SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 18. oktobra 20071(1)
Zadeva C-125/06 P
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Infront WM AG, prej KirchMedia WM AG
„Pritožba – Televizijski prenos – Britanska zakonodaja, ki določa omejitve pri televizijskem prenosu športnih dogodkov in drugih dogodkov v nacionalnem interesu“
1. Pravni okvir te pritožbe je Direktiva Sveta 89/552/EGS(2) o televizijski radiodifuziji na skupnem trgu, ki je namenjena zagotavljanju prostega pretoka televizijskih storitev med državami članicami.
2. Člen 3a Direktive državi članici omogoča sprejeti odločbo, da se morajo dogodki, ki jih šteje za družbeno posebej pomembne, kot so olimpijske igre in svetovno prvenstvo v nogometu, na njenem ozemlju oddajati na televizijskem programu, ki je prosto dostopen visokemu deležu prebivalstva. Ta člen določa, da je treba o sprejetih ukrepih države članice obvestiti Komisijo Evropskih skupnosti, ki preveri njihovo skladnost s pravom Skupnosti.
3. Če Komisija ugotovi skladnost teh ukrepov, jih objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti, pri čemer ta objava za druge države članice učinkuje kot obveznost, v skladu s katero morajo združenja za televizijsko radiodifuzijo, ki so ustanovljena na njihovem ozemlju in oddajajo v državo članico, ki jih je določila, te ukrepe spoštovati.
4. V sodbi z dne 15. decembra 2005 v zadevi Infront WM proti Komisiji(3) je Sodišče prve stopnje za dopustno razglasilo in ugodilo tožbi družbe Infront WM AG, prej KirchMedia WM AG(4) zoper odločbo Komisije z dne 28. julija 2000, sprejeto v skladu s členom 3a Direktive, s katero je bila ugotovljena skladnost ukrepov Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska s pravom Skupnosti.
5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odločba Komisije o ugotovitvi te skladnosti akt, ki ga je mogoče izpodbijati. Prav tako je presodilo, da je ta odločba neposredno in posamično zadevala družbo Infront, ki je kupovala in preprodajala pravice prenosa športnih dogodkov, saj je bila imetnica izključnih pravic prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva v nogometu za države evropske celine za leti 2002 in 2006, ki ga organizira Mednarodna nogometna zveza (FIFA), ta dogodka pa sta sodila med dogodke velikega družbenega pomena, kot so bili navedeni v ukrepih, o katerih je Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska (v nadaljevanju tudi: Združeno kraljestvo) obvestilo Komisijo.
6. Komisija v tej pritožbi ne prereka analize Sodišča prve stopnje, na podlagi katere je bilo ugotovljeno, da je mogoče izpodbijati odločbo, ki jo je bila Komisija dolžna sprejeti v postopku iz člena 3(a) Direktive. Prereka pa presojo, da se je odločba o skladnosti ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo, neposredno in posamično nanašala na družbo Infront.
7. V teh sklepnih predlogih bom prikazal, da Sodišče prve stopnje pri presoji procesnega upravičenja družbe Infront po mojem mnenju ni napačno uporabilo prava.
I – Pravni okvir
8. Člen 3a je bil vstavljen z Direktivo 97/36. Njegovo besedilo je naslednje:
„1. Vsaka država članica sme sprejeti ukrepe v skladu s pravom Skupnosti, s katerimi zagotovi, da izdajatelji televizijskih programov pod njeno sodno pristojnostjo ne razširjajo tistih dogodkov, ki v tej državi članici veljajo za dogodke velikega družbenega pomena, na ekskluzivni osnovi, s čimer bi večji delež javnosti v tej državi članici prikrajšali za možnost spremljanja takšnih dogodkov prek neposrednega prenosa ali prek poznejšega prenosa na brezplačni televiziji. Če stori tako, mora zadevna država članica sestaviti seznam določenih nacionalnih ali drugih dogodkov, ki zanjo veljajo kot dogodki velikega družbenega pomena. To stori jasno in pregledno ter pravočasno in učinkovito. Pri tem zadevna država članica določi tudi to, ali morajo biti takšni dogodki dostopni v celotnem ali delnem neposrednem prenosu, ali v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu.
2. Države članice Komisijo takoj obvestijo o vsakem ukrepu, ki so ga ali ga bodo sprejele v skladu z odstavkom 1. Komisija v treh letih od dneva obvestila preveri, ali so takšni ukrepi skladni s pravom Skupnosti in o njih obvesti druge države članice. Komisija zaprosi za mnenje odbora, ki je bil ustanovljen v skladu s členom 23a. Sprejete ukrepe takoj objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti, najmanj enkrat letno pa objavi tudi konsolidirani seznam ukrepov, ki so jih sprejele države članice.
3. Države članice z ustreznimi sredstvi v skladu s svojimi zakonodajami zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo ne izvajajo ekskluzivnih pravic, ki so jih ti izdajatelji televizijskih programov kupili po datumu objave te direktive, s čimer bi večji delež javnosti v drugi državi članici prikrajšali za možnost spremljanja dogodkov, ki jih je ta druga država članica določila v skladu s predhodnimi odstavki, bodisi v celotnem ali delnem neposrednem prenosu bodisi v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu na brezplačni televiziji, kar je ta druga država določila v skladu z odstavkom 1.“
9. Člen 1(b) Direktive pojem „izdajatelj televizijskih programov“ opredeljuje kot „fizično ali pravno osebo, ki je uredniško odgovorna za sestavo televizijskih programov v smislu točke (a) in ki te programe prenaša ali jih zanj prenašajo tretje osebe.“
II – Dejansko stanje
10. V izpodbijani sodbi prikazano dejansko stanje, ki je po mojem mnenju nujno za razumevanje v pritožbi navedenih pravnih vprašanj, je naslednje.
11. Družba Infront, ki se je prej imenovala KirchMedia WM AG, odkupuje, upravlja in trži pravice televizijskega prenosa športnih dogodkov in jih ponavadi odkupuje od organizatorjev teh dogodkov. Tako pridobljene pravice dalje prodaja izdajateljem televizijskih programov.
12. Družbi Infront je njena matična družba prenesla izključne pravice za prenos sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE za države celinske Evrope z izjemo Zvezne republike Nemčije, Ruske republike, preostalih nekdanjih republik bivše Sovjetske zveze in Turčije, ki jih je od FIFE pridobila za ceno najmanj 1,4 milijarde švicarskih frankov.
13. Združeno kraljestvo je 25. septembra 1998 in pozneje v dopisu z dne 5. maja 2000 Komisijo obvestilo o ukrepih, sprejetih v skladu s členom 3a(1) Direktive, med katere je spadal tudi seznam dogodkov velikega družbenega pomena v tej državi.
14. Družba Infront je v dopisu Komisiji z dne 14. julija 2000 predlagala, naj se seznam Združenega kraljestva ne odobri, ker ni združljiv niti s členom 3a Direktive niti z drugimi določbami prava Skupnosti. Trdila je zlasti, da zadevni seznam ni bil izdan jasno in pregledno, da zajema dogodke, ki niso velikega pomena za britansko družbo, da imajo postopki posvetovanja, opravljeni na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti, hude pomanjkljivosti in da sporna ureditev velja za nazaj.
15. Generalni direktor generalnega direktorata (DG) Komisije „Izobraževanje in kultura“ je Združeno kraljestvo v dopisu z dne 28. julija 2000 obvestil, da Komisija ne nasprotuje ukrepom, ki jih je ta država članica sporočila v zvezi s pokrivanjem televizijskih dogodkov nacionalnega interesa za Združeno kraljestvo.
16. Družba Infront je Komisijo z dopisom z dne 7. novembra 2000 obvestila, da je seznanjena s to odobritvijo, in opozorila na kršitev njene lastninske pravice.
17. Komisija je 18. novembra 2000 v skladu s členom 3a(2) Direktive objavila sporne ukrepe. Ti ukrepi obsegajo izvlečke zakonodaje Združenega kraljestva ter seznam dogodkov velikega družbenega pomena za to državo članico, med njimi sklepni del svetovnega prvenstva FIFE.
18. V dopisu z dne 22. januarja 2001 je Komisija družbi Infront na njena pisna vprašanja iz dopisov z dne 7. in 22. decembra 2000 odgovorila, da je postopek preskusa ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo, zaključen in da je seznam dogodkov štela za skladnega s pravom Skupnosti.
III – Postopek
19. Družba Infront je 12. februarja 2001 pri Sodišču prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti dela oziroma celotne odločbe Komisije, izdane na podlagi člena 3a Direktive, s katero je bila ugotovljena združljivost ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo, s pravom Skupnosti.
20. Komisija je v dopisu z dne 11. junija 2001 podala ugovor nedopustnosti tožbe na podlagi člena 114 Poslovnika Sodišča prve stopnje.
21. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem ugovoru pridržalo do končne razsodbe. Prav tako je Kraljevini Danski, Francoski republiki in Združenemu kraljestvu ter Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije dovolilo intervencijo v podporo predlogom Komisije.
22. Kraljevina Danska je umaknila to intervencijo. Svet ni podal predlogov.
IV – Izpodbijana sodba
23. Sodišče prve stopnje je za izpodbijani akt štelo dopis z dne 28. julija 2000, s katerim je Komisija Združenemu kraljestvu sporočila, da so ukrepi, ki jih je ta država članica sprejela na podlagi člena 3a Direktive, združljivi s pravom Skupnosti.
24. Spomnilo je na to, da štejejo v skladu z ustaljeno sodno prakso za akte ali odločitve, zoper katere je podana ničnostna tožba v smislu člena 230 ES, ne glede na njihovo obliko, tisti ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne posledice tako, da bistveno spreminjajo pravni položaj tožeče stranke.(5)
25. Sodišče prve stopnje je menilo, da ustvarja izpodbijani dopis pravne posledice za države članice, s tem da predvideva objavo Komisiji sporočenih ukrepov v Uradnem listu in da ta objava sproža postopek vzajemnega priznavanja, določen v členu 3a(3) Direktive. Pojasnilo je, da ta objava državam članicam omogoča seznanitev z ukrepi in izpolnitev obveznosti iz navedene določbe.(6)
26. Sodišče prve stopnje meni, da ima Komisija na podlagi člena 3a(2) pristojnost odločanja, čeprav v tej določbi ni izrecno navedeno, da ta institucija sprejme „odločbo“.(7)
27. Sodišče prve stopnje je nato preizkusilo procesno upravičenje družbe Infront. Štelo je, da jo izpodbijani dopis neposredno in posamično zadeva iz naslednjih razlogov.
1. Vprašanje neposredne prizadetosti družbe Infront
28. Sodišče prve stopnje je najprej opozorilo na to, da lahko sporni akt Skupnosti, v smislu člena 230(4) ES, posameznika neposredno zadeva le, če učinkuje neposredno na njegov pravni položaj in njegovo izvajanje nastopi samodejno ter izhaja že iz zakonodaje Skupnosti, ne da bi bili za njegovo uporabo potrebni drugi izvedbeni ukrepi.(8)
29. Nato je preizkusilo, ali je bila družba Infront z vidika te sodne prakse prizadeta v obeh primerih iz njene tožbe, in sicer, prvič, v primeru prodaje njenih pravic televizijskega prenosa tekem sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE za leti 2002 in 2006 za oddajanje v Združenem kraljestvu izdajatelju televizijskih programov pod pristojnostjo te države članice, ter, drugič, v primeru odtujitve teh pravic izdajatelju s sedežem v drugi državi članici.
30. Sodišče prve stopnje je v zvezi s prvim primerom presodilo, da izpodbijani akt družbe Infront ni neposredno zadeval, ker s strani Komisije izdana odobritev ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo, ne vpliva na njihovo veljavnost v tej državi članici.(9)
31. V zvezi s tem je navedlo, da so začeli ukrepi v tej državi članici veljati, preden so bili sporočeni Komisiji, in bi torej v njej lahko učinkovali tudi pred tem. Na podlagi tega je sklepalo, da Komisija z izpodbijanim aktom Združenemu kraljestvu ne bi mogla izdati niti predhodne odobritve navedenih ukrepov niti njihove odobritve za nazaj, temveč bi tej državi članici le omogočila, da njene ukrepe vzajemno priznajo druge države članice.(10)
32. V zvezi z drugim primerom je Sodišče prve stopnje navedlo, da mora država članica, različna od Združenega kraljestva, na ozemlju katerega ima sedež izdajatelj televizijskih programov, ki od družbe Infront prejema pravice prenosa, zagotoviti, da se ta izdajatelj ne izogne ukrepom, ki jih je odobrila Komisija, in da ta obveznost izhaja iz izpodbijanega dopisa, ki je tem ukrepom z vidika vzajemnega priznavanja v drugih državah članicah podelil veljavnost za nazaj.(11)
33. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega sklenilo, da se ta zadeva razlikuje od tiste, ki je privedla do sodbe Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2000 v zadevi DSTV proti Komisiji,(12) na katero se sklicuje Komisija ter se je nanašala na člen 2a(2), drugi pododstavek, Direktive, ki določa naknadno kontrolo skladnosti s pravom Skupnosti tistih ukrepov, ki jih je država članica sprejela zaradi prepovedi oddajanja televizijskih programov iz drugih držav članic na njenem ozemlju.
34. Poleg tega je opozorilo na to, da izpodbijani dopis nacionalnim organom po objavi ukrepov ne pušča nikakršne diskrecije pri izpolnjevanju njihovih obveznosti. Sodišče prve stopnje namreč meni, da morajo nacionalni organi, „čeprav vsaka država članica v svoji zakonodaji za prenos člena 3a(3) Direktive določi vrsto in način izvajanja kontrole s strani nacionalnih organov v postopku vzajemnega priznavanja, zagotoviti, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo pristojnostjo pri prenosu spornih dogodkov spoštujejo pogoje, ki jih je država članica določila v ukrepih, objavljenih v Uradnem listu in odobrenih s strani Komisije“.(13)
35. Sodišče prve stopnje je torej preučilo argument Komisije, da imajo interes za odkup pravic prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE od družbe Infront le izdajatelji televizijskih programov, ki imajo sedež v Združenem kraljestvu.
36. Komisija je namreč trdila, da tudi če njena predhodna presoja sporočenih ukrepov ostale države članice spodbuja k zagotavljanju tega, da izdajatelji televizijskih programov pod njeno pristojnostjo upoštevajo seznam dogodkov velikega družbenega pomena, to v obravnavanem primeru ni bistveno. Po njenem mnenju je nepredstavljivo, da daje družba Infront podlicence za svoje pravice prenosa, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo, izdajatelju televizijskega programa, ki tam nima sedeža, saj se te pravice odtujujejo na nacionalni podlagi. Na nacionalni ravni izvirajo prihodki izdajateljev televizijskih programov iz oglaševanja, namenjenega domači javnosti, nacionalnih licenčnin ali domačih naročnin komercialnih televizij. Ker so izdajatelji torej zainteresirani za programe, namenjene domači javnosti, bi bili pripravljeni pravice za prenos programov od družbe Infront za zelo visoko ceno odkupiti le tisti izdajatelji, ki pokrivajo velik del domače javnosti. Ker bi bili morebitni prejemniki podlicence za take pravice prenosa za Združeno kraljestvo torej izdajatelji, za katere so pristojni britanski organi, lahko družbo Infront neposredno zadevajo zgolj nacionalni ukrepi.(14)
37. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da sodi televizijski trg Združenega kraljestva med najkonkurenčnejše trge Evrope in da ima 25 % vseh izdajateljev televizijskih programov v Združenem kraljestvu licenco.(15)
38. Sodišče prve stopnje je navedlo:
„147 Končno, glede trditve Komisije, da naj bi imeli samo izdajatelji televizijskih programov, ustanovljeni v Združenem kraljestvu, interes kupiti pravice razširjanja tekem sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE z namenom prenašanja v Združenem kraljestvu, je treba opozoriti, da taka domneva členu 3(a)(3) Direktive odvzame vsakršen polni učinek. Dejansko je treba opozoriti, da je po uvodnih izjavah 18 in 19 Direktive 97/36 cilj tega člena zagotoviti javnosti, da prosto dostopa do razširjanih dogodkov, za katere države članice štejejo, da so širšega pomena za družbo, in na podlagi načela vzajemnega priznavanja zahtevati od držav članic, naj zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo upoštevajo sezname dogodkov, ki jih je sestavila država članica, da pomembnemu delu občinstva ne bi bila odvzeta možnost spremljanja dogodkov, ki jih je določila ta država.
148 Dejansko stanje v zadevi, v kateri je bila izdana sodba House of Lords, R proti ITC, ex parte TV Danmark 1 Ltd [2001] UKHL 42 (zgoraj navedena), čeprav se nanaša na dogodke, ki jih je določila Kraljevina Danska, potrjuje obstoj izvajanja sistema vzajemnega priznavanja, kot je določen v členu 3(a)(3) Direktive. Poleg tega Komisija v svojem Tretjem poročilu Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko socialnemu odboru glede izvajanja Direktive (COM/2001/009 konč.) iz leta 2001 navaja, da so izdajatelji televizijskih programov pod pristojnostjo Združenega kraljestva trikrat prenašali dogodke, vpisane na seznamu Kraljevine Danske, tako da je bila pomembnemu delu danskega prebivalstva odvzeta možnost spremljanja omenjenih dogodkov.
149 V teh okoliščinah se kljub neutemeljenim navajanjem Komisije glede posebnosti trga televizijskega oddajanja v Združenem kraljestvu (glej točko 121 [izpodbijane sodbe] ne bi smelo šteti, da bodo pravice televizijskih prenosov sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE v tej državi članici nujno kupili izdajatelji televizijskih programov, ustanovljeni v tej državi.“
39. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega sklepalo, da izpodbijani dopis družbo Infront zadeva neposredno, saj se z njim drugim državam članicam omogoči uporaba postopka vzajemnega priznavanja ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo.
2. Vprašanje posamične prizadetosti družbe Infront
40. Sodišče prve stopnje je najprej spomnilo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero lahko osebe, ki niso naslovnice odločbe, posamično prizadetost uveljavljajo le, če se ta odločba nanje nanaša zaradi določenih osebnih lastnosti ali posebnih okoliščin, ki jih opredeljujejo glede na ostale osebe in jih posamično opredeli podobno kot naslovnico odločbe.
41. Nato je navedlo, da je imela družba Infront za leti 2002 in 2006 izključne pravice za televizijski prenos sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE, navedenega med dogodki velikega družbenega pomena, ki jih je izbralo Združeno kraljestvo in odobrila Komisija, ter da so morali izdajatelji televizijskih programov pod pristojnostjo drugih držav članic za pridobitev licence za televizijski prenos skleniti pogodbo z družbo Infront kot posrednico pravic prenosa za ta dogodek.(16)
42. Opozorilo je na to, da so bile tem izdajateljem z ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, naložene omejitve v zvezi s pogoji, pod katerimi so lahko pridobivali izključne pravice prenosa, tako da so ti ukrepi, čeprav izrecno niso bili usmerjeni zoper družbo Infront, vendarle omejevali njeno možnost prostega razpolaganja z njenimi pravicami.(17)
43. Spomnilo je, da je družba Infront zadevne pravice izključno pridobila pred začetkom veljavnosti člena 3a Direktive, in kar je še bolj odločilno, pred izdajo izpodbijanega dopisa, tako da jo ta zadeva zaradi določene osebne lastnosti.(18)
3. Utemeljenost
44. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izpodbijani akt temeljil na bistveni kršitvi postopka, saj je bil izdan brez obravnave na kolegiju članov Komisije, generalni direktor, ki ga je podpisal, pa ni imel nikakršnega posebnega pooblastila tega kolegija.(19)
45. V izreku izpodbijane sodbe je odločba Komisije, ki jo vsebuje dopis Združenemu kraljestvu, razglašena za nično in tožba v ostalem delu zavrnjena. Francoska republika, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska in Parlament nosijo stroške, ki so družbi Infront nastali zaradi njihove intervencije, Komisija pa nosi svoje stroške ter stroške družbe Infront, z izjemo prej navedenih stroškov; intervenientke nosijo svoje stroške.
V – Pritožba
46. Komisija predlaga Sodišču, naj izpodbijano sodbo razveljavi, tožbo družbe Infront v zadevi, v kateri je bila navedena sodba izdana, razglasi za nedopustno ter družbi Infront naloži stroške postopka v navedeni zadevi in stroške te pritožbe.
47. Družba Infront v bistvenem predlaga, naj se pritožba zavrne in Komisiji naložijo stroški, pri čemer predlaga, naj se Komisiji tudi v primeru ugoditve pritožbi, ob upoštevanju, da Komisija tožbo izpodbija le v delu, naložijo stroški v skladu s členom 69(3) Poslovnika.
48. Komisija izpodbija presojo Sodišča prve stopnje, v skladu s katero izpodbijani akt družbo Infront zadeva neposredno in posamično v smislu člena 230(4) ES, na podlagi katerega lahko vsaka fizična ali pravna oseba sproži postopek zoper izdano odločbo, čeprav naslovljeno na drugo osebo, če jo ta zadeva neposredno in posamično. Ta dva očitka bom preučil enega za drugim.
A – Presoja, da izpodbijani akt družbo Infront zadeva neposredno
1. Pritožbeni razlogi in trditve strank
49. Po navedbah Komisije Sodišče prve stopnje ni pokazalo, da bi bili izpolnjeni obe predpostavki, ki morata biti podani v skladu s sodno prakso, namreč da ima sporni akt posledice za pravni položaj tožeče stranke in da se izvaja povsem samodejno.
50. Komisija v zvezi s prvo predpostavko najprej navaja, da Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako ima izpodbijani akt za poslovni položaj družbe Infront drugačne posledice od posrednih.
51. Zatrjuje torej, da akt učinkuje tako, da morajo države članice izdajateljem televizijskih programov naložiti obveznosti, ki jih lahko odvrnejo od nakupa pravic prenosa za dogodke, navedene v sporočenih ukrepih, oziroma jih spodbudi k nakupu teh pravic po nižji ceni od tiste, ki bi jo bili pripravljeni plačati brez teh ukrepov. Komercialna televizija bi se lahko odpovedala nakupu pravic prenosa za take dogodke, saj jih mora oddajati tudi izdajatelj televizijskih programov, čigar oddaje so prosto dostopne in ki pokriva 95 % ozemlja Združenega kraljestva. Družba Infront bi imela tako manj potencialnih kupcev in bi se zato znašla v manj ugodnem položaju. Kljub temu naj bi šlo le za posredne gospodarske posledice. Njen pravni položaj naj bi ostal nespremenjen.
52. Podredno Komisija v primeru, da naj bi za neposredno prizadetost tožeče stranke zadoščal obstoj posledic za njen gospodarski položaj, prereka, da Sodišče prve stopnje ni prikazalo konkretnih gospodarskih posledic izpodbijanega akta za takega posrednika, kot je družba Infront. Dejansko naj bi bile posledice vse prej kot gotove, saj po vedenju Komisije nikoli ni bilo izdajatelja televizijskih programov s sedežem v drugi državi članici od Združenega kraljestva, ki bi bil pripravljen plačati s strani družbe Infront pričakovano ceno za pravico prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE v tej državi. Ker naj bi prihodki izdajateljev televizijskih programov izvirali iz oglaševanja, namenjenega domači javnosti, nacionalnih licenčnin ali domačih naročnin komercialnih televizij, bi moral kupec za uresničitev take naložbe na britanskem ozemlju razpolagati z dovolj veliko pokritostjo oziroma bi si moral svojo dejavnost želeti preusmeriti.
53. Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo pravo, s tem da družbi Infront ni naložilo obveznosti predložitve dokaza za omenjene gospodarske posledice in s tem, da je dopustilo, da Komisija ni utemeljila svojih navedb glede posebnosti televizijskega trga v Združenem kraljestvu. Prav tako je Sodišče prve stopnje s pritrditvijo, da to stališče Komisije členu 3a(3) Direktive povsem jemlje polni učinek, napačno razlagalo to določbo, ker bi to pomenilo, da bi morali za vsak dogodek, ki ga država članica označi, v drugi državi nujno obstajati izdajatelji televizijskih programov, ki bi lahko odkupili izključne pravice prenosa tega dogodka v prvonavedeni državi članici.
54. Sodišče prve stopnje naj bi v zvezi z drugo predpostavko, v skladu s katero se mora izpodbijani akt izvajati povsem samodejno in izhajati zgolj iz ureditve Skupnosti, brez uporabe drugih izvedbenih predpisov, napačno ocenilo učinek člena 3a(3) Direktive.
55. Po mnenju Komisije je sicer res, da dogodke in vrsto njihovega prenosa, bodisi neposrednega bodisi s časovnim zamikom, celotnega ali delnega, določi država, ki sporoči ukrepe, in sicer z odločbo o ugotovitvi njihove združljivosti s pravom Skupnosti. Vendar naj bi v nasprotju z navedbami Sodišča prve stopnje iz točke 146 izpodbijane sodbe ta odločba nacionalnim organom ne odvzemala diskrecije pri izvrševanju njihovih obveznosti. Izvrševanje obveznosti, določenih s strani države, ki je sporočila ukrepe, naj bi bilo zelo odvisno od zakonodaje in nazora pristojnih nacionalnih organov.
56. Dejanski obstoj teh razlik naj bi ponazarjala zadeva TV Danmark 1 – ki je privedla do sodbe Court of Appeal in sodbe House of Lords – o tem, kako Združeno kraljestvo izpolnjuje obveznosti, ki jih je Kraljevina Danska določila v zvezi z dogodki velikega družbenega pomena za to državo članico.
57. V skladu z britansko ureditvijo naj bi zadostovalo, da ima brezplačno dostopen izdajatelj televizijskih programov, ki pokriva večino prebivalstva države članice, ki je sporočila ukrepe, primerno možnost nakupa zadevnih izključnih pravic. V danski ureditvi pa lahko izdajatelj televizijskih programov, ki je kupil izključne pravice, te uresničuje le, če je s posredovanjem drugih izdajateljev sposoben sprejeti ukrepe za zagotovitev potrebne pokritosti, razen če lahko dokaže, da to razumno ni mogoče.
58. Tako naj bi bilo napačno trditi, da je uporaba odločbe, ki jo je Komisija sprejela na podlagi člena 3a(2) Direktive, povsem samodejna in da izhaja zgolj iz ureditve Skupnosti.
59. Družba Infront to analizo prereka in zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje upravičeno menilo, da jo izpodbijani akt zadeva neposredno.
2. Presoja
60. Kot je spomnilo Sodišče prve stopnje, lahko sporni akt Skupnosti posameznika neposredno zadeva le, če učinkuje neposredno na njegov pravni položaj in njegovo izvajanje nastopi samodejno ter izhaja že iz ureditve Skupnosti, ne da bi bili za njegovo uporabo potrebni drugi izvedbeni ukrepi.(20)
61. Komisija Sodišču prve stopnje očita, da ni pokazalo, da je vsaka od teh predpostavk izpolnjena.
62. Komisija v zvezi s posledicami izpodbijanega akta za položaj družbe Infront najprej navaja, da naj bi imel ta za družbo le gospodarske posledice in da je njen pravni položaj ostal nespremenjen. S tem se ne strinjam iz naslednjih razlogov.
63. Kot je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 165 izpodbijane sodbe, so ukrepi, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo, in s tem tudi izpodbijani akt, družbi Infront odvzeli možnost razpolaganja z njenimi pravicami televizijskega prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE za leti 2002 in 2006. Na podlagi tega akta družba Infront svojih pravic prenosa ni mogla oddati komercialni televiziji, ki ima sedež v državi članici, ki se razlikuje od Združenega kraljestva in želi zadevni dogodek oddajati v tej državi. Naložena ji je obveznost zagotovitve, da bodo te pravice na voljo tudi prosto dostopnemu izdajatelju, ki pokriva večji del britanskega prebivalstva.
64. Posledice izpodbijanega akta za položaj družbe Infront torej niso sestavljene le iz čiste gospodarske škode, ki jo predstavlja znižanje tržne vrednosti njenih pravic prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE za leti 2002 in 2006. Kažejo se tudi v oškodovanju njene lastninske pravice v smislu omejevanja njene pravice podeljevanja izključnih licenc. Menim torej, da je Sodišče prve stopnje izpodbijani akt utemeljeno štelo za takega, ki ima v skladu s sodno prakso posledice za pravni položaj družbe Infront.
65. Komisija podredno prav tako zatrjuje, da izpodbijani akt v resnici nima posledic za družbo Infront, ker v državi, različni od Združenega kraljestva, nima sedeža noben izdajatelj televizijskih programov, ki bi bil kandidat za nakup pravic prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE, da bi ga oddajal v tej državi članici. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje obrnilo dokazno breme, s tem ko je nakazalo, da mora ta dejstva dokazati Komisija, in pri presoji obsega člena 3a Direktive napačno uporabilo pravo.
66. Menim, da gre pri teh navedbah Komisije bolj za to, ali je bila družba Infront procesno upravičena, ne pa toliko za predpostavko, da jo mora izpodbijani akt neposredno zadevati. Navedbe namreč pomenijo, da razveljavitev izpodbijanega akta za družbo Infront ne bi imela nikakršne prednosti, saj zunaj Združenega kraljestva bojda ni nobenega morebitnega kupca njenih pravic prenosa.
67. V skladu z ustaljeno sodno prakso se poleg predpostavk iz člena 230 ES dodatno zahteva, da mora biti posameznik, ki izpodbija akt Skupnosti, procesno upravičen, kar pomeni, da mora imeti interes za razglasitev ničnosti akta. Pogoj za to je, da bo imelo pravno sredstvo na koncu korist za stranko, ki ga je vložila.(21)
68. Res je, kot navaja Komisija, da mora tožeča stranka dokazati tudi izpolnitev te predpostavke za dopustnost tožbe.(22) Procesno upravičenje je poleg tega bistvena procesna predpostavka.(23) Prav tako so upravičene navedbe Komisije, v skladu s katerimi iz člena 3a(3) ni mogoče sklepati, da bi moral za vsak dogodek, ki ga označi država članica, v drugi državi članici nujno obstajati izdajatelj televizijskega programa, ki bi želel kupiti izključne pravice prenosa tega dogodka v prvi državi članici.
69. Iz ureditve, ki jo vzpostavlja člen 3a Direktive, namreč izhaja, da mora država članica, ki se odloči izkoristiti možnost iz te določbe in izdati seznam dogodkov, ki jih mora na njenem ozemlju oddajati izdajatelj televizijskih programov, do katerega prosto dostopa večina prebivalcev, ta seznam obvezno sporočiti Komisiji, ne glede na to, ali izključne pravice prenosa teh dogodkov lahko kupijo izdajatelji televizijskih programov s sedežem v drugi državi članici.
70. Menim, da Sodišče prve stopnje ni obrnilo dokaznega bremena niti ni napačno razlagalo člena 3a Direktive.
71. Glede dokaznega bremena je treba navesti, da nosi dokazno breme za obstoj procesnega upravičenja, kot je bilo pokazano, posameznik, ki izpodbija akt Skupnosti, vendar to Komisije, kot tudi vsake druge stranke sodnega postopka, ne odvezuje dokaznega bremena za razloge, na katere se ta sklicuje.
72. Komisija je v tej zadevi v okviru ugovora nedopustnosti tožbe družbe Infront zatrjevala, da je televizijski trg v Združenem kraljestvu eden najkonkurenčnejših v Evropi in da ima 25 % izdajateljev televizijskih programov v tej državi članici licenco. Na podlagi tega je navedla, da je težko predstavljivo, da bi družba Infront svoje pravice televizijskega prenosa za sklepni del svetovnega prvenstva FIFE oddala izdajatelju televizijskih programov, ki nima sedeža v Združenem kraljestvu.
73. Menim, da Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da zaradi pomanjkanja utemeljitve ni mogoče upoštevati navedb o posebnostih televizijskega trga v Združenem kraljestvu, ni obrnilo dokaznega bremena za procesno upravičenje.
74. Še več, Komisija mora dokazati pravilnost teh navedb, ki jih je prerekala družba Infront, pri čemer je pred Sodiščem prve stopnje navedla več morebitnih kupcev pravic prenosa s sedežem v državah članicah, ki se razlikujejo od Združenega kraljestva.
75. Dalje v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da navedbe Komisije členu 3a Direktive povsem jemljejo polni učinek, menim, da ni podana napačna razlaga te določbe.
76. V tej obrazložitvi se namreč obravnavajo navedbe, povzete v točki 120 izpodbijane sodbe, v skladu s katero so ob upoštevanju dejstva, da prihodki izdajateljev televizijskih programov izvirajo iz oglaševanja, namenjenega domači javnosti, nacionalnih licenčnin ali domačih naročnin komercialnih televizij, izključne pravice prenosa od družbe Infront pripravljeni odkupiti le tisti izdajatelji, ki pokrivajo večji del domače javnosti in imajo zato sedež v Združenem kraljestvu.
77. Komisija zatrjuje, da so zaradi zelo visokih cen izključnih pravic prenosa športnih dogodkov, kot je sklepni del svetovnega prvenstva FIFE, in ob upoštevanju porekla sredstev izdajateljev televizijskih programov te pravice dejansko sposobni odkupiti le izdajatelji s sedežem na ozemlju države članice, ki je uporabila možnost iz člena 3a Direktive, in zato dvomi o dejanski koristi postopka vzajemnega priznavanja, vzpostavljenega s to določbo.
78. Če bi bili kandidati za nakup izključnih pravic prenosa le tisti izdajatelji televizijskih programov, ki imajo sedež v državi članici, ki je odločila, da je treba določene športne dogodke oddajati za celotno javnost, bi bil postopek iz člena 3a(3) Direktive, katerega namen je, da izdajatelji televizijskih programov s sedežem na ozemlju drugih držav članic spoštujejo ukrepe, ki jih je sprejela ta država članica, neuporaben.
79. Sodišče prve stopnje – v nasprotju s trditvami Komisije v pritožbi – ni razsodilo, da člen 3a(3) pomeni, da obstajajo za vsak dogodek, ki ga neka država članica označi, izdajatelji televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah, ki bi kupili izključne pravice prenosa za ta dogodek. Opredelilo se je do navedb Komisije, da pri tovrstnih športnih dogodkih, za katere ima družba Infront izključne pravice televizijskega prenosa, ni drugih morebitnih kupcev izključnih pravic prenosa od domačih izdajateljev televizijskih programov.
80. Sodišče prve stopnje posledično ni opustilo prikaza, da je bila predpostavka o posledicah izpodbijanega akta za pravni položaj družbe Infront izpolnjena.
81. Drugič, kar zadeva drugo predpostavko, ki jo je oblikovala sodna praksa, namreč, da mora biti izvajanje izpodbijanega akta samodejno ter da mora ta izhajati že iz same zakonodaje Skupnosti, ne da bi bili za njegovo uporabo potrebni drugi izvedbeni ukrepi, menim, da Sodišče prve stopnje prav tako ni napačno uporabilo prava, ko je presodilo, da je izpolnjena tudi ta predpostavka.
82. Res je, kot navaja Komisija, da pušča člen 3a(3) drugim državam članicam diskrecijo pri izvajanju ukrepov, ki jih je sprejela določena država članica in objavila Komisija. Vendar ta diskrecija ne vpliva na procesno upravičenje družbe Infront.
83. Pri preučitvi te predpostavke je treba namreč presoditi, ali je podana vzročna zveza med posledicami za pravni položaj tožeče stranke in aktom Skupnosti, ki naj se razglasi za ničnega. Predpostavka, ki jo zahteva sodna praksa, je izpolnjena, če so učinki neposredna posledica samega akta. To je v skladu s sodno prakso podano v primeru, ko sporni akt svoje naslovnike zavezuje k ustvarjanju teh posledic,(24) pa tudi kadar je možnost, da naslovniki ne izpolnijo akta in ne ustvarijo takih posledic, zgolj teoretična, ker ni dvoma o volji za izpolnitev akta.(25)
84. V tej zadevi je Sodišče prve stopnje v točki 146 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da izpodbijani akt svojim naslovnikom ne pušča nikakršne diskrecije, ker jih zavezuje k ustvarjanju posledic za pravni položaj družbe Infront, ki jih ta prereka.
85. Kot je bilo že navedeno, te učinke namreč predstavlja omejitev možnosti družbe Infront, da pravice prenosa za sklepni del svetovnega prvenstva FIFE izključno prenese na izdajatelja televizijskih programov s sedežem v državi članici, ki ni Združeno kraljestvo. Ti učinki vsekakor pomenijo neposredno posledico izpodbijanega akta, ker izhajajo neposredno iz ukrepov, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, namenjenih temu, da dogodek v Združenem kraljestvu oddaja izdajatelj televizijskih programov, ki je prosto dostopen in pokriva večji del prebivalstva.
86. Ob upoštevanju navedenega menim, da presoja Sodišča prve stopnje, v skladu s katero izpodbijani akt družbo Infront zadeva neposredno, ni pravno napačna in da je treba pritožbo Komisije v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.
B – Presoja, da izpodbijani akt družbo Infront zadeva posamično
1. Pritožbeni razlogi in trditve strank
87. Komisija trdi, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje težko razumljiva.
88. Komisija meni, da izpodbijani akt družbo Infront zadeva zgolj glede njene objektivne lastnosti kot imetnice izključnih pravic prenosa, ki jih je pridobila za dogodek, naveden v britanskih ukrepih. Trdi, da Sodišče prve stopnje ni navedlo, da je treba izpodbijani akt glede imetnikov pravic šteti za skupek posameznih odločb. Po njenem mnenju je akt namenjen le izdajateljem televizijskih programov in le njim nalaga obveznost. Imetniki pravic naj bi nosili le gospodarske posledice, Sodišče prve stopnje pa naj bi v prejšnjih zadevah odločilo, da to ni zadosten dejavnik za določitev posamičnosti.(26) Predložena zadeva naj bi se v zvezi s tem razlikovala od zadev, ki so privedle do sodb v zadevah Piraiki‑Patraiki in drugi proti Komisiji,(27) Extramet Industrie proti Svetu(28) in Codorniu proti Svetu,(29) ter ustrezajo posebnim okoliščinam.
89. Komisija trdi, da se okoliščine družbe Infront ne razlikujejo od okoliščin drugih imetnikov izključnih pravic prenosa za različne dogodke, ki jih je določilo Združeno kraljestvo. Družba se po njenem mnenju sooča z običajnim tržnim tveganjem, kar ni dovolj za procesno upravičenje.
90. Komisija na koncu navaja, da bi lahko družba Infront britanske ukrepe izpodbijala pred sodiščem Združenega kraljestva, tako da ji zaradi nedopustnosti tožbe pred sodiščem Skupnosti ni odvzeta pravica do sodnega varstva.
91. Družba Infront prereka trditve Komisije in navaja, da je Sodišče prve stopnje upravičeno zavzelo stališče, v skladu s katerim jo izpodbijani akt posamično zadeva.
2. Presoja
92. S presojo Komisije se ne strinjam niti z vidika pomanjkljive jasnosti navedb Sodišča prve stopnje niti z vidika njihove vsebine.
93. Sodišče je najprej pravilno spomnilo, da se lahko posamezniki, ki niso naslovniki odločbe, na dejstvo, da jih ta posamično zadeva, sklicujejo le, če se ta odločba nanje nanaša zaradi določenih osebnih lastnosti ali posebnih okoliščin, ki jih opredeljujejo glede na ostale osebe in jih posamično opredeli podobno kot naslovnike odločbe.(30)
94. Nato je z analizo, ki v bistvenem temelji na treh v nadaljevanju predstavljenih točkah, prikazalo, da je družba Infront to predpostavko izpolnjevala. Prvič, družba Infront je imela izključne pravice za televizijski prenos sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE, kot dogodka s seznama dogodkov velikega družbenega pomena, ki ga je sprejelo Združeno kraljestvo, Komisija pa ga je v izpodbijanem aktu odobrila. Drugič, te pravice je pridobila pred izdajo akta in celo pred uveljavitvijo člena 3a Direktive. Tretjič, omenjeni akt, čeprav ni usmerjen zoper družbo Infront, vendarle omejuje njeno možnost prostega razpolaganja z njenimi pravicami v razmerju z izdajateljem televizijskih programov s sedežem v državi članici, ki ni Združeno kraljestvo.
95. Menim, da pri presoji Sodišča prve stopnje pravo ni bilo napačno uporabljeno.
96. V skladu s sodno prakso mora biti namreč ob sprejetju akta podana istovetnost ali možnost ugotovitve istovetnosti posameznika, da bi ga bilo mogoče šteti kot takega, ki ga izpodbijani akt zadeva, čeprav nanj ni naslovljen.(31) Iz analize Sodišča prve stopnje izhaja, da je Komisija ob sprejetju akta vsekakor lahko ugotovila istovetnost družbe Infront, ker je bila ta družba imetnica izključnih pravic prenosa sklepnega dela svetovnega prvenstva FIFE za leti 2002 in 2006, torej enega od dogodkov s seznama ukrepov, ki jih je sporočilo Združeno kraljestvo.
97. Če torej, kot zatrjuje Komisija, zgolj gospodarska škoda načeloma ne zadošča za nastanek pravice posameznika, da vloži tožbo za razglasitev ničnosti akta Skupnosti, je treba opozoriti, da Sodišče prve stopnje družbe Infront kot takšne, ki jo izpodbijani akt posamično zadeva, ni štelo le zato, ker je ta akt nanjo gospodarsko slabo učinkoval. V točki 165 izpodbijane sodbe je navedlo, da je ta akt družbo Infront oviral pri tem, da bi svoje pravice prostega prenosa oddala komercialni televiziji s sedežem zunaj Združenega kraljestva, ki bi želela zadevni dogodek oddajati v tej državi.
98. Sodišče je, povedano drugače, ugotovilo, da je bila z izpodbijanim aktom kršena lastninska pravica družbe Infront.
99. Zdi se mi, da je sprejetje dopustnosti tožbe družbe Infront združljivo tudi z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero lahko posameznik izpodbija zakonitost akta Skupnosti, če ta posega v pravice, ki jih je pridobil pred njegovo izdajo.
100. Tako je Sodišče odločilo v zgoraj navedeni sodbi Toepfer in Getreide‑Import Gesellschaft proti Komisiji, v kateri je prvikrat sprejelo, da lahko odločba, ki je naslovljena na državo članico, zadeva posameznika.(32) To rešitev je prav tako sprejelo v sodbi v zadevi Bock proti Komisiji(33) ter sodbah v zadevah Agricola commerciale olio proti Komisiji in Savma proti Komisiji.(34)
101. Tudi v sodbi v zadevi CAM proti EGS(35) je Sodišče odločilo, da ima posameznik procesno upravičenje, če izpodbijani ukrep zadeva dejansko stanje, kakršno je bilo ob njegovem sprejetju, in posega v pravice, pridobljene za prihodnje postopke.(36)
102. To sodno prakso je mogoče najti tudi v sodbi v zadevi Codorniu proti Svetu, ki jo navaja Komisija, v kateri je družba španskega prava, ki je bila od leta 1924 imetnica blagovne znamke „Gran Cremant de Codorniu“, zahtevala razglasitev ničnosti člena uredbe Sveta, s katerim je bila dolgoročno prepovedana uporaba oznake „crémant“.(37)
103. Zdi se mi, da je to sodno prakso mogoče prenesti na obravnavano zadevo, saj je bila družba Infront imetnica izključnih pravic za prenos svetovnega prvenstva FIFE že pred izdajo izpodbijanega akta in celo pred uveljavitvijo člena 3a Direktive, ki predstavlja njegovo pravno podlago.
104. Zato je po mojem mnenju Sodišče prve stopnje z vidika navedene sodne prakse pravilno presodilo, da izpodbijani dopis posamično zadeva družbo Infront. Prav tako je treba pritožbo v delu, ki se nanaša na to presojo, zavrniti kot neutemeljeno.
C – Stroški
105. Če Sodišče soglaša z mojo analizo, se Komisiji v skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 istega poslovnika uporabi za postopek s pritožbo, ob upoštevanju predlogov družbe Infront naloži plačilo stroškov.
VI – Predlog
106. V skladu s predhodnimi navedbami Sodišču predlagam, naj ugotovi in razsodi tako:
1. Pritožba se zavrne.
2. Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo stroškov.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Direktiva Sveta z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (UL L 298, str. 23), kot je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997 (UL L 202, str. 60, imenovana Direktiva o „televiziji brez meja“, v nadaljevanju: Direktiva).
3 – T-33/01, ZOdl., str. II-5897, v nadaljevanju: izpodbijana sodba.
4 – V nadaljevanju: Infront.
5 – Točka 89.
6 – Točki 94 in 95.
7 – Točka 107.
8 – Točka 130.
9 – Točka 133.
10 – Točki 134 in 135.
11 – Točke od 138 do 143.
12 – T-69/99, Recueil, str. II-4039.
13 – Točka 146.
14 – Točka 120.
15 – Točka 121.
16 – Točki 160 in 161.
17 – Točke od 162 do 165.
18 – Točki 166 in 167.
19 – Točka 177.
20 – Sodba z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji (C-386/96 P, Recueil, str. I-2309, točka 43 in tam navedena sodna praksa).
21 – Glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji (T-310/00, ZOdl., str. II-3253, točka 44 in navedena sodna praksa).
22 – Sklep z dne 31. julija 1989 v zadevi S. proti Komisiji (C-206/89 R, Recueil, str. 2841, točka 8).
23 – Zgoraj navedena sodba MCI proti Komisiji (točka 45).
24 – Zgoraj navedena sodba Dreyfus proti Komisiji (točka 43 in navedena sodna praksa).
25 – Ibidem (točka 44 in navedena sodna praksa).
26 – Komisija se sklicuje na sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. decembra 2000 v zadevi Galileo in Galileo International proti Svetu (T-113/99, Recueil, str. II-4141) in na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. decembra 2001 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu (T-43/98, Recueil, str. II‑3519).
27 – Sodba z dne 17. januarja 1985 (11/82, Recueil, str. 207).
28 – Sodba z dne 16. maja 1991 (C-358/89, Recueil, str. I-2501).
29 – Sodba z dne 18. maja 1994 (C-309/89, Recueil, str. I-1853).
30 – Zgoraj navedena sodba Piraiki‑Patraiki in drugi proti Komisiji (točka 11).
31 – Sodba Sodišča z dne 1. julija 1965 v zadevi Toepfer in Getreide‑Import Gesellschaft proti Komisiji (106/63 in 107/63, Recueil, str. 525, 533); zgoraj navedena sodba Piraiki‑Patraiki in drugi proti Komisiji (točke 21, 28 in 31); sodbi Sodišča z dne 26. junija 1990 v zadevi Sofrimport proti Komisiji (C-152/88, Recueil, str. I-2477, točka 11) in z dne 11. februarja 1999 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji (C-390/95 P, Recueil, str. I-769, točke od 25 do 30) ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji (T-480/93 in T-483/93, Recueil, str. II-2305, točka 67) in z dne 17. januarja 2002 v zadevi Rica Foods proti Komisiji (T-47/00, Recueil, str. II-113, točka 41).
32 – Sodišče je odločilo, da je dopustna tožba dveh družb za uvoz žita zoper odločbo Komisije, vloženo v Nemčiji, s katero je bilo tej državi članici za nazaj dovoljeno sprejeti zaščitne ukrepe, na podlagi katerih je bila zavrnjena prošnja tožečih strank za podelitev uvoznih dovoljenj.
33 – Sodba z dne 23. novembra 1971 (62/70, Recueil, str. 897). V tej sodbi je Sodišče dopustilo tožbo družbe za uvoz prehrambenih izdelkov zoper odločbo Komisije, s katero je bilo Zvezni republiki Nemčiji dovoljeno, da iz režima Skupnosti izključi določene izdelke s poreklom iz Kitajske, ki so bili v prostocarinski promet dani v državah Beneluksa, v tistem delu, v katerem se je ta odločba nanašala tudi na uvoz izdelkov, o katerih je pred uveljavitvijo odločbe pred nemškimi upravnimi organi tekel postopek za podelitev uvoznih dovoljenj. Tako je tožeča stranka 4. septembra 1970 pri pristojnem nemškem organu zaprosila za izdajo uvoznega dovoljenja za pošiljko pločevink kitajskih gob, ki je bila v prostocarinski promet dana na Nizozemskem. Organ ji je 11. septembra istega leta sporočil, da se njena prošnja zavrne, dokler Komisija ne bo izdala ustrezne odobritve. Komisija je Zvezno republiko Nemčijo z odločbo z dne 15. septembra 1970 pooblastila, da iz režima Skupnosti ne izključi le prošenj za izdajo uvoznega dovoljenja za črne gobe s poreklom iz Kitajske, temveč tudi ostale prošnje za izdajo uvoznega dovoljenja, o katerih teče postopek.
34 – Sodbi z dne 27. novembra 1984 (232/81, Recueil, str. 3881 in 264/81, Recueil, str. 3915). Šlo je za tožbi podjetij, ki sta kot ponudnika prejeli naročilo, zoper Uredbo Komisije, s katero je bila razveljavljena prejšnja Uredba, na podlagi katere je bila italijanskemu organu za posredovanje v nakup ponujena določena količina oljčnega olja. Sodišče je navedlo, da zaradi obstoja trdnega pravnega razmerja med strankami kupoprodajnega posla „vsak poseg organov Skupnosti, s katerim je bil [italijanski organ za posredovanje] oviran pri izpolnjevanju obveznosti do izžrebanih ponudnikov, nujno predstavlja pravni akt, ki te ponudnike neposredno in posamično zadeva“ (zgoraj navedeni sodbi Agricola commerciale olio in drugi proti Komisiji (točka 11) in Savma proti Komisiji (točka 11)).
35 – Sodba z dne 18. novembra 1975 (100/74, Recueil, str. 1393).
36 – Šlo je za družbo, ki je 19. julija 1974 pridobila izvozno dovoljenje za 10.000 ton ječmena, veljavno do 16. oktobra 1974. V skladu z Uredbo Sveta naj bi se priporočene in zajamčene cene, ki se med drugim uporabljajo za žito, s 7. oktobrom 1974 zvišale za 5 %. Vendar je Komisija v Uredbi z dne 4. oktobra 1974 določila, da ta ukrep ne velja za izvozna dovoljenja, ki so bila izdana pred 7. oktobrom, zaradi česar tožeča stranka za 3.978 ton, ki jih je še morala izvoziti med 7. in 16. oktobrom, ni mogla izkoristiti zvišanja, ki ga je določil Svet. Sodišče je dopustilo tožbo tožeče stranke zoper Uredbo Komisije. Razsodilo je, da ta uredba, ker skupini udeležencev na trgu odreka zvišanje zneska za nadomestilo, zadeva določeno in znano število izvoznikov žita in da se ta ukrep na zadevne izvoznike, tudi če spada med akte s pravno naravo, nanaša zaradi posebnih okoliščin, ki izhajajo iz skupine vseh preostalih subjektov.
37 – V podporo tej analizi glej disertacijo P. Cassie: L’accès des personnes physiques ou morales au juge de la légalité des actes communautaires, Dalloz, Pariz, 2002, str. 752, točka 964 in naslednje.
Full & Egal Universal Law Academy