednih dokazih.

64.      Dokazovanje, ki temelji na indicih in sočasnih dogodkih, je, kot sem navedla že pri tretjem pritožbenem razlogu, v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi dopustno.(36) Razumljivo je, da taki indici in sočasni dogodki, in sicer stalno sodelovanje zaposlenih pri TU na sestankih upravnega odbora FEG, tudi po letu 1991, lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev pravil o konkurenci.

65.      Navedbe TU torej tudi v tem smislu niso utemeljene.

66.      Tako četrti pritožbeni razlog TU delno ni dopusten in delno ni utemeljen.

D –    Prvi in tretji del petega pritožbenega razloga: preudarki glede višine globe

67.      Peti pritožbeni razlog TU je namenjen preudarkom Sodišča prve stopnje glede višine globe. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, pri čemer so naslednje navedbe namenjene prvemu in tretjemu delu. Drugi del, ki zadeva mogoče posledice predolgega upravnega postopka na višino globe, bom obravnavala pozneje in ločeno, v povezavi s prvim pritožbenim razlogom.(37)

1.      Obseg preizkusa

68.      Če Sodišče v okviru pritožbe presoja o očitkih glede višine globe, pri katerih ima Sodišče prve stopnje neomejeno pristojnost (člen 229 ES v povezavi s členom 17 Uredbe št. 17), je glede obsega preizkusa treba povedati naslednje.

69.      V skladu z ustaljeno sodno prakso sicer Sodišče, ki odloča v okviru pritožbenega postopka, zaradi pravičnosti, ni tisto, ki s presojo [glede višine globe] nadomesti presojo Sodišča prve stopnje.(38) Vendar Sodišče lahko preveri, ali je Sodišče prve stopnje storilo očitno napako ali kršilo načelo sorazmernosti oziroma načelo enakosti.(39)

2.      Posledice trajanja kršitev na višino globe (prvi del petega pritožbenega razloga)

70.      TU v prvem delu petega pritožbenega razloga, v katerem zlasti nasprotuje točki 413 izpodbijane sodbe, zatrjuje, da naj trajanje kršitev pri določitvi višine globe ne bi bilo zadostno upoštevano. S tem naj bi Komisija in Sodišče prve stopnje kršila člen 15 Uredbe št. 17 in zadevne smernice.(40) TU Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita napačno uporabo prava ali vsaj pomanjkljivo obrazložitev.

71.      Na podlagi podrobnejše obravnave pa je mogoče ugotoviti, da TU tudi v tem primeru Sodišču prve stopnje v bistvu očita presojo trajanja kršitev in njihove nadaljevane narave, ki po njegovem mnenju ni pravilna. Zato se utemeljitve, ki jih je navedel TU, vsebinsko pretežno ujemajo z njegovimi navedbami k četrtemu pritožbenemu razlogu. Kot sem že pojasnila(41), te navedbe TU ne vsebujejo nobenih utemeljenih kazalcev za napačno uporabo prava Sodišča prve stopnje. Zato so lahko tudi preudarki Sodišča prve stopnje glede višine globe temeljili na njegovih ugotovitvah glede trajanja in nadaljevane narave kršitev. V zvezi s tem ni razvidna nobena očitna napaka Sodišča prve stopnje.

72.      Sodišču prve stopnje pri njegovih preudarkih glede višine globe v nasprotju s trditvami TU nikakor ni bilo treba izhajati iz tega, da naj bi bilo sodelovanje TU pri sistemu določitve cen samo obrobnega pomena. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da je TU dejavno sodeloval pri tej kršitvi in je zato izključilo možnost, da je imel TU le „vlogo ,sledi svojemu vodji‘“.(42) Tudi v tem smislu zato ni razvidna nobena očitna napaka Sodišča prve stopnje.

73.      TU ni navedel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o očitni napaki, kršitvi načela sorazmernosti ali kršitvi načela enakosti.

74.      Tako prvi del petega pritožbenega razloga ni utemeljen.

3.      Razmerje med globama, naloženima FEG in TU (tretji del petega pritožbenega razloga)

75.      TU v tretjem delu petega pritožbenega razloga očita, da naj globa, ki mu je bila naložena, ne bi bila v sorazmerju globo, naloženo FEG.

76.      TU, po eni strani, tako kot že v zvezi s prvim delom petega pritožbenega razloga, ponovno opozarja, da naj bi bilo njegovo dejavno sodelovanje pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti omejeno na obdobje do 2. julija 1991 in naj bi bilo poleg tega obrobnega pomena.

77.      Kot sem že navedla, je Sodišče prve stopnje, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da je dejavno sodelovanje TU trajalo tudi po koncu leta 1991 in ni bilo omejeno le na obrobno „vlogo sledi svojemu vodji“.(43) Iz teh ugotovitev je zato lahko izhajalo tudi pri preudarkih glede višine globe. V zvezi s tem ni razvidna nobena očitna napaka Sodišča prve stopnje.

78.      TU, po drugi strani, ugovarja posebno točkam od 431 do 434 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje zanikalo kršitev načela enakega obravnavanja.

79.      Vendar TU pri tem ni podrobno navedel, v čem naj bi bil diskriminiran v razmerju do FEG in v kolikšni meri naj bi Sodišče prve stopnje napačno ocenilo njegove navedbe.

80.      Kršitve načela enakosti nikakor ni mogoče obrazložiti le z razliko v odstotkovni obremenitvi TU v primerjavi s FEG glede na njun konkretni promet.(44) Kot je namreč pravilno pripomnilo tudi Sodišče prve stopnje(45), Komisiji pri nalaganju glob več podjetjem ali podjetniškim združenjem, vpletenih v eno kršitev, višine glob ni treba izračunati v povsem enakem razmerju do njihovega konkretnega prometa. Nasprotno, pri tem je treba upoštevati številne dejavnike, prometu kot merilu pa se za presojo ne sme pripisovati prevelikega pomena.

81.      Zato tretji del petega pritožbenega razloga ni utemeljen.

V –    Prvi pritožbeni razlog in drugi del petega pritožbenega razloga: predolg postopek

82.      Prvi pritožbeni razlog TU in drugi del petega pritožbenega razloga v okviru pritožbe zavzemata največ prostora. Posvečata se posledicam predolgega trajanja, kar je ugotovitev Sodišča prve stopnje, posameznih faz upravnega postopka Komisije. Zato je ta pritožbena razloga smiselno preučiti skupaj.

83.      TU Sodišču prve stopnje v bistvu očita, da je kršilo pravo Skupnosti oziroma EKČP(46) oziroma vsaj to, da ni razumljivo obrazložilo svoje odločitve, da prekoračitev razumnega roka ne utemeljuje razglasitve ničnosti odločbe Komisije ali dodatnega zmanjšanja globe.

A –    Izpodbijana sodba

84.      Vsi trije deli prvega pritožbenega razloga se v glavnem nanašajo na točke od 73 do 94 izpodbijane sodbe.

85.      Tam Sodišče prve stopnje najprej ugotovi obveznost Komisije, da v upravnih postopkih, ki se na področju konkurence začnejo v skladu z Uredbo št. 17 in lahko sprožijo uporabo tam predvidenih sankcij, sprejme odločitev v razumnem roku. Sodišče prve stopnje še opozori, da se s prekoračitvijo takega roka, če jo štejemo za dokazano, ne upraviči nujno razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Razglasitev ničnosti pride v poštev le, če se dokaže, da je kršitev načela odločanja v razumnem roku zmanjšala pravico zadevnih podjetij do obrambe.(47)

86.      V konkretnem primeru Sodišče prve stopnje razlikuje tri časovna obdobja v okviru upravnega postopka pred Komisijo, za katera vsakokrat opravi samostojno oceno:

–        Sodišče prve stopnje kvalificira fazo postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 3. julija 1996 kot predolgo in pri tem izrecno priznava tudi več kot tri leta trajajočo fazo nedejavnosti, za katero odgovarja Komisija.(48) Vendar pretirano trajanje te faze postopka ne more otežiti pravice do obrambe, ker v tem obdobju udeležene stranke še niso bile obveščene o ugotovitvah o možnih kršitvah. Šele po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah je mogoče govoriti o uradni obtožbi in morebitni otežitvi pravice do obrambe.(49)

–        Faze postopka med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in zaslišanjem udeleženih podjetij, ki je trajala 16 mesecev, Sodišče prve stopnje ne šteje za predolgo.(50)

–        Fazo postopka po zaslišanju udeleženih strank in do sprejetja izpodbijane odločbe – skupno 23 mesecev – Sodišče prve stopnje spet šteje za predolgo.(51) Vendar je po temeljitejši preučitvi ugotovilo, da trajanje te zadnje faze postopka ne more otežiti pravice tožečih strank do obrambe.(52)

87.      V točki 438 izpodbijane sodbe, na katero se nanaša zlasti drugi del petega pritožbenega razloga, se je Sodišče prve stopnje izreklo o možnosti, da bi sodno zmanjšalo globo, ki jo je določila Komisija. Sodišče prve stopnje tam navaja, da tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, ki bi upravičeval, da se presodi možnost dodatnega zmanjšanja globe, torej takega, ki presega zmanjšanje v višini 100.000 EUR, ki ga je uveljavila že Komisija. Zato se temu zahtevku tožečih strank ne ugodi.

B –    Bistvene trditve strank

88.      TU meni, da Sodišče prve stopnje pri presoji trajanja postopka ne bi smelo razlikovati med fazama postopka pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in po njem. Pri tem opozarja na sodno prakso sodišča Skupnosti, zlasti na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.(53) V skladu z njo(54) je v obravnavanem primeru za presojo razumnosti trajanja postopka upoštevno že obdobje od naslovitve prve zahteve za posredovanje podatkov na FEG in TU leta 1991 oziroma vsaj obdobje od naslovitve pisnega opomina z dne 16. septembra 1991 na FEG.

89.      TU trdi, da bi moralo Sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo že zaradi predolgega postopka razglasiti za nično. Pogoj za to, da se izpodbijana odločba razglasi za nično, naj ne bi mogla biti dodatna otežitev pravice do obrambe.

90.      TU meni tudi, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno ocenilo težave, ki naj bi TU nastale pri pripravi obrambe zaradi dolgih predhodnih preiskav (prva stopnja postopka). Upoštevnih dokumentov naj ne bi bilo več mogoče najti ter zaradi zamenjav pri članih poslovodnih organov in drugih zaposlenih teh podjetij je sčasoma vse težje rekonstruirati dogodke iz preteklosti in jih pravilno umestiti v njihov takratni kontekst. Poleg tega TU ugovarja, da naj bi se kršitve, ki se mu očitajo, dogajale še po letu 1991.

91.      Sodišče prve stopnje pa bi moralo TU zaradi predolgega upravnega postopka vsekakor odobriti dodatno zmanjšanje globe. Sodišče prve stopnje naj bi napačno ocenilo, da naj bi bilo le majhno zmanjšanje globe v izpodbijani odločbi Komisije posledica domneve o deljeni odgovornosti Komisije in udeleženih podjetij.(55) Zaradi ugotovitve, da je bila za predolg postopek v celoti kriva Komisija, bi se moralo Sodišče prve stopnje odločiti za dodatno zmanjšanje globe.

92.      Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ostalo v okvirih ustaljene sodne prakse, ki jo je pravilno preneslo na obravnavani primer. Sodišče prve stopnje naj bi zlasti preučilo trajanje postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in po njem.

93.      Merila EKČP in merila sodne prakse ESČP se po mnenju Komisije ne smejo slepo prenesti v pravo konkurence. Pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah naj ne bi bilo nobene uradne obtožbe. Pisni opomin, kot je ta, ki so ga v obravnavanem primeru poslale službe Komisije, naj bi se precej razlikoval od uradnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, zato ni pomemben za tu upoštevno vprašanje, od katerega trenutka dalje bi predolgo trajanje postopka lahko omejevalo pravico udeleženih strank do obrambe.

94.      Komisija poudarja, da v skladu s sodno prakso le trajanje upravnega postopka še ni zadosten razlog za nezakonitost in s tem za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Nasprotno, predložiti je treba konkreten dokaz, da je pravica udeleženih strank do obrambe otežena. Pritožnik, ki v tem primeru nosi dokazno breme, naj ne bi prepričljivo dokazal take otežitve. Sodišče prve stopnje pa naj bi po mnenju Komisije izčrpno preučilo učinke dolgega postopka na pravico TU do obrambe, in sicer v zvezi s trajanjem vseh faz postopka.

95.      Kar zadeva morebitno zmanjšanje globe, Komisija meni, da naj bi Sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo izpodbijano sodbo in naj bi v okviru neomejene pristojnosti ugotovilo, da je globa, ki je bila naložena, primerna.

96.      Trditve, ki jih je predložila družba CEF, so smiselno enake trditvam Komisije. Po mnenju družbe CEF je treba dodati, da TU nosi največji del odgovornosti za postopek in da bi bilo ta postopek mogoče preprečiti, če bi TU pravočasno odpravil kršitve, ki se mu očitajo.

C –    Presoja

97.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je v pravu konkurence treba upoštevati načelo odločanja v razumnem roku, če se v skladu z Uredbo št. 17 začne upravni postopek, ki lahko sproži uporabo tam predvidenih sankcij.(56)

98.      Načelo odločanja v razumnem roku je splošno načelo prava Skupnosti, ki se opira na člen 6(1) EKČP(57) in je bilo medtem vključeno tudi v člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije(58) (pravica do dobrega upravljanja)(59).

1.      Razlikovanje med fazama postopka (prvi del prvega pritožbenega razloga)

99.      TU v prvem delu prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da naj bi pri presoji roka neupravičeno razlikovalo med fazama postopka in načelo odločanja v razumnem roku uporabilo šele, potem ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, torej v drugi fazi postopka.

100. Čeprav postopki v zvezi z omejevalnim sporazumom v skladu z Uredbo št. 17 nimajo kazenskopravne narave(60) in niso naravnani proti posameznikom, temveč proti podjetjem, se Sodišče pri uporabi načela odločanja v razumnem roku v teh postopkih tesno opira na ustaljeno sodno prakso ESČP v zvezi s členom 6(1) EKČP(61). Na tej podlagi se lahko načelo odločanja v razumnem roku uporabi že zdavnaj pred vložitvijo uradne obtožbe. Zadošča namreč že to, da je posamezna oseba uradnoobtožena zaradi nekega dejanja ali da imajo ukrepi, sprejeti na podlagi indicev, ki obstajajo zoper to osebo, pomembne posledice za njen položaj.(62)

101. Temu ustrezno se lahko tudi v postopkih v zvezi z omejevalnim sporazumom uporabi načelo odločanja v razumnem roku že zdavnaj pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je podobno uradni obtožbi. Pri tem ni pomembno, ali oziroma kdaj pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah je mogoče govoriti o uradni obtožbi. Vsekakor imajo lahko namreč že v okviru predhodnih preiskav Komisije njene preiskave v skladu s členom 14 Uredbe št. 17 in njene zahteve za posredovanje podatkov v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 „pomembne posledice“ za položaj zadevnih podjetij.(63)

102. Taki pripravljalni ukrepi namreč običajno pri udeleženih strankah dajejo vtis, da jih Komisija sumi storitve kršitve členov 81 ali 82 ES. To velja toliko bolj, če Komisija, kot v obravnavanem primeru, izkaže, da je prejela pritožbo tretje osebe in da bi ta pritožba lahko sprožila zadosten začetni sum za začetek preiskave. V takih okoliščinah je zahteva za posredovanje podatkov, naslovljena na zadevno podjetje, skoraj primerljiva s prvim zaslišanjem obtoženca, preiskava pri zadevnem podjetju pa s pregledom prostorov obtoženca.

103. Takim pripravljalnim ukrepom večinoma sledijo zavzeta prizadevanja udeleženih strank v zvezi s pripravo njihove obrambe, zlasti pa z zagotavljanjem odvetniške pomoči. Po potrebi je treba oblikovati tudi rezervacije za morebitna plačila globe ter razmisliti o mogočih reakcijah poslovnih partnerjev in javnosti. Od tega trenutka so udeležene stranke tudi soočene z negotovostjo glede tega, kdaj se bo postopek zoper njih končal in kako se bo razpletel. Na njih se torej izvaja povečan pritisk. V tem položaju jim načelo odločanja v razumnem roku zagotavlja boljše varstvo, ki ni omejeno na zastaralne roke v postopkih.(64)

104. Glede na navedeno se upoštevno obdobje za vprašanje, ali je bil postopek Komisije v zvezi s konkurenco predolg, ne začne šele z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, temveč že s prvim pripravljalnim ukrepom Komisije, ki je imel pomembne posledice za položaj zadevnih podjetij.(65)

105. Kar pa zadeva presojo trajanja upravnega postopka, je treba razlikovati dve zaporedni fazi: prvo fazo, ki se začne z izvajanjem pooblastila za preiskavo, dodeljenega Komisiji, in traja do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in drugo fazo, ki traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločbe.(66)

106. Kot izhaja iz sodbe PVC II(67), se načelo odločanja v razumnem roku uporablja v obeh fazah postopka. Vendar vsaka izmed teh faz zasleduje svojo notranjo logiko: faza pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se začne z izvajanjem pooblastila za preiskavo, mora Komisiji omogočiti, da po preiskavah zavzame stališče do usmeritve postopka, medtem ko ji mora naslednja faza omogočiti, da se po zaslišanju udeleženih strank dokončno opredeli do očitane kršitve. Te razlike glede cilja vplivajo na konkretno presojo razumnosti trajanja postopka v vsakokratni fazi postopka in za to presojo je vselej treba izvesti temeljito tehtanje na podlagi vseh okoliščin posameznega primera.(68)

107. V zvezi s prvo fazo postopka je treba pri tem tehtanju ustrezno upoštevati, da Komisija za predhodne preiskave potrebuje dovolj časa, da lahko tehtno preuči sum kršitve členov 81 ali 82 ES. Sicer bi obstajala nevarnost, da bi bila Komisija kot organ za konkurenco trajno oslabljena pri izvajanju pravil konkurence iz Pogodbe. Komisija mora imeti tudi možnost, da nekatere postopke, ki so ji predloženi, obravnava prednostno(69); to velja v splošnem, ne samo pri začasnih večjih obremenitvah pristojnih služb.

108. Kar zadeva drugo fazo postopka, je treba pri tehtanju upoštevati, da se preiskave Komisije običajno končajo do obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in se nato pri sprejemanju odločitev upoštevajo samo še spoznanja, pridobljena iz zaslišanja zadevnih podjetij. V tej fazi je Komisija postopek pripeljala že tako daleč, da od tega trenutka ne bi bilo več primerno pustiti udeležena podjetja dlje kot nujno potrebno v negotovosti glede razpleta postopka. Ustrezno strožja so tudi merila, ki jih je treba uporabiti pri preizkusu trajanja postopka.

109. Zato je navedbo TU, da naj bi Sodišče prve stopnje pri presoji trajanja postopka neupravičeno razlikovalo med dvema fazama postopka, treba zavrniti kot neutemeljeno. Tudi graja TU, da naj bi Sodišče prve stopnje sploh samo v drugi fazi postopka, to je potem ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, uporabilo načelo odločanja v razumnem roku, ni upravičena. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno ugotovilo, da so bile tudi predhodne preiskave Komisije zaradi več kot triletnega obdobja nedejavnosti predolge.(70)

110. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil upravni postopek pri Komisiji v dveh fazah, ki ju je opredelilo Sodišče prve stopnje(71) – prvič, pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, ter drugič, med zaslišanjem strank in sprejetjem izpodbijane odločbe – vsakokrat predolg.

111. Na podlagi podrobnejše obravnave tudi ni tako zelo sporno, ali se je smelo razlikovati med dvema fazama postopka in kako je bilo treba oceniti trajanje postopka v obeh fazah. Nasprotno, ne nazadnje gre za posledice, ki jih je povzročil predolg upravni postopek. Razjasniti je treba, ali je Sodišče prve stopnje lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, odločilo, da predolgo trajanje upravnega postopka tako pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah kot po njem ne vodi nujno niti do razglasitve ničnosti niti do dodatnega zmanjšanja globe. Ta vprašanja se postavljajo v okviru drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga ter drugega dela petega pritožbenega razloga, zato jih je treba tudi obravnavati v zvezi z njimi.

2.      Razmerje med predolgim postopkom in razglasitvijo ničnosti (drugi in tretji del prvega pritožbenega razloga)

112. Namen drugega in tretjega dela prvega pritožbenega razloga je odgovoriti na vprašanje, v kakšnih okoliščinah je treba odločbo Komisije pri predolgem upravnem postopku razglasiti za nično.

a)      Razglasitev ničnosti samo ob otežitvi možnosti obrambe (drugi del prvega pritožbenega razloga)

113. TU v drugem delu prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita kršitev prava ali vsaj pomanjkljivo obrazložitev, ker naj kljub ugotovitvi o nerazumno dolgem postopku izpodbijane odločbe ne bi samodejno razglasilo za nično.

114. Izhodišče razmišljanj naj bi bilo to, da vsako nerazumno zavlačevanje postopka s strani Komisije pomeni kršitev procesne pravice kot zaščitene temeljne pravice udeleženih podjetij. Domneva take kršitve niti ne predvideva dokaza kakršne koli škode.(72)

115. Vsekakor pa nimajo vse kršitve postopka nujno enakih posledic.(73)Razglasitev ničnosti odločbe Komisije zaradi kršitve procesnih pravic udeleženih strank je potrebna le, če bi postopek brez te kršitve omogočal drugačen izid(74).(75)

116. V pravu konkurence kršitev procesnih pravic v skladu z ustaljeno sodno prakso vpliva na izid postopka vselej, kadar ta kršitev udeleženim podjetjem otežuje njihovo obrambo.(76)

117. Tudi razglasitev ničnosti odločbe Komisije zaradi predolgega trajanja postopka se torej upošteva samo, če udeležena podjetja prepričljivo prikažejo, da je bila njihova obramba otežena zaradi predolgega trajanja postopka.(77) Čeprav Sodišče ni še nikoli izrecno sprejelo take odločitve v zadevi v zvezi z omejevalnimi sporazumi(78), je vendarle mogoče razbrati ustrezno sklepanje iz njegove sodne prakse pri primerljivih postopkih, v katerih je že oblikovalo tako povezavo med načelom odločanja v razumnem roku in pravico do obrambe.(79)

118. Po nasprotnem razlogovanju v zvezi s tem razglasitev ničnosti odločbe Komisije tudi ob predolgem trajanju postopka pravno ni potrebna, če otežitev možnosti obrambe udeleženih podjetij ni prepričljivo prikazana in torej ni nobenih indicev za to, da bi lahko predolgo trajanje postopka vplivalo na vsebino odločbe Komisije.(80) Vselej pa je v takih primerih mogoče zmanjšati globo zaradi pravičnosti(81) ali dodeliti pravično odškodnino(82), po potrebi na podlagi ustrezne zahteve.

119. Iz tega izhaja, da navedba TU, na podlagi katere bi bila razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe potrebna avtomatično in že zaradi predolgega trajanja postopka, torej neodvisno od morebitne otežitve možnosti obrambe, ni pravilna. Drugi del njegovega prvega pritožbenega razloga tako ni utemeljen.

b)      Otežitev možnosti obrambe v obravnavanem primeru (tretji del prvega pritožbenega razloga)

120. Vendar je treba preučiti, ali je Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, izhajalo iz tega, da možnosti obrambe TU niso bile otežene. To vprašanje je predmet tretjega dela prvega pritožbenega razloga TU, v katerem TU Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita napačno uporabo prava ali vsaj pomanjkljivo obrazložitev. TU v bistvu trdi, da naj bi bila njegova pravica do obrambe otežena že zaradi nerazumno dolge prve faze upravnega postopka, torej v obdobju med prvimi preiskovalnimi dejanji oziroma pisnim opominom Komisije in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah. Poleg tega pojasnjuje, v kolikšni meri naj bi Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju prezrlo konkretne težave, s katerimi se posamezno podjetje sreča pri pripravi obrambe.

121. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno izhaja iz tega, da se lahko zadevna podjetja pri omejevalnem sporazumu branijo v zvezi z očitki, ki jih je navedla Komisija, šele po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Šele v tej (drugi) fazi postopka, v kateri se preiskave Komisije končajo in upravni postopek pridobi kontradiktorno naravo, pride pravica do obrambe v celoti do izraza.(83) Udeležena podjetja imajo zlasti šele takrat možnost vpogleda v spis in šele takrat lahko tudi podajo svoje stališče v zvezi z ugotovitvami Komisije o možnih kršitvah. Prva faza postopka pa je posvečena preiskavam Komisije, zato se v njej pravica zadevnih podjetij do obrambe še ne obravnava. Če Komisija v tej prvi fazi postopka stopi v stik z zadevnimi podjetji, na primer v obliki zahteve za posredovanje podatkov, gre pri tem za povsem pripravljalen ukrep, ne pa za zaslišanje. Tudi odobritev vpogleda v spis v tej fazi postopka iz očitnih razlogov ni predvidena, saj bi lahko resno ogrozila uspeh preiskav in povzročila zamudo v postopku, namesto da bi postopek pospešila.

122. Čeprav torej pravica zadevnih podjetij do obrambe gotovo pride v celoti do izraza šele po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, to pomeni izključno v drugi fazi postopka, predhodna prva faza upravnega postopka vendarle ima določen vpliv na možnosti obrambe zadevnih podjetij.

123. Čim več časa preteče med prvimi pripravljalnimi ukrepi in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, tem verjetneje je, da se morebitni razbremenilni dokazi v zvezi z očitki, navedenimi v ugotovitvah o možnih kršitvah, vse težje pridobivajo. Povsem mogoče je, da se koristne informacije beležijo v knjigah in arhivih, da bi se tako zagotovila pripravljenost na morebitne ukrepe upravnih organov oziroma sodne ukrepe.(84) Kot pa pravilno nakazuje TU, je glede na pretek časa – ne glede na to, ali ta čas preteče pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ali po njem – zbiranje razbremenilnih prič lahko vse težje, zlasti zaradi značilnih zamenjav pri članih poslovodnih organov in drugih zaposlenih teh podjetij. Sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ne obravnava zadostno.(85)

124. Že predolgo trajanje prve faze postopka lahko vpliva na poznejše možnosti obrambe zadevnih podjetij in končno razvrednoti njihovo pravico do obrambe, ko se ta uveljavlja v drugi fazi postopka. Tega Sodišče prve stopnje ne upošteva, ko navaja, da predolgo trajanje prve faze postopka „ne more“ otežiti pravice udeleženih podjetij do obrambe.(86)

125. Tako Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo prava, ko je v točkah od 86 do 93 izpodbijane sodbe obseg svojega preizkusa omejilo na to, „ali je predolgo trajanje zadnje faze postopka otežilo pravico do obrambe“.(87) Poleg tega bi Sodišče prve stopnje moralo preizkusiti tudi to, ali je lahko predolgo trajanje prve faze postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah povzročilo otežitev poznejših možnosti obrambe udeleženih podjetij, zlasti, ali je TU prepričljivo prikazal tako otežitev.

126. Sicer pa tako ravnanje nikakor ni enakovredno prestavitvi izvrševanja pravice do obrambe na zgodnejši čas. Zaslišanje udeleženih podjetij in njihova pravica do vpogleda v spis sta in bosta tudi v prihodnje ostala pridržana za drugo fazo postopka, torej za obdobje po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. To pa ne izključuje tega, da bi bile lahko že predolge predhodne preiskave oziroma celo daljša nedejavnost Komisije med prvo fazo postopka vzrok za otežitev možnosti obrambe in s tem tudi kršitev pravice do obrambe.

127. Ker izpodbijana sodba glede tega ne vsebuje nobenih ugotovitev, jo je treba razveljaviti in – glede na stanje postopka – vrniti v novo odločanje Sodišču prve stopnje v skladu s členom 61(1) Statuta Sodišča.

3.      Zmanjšanje globe (končna pripomba k prvemu pritožbenemu razlogu in drugi del petega pritožbenega razloga)

128. Glede na zgoraj navedeno že tretji del prvega pritožbenega razloga povzroči razveljavitve izpodbijane sodbe v celoti, zato v nadaljevanju le še podredno zavzemam stališče do vprašanja morebitnega zmanjšanja globe, ki je predmet drugega dela petega pritožbenega razloga, in končne pripombe k prvemu pritožbenemu razlogu.

129. TU Sodišču prve stopnje glede njegovih navedb o višini globe očita napačno uporabo prava ali vsaj pomanjkljivo obrazložitev. TU meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje zaradi predolgega upravnega postopka zmanjšati globo. Sodišče prve stopnje naj zlasti ne bi upoštevalo, da odgovornost za predolgo trajanje postopka nosi Komisija, zato si odgovornosti ne delijo Komisija in udeležena podjetja, kot je sprva domnevala Komisija.(88)

130. Kot je bilo že navedeno, Sodišče sicer ni tisto, ki v pritožbenem postopku zaradi pravičnosti s presojo nadomesti presojo Sodišča prve stopnje, ko to odloči o višini globe pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti..(89) Vendar Sodišče lahko preveri, ali je Sodišče prve stopnje storilo očitno napako oziroma kršilo načelo sorazmernosti oziroma načelo enakosti.(90)

131. Vsebinsko se taka očitna napaka domneva, prvič, kadar Sodišče prve stopnje ne upošteva obsega svojih pristojnosti v okviru preizkusa odločb v skladu s členom 229 ES v zvezi s členom 17 Uredbe št. 17. Drugič, za očitno napako gre tudi, če Sodišče prve stopnje pred odločitvijo o višini globe ne preuči zadostno vseh dejstev oziroma trditev, pomembnih za odločitev o višini globe v posamičnem primeru.(91)

132. Kar zadeva obseg pristojnosti Sodišča prve stopnje v okviru člena 229 ES, je treba upoštevati, da neomejena pristojnost ni vezana na ista merila kot razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. V okviru neomejene pristojnosti ne gre le za nadzor zakonitosti odločbe Komisije. V takem okviru se namreč lahko upošteva tudi vidik primernosti in pravičnosti. Toliko bolj se upoštevajo kršitve postopka, kot je kršitev načela odločanja v razumnem roku, ki pomenijo – kot je že bilo omenjeno(92) – kršitev temeljnih pravic, tudi če upoštevne kršitve niso vplivale na vsebino odločbe Komisije in torej ne povzročijo razglasitve ničnosti te odločbe.

133. To je Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno spoznalo in navedlo, da bi bilo že samo zaradi predolgega trajanja upravnega postopka, za kar nosi odgovornost Komisija, mogoče dodatno zmanjšati naloženo globo.(93) Iz tega izhaja, da Sodišče prve stopnje ni storilo očitne napake.

134. Vendar to ni podano, kadar gre za obveznost Sodišča prve stopnje, da zadostno upošteva vsa dejstva oziroma trditve, pomembne za odločitev.

135. Med dejstva, pomembna za odločitev, v okviru neomejene pristojnosti je v obravnavanem primeru spadala zlasti odgovornost Komisije za predolgo trajanje dveh delnih faz upravnega postopka, torej ne samo za prekoračitev običajnega časovnega okvira med zaslišanjem strank in sprejetjem izpodbijane odločbe, temveč tudi za več kot tri leta trajajočo fazo nedejavnosti pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, v fazi predhodnih preiskav.

136. Čeprav je torej Sodišče prve stopnje na začetku izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija nosi odgovornost za predolgo trajanje obeh delnih faz upravnega postopka(94), je pozneje v okviru neomejenega pregleda odločbe upoštevalo le še njeno odgovornost za predolgo trajanje ene izmed delnih faz, namreč za obdobje med zaslišanjem strank in sprejetjem izpodbijane odločbe. To je še posebej očitno v točki 436 izpodbijane sodbe, v kateri se začne sklepanje Sodišča prve stopnje v zvezi z višino globe. Tam je podano sklicevanje le na točko 85 izpodbijane sodbe, torej na tisti del besedila, ki obravnava odgovornost Komisije za predolgo trajanje postopka po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ni pa mogoče najti nobenega sklicevanja na točko 77 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja odgovornost Komisije za predolgo trajanje postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.

137. S tem ko je Sodišče prve stopnje torej opustilo upoštevanje predolgega trajanja postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z morebitnim sodnim zmanjšanjem globe, je pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti glede odločb v skladu s členom 229 ES v povezavi s členom 17 Uredbe št. 17 očitno napačno uporabilo pravo.

138. Celo če se torej izpodbijana sodba v nasprotju s tukaj zagovarjanim stališčem(95) ne bi v celoti razveljavila že zaradi prvega pritožbenega razloga, bi jo bilo vsekakor treba razveljaviti, v delu, v katerem Sodišče prve stopnje zavrne zahtevo TU za zmanjšanje globe, ki mu je bila naložena. V tem primeru bi stanje postopka dovoljevalo, da Sodišče v skladu s členom 61(1) Statuta samo dokončno odloči o zadevi. Sodišče bi zlasti lahko samo dokončno odločilo o zmanjšanju globe, ki jo je naložila Komisija.(96)

139. V obravnavanem primeru je Komisija že pri izračunu globe v izpodbijani odločbi upoštevala odbitek v višini 100.000 EUR. Pri tem pa ni razlikovala več nepravilnosti postopka, navedenih v odločbi, tako da ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež zneska 100.000 EUR se nanaša prav na predolgo trajanje postopka. Razlikovala ni niti obeh faz upravnega postopka. Prav tako ni izhajala iz tega, da je sama odgovorna za predolgo trajanje postopka v obeh fazah(97), kot je nazadnje ugotovilo Sodišče prve stopnje. Glede na navedeno se zdi, da z odbitkom, ki ga je določila Komisija, pri izračunu globe ni bila dovolj upoštevana kršitev procesnih pravic TU.

140. V teh okoliščinah bi bilo dodatno zmanjšanje globe upravičeno. Za izhodišče bi se pri tem lahko štel znesek 25.000 EUR, torej polovica zneska, ki ga je v primeru Baustahlgewebe(98) kot odbitek upoštevalo Sodišče; v tej zadevi je bila globa, ki jo je Komisija prvotno naložila, glede na red velikosti približno dvakrat večja od globe, naložene TU v obravnavanem primeru.

141. Poleg tega bi bilo treba v obravnavanem primeru na poseben način upoštevati, da Komisija glede na ugotovitve Sodišča prve stopnje nosi odgovornost za več kot tri leta trajajočo fazo nedejavnosti. Zato se zdi primerno, da se za vsako polno leto nedejavnosti v fazi postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah globa zmanjša za navedeni znesek 25.000 EUR, skupno torej za 75.000 EUR. Treba je upoštevati še predolgo trajanje faze postopka po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sicer z odbitkom dodatnih 25.000 EUR. Iz tega izhaja, da skupni znesek, za katerega bi Sodišče lahko zmanjšalo globo – trenutno 2.150.000 EUR –, znaša 100.000 EUR.

D –    Vmesni predlog k prvemu pritožbenemu razlogu in drugemu delu petega pritožbenega razloga

142. Glede na tu predlagano rešitev v zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga(99) je treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti Sodišču prve stopnje.

143. Če pa bi Sodišče v nasprotju s tukaj zastopanim stališčem ugotovilo, da ta del pritožbe ni utemeljen, bi izpodbijano sodbo vsekakor moralo razveljaviti, v delu, v katerem je zahteva TU za zmanjšanje globe, ki mu je bila naložena, zavrnjena.(100) V tem primeru mora zmanjšati globo, pritožbo pa v preostalem zavrniti.

VI – Stroški

144. Če pritožba ni utemeljena ali če Sodišče v skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških.

145. Glede na tu predlagano rešitev v zvezi s prvim pritožbenim razlogom je treba zadevo v celoti vrniti Sodišču prve stopnje, zato je treba odločitev o stroških pridržati.(101)

VII – Predlog

146. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj odloči:

1.      Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah T-5/00 in T-6/00 se razveljavi.

2.      Zadeva se vrne Sodišču prve stopnje.

3.      Odločitev o stroških se pridrži.

1 – Jezik izvirnika: nemščina.

2 – Odločba Komisije 2000/117/ES z dne 26. oktobra 1999 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva IV/33.884 – Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie (FEG in TU), notificirano pod dokumentarno številko C(1999)3439, UL 2000, L 39, str. 1).

3 – Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in drugi proti Komisiji (Recueil, str. II-5761).

4 – Zoper isto sodbo je poleg tega pri Sodišču vložena tudi pritožba FEG (zadeva C‑105/04 P); glej tudi moje današnje sklepne predloge.

5 – Uredba št. 17: Prva Uredba o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 1962, št. 13, str. 204). To uredbo je medtem zamenjala Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1). Vendar se ta začne uporabljati šele s 1. majem 2004, tako da v obravnavanem primeru ostaja upoštevna izključno Uredba št. 17.

6 – Nederlandse Vereniging van Alleenvertegenwoordigers op Elektrotechnisch Gebied.

7 – Glej 151., 152. in 153. uvodno izjavo izpodbijane odločbe.

8 – Zadeva T-5/00.

9 – Zadeva T-6/00.

10 – V zadevi T-6/00 je TU poleg tega podredno predlagal razveljavitev ugotovitve, ki se nanaša nanj in zadeva kršitve člena 81 ES, navedene v členu 3 izpodbijane odločbe.

11 – Sklepa predsednika Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2000 v zadevi FEG proti Komisiji (T‑5/00 R, Recueil, str. II-4121) in predsednika Sodišča z dne 23. marca 2001 v zadevi FEG proti Komisiji (C-7/01 P(R), Recueil, str. I-2559).

12 – Sklep z dne 16. oktobra 2000 v zadevah T-5/00 in T-6/00.

13 – Glej samo sodbi z dne 15. septembra 2005 v zadevi BioID proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (C-37/03 P, ZOdl., str. I-7975, točki 43 in 53) in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C-204/00 P, C-205/00 P, C‑211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, tako imenovana sodba „Cement“, Recueil, str. I‑123, točke od 47 do 49).

14 – Sodbe z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji (C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točka 35); z dne 23. marca 2004 v zadevi Evropski varuh človekovih pravic proti Lamberts (C-234/02 P, Recueil, str. I-2803, točka 77) in z dne 30. junija 2005 v zadevi Eurocermex proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (C-286/04 P, ZOdl., str. I‑5797, točka 50).

15 – Glej tudi točko 209 izpodbijane sodbe.

16 – Sodbi z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji (C-401/96 P, Recueil, str. I‑2587, točka 53) in z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C‑185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 25). V istem smislu tudi sodba z dne 7. julija 2005 v zadevi Le Pen proti Parlamentu (C-208/03 P, ZOdl., str. I-6051, točka 45).

17 – Glej zlasti točke 360, 367 in 379 izpodbijane sodbe.

18 – V 69. uvodni izjavi izpodbijane odločbe in v točki 353 izpodbijane sodbe je prvič uporabljen pojem „bolj ali manj sinhronih interesov“.

19 – Glej točko 20 teh sklepnih predlogov.

20 – Tudi če bi poleg tega trditev TU glede uporabe pojma „ključna vloga“ hoteli obravnavati kot očitek izkrivljanja dejstev in bi jo zato hoteli šteti za dopustno, v vsakem primeru ne bi bila utemeljena. Kajti pojem „ključna vloga“, ki ga uporablja Sodišče prve stopnje, je v bistvu enakovreden pojmu „pomembna vloga, ki jo je treba v posameznih primerih poudariti“, ki ga uporablja Komisija v izpodbijani odločbi (v zvezi s tem glej 69. uvodno izjavo izpodbijane odločbe).

21 – V zvezi s tem glej točko 351 izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče prve stopnje kot izhodišče za obravnavo sodelovanja TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti že uporablja podobne očitke TU iz postopka na prvi stopnji.

22 – Točka 355 izpodbijane sodbe.

23 – V opombi 13 navedena sodba Cement, točke od 55 do 57.

24 – Sodba z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi (C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 142, poleg tega tudi točki 143 in 144) in v opombi 13 navedena sodba Cement, zlasti točka 81, poleg tega tudi točke od 82 do 85, ter sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni (C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točki 87 in 96) in v zadevi Hüls proti Komisiji (C‑199/92 P, Recueil, str. I-4287, točka 155).

25 – Glej točki 20 in 36 teh sklepnih predlogov.

26 – Glej točke od 40 do 43 teh sklepnih predlogov.

27 – V zvezi s tem glej na primer točko 365 izpodbijane sodbe.

28 – Točka 377 izpodbijane sodbe; glej tudi točko 42 teh sklepnih predlogov.

29 – Točka 378 izpodbijane sodbe.

30 – Glej zlasti točki 406 in 413 izpodbijane sodbe.

31 – V prvem delu četrtega pritožbenega razloga je obravnavano trajanje kolektivnega sistema ekskluzivnosti (člen 1 izpodbijane odločbe), v drugem delu trajanje sistema določitve cen (člen 2 izpodbijane odločbe) in v tretjem delu trajanje sodelovanja TU pri teh kršitvah (člen 3 izpodbijane odločbe).

32 – Točka 61 pritožbe.

33 – Glej točko 20 teh sklepnih predlogov.

34 – V opombi 13 navedena sodba Cement, točki 258 in 260.

35 – Točka 342 izpodbijane sodbe.

36 – V zvezi s tem glej točki 40 in 41 teh sklepnih predlogov.

37 – V zvezi s tem glej točke od 128 do 141 teh sklepnih predlogov.

38 – V opombi 24 navedena sodba Dansk Rørindustri, točka 245; glej tudi sodbi z dne 6. aprila 1995 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji (C-310/93 P, Recueil, str. I‑865, točka 34) in z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji (C-291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točka 73) ter v opombi 16 navedeno sodbo Baustahlgewebe, točka 129.

39 – V opombi 13 navedena sodba Cement, točka 365.

40 – Obvestilo Komisije – Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3).

41 – Točke od 53 do 66 teh sklepnih predlogov.

42 – Točka 415 v povezavi s točkami od 377 do 379 izpodbijane sodbe; glej tudi točko 51 teh sklepnih predlogov.

43 – Glej točki 51 in 72 teh sklepnih predlogov.

44 – V tem smislu tudi zgoraj v opombi 24 navedena sodba Dansk Rřrindustri, točke 243, 315 in 316.

45 – Točka 432 izpodbijane sodbe.

46 – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu.

47 – Točki 73 in 74 izpodbijane sodbe.

48 – Točka 77 izpodbijane sodbe.

49 – Točki 78 in 79 izpodbijane sodbe.

50 – Točka 84 izpodbijane sodbe.

51 – Točki 85 in 93 izpodbijane sodbe.

52 – Točke od 86 do 93 izpodbijane sodbe.

53 – V nadaljevanju tudi: ESČP.

54 – V pisnih in ustnih stališčih se TU sklicuje zlasti na sodbe ESČP z dne 5. februarja 1980 v zadevi Deweer (série A št. 35, str. 24, § 46); z dne 15. julija 1982 v zadevi Eckle (série A št. 51, str. 33, § 73) in z dne 10. decembra 1982 v zadevi Corigliano (série A št. 57, § 34).

55 – 152. uvodna izjava izpodbijane odločbe.

56 – Sodba z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, C-250/99 P, C‑252/99 P in C‑254/99 P, imenovana PVC II, Recueil, str. I-8375, točka 179).

57 – V tem smislu zgoraj v opombi 16 navedena sodba Baustahlgewebe, točka 21, in v opombi 56 navedena sodba PVC II, točki 170 in 171. Sodišče je opozorilo tudi na to, „da se načelo kontradiktornosti prav tako kot druga procesna jamstva, vsebovana v členu 6(1) EKČP, upošteva samo v postopku pred ‚sodiščem‘“ (v opombi 13 navedena sodba Cement, točka 70). Iz tega je mogoče sklepati, da vsaj neposredna uporaba člena 6(1) EKČP v upravnem postopku Komisije ne pride v poštev.

58 – UL 2000, C 364, str. 1. Listina o temeljnih pravicah sicer še nima nobenih zavezujočih pravnih učinkov, ki bi bili primerljivi s primarnim pravom, vendar pa kot vir spoznavanja prava osvetljuje temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti. K temu glej že moje sklepne predloge z dne 8. septembra 2005 v zadevi Parlament proti Svetu (C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 108) ter z dne 14. oktobra 2004 v združenih zadevah Berlusconi in drugi (C‑387/02, C‑391/02 in C-403/02, ZOdl., str. I-3565, točka 83); v podobnem smislu tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca Poiaresa Madura z dne 29. junija 2004 v zadevi Nardone (C‑181/03 P, ZOdl., str. I-199, točka 51), sklepni predlogi generalnega pravobranilca Mischa z dne 20. septembra 2001 v združenih zadevah Booker Aquaculture in Hydro Seafood (C‑20/00 in C‑64/00, Recueil, str. I-7411, točka 126), sklepni predlogi generalnega pravobranilca Tizzana z dne 8. februarja 2001 v zadevi BECTU (C‑173/99, Recueil, str. I‑4881, I‑4883, točka 28) in sklepni predlogi generalnega pravobranilca Légerja z dne 10. julija 2001 v zadevi Hautala (C‑353/99 P, Recueil, str. I‑9565, točki 82 in 83); bolj zadržan je generalni pravobranilec Alber v sklepnih predlogih z dne 24. oktobra 2002 v zadevi Evans (C‑63/01, Recueil, str. I‑14447, točka 80).

59 – V obravnavanem primeru se Listina o temeljnih pravicah ratione temporis še ne uporablja, ker je bila razglašena šele po sprejetju izpodbijane odločbe. Vendar je v prihodnje v postopkih v zvezi z omejevalnim sporazumom treba upoštevati, da se je Komisija slovesno zavezala spoštovati Listino o temeljnih pravicah, da je torej uresničila samozavezanost (Izjava predsednika Evropske komisije Romana Prodija na zasedanju Evropskega sveta v Nici 7. decembra 2000); poleg tega glej 37. uvodno izjavo Uredbe št. 1/2003.

60 – V zvezi s tem glej člen 15(4) Uredbe št. 17.

61 – V opombi 56 navedena sodba PVC II, točka 182.

62 – Francoščina: „[L]a période à prendre en considération […] débute dès qu’une personne se trouve officiellement inculpée ou lorsque les actes effectués par les autorités de poursuite en raison des soupçons qui pèsent contre elle ont des répercussions importantes sur sa situation“; angleščina: „[T]he period to be taken into consideration […] begins at the time when formal charges are brought against a person or when that person has otherwise been substantially affected by actions taken by the prosecuting authorities as a result of a suspicion against him“; glej sodbo ESČP, veliki senat, z dne 17. decembra 2004 v zadevi Pedersen in Baadsgaard proti Danski (pritožba št. 49017/99, člen 44); v istem smislu že sodbe ESČP z dne 16. julija 1971 v zadevi Ringeisen (série A št. 13, člen 110); z dne 22. maja 1998 v zadevi Hozee proti Nizozemski (Recueil des arrêts et décisions 1998-III, člen 43) in sodna praksa, navedena v opombi 54.

63 – V opombi 56 navedena sodba PVC II, točka 182.

64 – V zvezi z roki zastaranja v postopkih v protimonopolni zakonodaji doslej glej Uredbo Sveta (EGS) št. 2988/74 z dne 26. novembra 1974 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti (UL L 319, str. 1), za prihodnje primere pa člen 25 Uredbe št. 1/2003.

65 – V opombi 56 navedena sodba PVC II, točka 182. Drugače meni generalni pravobranilec Mischo, ki se je v sklepnih predlogih z dne 25. oktobra 2001 v zadevi PVC II (C‑250/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 40 in naslednje) izrekel proti upoštevanju obdobja pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.

66 – V opombi 56 navedena sodba PVC II, točke od 181 do 183.

67 – V opombi 56 navedena sodba PVC II, točke od 182 do 184.

68 – V zvezi z veljavnimi merili glej v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točki 187 in 188, in v opombi 16 navedeno sodbo Baustahlgewebe, predvsem točka 29.

69 – V tem smislu tudi sodbi z dne 18. septembra 1992 v zadevi Automec proti Komisiji (T‑24/90, Recueil, str. II-2223, točka 77) in z dne 4. marca 1999 v zadevi Ufex in drugi proti Komisiji (C‑119/97 P, Recueil, str. I-1341, točka 88).

70 – Točka 77 izpodbijane sodbe.

71 – V zvezi s tem glej točko 86 teh sklepnih predlogov.

72 – Glej npr. v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točke od 191 do 200, in v opombi 16 navedeno sodbo Baustahlgewebe, točke od 26 do 48, katerih predmet preučitve je prav tako izključno razumnost trajanja postopka. Iz sodne prakse ESČP glej v opombi 54 navedeno sodbo Corigliano, člen 31.

73 – Tudi ESČP (sodba z dne 9. decembra 1994 v zadevi Schouten in Meldrum proti Nizozemski, série A št. 304, člen 75) načeloma priznava, da je treba primerno sankcijo za kršitev načela odločanja v razumnem roku poiskati v okviru vsakokratnega pravnega sistema; francoščina: „[…] il appartient en principe aux juridictions nationales de juger ce que doit être, en vertu de leur système juridique, la sanction appropriée pour une violation, imputable à l'une des parties, de l'exigence d'un ‚délai raisonnable‘ […]“; angleščina: „[…] it is in principle for the national courts to decide what the appropriate sanction should be under their legal system for a breach attributable to one of the parties of the ‚reasonable time‘ requirement […]“

74 – Drugačen izid bi bil lahko na primer v tem, da se ugotovijo manj resne kršitve, da se določi manjša globa, ali tudi v tem, da upoštevna stranka ni več v postopku pregona.

75 – Glej med mnogimi drugimi sodbe z dne 10. julija 1980 v zadevi Distillers proti Komisiji (30/78, Recueil, str. 2229, točka 26, v zvezi s posvetovanjem s svetovalnim odborom); z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji (C-301/87, Recueil, str. I-307, točka 31, v zvezi s kršitvijo pravice do izjave) in z dne 25. oktobra 2005 v združenih zadevah Nemčija in Danska proti Komisiji (C-465/02 in C-466/02, ZOdl., str. I-9115, točke od 36 do 40, v zvezi z jezikovnimi pravili v regulativnem odboru) ter v opombi 56 navedena sodba PVC II, točke od 315 do 328, v zvezi s pravico do vpogleda v spis); poleg tega v zvezi z izbiro ustrezne pravne podlage in v zvezi z zakonodajnim postopkom glej sodbo z dne 11. septembra 2003 v zadevi Komisija proti Svetu (C-211/01, Recueil, str. I-8913, točka 52) in moje sklepne predloge z dne 26. maja 2005 v zadevi Komisija proti Svetu (C-94/03, ZOdl., str. I-1, točka 53).

76 – Glej samo – v zvezi s kršitvami pravice do vpogleda v spis – sodbo z dne 8. julija 1999 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji (C-51/92 P, Recueil, str. I-4235, točki 77 in 82) in v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točke od 315 do 317 in od 321 do 323.

77 – V istem smislu – v zvezi s kršitvami pravice do vpogleda v spis – na primer v opombi 56 navedena sodba PVC II, točki 318 in 324, ter v opombi 13 navedena sodba Cement, točke od 73 do 75 in točka 131.

78 – Vendar glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Mischa, predstavljene 25. oktobra 2001, v zgoraj v opombi 65 navedeni zadevi Degussa proti Komisiji, točke 76, 80 in 83.

79 – K temu glej sodbo z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji (C‑501/00, ZOdl., str. I‑6717, točke 52, 57 in 58), in sicer v zvezi s subvencijo ESPJ, ter sodbi, izdani v postopkih zaradi neizpolnitve obveznosti, z dne 21. januarja 1999 v zadevi Komisija proti Belgiji (C‑207/97, Recueil, str. I-275, točke od 25 do 27) in z dne 16. maja 1991 v zadevi Komisija proti Nizozemski (C-96/89, Recueil, str. I-2461, točki 15 in 16).

80 – V tem smislu tudi zgoraj v opombi 16 navedena sodba Baustahlgewebe (točka 49), v kateri Sodišče ugotavlja, da sodbe Sodišča prve stopnje kljub predolgemu postopku na prvi stopnji ni treba razveljaviti, če ni nobenih indicev za to, da bi trajanje postopka vplivalo na rešitev spora. Poleg tega glej v opombi 65 navedene sklepne predloge, točke od 75 do 78 ter točki 84 in 85.

81 – V tem smislu zgoraj v opombi 16 navedena sodba Baustahlgewebe, točka 48 in točke od 141 do 143. Glej tudi točke od 130 do 146 teh sklepnih predlogov.

82 – Tako tudi generalni pravobranilec Mischo v zgoraj v opombi 65 navedenih sklepnih predlogih, točka 79. V zvezi z možnostjo odškodninske tožbe glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (T‑305/94, T-306/94, T-307/94, T‑313/94, T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II-931, točka 122), potrjeno z zgoraj v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točke od 173 do 178.

83 – V tem smislu ustaljena sodna praksa; glej samo v opombi 76 navedeno sodbo Hercules Chemicals, točka 75, in v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točki 315 in 316.

84 – V tem smislu točka 87 izpodbijane sodbe.

85 – Na težavo glede zamenjav osebja je TU opozoril že v postopku na prvi stopnji (zadeva T‑6/00) v točkah 213 in 214 tožbe in v točkah 235 in od 237 do 239 replike, vendar Sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi sploh ne obravnava, niti posredno v ustreznih točkah od 86 do 93.

86 – Točki 78 in 79 izpodbijane sodbe.

87 – Točka 86 izpodbijane sodbe; v zvezi z obsegom preizkusa glej tudi točko 93 izpodbijane sodbe.

88 – 152. uvodna izjava izpodbijane odločbe.

89 – V zvezi s tem glej sodno prakso, navedeno v opombi 38, in v opombi 56 navedeno sodbo PVC II, točka 614.

90 – V opombi 13 navedena sodba Cement, točka 365.

91 – V istem smislu v opombi 24 navedena sodba Dansk Rørindustri, točki 244 in 303, in v opombi 14 navedena sodba Baustahlgewebe, točka 128.

92 – Glej točke od 114 do 118 teh sklepnih predlogov.

93 – Glej točko 436 izpodbijane sodbe.

94 – Glej točki 77 in 85 izpodbijane sodbe.

95 – V zvezi s tem glej moje navedbe glede prvega pritožbenega razloga v točkah od 120 do 127 teh sklepnih predlogov.

96 – To je primer iz zgoraj v opombi 13 navedene sodbe Cement, točki 384 in 385.

97 – 151., 152. in 153. uvodna izjava izpodbijane odločbe.

98 – Sodba je navedena v opombi 16, glej zlasti točko 141.

99 – Točke od 120 do 127 teh sklepnih predlogov.

100 – V zvezi s tem glej navedbe h končni pripombi k prvemu pritožbenemu razlogu ter k drugemu delu petega pritožbenega razloga v točkah od 128 do 141 teh sklepnih predlogov.

101 – V zvezi s tem glej na primer sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji (C‑279/98 P, Recueil, str. I-9693, točka 82); z dne 3. julija 2003 v združeni zadevi Chronopost in drugi proti Ufex in drugi (C-83/01 P, C-93/01 P in C-94/01 P, Recueil, str. I-6993, točka 45) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Reynolds (C-111/02 P, Recueil, str. I‑5475, točka 3 izreka).

Full & Egal Universal Law Academy