EUR-Lex -  62007CC0350 - SL

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JÁNA MAZÁKA,

predstavljeni 18. novembra 20081(1)

Zadeva C-350/07

Kattner Stahlbau GmbH

proti

Maschinenbau- und Metall-Berufsgenossenschaft

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landessozialgericht, Saška (Nemčija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Konkurenca – Obvezno članstvo v organu, ki zagotavlja zavarovanje za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni – Obravnava takega organa kot podjetja – Meje pristojnosti držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti – Spoštovanje prava Skupnosti – Svoboda opravljanja storitev“

1.        Landessozialgericht (višje socialno sodišče), Saška, predlaga Sodišču, naj odloči, ali je treba organ, kot je Maschinenbau- und Metall-Berufsgenossenschaft (v nadaljevanju: MMB), ki zagotavlja zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezn, obravnavati kot podjetje v smislu členov 81 ES in 82 ES. Poleg tega želi predložitveno sodišče vedeti, ali je obvezno članstvo določenih delodajalcev v organu, kot je MMB(2), ki je določeno v nemškem pravnem sistemu, v nasprotju s pravili Pogodbe, zlasti z načeli svobode opravljanja in/ali prejemanja storitev.

I –    Nacionalno pravo

2.        V knjigi VII zakona o socialnem zavarovanju (Sozialgesetzbuch) je urejeno obvezno nezgodno zavarovanje (v nadaljevanju: SGB VII)(3). V členu 152(1) SGB VII, z naslovom „Razdelitev odgovornosti“, je določeno:

„Prispevki se določijo po izteku koledarskega leta, v katerem so načeloma nastali zahtevki za prispevke na podlagi razdelitve odgovornosti. Ta razdelitev mora pokrivati zahtevke prejšnjega leta in vključuje prispevke, ki so potrebni za zagotovitev ustrezne rezerve. Poleg tega se lahko prispevki naložijo samo za zagotovitev obratovalnih sredstev.“

3.        V členu 153 SGB VII, z naslovom „Osnova za izračun“, je določeno:

„1.   Prispevki se izračunajo, če ni drugače določeno, v povezavi s finančnimi potrebami (odgovornostjo glede razdelitev), plačami zavarovanih oseb in razredi nevarnosti.

2.     Plače zavarovanih oseb se vzamejo kot podlaga prispevka do višine njihovih najvišjih letnih plač.

3.     S pravilnikom je mogoče predvideti, da mora obstajati minimalna osnova za izračun v povezavi z minimalno letno plačo zavarovanih oseb, ki so dopolnile 18 let. […]

4.     Pri izračunu prispevkov se lahko tveganje zaradi nesreče v podjetju v celoti ali delno ne upošteva, če izdatek glede pokojnin, nadomestil za primer smrti in odškodnin:

1.     temelji na materialni škodi ali telesni poškodbi, ki jo povzročijo zavarovane nevarnosti v teh podjetjih, ko je ta škoda ali poškodba prenehala ali se jo je odpravilo v četrtem letu pred letom, v katerem je treba prispevke razdeliti, ali

2.     temelji na materialni škodi oziroma telesni poškodbi, ki jo povzročijo zavarovane nevarnosti, ki je prvič nastala ali se je prvič pokazala v četrtem letu pred letom, v katerem je treba razdeliti prispevke.

Skupni znesek izdatkov, ki se v skladu s prvim stavkom tega pododstavka dodelijo podjetjem brez upoštevanja stopnje tveganja zaradi nesreče, ne sme presegati 30 % skupnih izdatkov glede pokojnin, nadomestil za primer smrti in odškodnin. Izvedbene določbe se določijo s pravilnikom.“

4.        V členu 157 SGB VII, z naslovom „Lestvica tveganj“, je določeno:

„1.   Podjetja, ki so odgovorna za zagotavljanje kritja nezgodnega zavarovanja, samostojno sestavijo lestvico tveganj. Ta lestvica tveganj opredeljuje razrede nevarnosti za obračun stopnjevanih prispevkov. […]

2.     Lestvica tveganj je razdeljena na tarifne številke, v katerih so določene skupine oseb, izpostavljene nevarnostim, v povezavi s primerjavo tveganj, ki temelji na splošno sprejetih zavarovalnih načelih. […]

3.     Razredi nevarnosti se izračunajo v povezavi z razmerjem med izplačanimi dajatvami in mezdami ali plačami.

[…]“

5.        V členu 176 SGB VII, z naslovom „Obveznost prilagoditve“ je določeno, da če:

„1.   je strošek obveznosti za pokojnino zavarovalnega združenja za primer odgovornosti delodajalca za 4,5-krat večji od stroška povprečne obveznosti za pokojnino zavarovalnih združenj za primer odgovornosti delodajalca,

2.     je strošek obveznosti za pokojnino zavarovalnega združenja za primer odgovornosti delodajalca, ki na podlagi člena 153(4) podjetjem dodeli najmanj 20 % in največ 30 % svojih izdatkov za pokojnine, nadomestila za primer smrti in odškodnine, brez upoštevanja stopnje tveganja zaradi nesreče, trikrat večji od stroška povprečne obveznosti za pokojnino zavarovalnih združenj za primer odgovornosti delodajalca, ali

3.     je strošek odškodninske odgovornosti zavarovalnega združenja za primer odgovornosti delodajalca petkrat večji od stroška povprečne odškodninske odgovornosti zavarovalnih združenj za primer odgovornosti delodajalca,

zavarovalna združenja za primer odgovornosti delodajalca razdelijo presežek stroškov med seboj. Če znesek, ki ga je treba plačati na podlagi prilagoditve iz drugega odstavka, presega znesek, ki ga zavarovalno združenje za primer odgovornosti delodajalca dodeli podjetjem brez upoštevanja stopnje tveganja zaradi nesreče v skladu z drugim odstavkom, se ga omeji na ta znesek.“

II – Postopek v glavni stvari in predložitveni sklep

6.        Družba Kattner Stahlbau GmbH (v nadaljevanju: Kattner) je zasebna družba z omejeno odgovornostjo, ki je bila ustanovljena 13. novembra 2003 in je začela poslovati 1. januarja 2004. MMB je z obvestilom z dne 27. januarja 2004 družbi Kattner sporočil, da je pristojni nosilec obveznega nezgodnega zavarovanja zanjo. Družba Kattner se je včlanila kot član št. 600212360 na podlagi člena 136 SGB VII. Zadevno obvestilo je vključevalo tudi odločbo o včlanitvi družbe Kattner v MMB.

7.        Družba Kattner je z dopisom z dne 1. novembra 2004 poslala obvestilo o preklicu svojega obveznega članstva v MMB z učinkom od konca leta 2004. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da je družba Kattner nameravala skleniti zasebno zavarovanje obstoječih tveganj.

8.        MMB je z obvestilom z dne 15. novembra 2004 družbi Kattner sporočil, da je na podlagi določb SGB VII pristojni nosilec obveznega nezgodnega zavarovanja zanjo. Pravno ni bilo mogoče zavrniti nezgodnega zavarovanja ali preklicati obveznega zavarovanja. Zato je bil preklic članstva družbe Kattner v MMB zavrnjen. Obvestilo z dne 15. novembra 2004 sta potrdila MMB z odločbo z dne 20. aprila 2005 in socialno sodišče v Leipzigu (Sozialgericht Leipzig) s sodbo z dne 21. novembra 2005.

9.        Družba Kattner v skladu s predložitvenim sklepom v svoji pritožbi pri predložitvenem sodišču trdi, da njeno obvezno članstvo v MMB pomeni kršitev prava Skupnosti, ker omejuje njeno svobodo prejemanja storitev. Družba Kattner je predložila predlog danske zavarovalne družbe, v skladu s katerim bi ta družba na podlagi nemške ureditve nezgodnega zavarovanja družbo Kattner, pod enakimi pogoji kot MMB, zavarovala za primer nesreč pri delu, poklicne bolezni ali nesreče na poti na delo ali z dela. Poleg tega so dajatve določene ob doslednem upoštevanju seznama dajatev, ki ga sestavi Deutsche Gesetzliche Unfallversicherung (nemško združenje obveznega nezgodnega zavarovanja). Družba Kattner trdi, da položaj MMB „kot edinega in izključnega nosilca zavarovanja krši člena 82 ES in 86 ES ter da omejevanja konkurence ni mogoče upravičiti. Enako velja za posledično omejevanje svobode opravljanja storitev na podlagi člena 49 ES in naslednjih. Ni nujnih razlogov v splošnem interesu, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti monopol nemških nosilcev nezgodnega zavarovanja na njihovih ustreznih področjih.“

10.      Predložitveno sodišče meni, da obstajajo bistvene razlike med nemškim in italijanskim sistemom obveznega zavarovanja za nesreče pri delu ter da zato v ugotovitvah Sodišča v zadevi Cisal(4) niso v celoti obravnavana določena vprašanja, bistvena za postopek, ki poteka pred predložitvenim sodiščem. Predložitveno sodišče poudarja, da je v drugi točki povzetka sodbe Cisal navedeno, da „[p]ojem podjetja v smislu [členov 81 ES in 82 ES] ne pokriva organa, ki mu je na podlagi zakona zaupano upravljanje sistema obveznega zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, kadar znesek dajatev in znesek prispevkov nadzira država ter je obvezno članstvo, ki je značilno za ta sistem zavarovanja, bistvenega pomena za finančno ravnovesje sistema in za uporabo načela solidarnosti, ki pomeni, da dajatve, izplačane zavarovanim osebam, niso nujno sorazmerne s prispevkom, ki so jih plačale. […] Tak organ izvršuje izključno socialno funkcijo. Zato njegova dejavnost ni gospodarska dejavnost v smislu konkurenčnega prava“.

11.      Predložitveno sodišče meni, da je vprašljivo, ali je MMB „organ, ki mu je na podlagi zakona zaupano upravljanje sistema, ki določa obvezno zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni“. Poleg tega, bistvena razlika med italijanskim in nemškim sistemom zavarovanja izhaja iz dejstva, da je po mnenju predložitvenega sodišča Istituto nazionale per l’assicurazione contro gli infortuni sul lavoro (INAIL), na kateri se nanaša zadeva Cisal, monopol, medtem ko je nemško obvezno nezgodno zavarovanje oblikovano kot oligopol. Poleg tega, predložitveno sodišče navaja, da MMB ni zaupano upravljanje sistema obveznega zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, temveč prej neposredno zagotavlja to zavarovanje. Po mnenju predložitvenega sodišča je „dejavnost upravljanja“ MMB po strukturi v bistvu podobna dejavnosti gospodarskih subjektov, zlasti zavarovalnih družb.

12.      Landessozialgericht, Saška, je v teh okoliščinah prekinilo postopek in s sklepom z dne 24. julija 2007 na podlagi člena 234 ES Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„a)   Ali je [MMB] podjetje v smislu členov 81 ES in 82 ES?

b)     Ali obvezno članstvo [družbe Kattner] v [MMB] pomeni kršitev prava Skupnosti?“

III – Postopek pred Sodiščem

13.      Družba Kattner, MMB, nemška vlada in Komisija so predložili pisna stališča. Obravnava ni bila niti zahtevana niti opravljena.

IV – Dopustnost

14.      Glede vprašanj, ki jih je Landessozialgericht, Saška, predložilo Sodišču v predhodno odločanje, je bilo podanih več ugovorov dopustnosti.

15.      Prvič, MMB in Komisija menita, da lahko Sodišče razlaga le pravo Skupnosti in tako ne more odločati o skladnosti nacionalne zakonodaje ali ukrepov s pravom Skupnosti. Glede tega Komisija meni, da bi bilo treba prvo vprašanje predložitvenega sodišča preoblikovati, ker želi razlago nacionalne zakonodaje in ne pojasni okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče po njegovem mnenju subjekt, kot je MMB, šteti za podjetje na podlagi členov 81 ES in 82 ES. Te okoliščine pa so navedene v osrednjem delu predložitvenega sklepa.

16.      Najprej naj spomnim, da v okviru postopka, uvedenega na podlagi člena 234 ES, Sodišče ni pristojno za konkretno zadevo uporabiti pravila prava Skupnosti ali posledično presoditi določb nacionalnega prava glede na ta pravila. Lahko pa nacionalnemu sodišču predloži razlago vseh upoštevnih določb prava Skupnosti, ki bi lahko bila koristna pri presoji učinkov teh določb nacionalnega prava.(5)

17.      Po mojem mnenju nacionalno sodišče s prvim vprašanjem predlaga Sodišču, naj za konkretno zadevo uporabi člena 81 ES in 82 ES. Zato menim, da bi moralo Sodišče preoblikovati prvo vprašanje, ki mu je bilo predloženo v predhodno odločanje.(6) Torej, prvo vprašanje bi bilo treba razumeti tako, da sprašuje, ali pojem podjetja v smislu členov 81 ES in 82 ES vključuje organ, ki zagotavlja zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, kot je MMB. Poleg tega menim, da podatki, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu, kot so bili natančneje obrazloženi v pisnih stališčih družbe Kattner, MMB, nemške vlade in Komisije, v zadostni meri seznanjajo Sodišče o dejanskem stanju in zadevnem pravnem okviru v postopku v glavni stvari, ki mu omogočajo razlago pravil Skupnosti o konkurenci glede na položaj, ki je predmet spora o glavni stvari.

18.      Drugič, Komisija glede drugega vprašanja meni, da predložitveno sodišče ni ustrezno navedlo, katera pravila prava Skupnosti zahtevajo razlago Sodišča.

19.      Čeprav v drugem vprašanju niso dejansko navedena pravila prava Skupnosti, ki zahtevajo razlago, iz predložitvenega sklepa kot celote jasno izhaja, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba člen 49 ES in naslednje ter člena 82 ES in 86 ES razlagati tako, da nasprotujejo obveznemu članstvu podjetja, kot je družba Kattner, v organu, kot je MMB.

20.      Tretjič, MMB meni, da vprašanji, ki ju je Landessozialgericht, Saška, v predhodno odločanje predložilo Sodišču, ne moreta pripeljati do „koristnega“ odgovora za to sodišče, ker ne more odpovedati članstva družbe Kattner v MMB. Članstvo družbe Kattner v MMB lahko preneha samo z razveljavitvijo ali s spremembo odločbe o včlanitvi z dne 27. januarja 2004, ki se ni izpodbijala.

21.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je postopek iz člena 234 ES sredstvo za sodelovanje med Sodiščem in nacionalnimi sodišči. V okviru tega sodelovanja je nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, edino neposredno pozna dejstva iz spora o glavni stvari in bo moralo prevzeti odgovornost za poznejšo sodno odločitev, glede na posebnosti zadeve v boljšem položaju, da presodi potrebnost predhodne odločbe, ki mu bo omogočila izreči sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih je predložilo Sodišču. To ne spreminja dejstva, da mora Sodišče, če je potrebno, preučiti pogoje, pod katerimi mu je bilo predloženo vprašanje nacionalnega sodišča, da bi preverilo svojo pristojnost in predvsem ugotovilo, ali ima zahtevana razlaga prava Skupnosti zvezo z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari, tako da Sodišču ni treba sprejemati svetovalnih mnenj glede splošnih ali hipotetičnih vprašanj. Če se zdi, da vprašanje očitno ni upoštevno za rešitev tega spora, mora Sodišče ugotoviti, da o njem ni treba odločati.(7)

22.      Iz predložitvenega sklepa jasno izhaja, da se spor o glavni stvari nanaša predvsem na obveznost članstva v MMB, ki je naložena družbi Kattner na podlagi nacionalnega pravnega sistema, in da nacionalno sodišče dvomi glede tega, ali je ta obveznost v skladu s pravom Skupnosti. Torej, razlaga prava Skupnosti, ki jo želi predložitveno sodišče, se zdi povezana z dejanskim stanjem in s predmetom spora o glavni stvari ter tako po mojem mnenju očitno ni neupoštevna za odločanje o tem sporu.

23.      Po mojem mnenju bi bilo treba torej ugovore nedopustnosti zavrniti.

V –    Temelj

A –    Prvo vprašanje

1.      Bistvene trditve strank

24.      Družba Kattner trdi, da bi bilo treba na prvo vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, odgovoriti pritrdilno in da je treba zavarovalno združenje, kot je MMB, šteti za podjetje na podlagi členov 81 ES in 82 ES.

25.      V nasprotju z italijanskim sistemom zavarovanja, ki je bil obravnavan v zadevi Cisal, znesek dajatev in prispevkov v Nemčiji ni določen z zakonom, temveč v skladu s statutom ali pravilniki vsakega zavarovalnega združenja. Čeprav so osnove, na podlagi katerih se računajo prispevki, predpisane z zakonom, družba Kattner meni, da ta merila dajejo zavarovalnim združenjem veliko svobode. Družba Kattner poudarja, da zakonodajalec nima vpliva na zahtevke zavarovalnega združenja za prejšnje leto na podlagi člena 152 SGB VII ali na plače zavarovanih oseb. Čeprav je pri izračunu prispevkov določen najvišji znesek plače zavarovanih oseb,(8) lahko pristojno zavarovalno združenje na podlagi člena 85(2), drugi stavek, SGB VII to zgornjo mejo poviša. Dejansko so vsa nemška zavarovalna združenja izkoristila to možnost. Poleg tega lahko zavarovalna združenja pri izračunu prispevkov na podlagi člena 153(3) SGB VII upoštevajo najmanj letno minimalno plačo. Vendar so pogoji te določbe po naravi fakultativni. Poleg tega, čeprav v zakonu ni predviden minimalni prispevek, je v členu 161 SGB VII določena možnost obračuna enotnega minimalnega prispevka, ki so jo dejansko izkoristila vsa nemška zavarovalna združenja. Družba Kattner tudi trdi, da iz besedila člena 157 SGB VII jasno izhaja, da je za določitev lestvice tveganj izključno pristojno zavarovalno združenje in da zanjo velja le omejen nadzor sodišč. Na podlagi člena 158 SGB VII mora lestvico tveganj, ki jo določi zavarovalno združenje, odobriti pristojni nadzorni organ. Ta odobritev pa je samo formalno dejanje, ki se zavrne le v izredno redkih primerih. Poleg tega iz dejstva, da lahko zavarovalno združenje na podlagi člena 162 SGB VII pobira ali zagotavlja dodatne premije, popuste in bonuse, izhaja, da prispevki niso predmet državnega predpisa.

26.      Znesek dajatev, izplačanih zavarovanim osebam, določajo predvsem zavarovalna združenja in ne zakonodajalec. Čeprav so v členu 26 in naslednjih ter členu 81 in naslednjih SGB VII na splošno urejene dajatve, ki jih morajo plačati zavarovalna združenja, ni določbe, v kateri bi bil pravno določen njihov znesek. Na primer, zavarovalno združenje lahko na podlagi člena 85(2) SGB VII poviša znesek najvišje letne plače, ki se uporablja kot referenca za plačilo določenih dajatev.

27.      Družba Kattner meni, da elementi solidarnosti, ki obstajajo v nemškem sistemu, ne zadostujejo za to, da se zavarovalnih združenj ne bi štelo za podjetja na podlagi člena 81 ES in naslednjih. Glede tega družba Kattner poudarja, prvič, da socialni namen sistema zavarovanja na podlagi sodbe Cisal poudarja dejstvo, da se dajatve izplačujejo, tudi če prispevki niso pravočasno plačani. Socialni namen sistema zavarovanja pa ne zadostuje, da bi se preprečila opredelitev zadevne dejavnosti kot gospodarske dejavnosti. Po mnenju družbe Kattner ob neobstoju kakršnih koli podatkov o višini teh neplačanih prispevkov ta element solidarnosti ne more biti odločilen. Poleg tega je te neplačane prispevke mogoče povrniti pozneje. Drugič, družba Kattner meni, da se prispevki v skladu s členom 157 SGB VII v veliki meri računajo na podlagi dejanske stopnje nevarnosti nezgode, namesto na podlagi splošnih meril. Tretjič, družba Kattner trdi, da v nasprotju s položajem v zadevi Cisal – v kateri je znesek dajatev določen z italijansko zakonodajo ter se te dajatve izplačujejo ne glede na plačane prispevke in finančne rezultate naložb zavarovalnega združenja – ni nevarnosti, da izplačane dajatve ne bi bile krite s prispevki, ker se prispevki na podlagi člena 152(1) SGB VII določijo z razdelitvijo po izteku koledarskega leta, v katerem je nastala obveznost plačila prispevkov. Četrtič, družba Kattner poudarja, da je bil neobstoj neposredne zveze med plačanimi prispevki in dodeljenimi ugodnostmi v zadevi Cisal ključni dejavnik pri ugotavljanju obstoja solidarnosti. Družba Kattner glede razmerja med prispevki in dajatvami na podlagi nemškega pravnega sistema trdi, da v nemški zakonodaji ni določena nobena oprostitev dolžnosti plačila prispevkov, kadar so plače pod določeno višino. Poleg tega lahko zavarovalna združenja na podlagi člena 161 SGB VII obračunajo enoten minimalni prispevek. Večina zavarovalnih združenj je izkoristila to možnost, ki jim omogoča, da uskladijo minimalne prispevke in dajatve. Poleg tega lahko najvišji mogoči prispevek nastane zaradi upoštevanja, med drugim, najvišje letne plače, določene z zakonom, pri izračunu prispevka. Najvišja letna plača pa se upošteva tudi pri izračunu dajatev, tako da se zagotavlja sorazmerje med prispevki in dajatvami. Petič, družba Kattner tudi meni, da načelo solidarnosti pomeni, da podjetja, pri katerih obstaja visoka raven tveganja za nezgode, financirajo podjetja z nižjo ravnjo tveganja. Družba Kattner pa trdi, da nemška pravila o prilagoditvi nevarnosti zagotavljajo le vzdrževanje sistema, namesto solidarnosti. Družba Kattner poudarja, da se prilagoditev tveganj opravi najprej v istem razredu nevarnosti in da je namen katere koli prilagoditve med različnimi izpostavami istega zavarovalnega združenja ali med temi združenji le vzdrževati sistem. Šestič, družba Kattner trdi, da glede na to, da je mogoče ločiti stara bremena od novejših, ni treba ohraniti obveznega zavarovanja, ki krije ta stara bremena, katerih pomen se bo sčasoma zmanjševal.

28.      Družba Kattner tudi trdi, da način financiranja organa ni upošteven za njegovo opredelitev kot podjetja na podlagi člena 81 ES in naslednjih. Družba Kattner pa trdi, da čeprav se prispevki za obvezno nezgodno zavarovanje določajo z razdelitvijo, v nemškem sistemu obstaja tudi nekakšen ukrep kapitalizacije. Poleg tega lahko zavarovalna združenja na podlagi člena 164 SGB VII in zato, da bi zagotovila plačilo prispevkov, med drugim, med letom obračunajo predplačila prispevkov, zato da bi krila zahtevke iz zavarovanja. Tako se financiranje teh združenj dejansko ne razlikuje od financiranja zasebnih zavarovalniških družb, ki prav tako upoštevajo predvidljive letne zahtevke in ustrezno izračunajo prispevke.

29.      MMB, nemška vlada in Komisija menijo, da zavarovalno združenje, kot je MMB, ni podjetje na podlagi členov 81 ES in 82 ES. Po njihovem mnenju taka zavarovalna združenja v skladu s sodbo Cisal ne opravljajo gospodarske dejavnosti, temveč zasledujejo samo socialne cilje in so veja nemškega sistema socialne varnosti. Poleg tega lahko delavci izvršujejo svoje pravice na podlagi zadevnega sistema zavarovanja ne glede na krivdo ali dejansko plačila prispevkov s strani delodajalca. MMB in nemška vlada poudarjata, da nobeno tveganje ni izključeno iz zadevnega zavarovalnega kritja. MMB in Komisija tudi poudarjata, da zadevna nemška zavarovalna združenja niso pridobitna.

30.      MMB, nemška vlada in Komisija trdijo, da način obračunavanja prispevkov in plačila dajatev dokazujejo, da se na podlagi zadevnega sistema obveznega zavarovanja uporablja načelo solidarnosti.

31.      MMB glede prispevkov ugotavlja, da je na podlagi člena 150 SGB VII samo delodajalec odgovoren za njihovo plačilo, namesto delavca. Nemška vlada trdi, da v nasprotju z zasebnimi zavarovalnimi premijami, ki temeljijo na tveganju zavarovane osebe, se elementi, ki povečujejo tveganje, na primer predhodna zgodovina bolezni delavca, na podlagi zadevnega nemškega sistema zavarovanja ne morejo upoštevati pri izračunu prispevkov, ki jih je treba plačati, ali zato, da bi se izključilo plačilo dajatev. Dajatve se izplačujejo neodvisno od krivde delodajalca ali oškodovanca in ne glede na plačilo prispevkov.

32.      MMB, nemška vlada in Komisija trdijo, da se nemški sistem nezgodnega zavarovanja financira v skladu z načelom naknadnega kritja potreb. Prispevki članov zavarovalnega združenja se zato izračunajo tako, da se celotni zahtevki združenja za prejšnje leto, vključno s katerimi koli prihodnjimi varnostnimi rezervami, razdelijo med člani. Nemška vlada trdi, da temeljijo prispevki podjetja na plačah, izplačanih zavarovanim osebam, ob upoštevanju razreda nevarnosti v industrijski panogi zadevnega podjetja. Posamezne industrijske panoge so na podlagi člena 153(1) SGB VII razdeljene v razrede nevarnosti, ki izražajo število in resnost nesreč posamezne panoge.

33.      Po mnenju nemške vlade se v okviru pravil o prispevkih uporablja načelo solidarnosti na treh stopnjah. Prvič, od vsakega zavarovalnega združenja se zahteva, naj določi lestvico tveganj, ki vsebuje razrede nevarnosti. Podjetja določene industrijske panoge so združena v skupino nevarnosti, ne glede na dejansko nevarnost posameznega podjetja. Po mnenju nemške vlade in Komisije glede na to, da prispevki temeljijo na združevanju nevarnosti s posamezno industrijsko panogo, se načelo solidarnosti uporablja med podjetji iste panoge. Drugič, zavarovalna združenja običajno sestavljajo lestvico tveganj posamezne industrijske panoge na podlagi nedavnih nesreč, namesto starejših nesreč, tako da pri presoji nevarnosti posamezne industrijske panoge izključijo veliko elementov. Zato načelo solidarnosti velja med industrijskimi panogami v okviru zavarovalnih združenj. Tretjič, načelo solidarnosti velja med zavarovalnimi združenji. Na podlagi člena 176 in naslednjih SGB VII, kadar določena plačila zavarovalnega združenja presegajo določeno znesek, so druga zavarovalna združenja dolžna plačati presežek tega zneska. Glede tega MMB opozarja, da se od 500 do 600 milijonov EUR sedaj izplačuje kot nadomestilo na podlagi člena 176 in naslednjih SGB VII. Nemška vlada in Komisija menita, da ni treba, da bi centralni organ upravljal zadevni sistem zavarovanja, zato da bi se zagotovilo spoštovanje načela solidarnosti, glede na sistem nadomestil med zavarovalnimi združenji, ki je določen v členu 176 in naslednjih SGB VII.

34.      Komisija in MMB poudarjata vlogo zadevnega nemškega sistema zavarovanja pri preprečevanju nesreč. Komisija tudi opozarja, da nemški sistem – kot preventivni ukrep – prilagaja prispevke, ki se plačujejo glede na nagnjenost k nesrečam določenega podjetja, tako da do neke mere povezuje stopnjo plačanih prispevkov z zavarovano nevarnostjo. Komisija pa poudarja dejstvo, da zveza med prispevki in nevarnostjo ni popolna ter da ni izpolnjena zahteva po „strogi sorazmernosti“, ki jo je določilo Sodišče.

35.      MMB, nemška vlada in Komisija glede vprašanja dajatev trdijo, da znesek izplačanih dajatev ni nujno sorazmeren z osebnimi dohodki zavarovane osebe. Nemška vlada in MMB poudarjata, da pomeni več kot 30 % dajatev, ki jih plačajo zavarovane osebe, plačila v naravi med drugim za preprečevanje nesreč in povračilo stroškov zdravljenja, ki niso povezana s plačo zavarovane osebe in plačanimi prispevki. Nemška vlada in Komisija glede plačil, kot so izgubljeni zaslužek in pokojnine, ki so odvisna od osebnih dohodkov pred nesrečo, trdita, da sta minimalna in najvišja plača, ki se lahko upoštevata, določeni v členu 85 SGB VII, kar vodi v ločitev izplačanih dajatev in plače zavarovane osebe.

36.      MMB, nemška vlada in Komisija poudarjajo dejstvo, da zadevni nemški sistem nezgodnega zavarovanja nadzira država. MMB trdi, da je urejen z javnim pravom in da je dolžen izpolnjevati naloge, ki mu jih dodeljuje zakon. Poleg tega v skladu s členom 31 SGB VII pravic in obveznosti, ki so povezane s socialnimi dajatvami na podlagi SGB ni mogoče ustanoviti, spremeniti ali odpraviti, razen v obsegu, dovoljenem z zakonom. Po mnenju MMB, nemške vlade in Komisije so dajatve in pogoji za njihovo izplačilo določeni z zakonom. Po mnenju nemške vlade so za izračun prispevkov večinoma pristojna zavarovalna združenja, zlasti zato, ker določajo lestvico tveganj. MMB in nemška vlada pa trdita, da se te lestvice določajo na podlagi izrecne odobritve državnega nadzornega organa. Po mnenju nemške vlade morajo zavarovalna združenja pri določanju teh lestvic tveganj ravnati v skladu z zakonom, zlasti z ustavo, in morajo v skladu s členom 157 SGB VII oblikovati razrede nevarnosti, ki omogočajo stopnjevanje prispevkov. MMB trdi, da se morajo prispevki izračunati na podlagi člena 150 SGB VII in da ni mogoča nobena izjema v korist posameznih podjetij. Poleg tega je zavarovalnim združenjem prepovedano medsebojno tekmovati.

2.      Presoja

37.      Predložitveno sodišče želi vedeti, ali je mogoče organ, kot je MMB, obravnavati kot podjetje v smislu členov 81 ES in 82 ES. Opozoriti je treba, da se spor pred predložitvenim sodiščem nanaša na vprašanje, ali lahko družba Kattner odpove svoje obvezno članstvo v MMB. Družba Kattner v postopku pred predložitvenim sodiščem v bistvu trdi, da položaj MMB kot edinega in izključnega nosilca zavarovanja pomeni kršitev členov 82 ES in 86 ES.

38.      Iz spisa zadeve pred Sodiščem jasno izhaja, da se od nemških delodajalcev načeloma zahteva, naj sklenejo zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni. Predložitveno sodišče je v predložitvenem sklepu navedlo, da obvezno članstvo v različnih zavarovalnih združenjih za primer odgovornost delodajalca v Nemčiji temelji na pravilih, ki določajo sektorske in krajevne pristojnosti posameznih zavarovalnih združenj.

39.      Sodišče je v okviru konkurenčnega prava odločilo, da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja.(9)

40.      Sodišče je v zadevi Albany(10) potem, ko je povzelo svojo ugotovitev v sodbi Poucet in Pistre(11), poudarilo, da pojem podjetja ne zajema organizacij, ki so odgovorne za izvajanje določenih obveznih sistemov socialne varnosti, ki temeljijo na načelu solidarnosti. V sistemu zdravstvenega in porodniškega varstva, ki je bil predmet sodbe, izrečene v zadevi Poucet in Pistre, so bile namreč dajatve enake za vse upravičence, čeprav so bile dajatve sorazmerne z dohodkom; v sistemu pokojninskega zavarovanja so starostne pokojnine financirali aktivni delavci; poleg tega pravice iz pokojninskega zavarovanja, določene z zakonom, niso bile sorazmerne s prispevki, vplačanimi v sistem pokojninskega zavarovanja; končno, sistemi dodatnih zavarovanj so prispevali k financiranju sistemov s strukturnimi finančnimi težavami. Zaradi takšne solidarnosti je bilo nujno, da različne sisteme upravlja samo ena organizacija in da je vključitev v te sisteme obvezna.(12)

41.      Sodišče je v zadevi Albany tudi pripomnilo, da je v sodbi Fédération Française des Sociétés d’Assurance in drugi(13) odločilo, da je bila nepridobitna organizacija, ki je izvajala sistem pokojninskega zavarovanja, ki je dopolnjeval osnovni obvezni sistem in ga je zakon predpisal kot prostovoljni sistem ter je deloval v skladu z načelom kapitalizacije, podjetje v smislu člena 81 ES in naslednjih. Prostovoljna vključitev, uporaba načela kapitalizacije ter dejstvo, da so bile dajatve odvisne izključno od zneska prispevkov, ki so jih upravičenci vplačali, in od finančnih rezultatov investicij poslovodnega organa, so kazali na to, da je organizacija izvajala gospodarske dejavnosti v konkurenci z drugimi podjetji, ki ponujajo življenjsko zavarovanje. (14)

42.      Sodišče je v zadevi Cisal na področju zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni odločilo, da je organ, namreč INAIL, ki mu je zaupano izvajanje sistema obveznega zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, izvrševal izključno socialno funkcijo in ni opravljal gospodarske dejavnosti za namene konkurenčnega prava. Sodišče je sklenilo, da INAIL ni pomenil podjetja v smislu členov 81 ES in 82 ES.(15)

43.      Sodišče je v zvezi s to ugotovitvijo v sodbi Cisal pripomnilo, da je bilo kritje nevarnosti nesreč pri delu in poklicnih bolezni dolgo časa del socialne zaščite, ki jo države članice omogočajo celotnemu ali delu svojega prebivalstva.(16) Sodišče pa je poudarilo, da socialni namen sistema zavarovanja ne zadostuje za izključitev zadevne dejavnosti iz opredelitve kot gospodarske dejavnosti.(17) Zato se mora na podlagi sistema zavarovanja, poleg zasledovanja socialnega namena, uporabljati načelo solidarnosti.(18) Ker se je INAIL financiral s prispevki, katerih stopnja ni bila sistematično sorazmerna zavarovani nevarnosti, in znesek izplačanih dajatev ni bil nujno sorazmeren z osebnim dohodkom zavarovanih oseb, je Sodišče ugotovilo, da je imel neobstoj katere koli neposredne zveze med plačanimi prispevki in zagotovljenimi dajatvami za posledico solidarnost med bolje plačanimi delavci in tistimi, ki bi bili glede na svoje nizke osebne dohodke prikrajšani za ustrezno socialno kritje, če bi ta zveza obstajala.(19) Sodišče je poudarilo, da je obvezno članstvo, ki je značilno za ta sistem zavarovanja, bistveno za finančno ravnovesje sistema in za uporabo načela solidarnosti, ki pomeni, da dajatve, izplačane zavarovanim osebam, niso strogo sorazmerne s prispevki, ki so jih plačale.(20)

44.      Sodišče je v sodbi Cisal poleg pripombe, da se v okviru zadevnega italijanskega sistema uporablja načelo solidarnosti, poudarilo dejstvo, da je bistvena elementa sistema, ki ga je upravljal INAIL, namreč znesek plačanih prispevkov in dajatev, zagotovljenih zavarovanim osebam, nadzirala država.(21)

45.      Čeprav iz sodne prakse Sodišča izhaja, da samo socialni cilj sistema zavarovanja očitno ne zadostuje za izključitev zadevne dejavnosti iz opredelitve kot gospodarske dejavnosti, menim, da je ta cilj kljub temu eden izmed dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali posamezna dejavnost po naravi ni gospodarska. Zato je treba preizkusiti, ali obvezni sistem, ki zagotavlja zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, v postopku v glavni stvari zasleduje socialni cilj.

46.      Če to preveri predložitveno sodišče iz člena 1 SGB VII izhaja, da je namen zadevnega sistema zavarovanja, prvič, z vsemi ustreznimi sredstvi preprečiti nesreče pri delu in poklicne bolezni, skupaj z vsemi zdravstvenimi tveganji, povezanimi z delom, in drugič, ob pojavu nesreč pri delu ali poklicne bolezni zagotoviti denarno nadomestilo zavarovanim osebam ali njihovim vzdrževanim družinskim članom. Poleg tega in če to preveri predložitveno sodišče, se zdi, da je zavarovalno kritje zagotovljeno na podlagi sistema, ne glede na krivdo oškodovanca ali delodajalca in ne glede na dejansko plačilo prispevkov s strani delodajalca. Poleg tega iz predložitvenega sklepa izhaja, da so zavarovalna združenja urejena z javnim pravom in da niso pridobitna.

47.      Preizkusiti je treba tudi, ali se v okviru zadevnega nemškega sistema zavarovanja uporablja načelo solidarnosti in ali bistvene elemente sistema nadzira država.

48.      Sodišče je pri presoji, ali se v okviru posameznega sistema socialne varnosti uporablja načelo solidarnosti, posvetilo posebno pozornost stopnjam plačanih prispevkov in prejetim dajatvam na podlagi navedenega sistema. Načelo solidarnosti ne bo spoštovano, če so dajatve, ki jih prejmejo osebe, za katere velja sistem, neposredno odvisne od prispevkov, ki so jih plačale same ali kdo drug v njihovem imenu. Torej, v primeru sistema socialne varnosti, ki zagotavlja zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, mora ta sistem po mojem mnenju izkazovati redistributivne elemente, ki presegajo elemente zasebnega zavarovalnega kritja.(22)

49.      Sodišče je v zadevi Cisal glede stopenj prispevkov na podlagi zadevnega nemškega sistema dalo veliko težo dejstvu, da se je zadevni italijanski sistem zavarovanja financiral s prispevki, katerih stopnja ni bila sistematično sorazmerna zavarovani nevarnosti. Iz spisa zadeve naj bi izhajalo, če to preveri predložitveno sodišče, da se prispevki, ki jih je plačal delodajalec na podlagi zadevnega nemškega sistema, ne računajo izključno na podlagi aktuarskih izračunov nevarnosti tega posameznega podjetja,(23) temveč, med drugim, v skladu s členoma 152 in 153 SGB VII glede na, prvič, finančne potrebe zavarovalnega združenja za prejšnje koledarsko leto, drugič, plače zavarovanih oseb, in tretjič, razred nevarnosti industrijske panoge, ki ji podjetje pripada.

50.      Poleg tega se zdi, da so industrijske panoge na podlagi zadevnega nemškega sistema zavarovanja razdeljene v razrede nevarnosti glede na dejavnik tveganja, ki je povezan z njihovimi dejavnostmi, in da se torej prispevki računajo, med drugim, na podlagi nevarnosti te industrijske panoge, namesto samo na podlagi nevarnosti posameznega podjetja. Po mojem mnenju oblikovanje teh razredov nevarnosti za določitev prispevkov zagotavlja, da se načelo solidarnosti uporablja med podjetji iste industrijske panoge. Poleg tega, če to preveri predložitveno sodišče, naj bi bilo v členu 176 SGB VII določeno, da se določeni stroški zavarovalnega združenja, ki precej presegajo zadevne povprečne stroške nemških zavarovalnih združenj, razdelijo med temi združenji. Zdi se, da možnost te razdelitve zagotavlja, da zadevni nemški sistem zavarovanja do neke mere vodi v solidarnost na nacionalni podlagi med vsemi zavarovanimi osebami v Nemčiji.

51.      Znesek izplačani dajatev na podlagi zadevnega nemškega sistema zavarovanja niti ni nujno sorazmeren z dohodkom zavarovane osebe, ker so določena izplačila po naravi enotna, ne glede na to, ali so bili v imenu te zavarovane osebe plačani razmeroma visoki ali nizki prispevki. Čeprav je dohodek zavarovanih oseb na podlagi člena 153 SGB VII element pri določanju prispevkov, je predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu navedlo, da 12,4 % celotnega zneska izplačil v letu 2002, na primer za zunajbolnišnično in bolnišnično nego, ni bilo odvisnih od dohodkov zavarovanih oseb.

52.      Glede tega, kot je odločilo Sodišče v sodbi Cisal, „neobstoj katere koli neposredne zveze med plačanimi prispevki in zagotovljenimi dajatvami je imel za posledico solidarnost med bolje plačanimi delavci in tistimi, ki bi bili glede na svoje nizke osebne dohodke prikrajšani za ustrezno socialno kritje, če bi ta zveza obstajala“.(24) Poleg tega menim, da glede na to, da prispevki za zavarovanje ne temeljijo izključno na nagnjenosti k nesrečam posameznega podjetja ali dejansko posamezne industrijske panoge, je načelo solidarnosti ohranjeno med nemškimi delavci ne glede na naravo njihovih dejavnosti.

53.      Predložitveno sodišče glede vprašanja, ali bistvene elemente nemškega sistema zavarovanja nadzira država, poudarja, da sta lahko minimalna in najvišja plača določeni s statutom zavarovalnega združenja ter da so ti podatki upoštevni ne samo pri določanju prispevkov, temveč tudi pri določanju dajatev, zlasti pokojnin.(25) Morda je treba tudi omeniti, čeprav to vprašanje v predložitvenem sklepu ni bilo izpostavljeno, da družba Kattner trdi, da je za določanje lestvic tveganj pristojno zavarovalno združenje in da zanjo velja le omejen nadzor sodišč. MMB in nemška vlada pa trdita, da se te lestvice določajo na podlagi izrecnega odobritve državnega nadzornega organa.

54.      Čeprav je nemškim zavarovalnim združenjem očitno zagotovljeno določeno polje proste presoje pri določanju prispevkov in lahko do neke mere vplivajo na višino določenih izplačanih dajatev, naj bi bila, če to preveri predložitveno sodišče, zadevna prožnost posebej določena z zakonom in naj bi se elementi solidarnosti v sistemu, navedenem zgoraj(26), ohranjali na podlagi tega prožnega sistema. Tako se zdi, da so ključni parametri za določanje prispevkov, ki se plačujejo na podlagi zadevnega nemškega sistema zavarovanja, in narava dajatev, ki se zagotavljajo na podlagi tega sistema, skupaj s pogoji za zagotavljanje teh dajatev,(27) določeni z zakonom in jih zavarovalna združenja morajo upoštevati.

55.      Zato menim, da naj bi se v okviru zadevnega nemškega sistema zavarovanja uporabljalo načelo solidarnosti in da bistvene elemente tega sistema nadzira država. Treba pa je obravnavati več posebnih značilnosti zadevnega sistema, ki jih je poudarilo predložitveno sodišče, ki se razlikujejo od drugih sistemov, ki jih je predhodno preizkusilo Sodišče.

56.      Predložitveno sodišče je v predložitvenem sklepu opozorilo, da v nasprotju s položajem v zadevi Cisal v Nemčiji ni pravila, ki bi omejevalo stopnje prispevkov glede velikih nevarnosti.(28)

57.      Menim, da je treba posebne značilnosti sistema socialne varnosti in njegovo skladnost z načelom solidarnosti obravnavati posamično ob upoštevanju vseh pomembnih dejavnikov. Obstoj ali neobstoj določenih značilnosti sistema, glede katerih je Sodišče v svoji dotedanji sodni praksi ugotovilo, da so dokaz načela solidarnosti, ne bo nujno odločilen v drugih zadevah. Menim, da ugotovitev predložitvenega sodišča glede neobstoja izrecne(29) zgornje meje glede prispevkov na podlagi nemškega sistema zavarovanja ne more ogroziti ali odstraniti elementov solidarnosti, za katere se zdi, da obstajajo v tem sistemu(30). Ta dejavnik je upošteven samo, če pomembno vpliva na razmerje med plačanimi prispevki in dajatvami, ki so zagotovljene na podlagi zadevnega sistema, tako da vodi do dejanske opustitve načela solidarnosti.(31) To je vprašanje, na katero mora odgovoriti predložitveno sodišče.

58.      Predložitveno sodišče tudi meni, da obstaja bistvena razlika med italijanskim sistemom zavarovanja v sodbi Cisal in zadevnim nemškim sistemom, in sicer v tem, da je INAIL monopol, medtem ko je nemški sistem zavarovanja oblikovan kot oligopol. Poleg tega je po mnenju predložitvenega sodišča „dejavnost upravljanja“ MMB po strukturi v bistvu podobna dejavnosti gospodarskih subjektov, zlasti zavarovalnih družb. MMB „ne upravlja sistema; je njegov del“.

59.      Po mojem mnenju dejstvo, da se je država članica odločila porazdeliti pristojnost izvajanja sistema socialne varnosti med več različnih subjektov na sektorski in/ali geografski podlagi, ne more povzročiti, da dejavnosti teh subjektov postanejo gospodarske narave, če obstajajo potrebni elementi solidarnosti in nadzor države. Drugačna ugotovitev bi pomenila priznati neustrezno težo obliki tehnične in organizacijske ureditve, ki jo je izbrala država članica za izvajanje dela svojega sistema socialne varnosti, namesto vsebini zadevnega sistema.

60.      Dejansko je Sodišče v sodbi Poucet in Pistre ugotovilo, da dejavnosti sistema zdravstvenega zavarovanja in porodniškega varstva ter sistema pokojninskega zavarovanja v Franciji, ki sta delovala na regionalni in sektorski podlagi, nista bila gospodarske narave. Poleg tega je Sodišče v svoji sodbi AOK(32) ugotovilo, da so bile dejavnosti nemških zdravstvenih skladov, ki so bili organizirani na regionalni in sektorski podlagi, gospodarske narave.

61.      Podobno, kot je navedlo predložitveno sodišče, dejstvo, da nemškim zavarovalnim združenjem ni zaupano upravljanje sistema obveznega zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, temveč prej opravljanje zavarovalniških storitev(33), neposredno ne povzroči, da te dejavnosti postanejo gospodarske narave, kadar obstajajo potrebni elementi solidarnosti in nadzor države.

62.      Zato menim, da bi moral biti odgovor na prvo vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, da pojem podjetja v smislu členov 81 ES in 82 ES ne vključuje organov, kot je MMB, ki je zadolžen za izvajanje sistema socialne varnosti, ki temelji na načelu solidarnosti, če vse bistvene elemente tega sistema, ki so bili navedeni v teh sklepnih predlogih, nadzira država, kar je vprašanje, na katero mora odgovoriti predložitveno sodišče.

B –             Drugo vprašanje

63.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba, prvič, člena 82 ES in 86 ES, ter drugič, člen 49 ES in naslednje razlagati tako, da nasprotujejo obveznosti, ki jo pravni sistem države članice nalaga delodajalcem, kot je družba Kattner, na podlagi katere bi se morali ti včlaniti v organ, kot je MMB, zaradi sklenitve zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni.

64.      Glede vprašanja razlage členov 82 ES in 86 ES po mojem mnenju iz besedila teh določb jasno izhaja, da se uporabljata za ravnanje podjetij.(34) Ker menim, da organ, kot je MMB, v okviru zadevnega nemškega sistema ni podjetje, členov 82 ES in 86 ES ni mogoče razlagati tako, da nasprotujeta obveznemu članstvu delodajalca, kot je družba Kattner, v tem organu.

1.      Bistvene trditve strank glede člena 49 in naslednjih

65.      Družba Kattner meni, da monopoli storitev pomenijo nediskriminatorne ovire za svobodo opravljanja storitev in pravico do ustanavljanja, ki jih lahko upravičujejo samo nujni razlogi v splošnem interesu. Družba Kattner trdi, da kot posledica obveznosti članstva v zavarovalnem združenju, zasebni zavarovatelji tem dejansko ne morejo konkurirati. Poleg tega, omejitve ne upravičujejo nujni razlogi v splošnem interesu, ker lahko zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni zagotavljajo tudi zasebni zavarovatelji.

66.      MMB trdi, da nemška zavarovalna združenja ob neobstoju obveznega članstva ne morejo zagotoviti ciljev, ki jih zanje določa zakon, ker bi „dobra tveganja“ prešla na zasebne zavarovatelje, medtem ko bi zavarovalnim združenjem ali državi ostala „slaba tveganja“. Prehajanje bi ogrozilo finančno ravnovesje celotnega sistema, ker bi lahko „slaba tveganja“ prejela samo zasebna kritja po zelo visokih premijskih stopnjah ali celo ne bi mogla dobiti tega kritja. Trditev, da lahko zasebni zavarovatelji zagotovijo zadevno zavarovalno kritje, ne upošteva dejstva, da ti zavarovatelji niso nujno gospodarsko sposobni zagotoviti celotnega obsega storitev, ki se ponujajo na podlagi sedanjega sistema.

67.      Nemška vlada trdi, da ker zadevna zavarovalna združenja, ob upoštevanju izključno socialne narave njihove dejavnosti, niso podjetja, tudi pristojna država članica ne krši, med drugim, svobode opravljanja storitev z nalaganjem obveznega članstva v teh zavodih za socialno zavarovanje.

68.      Komisija meni, da obveznost članstva v zavarovalnem združenju, ki je naložena podjetju, kot je družba Kattner, ne sodi na področje uporabe svobode opravljanja storitev. Države članice so izključno odgovorne za pravila, ki se nanašajo na obvezno članstvo v teh zavodih za socialno zavarovanje.

2.      Presoja

69.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pravo Skupnosti ne vpliva na pristojnosti držav članic, da organizirajo svoje sisteme socialne varnosti. Pri neusklajenosti na ravni Skupnosti(35) zato zakonodaja vsake države članice določi, prvič, pogoje glede pravice ali dolžnosti biti vključen v sistem socialne varnosti, in drugič, pogoje za pridobitev pravice do dajatev.(36)

70.      Menim, da to ne povzroča odstopanja sistemov socialne varnosti od področja uporabe Pogodbe, ker morajo države članice pri izvrševanju svojih pristojnosti kljub temu ravnati v skladu s pravom Skupnosti.(37) Sodišče je odločilo, da posebna narava določenih storitev, teh ne izključi s področja uporabe temeljnega načela prostega pretoka. Zato dejstvo, da zadevna nacionalna pravila v postopku v glavni stvari spadajo na področje socialne varnosti, načeloma ne more izključiti uporabe členov 49 ES in 50 ES.(38)

71.      Iz spisa zadeve pred Sodiščem naj bi izhajalo, da je določen nemški delodajalec načeloma zavezan ne samo skleniti zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, temveč to kritje tudi pridobiti od določenega zavarovalnega združenja. Obveznost članstva v določenem zavarovalnem združenju na podlagi nemškega pravnega sistema za pridobitev zavarovalnega kritja, ki ga zahteva zakon, naj bi a priori omejeval delodajalca pri izbiri nosilca zavarovanja, ker ne more niti izbrati, v katero zavarovalno združenje se bo včlanil, niti ne more pridobiti tega kritja izključno od zasebnih zavarovalniških podjetij, ustanovljenih v Nemčiji ali v drugih državah članicah.(39)

72.      Kot sem poudaril zgoraj v odgovoru na prvo vprašanje, menim, da če predložitveno sodišče opravi določena preverjanja, zadevni nemški zavarovalni sistem temelji na načelu solidarnosti in vsebuje redistributivne elemente, ki presegajo elemente zasebnega zavarovalnega kritja. Torej močno dvomim, da bi nemška zasebna zavarovalniška podjetja ponujala zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, ki bi vključevalo zadevne elemente solidarnosti.(40) Zato načeloma menim, da obvezno članstvo v zavarovalnem združenju, kot je MMB, dejansko ne povzroča omejevanja svobode opravljanja storitev.(41)

73.      V primeru pa, da bo Sodišče ugotovilo, da obvezno članstvo v zavarovalnem združenju, kot je MMB, pomeni omejevanje svobode opravljanja storitev, mora, preden odloči o tem, ali člen 49 ES in naslednji nasprotujejo taki obveznosti, preizkusiti, ali ga je mogoče objektivno upravičiti. Glede tega je Sodišče večkrat razsodilo, da lahko nevarnost resne ogrozitve finančnega ravnovesja sistema socialne varnosti pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči oviranje načela svobode opravljanja storitev.(42)

74.      Predložitveno sodišče je v predložitvenem sklepu na kratko pripomnilo, da obvezno članstvo ni bistveno za finančno ravnovesje zadevnega nemškega sistema ali za uporabo načela solidarnosti. Po mojem mnenju pa iz predložitvenega sklepa jasno ne izhaja, ali se trditev predložitvenega sodišča nanaša na nepotrebnost obveznega članstva na podlagi sedaj veljavnega nemškega sistema ali da predložitveno sodišče meni, da obvezno članstvo ne bi bilo potrebno, če bi se sedanji sistem spremenil.

75.      V teh okoliščinah menim, da je predložitveno sodišče pristojno odločiti na podlagi vseh podatkov, ki so mu na razpolago, ali je obveznost članstva v zavarovalnem združenju, kot je MMB, nujna za finančno ravnovesje sedanjega nemškega sistema zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni, ali pa, da bi bilo mogoče sprejeti ukrepe, ki so manj omejevalni.

76.      Ob upoštevanju zgornjih preudarkov in če predložitveno sodišče opravi določena preverjanja, menim, da je treba člen 49 ES in naslednje razlagati tako, da ne nasprotujejo obveznemu članstvu delodajalca, kot je družba Kattner, v organu, kot je MMB, zaradi sklenitve zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni.

VI – Predlog

77.      Zato menim, da bi bilo treba na vprašanji, predloženi v predhodno odločanje v tej zadevi, odgovoriti:

1.     Pojem podjetja v smislu členov 81 ES in 82 ES ne vključuje organov, kot je Maschinenbau- und Metall-Berufsgenossenschaft, zadolženih za izvajanje sistema socialne varnosti, ki temelji na načelu solidarnosti, če vse bistvene elemente tega sistema, ki so bili navedeni v teh sklepnih predlogih, nadzira država, kar je vprašanje, na katero mora odgovoriti predložitveno sodišče.

2.
                                                           Člene 49 ES in naslednje ter člena 82 ES in 86 ES je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo obveznemu članstvu delodajalca, kot je družba Kattner, v organu, kot je Maschinenbau- und Metall-Berufsgenossenschaft, zaradi
                                                            sklenitve zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni.

1 – Jezik izvirnika: angleščina.

2 – Organ, kot je MMB, naj bi bil v nemškem pravnem sistemu opredeljen kot zavarovalno združenje za primer odgovornosti delodajalca. Skrajšano bom v teh sklepnih predlogih te organe občasno naslovil kot zavarovalna združenja.

3 – Z dne 20. aprila 2007, BGBl. 2007 I, str. 554.

4 – Sodba z dne 22. januarja 2002 (C-218/00, Recueil, str. I‑691).

5 – Glej zlasti sodbo z dne 24. septembra 1987 v zadevi Van Gastel (37/86, Recueil, str. 3589, točka 8).

6 – Glej sodbo z dne 26. junija 2008 v zadevi Wiedemann in Funk (C-329/06 in C-343/06, ZOdl., str. I‑0000, točka 45).

7 – Sodba z dne 21. februarja 2006 v zadevi Ritter-Coulais (C-152/03, ZOdl., str. I‑1711, točke od 13 do 15).

8 – Na primer 57.120 EUR v letu 2003.

9 – Sodba z dne 23. aprila 1991 v zadevi Höfner in Elser (C-41/90, Recueil, str. I-1979, točka 21) ter zgoraj v opombi 4 navedena sodba Cisal, točka 22. Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, s katero se na določenem trgu ponuja blago ali storitve: sodbi z dne 16. junija 1987 v zadevi Komisija proti Italiji (118/85, Recueil, str. 2599, točka 7) in z dne 18. junija 1998 v zadevi Komisija proti Italiji (C-35/96, Recueil, str. I‑3851, točka 36).

10 – Sodba z dne 21. septembra 1999 (C-67/96, Recueil, str. I-5751).

11 – Sodba z dne 17. februarja 1993 (C-159/91 in C-160/91, Recueil, str. I-637).

12 – V opombi 10 navedena sodba Albany, točka 78.

13 – Sodba z dne 16. novembra 1995 (C-244/94, Recueil, str. I-4013).

14 – Glej v opombi 10 navedeno sodbo Albany, točka 79.

15 – V opombi 4 navedena sodba Cisal, točki 32 in 45.

16 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točka 32.

17 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točka 37, in v opombi 9 navedeno sodbo Albany, točka 96, glej tudi sodbo z dne 12. septembra 2000 v zadevi Pavlov in drugi (od C-180/98 do C‑184/98, Recueil, str. I-6451, točka 118).

18 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točka 38.

19 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točke od 39 do 42.

20 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točka 44.

21 – Glej v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točka 44.

22 – Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Jacobsa k zgoraj v opombi 10 navedeni zadevi Albany, točke od 37 do 82. Glej tudi njegove sklepne predloge k zgoraj v opombi 4 navedeni zadevi Cisal, točke od 50 do 66.

23 – Zdi pa se, da se lahko prispevki posameznih podjetij do neke mere prilagodijo, odvisno od stopnje nesreč. Opozoril bi, da iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi Cisal izhaja, da so se povprečni prispevki glede zaposlenih na podlagi italijanskega sistema zavarovanja za nesreče pri delu in poklicne bolezni računali kot določen odstotek od njihovega osebnega dohodka. Ta odstotek je bil odvisen od povprečne nevarnosti dejavnosti podjetja, za katero so delali. Tako določen odstotek se je lahko za posamezna podjetja spreminjal, če so lahko dokazala, da je bila nevarnost njihovih dejavnosti na podlagi, na primer varnostnih ukrepov, nižja od povprečne glede na celotno državo. Glej točko 22 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jacobsa v zadevi, navedeni v opombi 4.

24 – Točka 42.

25 – Po drugi strani glej na v opombi 4 navedeno sodbo Cisal, točki 40 in 41.

26 – Glej zgoraj navedene točke od 49 do 52.

27 – Po drugi strani glej točko 114 sodbe Pavlov in drugi (navedena v opombi 17), v kateri je Sodišče poudarilo, da zadevni sklad v tej zadevi „določa znesek prispevkov in dajatev ter deluje na podlagi načela kapitalizacije. Tako je višina dajatev, ki jih zagotavlja Sklad, odvisna od uspešnosti njegovih naložb […]“

28 – Zdi se, da predložitveno sodišče poudarja trditev Sodišča v točki 39 sodbe Cisal (navedene v opombi 4), v kateri je Sodišče ugotovilo, da „[se italijanski] sistem zavarovanja […] financira s prispevki, katerih stopnja ni sistematično sorazmerna zavarovani nevarnosti. Na primer, iz spisa zadeve jasno izhaja, da stopnja ne sme presegati zgornje meje, tudi kadar ima dejavnost, ki se opravlja, za posledico veliko nevarnost niti kadar bilanca financiranja bremeni vsa podjetja v istem razredu glede nevarnosti, ki obstaja“ (moj poudarek).

29 – Če to preveri predložitveno sodišče, naj bi bil na podlagi člena 152 SGB VII omejen znesek prispevkov, ki jih je mogoče obračunati, in, med drugim, so v členu 153 SGB VII navedeni dejavniki, ki jih je mogoče upoštevati pri izračunu prispevkov.

30 – Glej zgoraj navedene točke od 49 do 52.

31 – Glej zgoraj navedene točke od 49 do 52.

32 – Sodba z dne16. marca 2004 (C-264/01, C-306/01, C-354/01 in C-355/01, Recueil, str. I-2493).

33 – Predložitveno sodišče je v predložitvenem sklepu navedlo, da je dejavnost MMB „v bistvu opravljanje, urejanje in izvajanje zavarovalniških storitev“.

34 – Ni nobenega razloga, da bi menil, da se pojem „podjetje“ iz člena 86 ES razlikuje od tistega iz členov 81 ES in 82 ES.

35 – Po mojem mnenju zagotavljanje zavarovanja za primer nesreč pri delu in poklicnih bolezni kot del sistema socialne varnosti ni usklajeno s pravom Skupnosti. Glej, med drugim, člen 2(2) Direktive Sveta 92/49/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja ter direktivi 73/239/EGS in 88/357/EGS, ki jo spreminjata (tretja direktiva o neživljenjskem zavarovanju, UL L 228, str. 1), v katerem je predvideno, da se „[t]a direktiva [...] ne uporablja za zavarovalne vrste ali posle, pa tudi ne za podjetja ali ustanove, za katere se ne uporablja Direktiva 73/239/EGS, niti za organe iz člena 4 te direktive“. Na podlagi člena 2(d) Prve Direktive Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov glede začetka opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja, ki ni življenjsko zavarovanje (UL L 228, str. 3), se „[t]a direktiva [...] ne uporablja za: [...](d) zavarovanja v okviru sistema obveznega socialnega varstva“. Glej tudi člen 3(4) Direktive 2002/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o življenjskem zavarovanju (UL L 345, str. 1). Glej tudi člen 2(3) Direktive 2002/83, čeprav ni upošteven v okviru postopka pred predložitvenim sodiščem.

36 – Glej sodbo z dne 28. aprila 1998 v zadevi Kohll (C-158/96, Recueil, str. I-1931, točki 17 in 18 ter navedena sodna praksa).

37 – Glej sodbo z dne 12. julija 2001 v zadevi Smits in Peerbooms (C-157/99, Recueil, str. I-5473, točki 45 in 46), v kateri je pojasnilo, da morajo države članice pri izvrševanju svojih pristojnosti pri določanju „pogojev glede pravice ali dolžnosti biti vključen v sistem socialne varnosti“ „ravnati v skladu s pravom Skupnosti“(moj poudarek).

38 – Glej v tem smislu v opombi 36 navedeno sodbo Kohll, točki 20 in 21 ter navedena sodna praksa. Glej tudi sodbo z dne 22. maja 2003 v zadevi Freskot (C-355/00, Recueil, str. I-5263, točka 53).

39 – Treba je poudariti, da Sodišče nima na razpolago nobenega podatka, ki bi nakazoval, da je bila obveznost članstva v določenem zavarovalnem združenju sprejeta v diskriminatorne namene ali da ima celo kakršne koli diskriminatorne učinke, ki so veliko večji od tistih, vsebovanih v obveznosti. Obveznost članstva v posebnem zavarovalnem združenju pa se zdi, da zagotavlja, da lahko zavarovanje, pridobljeno od zasebnega zavarovatelja, obstaja samo poleg tistega, določenega z zakonom.

40 – Predložitveno sodišče je v predložitvenem sklepu navedlo, da zavarovanje za primer nesreč pri delu in poklicne bolezni zagotavljajo zasebni nosilci zavarovanja v Belgiji, na Danskem, Finskem in Portugalskem. Ti zasebni sistemi pa naj bi delovali s pridobitnim namenom in ne vsebujejo elementov solidarnosti, ki so prisotni v nemškem sistemu; vendar mora to preveriti predložitveno sodišče. Poleg tega, čeprav je v predložitvenem sklepu navedeno, da je družba Kattner predložila predlog danskega nosilca zavarovanja, v skladu s katerim bo ta družba tudi zavarovala družbo Kattner v skladu z nemškim pravom nezgodnega zavarovanja za primer nesreč pri delu, poklicne bolezni ali poškodbo na poti na delo ali z dela pod enakimi pogoji kot MMB, in bi bile izplačane dajatve določene ob doslednem upoštevanju seznama dajatev, ki ga sestavi Deutsche Gesetzliche Unfallversicherung, v predložitvenem sklepu ni nobene navedbe o tem, da bo danski nosilec zavarovanja deloval z nepridobitnim namenom.

41 – Glej po analogiji v opombi 38 navedeno sodbo Freskot, točki 67 in 68.

42 – V opombi 36 navedena sodba Kohll, točka 41, v opombi 37 navedena sodba Smits in Peerbooms, točka 72, in sodbi Sodišča z dne 13. maja 2003 v zadevi Müller-Fauré in Van Riet (C‑385/99, Recueil, str. I-4509, točka 73) ter z dne 19. aprila 2007 v zadevi Stamatelaki (C‑444/05, ZOdl., str. I-3185, točka 30).

Full & Egal Universal Law Academy