18.4.2009
SL
Uradni list Evropske unije
C 90/4
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. februarja 2009 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Raad van State) – M. Elgafaji, N. Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie
(Zadeva C-465/07) (1)
(Direktiva 2004/83/ES - Minimalni standardi glede pogojev priznanja statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite - Oseba, upravičena do subsidiarne zaščite - Člen 2(e) - Utemeljeno tveganje resne škode - Člen 15(c) - Resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada - Dokaz)
2009/C 90/06
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
Raad van State
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeči stranki: M. Elgafaji, N. Elgafaji
Tožena stranka: Staatssecretaris van Justitie
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Nederlands Raad van State – Razlaga členov 2(e) in 15(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite – Minimalni standardi v zvezi s pogoji za priznanje statusa begunca – Raven zaščite, ki je taka kot raven zaščite iz člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ali, v primeru nikalnega odgovora, merila, ki jih je treba uporabiti za ugotovitev resne in individualne grožnje zaradi samovoljnega nasilja.
Izrek
Člen 15(c) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite v povezavi s členom 2(e) iste direktive je treba razlagati tako, da:
—
obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine;
—
se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.
(1) UL C 8, 12.1.2008.
Full & Egal Universal Law Academy