SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. POIARESA MADURA,
predstavljeni 4. julija 2006(1)
Zadeva C-281/05
Montex Holdings Ltd
proti
Diesel SpA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija))
„Znamke – Pravica imetnika znamke, da prepove tranzit blaga z enakim znakom čez ozemlje države članice, v kateri ta znamka uživa varstvo“
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija), se nanaša predvsem na razlago člena 5(1) in (3) Prve direktive 89/104/EGS(2). Natančneje, gre za to, ali ima imetnik znamke, registrirane v državi članici, pravico prepovedati sam tranzit blaga, na katerem je znak, enak tej znamki, preko ozemlja te države članice, medtem ko ta znamka v namembni državi članici ne uživa varstva in se blago torej v njej lahko prosto trži.
I – Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, pravni okvir in vprašanja za predhodno odločanje, predložena Sodišču
2. Družba Diesel SpA (v nadaljevanju: Diesel) je imetnica znamke DIESEL za proizvode iz razreda 25 „Oblačila, obutev, pokrivala“(3), ki uživa varstvo zlasti v Nemčiji. Družba Montex Holdings Ltd (v nadaljevanju: Montex) prodaja kavbojke pod imenom DIESEL na Irskem, kjer znamka, katere imetnica je družba Diesel, ne uživa nobenega varstva.
3. Družba Montex izdeluje kavbojke, tako da različne dele, skupaj z razlikovalnimi znaki, po postopku carinskega označevanja izvozi na Poljsko, kjer jih sešijejo in dokončane hlače vrnejo na Irsko.
4. Hauptzollamt Löbau – Zollamt Zittau (glavni carinski urad Löbau – carinski urad Zittau) (Nemčija) je 31. decembra 2000 zadržal pošiljko 5076 ženskih kavbojk z imenom DIESEL, namenjeno družbi Montex, ki bi ji jo moralo madžarsko prevozniško podjetje dostaviti s tovornjakom iz poljske tovarne preko nemškega ozemlja. Hlače bi morale biti neprekinjeno transportirane od poljskega carinskega urada do carinskega urada v Dublinu in so bile zaščitene proti morebitni kraji med prevozom, in sicer tako, da so poljski organi transportno vozilo zapečatili (carinske oznake).
5. Družba Montex je vložila pritožbo zoper odredbo o zadržanju zadevnega blaga. Ocenjuje namreč, da sam tranzit blaga preko nemškega ozemlja ne krši nobenih pravic iz znamke. Družba Diesel pa meni, da tranzit krši njeno pravico iz znamke zaradi tveganja, da bi bilo blago lahko dano na trg v tranzitni državi članici. Zato je zahtevala, da se družbi Montex prepove tranzit njenega blaga preko nemškega ozemlja oziroma da se ne dovoli takega tranzita. Poleg tega je zahtevala, da družba Montex privoli v uničenje zaseženih proizvodov ali, po njeni izbiri, v umik in uničenje vseh označb in drugih razlikovalnih znakov, ki nosijo ime DIESEL, ter da nosi tudi stroške uničenja.
6. Po tem, ko je bila družba Montex obsojena na prvi in drugi instanci, je vložila revizijo na Bundesgerichtshof. To sodišče je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali registrirana znamka njenemu imetniku zagotavlja pravico prepovedi tranzita blaga z znakom?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali lahko posebna ocena izhaja iz dejstva, da znak ne uživa varstva v namembni državi?
3. Ali je treba – če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen in neodvisno od odgovora na drugo vprašanje – razlikovati glede na to, ali blago, katerega namembni kraj je država članica, izvira iz države članice, pridružene države ali tretje države? Ali je v tem smislu pomembno, ali je bilo blago v državi izvora zakonito proizvedeno ali pa je bila pri tem kršena tam določena pravica iz znamke imetnika znamke?“
7. Sodišče mora na podlagi teh vprašanj razložiti predvsem člen 5 Direktive o znamkah, ki ureja „Pravice iz znamke“ in določa:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
(b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.
[…]“
8. Odstavek 3 tega člena določa:
„Po odstavkih 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:
(a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
(b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
(d) uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.“
9. Uredba (ES) št. 3295/94(4), ki je veljala v času dejstev, je tudi upoštevna za analizo te zadeve. Druga in tretja uvodna izjava te uredbe navajata:
„ker trženje ponarejenega in piratskega blaga povzroča znatno škodo proizvajalcem in prodajalcem, ki se ravnajo po zakonu, ter imetnikom avtorske ali sorodnih pravic, ter zavaja potrošnike; ker je treba kar najbolj preprečiti, da bi takšno blago prišlo v promet, in sprejeti ukrepe, ki bi se učinkovito spopadli s to nezakonito dejavnostjo, ne da bi ovirali svobodo zakonitega trgovanja; ker se ta cilj dosega tudi s podobnimi prizadevanji na mednarodni ravni;
ker je, kadar so piratsko blago in podobni izdelki uvoženi iz tretjih držav, pomembno prepovedati njihovo sprostitev v prosti promet v Skupnosti ali sprožitev odložnega postopka ter uvesti primeren postopek, ki bi carinskim organom omogočil, da zagotovijo ustrezno upoštevanje takšne prepovedi“.
10. Člen 1(1) te uredbe določa:
„1. Ta uredba določa:
(a) pogoje, pod katerimi morajo carinski organi ukrepati, ko sumijo, da je blago iz odstavka 2(a):
– vneseno zaradi sprostitve v prost promet, izvoza ali ponovnega izvoza v skladu s členom 61 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o vzpostavitvi Carinskega zakonika Skupnosti[(5)]
– najdeno med pregledom blaga pod carinskim nadzorom v smislu člena 37 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92, ki je v odložnem postopku v smislu njenega člena 84(1)(a), ponovno izvožen po obvestilu ali vnesen v prosto carinsko cono ali prosto skladišče v smislu njenega člena 166
in
(b) ukrepe, ki jih pristojni organi izvedejo v zvezi s tem blagom, ko se ugotovi, da gre res za blago iz odstavka 2(a).“
11. V odstavku 2 tega člena je določeno: „Za potrebe te uredbe:
(a) ,blago, ki krši pravico intelektualne lastnine‘, pomeni:
– ,ponarejeno blago‘, in sicer:
– blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znamko, identično veljavno registrirani znamki za enako vrsto blaga ali ki je po njenih bistvenih lastnostih ni mogoče ločiti od take znamke, s čimer krši pravice imetnika znamke po pravu Skupnosti ali države članice, v kateri je vložena zahteva za ukrepanje carinskih organov,
[…]“
II – Analiza
12. Vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je v bistvu mogoče povzeti s samo enim vprašanjem, na katero je treba odgovoriti na splošno: ali znamka podeli njenemu imetniku pravico prepovedati tranzit blaga, na katerem je znak, enak njegovi znamki, in je proizvedeno v tretji državi, preko ozemlja države članice, v kateri ta znamka uživa varstvo, pri čemer je končni namembni kraj blaga država članica, kjer se to blago lahko prosto trži, ker navedena znamka tam ne uživa takega varstva? Da bi odgovorili na to vprašanje, je treba najprej jasno določiti, v katerem carinskem postopku je bilo blago, ko je bilo zadržano v Nemčiji.
13. V skladu s členom 91(1)(a) carinskega zakonika „[z]unanji tranzitni postopek omogoča gibanje, od enega do drugega kraja na carinskem območju Skupnosti […] neskupnostnega blaga, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih ali drugih dajatev ali ukrepom trgovinske politike“. Gre torej za postopek, ki na splošno zadeva blago iz tretjih držav, ki ni v prostem prometu v Skupnosti.
14. Vendar se v tej zadevi ne zanika, da je bilo zadevno blago, kot sta v stališčih opozorili predvsem nemška vlada in Komisija Evropskih skupnosti, v carinskem odložnem postopku zunanjega tranzita(6), ko je bilo 31. decembra 2000 zadržano v carinskem uradu Löbau. Po mnenju predložitvenega sodišča gre namreč za ženske hlače, ki so izvirale iz Poljske pred njenim pristopom k Evropski uniji in torej niso bile v prostem prometu v Skupnosti.
15. Člen 92 carinskega zakonika določa, da se „[z]unanji tranzitni postopek […] konča, ko so blago in ustrezni dokumenti predloženi namembnemu carinskemu uradu v skladu z določbami posameznega postopka“. Carinjenje in odstranitev carinskih oznak, ki so morale biti na blagu med tranzitom, bi se morala izvesti na irskem uradu, ki je bil namembni kraj blaga. Blago bi se torej moralo na ozemlju Skupnosti prvič dati v prosti promet na Irskem.
16. Kot je Sodišče ugotovilo v točki 34 sodbe v zadevi Polo/Lauren(7), zunanji tranzit neskupnostnega blaga temelji na pravni domnevi. Med zunanjim tranzitom se za blago ne plačajo ustrezne uvozne dajatve niti zanj ne veljajo drugi ukrepi trgovinske politike. Vse poteka tako, kot da blago pred sprostitvijo v prosti promet, ki bi se morala zgoditi na Irskem, ne bi prišlo na ozemlje Skupnosti.
17. Republika Poljska še ni bila država članica Unije, ko je bilo v tej zadevi blago iz te države med tranzitom proti Irski zaseženo v Nemčiji. Zato pri odgovoru, ki ga je treba dati predložitvenemu sodišču, ni treba obravnavati hipotetičnega položaja, v katerem bi blago izviralo iz Poljske po priključitvi te nove države k Uniji. Edino upoštevno vprašanje v zvezi s tem je, ali okoliščina, da Republika Poljska na dan zasega blaga v Nemčiji ni bila samo tretja država, ampak je bila pridružena država(8), lahko spremeni analizo te zadeve. Menim, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno.
18. Namen Sporazuma o pridružitvi je bil samo ustvariti primeren okvir za postopno priključitev Republike Poljske Skupnosti za njen morebiten pristop, medtem ko je cilj Pogodbe ES oblikovanje notranjega trga.(9) Čeprav je Sporazum o pridružitvi v tem okviru določal postopno oblikovanje območja proste trgovine med Skupnostjo in Poljsko(10), to ni pomenilo, da zadevno blago ni bilo več v carinskem postopku zunanjega tranzita, ko je bilo 31. decembra 2000 zadržano v Nemčiji. Blago, ki je predmet te zadeve, je izviralo iz Poljske, ta država pa je šele od 1. maja 2004 del carinskega ozemlja Skupnosti.
19. Po tej oddaljitvi se torej vračam k osrednjemu vprašanju v tej zadevi, in sicer, ali ima imetnik znamke v Nemčiji pravico prepovedati zunanji tranzit blaga preko tega ozemlja, ker naj bi se s tem tranzitom kršile njegove pravice iz znamke v Nemčiji.
20. Člen 5(1) Direktive o znamkah določa, da ima imetnik pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka. V odstavku 3 tega člena je nepopoln seznam načinov uporabe v gospodarskem prometu, ki jih imetnik znamke lahko prepove. Med temi načini sta uvoz in izvoz, ne pa zunanji tranzit, za kar je šlo v tej zadevi.
21. Sodišče je v sodbi z dne 18. oktobra 2005 v zadevi Class International(11) izrecno opozorilo, da kadar je neskupnostno blago vneseno v Skupnost v postopku zunanjega tranzita ali carinskega skladiščenja, ni v prostem prometu v Skupnosti. V takih okoliščinah sam fizični vnos tega blaga na ozemlje Skupnosti v postopku zunanjega tranzita ali carinskega skladiščenja ne pomeni „uvoza“ v smislu člena 5(3)(c) Direktive o znamkah niti „[uporabe znamke] v gospodarskem prometu“ v smislu odstavka 1 tega člena.(12)
22. Sodišče je tako v tej sodbi sklepalo, da je treba člen 5(1) in (3)(c) Direktive o znamkah razlagati tako, da imetnik znamke v carinskem postopku zunanjega tranzita ne more nasprotovati samemu vnosu z znamko označenega blaga v Skupnost, ki ga navedeni imetnik ali kdo drug z njegovim soglasjem pred tem še ni dal na trg v Skupnosti.(13)
23. Iz tega v bistvu izhaja, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča za ugotovitev, ali vnos blaga v državo članico, na primer v postopku zunanjega tranzita, pomeni uporabo v gospodarskem prometu in s tem krši znamko v tej državi članici, upoštevati nalogo znamke.(14) Imetnik lahko uveljavlja pravico do prepovedi uporabe znamke s strani tretjega, če ta krši naloge znamke in zlasti njeno glavno nalogo, ki je potrošnikom zagotoviti poreklo proizvoda.(15)
24. Tako je treba ugotoviti, ali tranzit, kakršen se obravnava v tej zadevi, lahko škodi interesom družbe Diesel kot imetnice znamke v Nemčiji glede na bistvene naloge te znamke.
25. Trženje blaga je v zvezi s tem odločilno. Prav dajanje blaga na trg v tranzitni državi, v kateri znamka uživa varstvo, lahko krši bistvene naloge znamke v tej državi. Sodišče je tako v zgoraj navedeni sodbi Class International sklepalo, da se za to, da imetnik znamke prepove vnos blaga na ozemlje države članice, predpostavlja, da se blago vnese na ozemlje Skupnosti, na katerem znamka uživa zaščito, z namenom dajanja na trg na tem ozemlju.(16)
26. Da je za ugotovitev kršitve pravic imetnika znamke v tranzitni državi bistveno trženje blaga, očitno izhaja tudi iz sodbe Komisija proti Franciji(17) in pozneje iz sodbe Rioglass in Transremar(18). Čeprav se ti sodbi nanašata na prosti pretok skupnostnega blaga, kažeta, da lahko z vidika prava industrijske lastnine trženje blaga krši pravice imetnika v tranzitni državi. Iz tega sledi, da brez takega trženja ni mogoče ugotoviti kršitve pravic imetnika znamke v tranzitni državi.
27. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji poudarilo, da „tranzit […] torej ni del posebnega predmeta prava industrijske lastnine“.(19) Kadar zadevni proizvod dejansko ni namenjen za „trženje na francoskem ozemlju, na katerem je v tranzitu, temveč v drugi državi članici“,(20) v kateri ni zaščiten in se torej lahko prodaja zakonito, ni mogoče potrditi obstoja kršitve prava industrijske lastnine v tranzitni državi. Sodišče se je v drugi zgoraj navedeni sodbi Rioglass in Transremar osredotočilo tudi na trženje blaga v tranzitni državi in ugotovilo, da „tranzit […] ne vključuje nobenega trženja zadevnega blaga in torej ne more kršiti posebnega predmeta prava znamk“.(21)
28. Vendar je pri tranzitu, kot se obravnava v tej zadevi, kršitev pravic imetnika znamke v tranzitni državi mogoče ugotoviti samo, če obstaja utemeljen sum, da se bo blago tržilo v tej državi. Postavlja se torej vprašanje, kateri dokazi so upoštevni za utemeljitev takega suma. Če takih dokazov ni, le zunanji tranzit ne more kršiti bistvenih nalog znamke, katere lastnica v Nemčiji je družba Diesel.
29. V nasprotju s trditvijo družbe Diesel v pisnih stališčih in na obravnavi samo tveganje, da blago ne bi prispelo do namembnega kraja na Irskem in je teoretično lahko predmet goljufivega trženja v Nemčiji, samo po sebi ne dopušča trditve, da tranzit nasprotuje bistvenim nalogam znamke v Nemčiji. Če bi to trditev upoštevali, bi pomenilo, da je treba vsak zunanji tranzit blaga z znakom obravnavati kot uporabo znamke v gospodarskem prometu v smislu člena 5(1) Direktive o znamkah. Tak sklep bi bil v nasprotju z zgoraj navedeno sodno prakso Sodišča.
30. A priori je razumno predpostavljati, da bo v tej zadevi družba Montex tržila svoje blago na Irskem, kjer to lahko počne zakonito. Družba Montex bi seveda lahko imela takojšen dobiček, če bi svoje proizvode nezakonito tržila v državah članicah, v katerih je družba Diesel veljavno registrirala svojo znamko. Taka strategija pa bi družbi Montex vseeno povzročila celo kratkoročno zelo velike izgube. Če bi se namreč lotila takega nezakonitega trženja, bi bilo vse težje, da bi blago prispelo na Irsko v carinskem postopku zunanjega tranzita preko ozemelj drugih držav članic, v katerih je znamka zaščitena, saj bi se povečalo tveganje, da bi organi tranzitne države zasegli blago.
31. Po mojem mnenju zunanji tranzit blaga družbe Montex z znakom DIESEL v zapečatenih prevoznih sredstvih prima facie ni kršitev pravic iz znamke, ki jih ima družba Diesel v Nemčiji. Tak tranzit ne omogoča stikov s trgovsko potjo v tej državi, ki bi lahko vodili do kršitve bistvenih nalog znamke. Seveda mora nacionalno sodišče to preveriti v okoliščinah te zadeve. Pri tem mora v vsakem primeru upoštevati, da morebitno tveganje, da bi bile med tranzitom storjene zlorabe, očitno ne zadostuje, da bi sam zunanji tranzit lahko enačili z uporabo znaka v gospodarskem prometu v smislu člena 5(1) in (3) Direktive o znamkah.
32. Kršitev pravic iz znamke v tranzitni državi je mogoče ugotoviti samo, če obstajajo dokazi, na podlagi katerih je mogoče razumno domnevati, da se blago z znakom DIESEL ne bo tržilo izključno na Irskem, ampak tudi v drugih državah, kjer znamka uživa varstvo, med katerimi je tudi tranzitna država. Katere dokaze pa je treba upoštevati za utemeljitev takega suma, da bo družba Montex tržila svoje blago v Nemčiji?
33. Predložitveno sodišče se sprašuje o pomenu, ki ga je treba pripisati zakonitosti ali nezakonitosti izdelave blaga v državi izvora za analizo te zadeve. Zdaj se bom posvetil temu vprašanju, da bi ugotovil, ali je taka okoliščina mogoče upoštevna za ugotovitev kršitve pravic imetnika znamke v tranzitni državi. Končal bom s preučitvijo Uredbe št. 3295/94 in sodne prakse Sodišča o razlagi te uredbe, da bi ugotovil upoštevnost te uredbe za odgovor na vprašanja, postavljena v tej zadevi.
A – Zakonitost ali nezakonitost izdelave proizvodov v tretji državi izvora
34. V nasprotju s stališčem nemške vlade in Komisije ne verjamem, da je po poljskem pravu znamk zakonitost ali nezakonitost izdelave blaga na Poljskem odločilna za odgovor na vprašanje, ali so bile v Nemčiji kršene pravice družbe Diesel kot imetnice znamke v tej državi članici.
35. Po eni strani preverjanje kršitve bistvenih nalog znamke na ozemlju države članice, kjer je blago v postopku zunanjega tranzita, ne more biti odvisno od ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izdelave blage v tretji državi izvora. Organi tranzitne države bi namreč zato morali poznati pravo znamk tretje države, v kateri je bilo blago izdelano, ne glede na to, katera država je to.
36. Po drugi strani menim, da so za ugotovitev kršitve pravic iz znamke, ki jih ima družba Diesel v Nemčiji, upoštevni samo tisti dokazi, s katerimi je mogoče utemeljiti sum, da družba Montex blaga v tranzitu ne bo tržila na Irskem, ampak v tranzitni državi. Če se izkaže, da družba Montex trži ali je tržila svoje proizvode z znakom DIESEL v tranzitni državi ali v drugi državi, celo tretji državi, kjer družba Diesel uživa varstvo znamke, je to odločilen dokaz za utemeljitev takega suma.
37. Nacionalno sodišče bo moralo v vsakem primeru preveriti, ali dokazi, ki so mu bili predloženi, dokazujejo, da je družba Montex v Nemčiji ali drugi državi, kjer je znamka, katere lastnica je družba Diesel, zaščitena, dala na trg svoje proizvode z znakom DIESEL.
B – Uredba št. 3295/94
38. Razlage člena 5 Direktive o znamkah, ki je predmet te zadeve, ni mogoče izpodbijati z upoštevanjem Uredbe št. 3295/94 in sodne prakse Sodišča o ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z vnosom ponarejenega blaga, piratskega blaga ali podobnih izdelkov.
39. Treba je opozoriti, da je Sodišče v sodbi Rolex(22) o razlagi Uredbe št. 3295/94 trdilo, da ta uredba prepoveduje sam tranzit ponarejenega ali piratskega blaga, namenjenega v tretjo državo, preko ozemlja države članice in da je treba kaznovati ta tranzit. Sodišče je namreč v tej sodbi trdilo, da je treba člen 1 Uredbe št. 3295/94 razlagati tako, da se uporablja, kadar je blago, uvoženo iz tretje države, med tranzitom proti drugi tretji državi zaseženo na zahtevo imetnika pravic, katerih kršitev se uveljavlja.(23) Iz tega sledi, kot je Sodišče trdilo, da je treba, ko upoštevne določbe nacionalnega prava ne prepovedujejo in torej ne kaznujejo samega tranzita ponarejenega blaga preko ozemlja zadevne države članice, kot se sicer zahteva v členih 2 in 11 Uredbe št. 3295/94, sklepati, da ta člena nasprotujeta navedenim nacionalnim določbam.(24)
40. Vendar ne verjamem, da iz te uredbe in zgoraj navedene sodne prakse Sodišča lahko sklepamo, da je treba sam tranzit obravnavati tako, da krši pravice imetnika znamke v tranzitni državi. V zvezi s tem se strinjam s Komisijo, da Uredba št. 3295/94 ureja po eni strani pogoje, po katerih ukrepajo carinski organi, kadar je blago domnevno ponarejeno,(25) in po drugi strani ukrepe, ki jih sprejmejo pristojni organi glede tega blaga.(26) Vendar ne zadeva presoje v pravu znamk, ali so bile pravice iz znamke kršene in kdaj gre za uporabo znaka, ki se lahko prepove zaradi kršitve prava znamk.
41. Kot sem poudaril, če ni utemeljenega suma, da se bodo proizvodi z znakom, enakim znamki, tržili v tranzitni državi članici in se bodo tako kršile pravice imetnika znamke v tej državi, tranzit sam po sebi ne more vplivati na bistvene naloge znamke. V teh okoliščinah pravice imetnika znamke v tranzitni državi ne bodo kršene.
42. Nasprotno, kadar se tak sum nezakonitega trženja izkaže za utemeljen, bodo pravice iz znamke kršene. V vsakem primeru taka kršitev ne bo posledica samega tranzita, temveč okoliščin, ki razkrivajo obstoj resničnega in dejanskega tveganja, da bo blago predmet nezakonitega trženja v tranzitni državi članici ali drugi državi, kjer je znamka zaščitena.
43. Sodišče je prav zaradi dejstva, da bi se zadevno blago v zgoraj navedenih zadevah Polo/Lauren in Rolex zelo verjetno nezakonito tržilo v Skupnosti, sklepalo, da bi se ukrepi, predvideni v Uredbi št. 3295/94, morali upoštevati za to blago, čeprav je bilo v postopku zunanjega tranzita. Bistvena vloga okoliščine, da bi se zadevno blago nezakonito tržilo, izhaja iz druge in tretje uvodne izjave Uredbe št. 3295/94(27). Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Polo/Lauren izrecno ugotovilo, da bi se lahko zadevno blago, ki je v postopku zunanjega tranzita, goljufivo vneslo na trg Skupnosti.(28) V nasprotju s položajem v tej zadevi pa zadevno blago v zgoraj navedeni sodbi Polo/Lauren ni bilo v postopku zunanjega tranzita in namenjeno v državo članico, kjer bi se lahko prosto tržilo.
44. Dejstvo, da je bila v tej zadevi ta okoliščina dokazana, in seveda neobstoj dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sumiti, da se bo blago tržilo v tranzitni državi, sta odločilna za sklepanje, da Uredba št. 3295/94 ni upoštevna za ugotovitev uporabe znaka, ki bi se lahko prepovedala zaradi kršitve pravic imetnika znamke v tranzitni državi.
45. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev menim, da mora Sodišče na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da je treba člen 5(1) in (3) Direktive o znamkah razlagati tako, da registrirana znamka svojemu imetniku ne daje pravice prepovedati samega tranzita blaga z znakom, enakim navedeni znamki, če ni dokazov, da lastnik blaga izvaja ali je izvajal dejanja zato, da bi svoje blago dal na trg v državah, kjer znamka uživa varstvo. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali ti dokazi v tej zadevi obstajajo.
III – Predlog
46. Ob upoštevanju navedenih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesgerichtshof, odgovori:
Člen 5(1) in (3) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati tako, da registrirana znamka svojemu imetniku ne daje pravice prepovedati samega tranzita blaga z znakom, enakim navedeni znamki, če ni dokazov, da lastnik blaga izvaja ali je izvajal dejanja zato, da bi svoje blago dal na trg v državah, kjer znamka uživa varstvo. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali ti dokazi v tej zadevi obstajajo.
1 – Jezik izvirnika: portugalščina.
2 – Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o znamkah).
3 – V skladu z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev za potrebe registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil pregledan in spremenjen.
4 – Uredba Sveta z dne 22. decembra 1994 o določitvi nekaterih ukrepov za prepoved vnosa v Skupnosti ter izvoza in ponovnega izvoza iz Skupnosti za blago, ki krši nekatere pravice intelektualne lastnine (UL L 341, str. 8), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 241/1999 z dne 25. januarja 1999 (UL L 27, str. 1). Uredba št. 3295/94 je bila z učinkom od 1. julija 2004 nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L 196, str. 7).
5 – UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: carinski zakonik.
6 – Glej člen 84(1)(a) carinskega zakonika.
7 – Sodba z dne 6. aprila 2000 (C-383/98, Recueil, str. I-2519).
8 – V skladu z Evropskim sporazumom o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Poljsko na drugi strani, ki je bil sklenjen in odobren v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta in Komisije 93/743/ES, ESPJ, Euratom z dne 13. decembra 1993 (UL L 348, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum o pridružitvi).
9 – Sodba z dne 27. septembra 2001 v zadevi Gloszczuk (C-63/99, Recueil, str. I-6369, točka 50).
10 – Glej člen 7 Sporazuma o pridružitvi in člen 2 Protokola št. 1 o tekstilnih izdelkih in oblačilih k Sporazumu o pridružitvi.
11 – C-405/03, ZOdl., str. I-8735, točki 36 in 37.
12 – Ibidem, točka 44.
13 – Ibidem, točka 50.
14 – Kot je generalni pravobranilec Jacobs opozoril v točki 28 zgoraj navedenih sklepnih predlogov v zadevi Class International.
15 – Sodba z dne 12. novembra 2002 v zadevi Arsenal Football Club (C-206/01, Recueil, str. I‑10273, točka 51). Kot je Sodišče večkrat potrdilo, je bistvena naloga znamke potrošniku ali končnemu uporabniku zagotoviti identiteto porekla proizvoda ali storitve, označene z znamko, kar mu omogoča, da brez morebitne zmede razlikuje ta proizvod ali storitev od proizvodov ali storitev drugega porekla. Glej sodbi z dne 23. maja 1978 v zadevi Hoffmann‑La Roche (102/77, Recueil, str. 1139, točka 7) in z dne 18. junija 2002 v zadevi Philips (C-299/99, Recueil, str. I-5475, točka 30) ter zgoraj navedeno sodbo Arsenal Football Club (točka 48).
16 – Glej zgoraj navedeno sodbo Class International, točka 34. Glej tudi točki 58 in 59 te sodbe.
17 – Sodba z dne 26. septembra 2000 (C-23/99, Recueil, str. I-7653).
18 – Sodba z dne 23. oktobra 2003 (C-115/02, Recueil, str. I-12705).
19 – Točka 43.
20 – Zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji, točka 44 (moj poudarek).
21 – Zgoraj navedena sodba Rioglass in Transremar, točka 27.
22 – Sodba z dne 7. januarja 2004 v zadevi X, imenovana „Rolex“ (C-60/02, Recueil, str. I-651).
23 – Ibidem, točka 54. Glej tudi zgoraj navedeno sodbo Polo/Lauren, točka 29.
24 – Zgoraj navedena sodba Rolex, točka 58.
25 – Glej člen 1(1)(a) Uredbe št. 3295/94.
26 – Glej člen 1(1)(b) Uredbe št. 3295/94.
27 – Glej točko 9 teh sklepnih predlogov.
28 – Točka 34.
Full & Egal Universal Law Academy