7.11.2009
SL
Uradni list Evropske unije
C 267/12
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. septembra 2009 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Handelsgericht Wien – Avstrija) – Budejovicky Budvar National Corporation proti Rudolf Ammersin GmbH
(Zadeva C-478/07) (1)
(„Dvostranske pogodbe med državami članicami - Zaščita označbe geografskega izvora iz ene države članice v drugi državi članici - Ime ‚Bud‘ - Uporaba znamke American Bud - Člena 28 ES in 30 ES - Uredba (ES) št. 510/2006 - Sistem Skupnosti za zaščito geografskih označb in označb porekla - Pristop Češke republike - Prehodni ukrepi - Uredba (ES) št. 918/2004 - Področje uporabe sistema Skupnosti - Izčrpnost“)
2009/C 267/21
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Handelsgericht Wien
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Budejovicky Budvar National Corporation
Tožena stranka: Rudolf Ammersin GmbH
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Handelsgericht Wien – Razlaga členov 28 ES in 30 ES, Uredbe Komisije (ES) št. 918/2004 z dne 29. aprila 2004 o uvedbi prehodnih ukrepov o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske pridelke in živila zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške (UL L 163, str. 88) in Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb izvora za kmetijske proizvode in živila (UL L 93, str. 12) – Ime, ki ne označuje niti področja niti kraja na ozemlju države porekla in je v tej državi članici zaščiteno kot kvalificirana geografska označba in zaščiteno tudi z znamko – Pogoji, ki jih je Sodišče opredelilo v sodbi z dne 18. novembra 2003 v zadevi Budějovický Budvar (C-216/01), pod katerimi je absolutno zaščito takega imena kot geografske označbe mogoče obravnavati kot združljivo s členom 28 ES – Učinek okoliščine, da tako ime na ravni Skupnosti ni bilo registrirano, na ohranitev prej obstoječe nacionalne zaščite in zaščite, ki jo zagotavlja dvostranski sporazum v drugi državi članici.
Izrek
1.
Iz točke 101 sodbe z dne 18. novembra 2003 v zadevi Budějovický Budvar (C-216/01) je razvidno, da:
—
mora predložitveno sodišče za ugotovitev, ali se ime, kakršno je tisto v postopku v glavni stvari, lahko obravnava kot preprosta in posredna označba geografskega izvora, katere zaščita na podlagi dvostranskih pogodb v postopku v glavni stvari je lahko utemeljena glede na merila iz člena 30 ES, proučiti, ali to ime, čeprav kot tako ni geografsko ime, glede na dejanske okoliščine in pojmovanje v Češki republiki vsaj lahko seznanja potrošnika s tem, da proizvod, ki ga označuje, izvira iz regije ali kraja na ozemlju te države članice;
—
mora predložitveno sodišče poleg tega proučiti, prav tako glede na dejanske okoliščine in pojmovanje v Češki republiki, ali ni zadevno ime v postopku v glavni stvari, kakor je navedeno v točki 99 navedene sodbe, na dan začetka veljavnosti zadevnih dvostranskih pogodb ali pozneje postalo v tej državi članici generično, saj je Sodišče Evropskih skupnosti v točkah 99 in 100 navedene sodbe že ugotovilo, da je cilj sistema zaščite, ki ga določata ti pogodbi, varstvo industrijske in poslovne lastnine v smislu člena 30 ES;
—
če ni nobenih pravil Skupnosti s tega področja, mora predložitveno sodišče v skladu s svojim nacionalnim pravom odločiti, ali je treba naročiti mnenjsko anketo, namenjeno razjasnitvi dejanskih okoliščin in pojmovanja v Češki republiki, da bi se ugotovilo, ali se ime „Bud“ v postopku v glavni stvari lahko opredeli kot preprosta in posredna označba geografskega izvora in da v tej državi članici ni postalo generično. Prav tako mora predložitveno sodišče glede na to nacionalno pravo, če meni, da mora naročiti mnenjsko anketo, določiti odstotek potrošnikov, za katere meni, da je zadosti reprezentativen za to proučitev, in
—
člen 30 ES ne določa konkretne zahteve v zvezi s kakovostjo in trajanjem rabe imena v državi članici porekla, da bi bila zaščita tega imena glede na navedeni člen utemeljena. Na vprašanje, ali taka zahteva velja v okviru postopka v glavni stvari, mora ob upoštevanju veljavnega nacionalnega prava, zlasti sistema zaščite, ki ga določata zadevni dvostranski pogodbi, odgovoriti predložitveno sodišče.
2.
Sistem zaščite Skupnosti, ki ga določa Uredba Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila, je izčrpen, tako da ta uredba nasprotuje uporabi sistema zaščite – določenega s pogodbami, ki zavezujejo dve državi članici, kakršni sta dvostranski pogodbi v postopku v glavni stvari – ki imenu, ki je v skladu s pravom države članice priznano kot označba porekla, daje zaščito v drugi državi članici, v kateri se ta zaščita dejansko zahteva, čeprav za to označbo porekla ni bila zahtevana registracija na podlagi navedene uredbe.
(1) UL C 22, 26.1.2008.
Full & Egal Universal Law Academy