EUR-Lex -  62008CC0414 - SL

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

VERICE TRSTENJAK,

predstavljeni 29. oktobra 20091(1)

Zadeva C‑414/08 P

Sviluppo Italia Basilicata SpA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Globalna nepovratna sredstva za izvedbo podpornih ukrepov malim in srednjim podjetjem (MSP), ki delujejo v deželi Bazilikata – Uredba (EGS) št. 4253/88 – Člen 24 – Znižanje finančne pomoči, ki jo je prvotno dodelil ESRR – Diskrecijska pravica Komisije –Uredba (EGS) št. 4253/88 – Člena 25 in 26 – Obveznost nadzora in spremljanja“

Stvarno kazalo

I –   Pravni okvir

A –   Temeljna zakonodaja Skupnosti

B –   Odločbe Komisije, ki vsebujejo pravila o zadevnih pomočeh Skupnosti

II – Predhodni postopek

A –   Akti v zvezi z dodelitvijo globalnih nepovratnih sredstev deželi Bazilikata

B –   Ustanovitev in delovanje STK

III – Izpodbijana sodba

IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

V –   Trditve Komisije v zvezi z dopustnostjo tožbe pred Sodiščem prve stopnje

VI – Pritožba

A –   Osem pritožbenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo ničnostne tožbe

1.     Prvi pritožbeni razlog: izkrivljenje sporne odločbe in sprememba pritožničine tožbe

a)     Trditve strank

b)     Pravna presoja

i)     Očitek o izkrivljenju sporne odločbe

ii)   Očitek o spremembi pomena in obsega tožbe

iii) Vmesni rezultat

2.     Drugi pritožbeni razlog: napačna razlaga določb preglednice št. 19

a)     Prvi del (očitki v zvezi s točko 52 izpodbijane sodbe)

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

–       Očitek o nadomestitvi obrazložitve

–       Očitek o samovoljni razlagi

–       Očitek o retroaktivni uporabi Uredbe št. 1685/2000

–       Očitek o nasprotju med razlago Sodišča prve stopnje in prakso Komisije

–       Vmesni rezultat

b)     Drugi del (očitek v zvezi s točko 53 izpodbijane sodbe)

c)     Tretji del (očitki v zvezi s točko 55 izpodbijane sodbe)

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

d)     Četrti del (očitki v zvezi s točkama 57 in 58 izpodbijane sodbe)

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

–       Četrti del je brez učinka

–       Očitek o nespoštovanju določbe, ki naj bi zahtevala financiranje vsaj desetih družb

–       Očitek o nasprotujočem si razlogovanju

e)     Peti del (očitki v zvezi s točko 48 izpodbijane sodbe)

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

f)     Vmesni rezultat

3.     Tretji pritožbeni razlog: napačna razlaga pogoja koristnosti

a)     Trditve strank

b)     Pravna presoja

4.     Četrti in peti pritožbeni razlog

a)     Četrti pritožbeni razlog: napačna razlaga in posledično neuporaba načel, ki jih je Sodišče razvilo v sodbi Mediocurso proti Komisiji

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

–       Očitek o nespoštovanju razmerja med postopkom znižanja in obveznostjo nadzora in spremljanja

–       Uporaba postopkovnih pravil, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni izrecno določil

–       Očitek o obveznosti uveljavljanja potrebe po spoštovanju pravice do obrambe

–       Očitek o kršitvi načela o pravicah do obrambe

–       Vmesni rezultat

b)     Peti pritožbeni razlog: kršitev členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88, kakor je bila spremenjena, o obveznosti Komisije glede spremljanja in nadzora

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

5.     Šesti in sedmi pritožbeni razlog

a)     Šesti pritožbeni razlog: kršitev načel zaupanja v pravo in pravne varnosti

b)     Sedmi pritožbeni razlog: izkrivljenje dokazov in kršitev splošnih načel o dokaznem bremenu

i)     Trditve strank

ii)   Pravna presoja

–       Sedmi pritožbeni razlog je brez učinka

–       Prvi očitek o tem, da je pritožnica predložila dokumente o odločitvah nadzornega odbora

–       Drugi očitek o tem, da se Sodišče prve stopnje ni oprlo na nesporno ugotovljeno dejansko stanje

–       Tretji očitek o pomanjkanju pripravljalnih ukrepov

–       Četrti očitek o dokumentih, ki jih je predložila pritožnica

–       Peti očitek o neupoštevanju plačil Komisije

–       Šesti očitek o pomanjkanju obrazložitve

–       Vmesni rezultat

6.     Osmi pritožbeni razlog: kršitev sodne prakse Skupnosti o uporabi načela sorazmernosti v primeru znižanja njene pomoči

a)     Trditve strank

b)     Pravna presoja

i)     Obseg Komisijine diskrecijske pravice po členu 24 Uredbe št. 4253/88

ii)   Očitek o neobstoju goljufije

iii) Upoštevanje morebitnega nespoštovanja obveznosti Komisije glede nadzora in spremljanja

iv)   Vmesni rezultat

7.     Rezultat

B –   Dva pritožbena razloga v zvezi z odškodninskim zahtevkom

1.     Deveti pritožbeni razlog

a)     Trditve strank

b)     Pravna presoja

2.     Deseti pritožbeni razlog

a)     Trditve strank

b)     Pravna presoja

i)     Obstoj odgovornosti za zakonito ravnanje

ii)   Očitki o neobičajnosti škode

iii) Očitek o posebnosti škode

C –   Rezultat pravne presoje

VII – Stroški

VIII – Predlog

1.        Družba Sviluppo Italia Basilicata SpA (v nadaljevanju: pritožnica) z obravnavano pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. julija 2008 v zadevi Sviluppo Italia Basilicata proti Komisiji(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožničino tožbo, s katero je ta predlagala, naj se za nično razglasi odločba Komisije C(2006) 1706 z dne 20. aprila 2006 o znižanju pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, dodeljene v korist globalnih nepovratnih sredstev za izvedbo podpornih ukrepov malim in srednjim podjetjem v deželi Bazilikata v Italiji (v nadaljevanju: sporna odločba), ter naj se ji povrne s to odločbo povzročena škoda.

I –    Pravni okvir

2.        Člen 158 ES določa, da si Evropska skupnost z namenom pospeševanja skladnega razvoja celotne Skupnosti prizadeva zmanjšati neskladje med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost tistih z najbolj omejenimi možnostmi. V skladu s členoma 159 ES in 160 ES Skupnost podpira uresničevanje teh ciljev tudi z delovanjem v okviru strukturnih skladov, med drugim Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), katerega cilj je prispevati k zmanjševanju glavnih regionalnih neravnovesij.

A –    Temeljna zakonodaja Skupnosti

3.        Člen 1 Uredbe (EGS) št. 2052/88 z dne 24. junija 1988 o nalogah strukturnih skladov in njihovi uspešnosti ter o koordiniranju njihovih dejavnosti med seboj in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi finančnimi instrumenti(3), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EGS) št. 2081/93 z dne 20. julija 1993(4), določa, da strukturni skladi z namenom uresničevanja splošnih ciljev iz členov 158 ES in 160 ES prispevajo k doseganju petih prednostnih ciljev. Med njimi cilj 1 pomeni „spodbujanje razvoja in strukturnega prilagajanja regij, ki zaostajajo v razvoju“. Dežela Bazilikata v skladu s prilogo k navedeni uredbi spada med regije, ki jih navedeni cilj zadeva.

4.        Člen 5 Uredbe št. 2052/88 našteva možne oblike finančne pomoči iz strukturnih skladov. Med temi je v odstavku 2(c) navedene določbe omenjena možnost pomoči v obliki „globalnih nepovratnih sredstev“, s katerimi načeloma upravlja posrednik, ki ga država članica določi v soglasju s Komisijo Evropskih skupnosti in zagotavlja razporeditev posamičnih nepovratnih sredstev, dodeljenih končnim upravičencem.

5.        Postopkovna pravila za pomoč so določena v Uredbi Sveta (EGS) št. 4253/88 z dne 19. decembra 1988 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2052/88 glede koordinacije dejavnosti različnih strukturnih skladov med seboj, na eni strani, in z Evropsko investicijsko banko ter drugimi finančnimi instrumenti(5), na drugi strani, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2082/93 z dne 20. julija 1993(6) ter Uredbo Sveta št. 4254/88 z dne 19. decembra 1988 o izvajanju Uredbe št. 2052/88, kar zadeva Evropski sklad za regionalni razvoj(7), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2083/93 z dne 20. julija 1993(8).

6.        Člen 6 Uredbe št. 4254/88 določa, da se način uporabe globalnih nepovratnih sredstev določi v sporazumu, ki ga v soglasju z zadevno državo članico skleneta Komisija in posrednik in v katerem je treba med drugim določiti vrste ukrepov, ki jih je treba izvesti, merila za izbor upravičencev, pogoje in deleže pomoči iz ESRR ter način spremljanja uporabe globalnih nepovratnih sredstev.

7.        Člen 24 Uredbe št. 4253/88 z naslovom „Znižanje, odložitev in ukinitev pomoči“ določa:

„1.    Če se izkaže, da neka dejavnost ali ukrep niti delno niti v celoti ne upravičuje finančne pomoči, ki je bila za to dodeljena, Komisija ustrezno preuči zadevo v okviru partnerstva, še posebej pa državo članico ali druge organe, ki jih je določila za izvajanje dejavnosti, pozove, naj v določenem roku predloži svoje pripombe.

2.      Po navedeni preučitvi lahko Komisija zniža ali odloži pomoč v zvezi z zadevno dejavnostjo ali ukrepom, če preučitev razkrije nepravilnost, še posebej pa bistveno spremembo, ki vpliva na naravo ali pogoje izvedbe dejavnosti ali ukrepa, v zvezi s katerim ni bilo zaprošeno za odobritev Komisije.

[…]“

8.        Člena 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 določata pravila o nadzoru in spremljanju uporabe finančne pomoči. Natančneje, člen 25(1) in (3) določa:

„1.    Komisija in države članice v okviru partnerstva zagotovijo učinkovit nadzor nad uporabo pomoči iz skladov na ravni podpore Skupnosti in posebnih dejavnosti (programov itd.).

[…]

3.      V okviru partnerstva se na podlagi sporazuma med državo članico in Komisijo ustanovijo nadzorni odbori.

V teh odborih sta lahko zastopani Komisija in po potrebi EIB.“

B –    Odločbe Komisije, ki vsebujejo pravila o zadevnih pomočeh Skupnosti

9.        Komisija je 29. julija 1994 sprejela Odločbo 94/629/ES o vzpostavitvi okvira podpore Skupnosti za strukturno pomoč Skupnosti italijanskim deželam, na katere se nanaša cilj 1, to je deželam Abruci, Bazilikata, Kalabrija, Kampanja, Molise, Puglia, Sardinija in Sicilija, za obdobje od 1. januarja 1994 do 31. decembra 1999(9).

10.      Komisija je z Odločbo 97/322/ES z dne 23. aprila 1997(10) določila pravila o upravičenih izdatkih pri različnih pomočeh Skupnosti, sprejetih v zvezi z Italijansko republiko. Priloga k navedeni odločbi vsebuje preglednico št. 19 o upravičenih izdatkih v okviru strukturnih skladov za dejavnost finančnega inženiringa v obliki skladov tveganega kapitala (v nadaljevanju: preglednica št. 19).

11.      Splošna načela o finančnem inženiringu, ki jih določa navedena preglednica, so:

„[…]

vii) način upravljanja s skladom mora ustrezati finančnim izvedbenim določbam pomoči, še posebej kar zadeva namenitev sredstev in nastale stroške ter dokončanje pomoči;

viii) skladi tveganega kapitala pomagajo podjetjem, ki so ekonomsko in finančno uspešna;

[…]“

12.      V preglednici št. 19 je posebej v zvezi s skladi tveganega kapitala v točki B z naslovom „Dejavnosti skladov tveganega kapitala“ navedeno tako:

„[…]

2.      med pomoči skladov tveganega kapitala spada pridobivanje deležev, med drugim vpis osnovnega kapitala v podpiranih podjetjih, posojila (kjer je primerno posojila za lastniški kapital), obveznice (kjer je primerno zamenljive) itd.

[…]

8.     V času pomoči Skupnosti je treba prihodke skladov tveganega kapitala (natančneje, kakršne koli dividende, kapitalske dobičke in obresti od naložb) nakazati skladu in jih v mejah, določenih v nadaljevanju, uporabiti za financiranje pridobivanja deležev ter stroške upravljanja.

[…]

10.   Poročilo o dejavnostih skladov tveganega kapitala za vsako koledarsko leto je treba po pridobitvi mnenja nadzornega odbora predložiti Komisiji. Poročilo vsebuje bilanco ter analizo prihodkov in izgub skladov tveganega kapitala, podrobno razdelane nastale upravljavske stroške, analizo izplačil skladom, podroben seznam pridobljenih deležev (izvedene naložbe, dana posojila itd. po podjetjih in sektorjih ob ustreznem spoštovanju načela zaupnosti) ter nastale težave in možne predlagane ali sprejete rešitve.

11.   Komisija in Računsko sodišče lahko nadzirata dejavnosti skladov tveganega kapitala, vključno s pravico do izvedbe ali naložitve izvedbe revizij v podjetjih, v katerih so skladi tveganega kapitala imeli ali imajo deleže.

[…]“

13.      V točki C preglednice št. 19 so „pravne in finančne obveznosti“ opredeljene kot „pravni akt oblikovanja ali povečanja osnovnega kapitala skladov tveganega kapitala.“ „Dejansko plačani izdatki“ so v isti točki opredeljeni kot „gotovinsko vlačilo kapitalskih deležev sklada tveganega kapitala, ki ga nakažejo udeleženci (osnovni kapital), v tesni povezavi s poročili o izvedbi, ki omenjajo opravljene pridobitve, ki se uporabljajo kot dokaz o napredovanju ukrepa“.

14.      V točki D preglednice št. 19 z naslovom „Prenehanje pomoči“ je navedeno:

„1.    Sklad tveganega kapitala je treba ustanoviti za ustrezno obdobje, skladno s cilji, ki se jim sledi. Sklad tveganega kapitala obstaja najmanj tako dolgo, dokler traja zadevna pomoč.

2.      Neto finančni položaj sklada tveganega kapitala je treba ob prenehanju pomoči Skupnosti (po končnem datumu za izplačila) izračunati na podlagi primerjave uporabe celotnega vplačanega kapitala s skupnim zneskom pomoči v zadevnih podjetjih v tem obdobju.

–        Če se ugotovi, da vsota skupne pomoči podjetjem v tem obdobju zajema vsaj 100 % vplačanega kapitala (več ali enako), se šteje, da je bil ukrep v celoti izvršen.

[…]

–        Če je skupna vsota pomoči podjetjem v tem obdobju, kljub nadzoru nadzornega odbora, ob prenehanju manjša od vplačanega kapitala, se za ustrezni presežni znesek zmanjša končni saldo, ki ga Skupnost izplača državi članici v obliki zadevne pomoči.

3.      Komisija po plačilu končnega salda pomoči ne sodeluje več pri izvajanju ali spremljanju dejavnosti […]“

15.      Nazadnje je v preglednici št. 19 določeno še, da se pomoč iz skladov tveganega kapitala, ki jo sofinancira ESRR, izvaja izključno v malih in srednjih podjetjih (MSP).

II – Predhodni postopek

A –    Akti v zvezi z dodelitvijo globalnih nepovratnih sredstev deželi Bazilikata

16.      Komisija je zaradi izvedbe temeljne uredbe o strukturnih skladih, to je Uredbe št. 2052/88, z Odločbo 94/629 odobrila pravni okvir Skupnosti, ki se uporablja za pomoč italijanskim deželam, ki jih zadeva cilj 1, med drugim deželi Bazilikata, za obdobje od 1. januarja 1994 do 31. decembra 1999.

17.      Italijanska vlada je z namenom spodbujanja razvoja MSP s sedežem v deželi Bazilikata Komisiji 24. februarja 1998 predložila predlog za pomoč Skupnosti v obliki globalnih nepovratnih sredstev.(11) V predlogu naveden ukrep št. 2 je predvideval ustanovitev sklada tveganega kapitala (v nadaljevanju: STK) s strani ESRR in zasebnega sektorja za izvedbo finančne pomoči (udeležba v kapitalu družbe, posojila za lastniški kapital in posojila v zamenljivih obveznicah) podjetjem, ki so ustanovljena ali se jih namerava ustanoviti v tej deželi (v nadaljevanju: ukrep št. 2 globalnih nepovratnih sredstev).

18.      Komisija je z Odločbo C(1999) 314 z dne 2. marca 1999 o dodelitvi pomoči iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, dodeljene v korist globalnih nepovratnih sredstev za izvedbo podpornih ukrepov malim in srednjim podjetjem v deželi Bazilikata, ki je vključena v skupnostni okvir podpore strukturnih pomoči v zvezi s ciljem št. 1 v Italiji, odobrila dodelitev pomoči, ki so jo predlagali italijanski organi (v nadaljevanju: odločba o dodelitvi pomoči). Po členu 5 navedene odločbe se „pomoč Skupnosti nanaša na stroške v zvezi z dejavnostmi, predvidenimi z globalnimi nepovratnimi sredstvi, ki bodo v državi članici predmet zavezujočih pravnih obveznosti in za katere bodo potrebni finančni viri posebej zagotovljeni najkasneje do 31. decembra 1999“, „končni datum za obračun izdatkov v zvezi s temi dejavnostmi [pa] je 31. december 2001.“

19.      Odločbi o dodelitvi pomoči je bil priložen načrt globalnih nepovratnih sredstev, ki so ga Komisiji predložili nacionalni organi (v nadaljevanju: načrt globalnih nepovratnih sredstev) in je njen sestavni del. Predvideval je, da je treba ukrep izvesti v treh fazah, in sicer „pospeševanje“, „vzpostavitev“ in „upravljanje“ STK (točka 5.2.2). V točki 5.2.5 je bilo poleg tega navedeno, da gre za sredstva v višini 9,7 milijona EUR, od česar 4,7 milijona prispeva ESRR, in da je v skladu s preglednico št. 19 v prilogi k Odločbi 1997/322 treba razumeti, da je „obveznost pravni akt ustanovitve kapitala sklada, izdatki pa so gotovinsko vlačilo kapitalskih deležev STK, ki ga nakažejo udeleženci.“ Nazadnje je načrt predvideval še to, da je treba obveznosti prevzeti do „31. decembra 1999“ (točka 5.2.6) in da je čas trajanja sklada deset let od njegove ustanovitve.

20.      Način dodelitve globalnih nepovratnih sredstev je bil določen s sporazumom z dne 22. julija 1999 med Komisijo in Centro europeo di impresa e innovazione Systema BIC Basilicata, ki je bil prvotni posrednik za globalna nepovratna sredstva in ga je nasledila tožeča stranka (v nadaljevanju: sporazum). Navedeni sporazum v členu 9 določa ustanovitev nadzornega odbora, v katerem so predstavniki Komisije, nacionalnih organov in posrednika.

21.      Člen 13 sporazuma določa:

„[…]

2.      […] za izplačilo končnega salda veljajo ti kumulativni pogoji:

–        dežela Bazilikata v šestih mesecih po dejanski izvedbi zadevne dejavnosti predloži Komisiji predlog izplačila, ki ga je ustrezno potrdil [minister za gospodarstvo in finance];

[…]

4.      Stroškovne obveznosti v korist pobud, upravičenih do pomoči v obliki globalnih nepovratnih sredstev (odločba o dodelitvi, sklenitev pogodb za zunanje dejavnosti), je treba prevzeti najkasneje do 31. decembra 1999. Izplačila posrednika zaradi izvedbe globalnih nepovratnih sredstev se izvedejo najkasneje do 31. decembra 2001, predložitev računov Komisiji o nastalih izdatkih posrednika zaradi izvedbe navedenih nepovratnih sredstev pa najkasneje do 30. junija 2002.“

22.      Člen 16(5) sporazuma določa:

„Če posrednik ne izpolni svojih obveznosti iz sporazuma ali to stori neustrezno, ga lahko Komisija – v dogovoru z deželo Bazilikata – s priporočenim pismom opomni, naj izpolni zadevno obveznost. Če v mesecu navedenega uradnega obvestila tega ne stori, lahko Komisija v dogovoru z deželo Bazilikata, ne glede na posledice, ki izhajajo iz zakonodaje, ki se uporablja za sporazum, brez kakršnih koli drugih formalnosti odpove sporazum.“

23.      Nazadnje člen 18 sporazuma določa, da preneha veljati 30. junija 2002.

B –    Ustanovitev in delovanje STK

24.      STK je bil ustanovljen 16. decembra 1999 s finančnim prispevkom 9,7 milijona EUR, od katerih je 4,7 milijona EUR prispeval ESRR, 5 milijonov EUR pa zasebni vlagatelji. Vplačila deležev so bila v celoti opravljena med februarjem 2000 in decembrom 2001.

25.      Dežela Bazilikata je z dopisom z dne 18. marca 2003 italijanskemu ministrstvu za gospodarstvo in finance predložila končno izjavo o izdatkih in zahtevo za izplačilo, ki jo je predložila tožeča stranka. Ministrstvo je navedene dokumente 20. marca 2003 posredovalo Komisiji.

26.      Komisija je z dopisom z dne 10. februarja 2004 italijanske organe in pritožnico obvestila o svojem stališču, da v skladu s točko D preglednice št. 19 del dodeljene pomoči ni bil upravičen, ker ni bil investiran v MSP pred 31. decembrom 2001.

27.      Komisija je 20. aprila 2006, po izmenjavi dopisov s pritožnico, sprejela sporno odločbo. Ker je menila, da del pomoči iz ESRR ni bil uporabljen za pridobitev deležev v podjetjih pred končnim datumom iz odločbe o dodelitvi pomoči, to je pred 31. decembrom 2001, je pomoč, dodeljeno v okviru globalnih nepovratnih sredstev za deželo Bazilikata, znižala za 4.554.108,91 EUR in odredila povrnitev izplačane pomoči 3.434.108,91 EUR.

III – Izpodbijana sodba

28.      Pritožnica je 30. junija 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe in plačilo odškodnine.

29.      Pritožnica je v podporo ničnostni tožbi navedla šest tožbenih razlogov, in sicer:

–        nelogičnost, neprimernost in neobstoj pravnih in dejanskih pogojev, ki so bili podlaga za sporno odločbo,

–        kršitev določb preglednice št. 19,

–        kršitev postopkovnih pravil iz člena 16 sporazuma ter členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88,

–        kršitev načel zaupanja v pravo in pravne varnosti,

–        kršitev načela sorazmernosti in

–        kršitev obveznosti obrazložitve.

30.      Pritožnica je zahtevek oprla na subjektivno odgovornost zaradi nezakonitosti sporne odločbe in na objektivno odgovornost.

31.      Sodišče prve stopnje je menilo, da je treba zaradi ekonomičnosti postopka takoj preučiti tožbene razloge, ki jih je pritožnica uveljavljala v ničnostni tožbi, ne da bi predhodno presojalo o dopustnosti njene tožbe. Nato je ugotovilo, da je ničnostna tožba neutemeljena. Nazadnje je kot neutemeljen zavrnilo tudi odškodninski zahtevek.

IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

32.      Pritožnica je 19. septembra 2008 v sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo. V pritožbi Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o utemeljenosti z vidika usmeritev, ki jih bo podalo Sodišče;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov tega postopka in stroškov postopka v zadevi T-176/06.

33.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        zavrne pritožbo;

–        pritožnici naloži plačilo stroškov tega postopka in stroškov postopka na prvi stopnji.

34.      Sodišče je po koncu pisnega postopka 3. septembra 2009 opravilo obravnavo, ki so se je udeležili pritožničini zastopniki in zastopniki Komisije. Oboji so na obravnavi dopolnili svoja pisna stališča.

V –    Trditve Komisije v zvezi z dopustnostjo tožbe pred Sodiščem prve stopnje

35.      Komisija je v odgovoru na pritožbo zatrjevala nedopustnost ničnostne tožbe pred Sodiščem prve stopnje. Menila je, da sporna odločba pritožnice ne zadeva neposredno v smislu člena 230(4) ES.

36.      Menim, da v obravnavani zadevi ni treba preučiti utemeljenosti teh trditev. Prvič, treba je ugotoviti, da bi bilo mogoče trditve v zvezi z vprašanjem dopustnosti ničnostne tožbe pred Sodiščem prve stopnje obravnavati samo v okviru pritožbe za razveljavitev izpodbijane sodbe. Stranka, ki želi sodbo Sodišča prve stopnje, s katero je bilo razsojeno, da ničnostna tožba ni utemeljena, nadomestiti s sodbo, da je tožba nedopustna, mora Sodišču predlagati, naj se sodba Sodišča prve stopnje razveljavi in naj se o tožbi dokončno odloči v postopku pred Sodiščem prve stopnje.(12) Treba pa je ugotoviti, da Komisija v odgovoru na pritožbo ni oblikovala nasprotne pritožbe za razveljavitev izpodbijane sodbe.(13) Nasprotno, izrecno je predlagala potrditev izpodbijane sodbe v celoti. Iz tega sklepam, da je želela Komisija navesti nekaj pripomb v zvezi z načinom, na katerega je Sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje dopustnosti tožbe, ne pa predlagati razveljavitev izpodbijane sodbe. Ker je Komisija na obravnavi potrdila to razlago, utemeljenosti teh njenih trditev torej ni treba preučiti.

VI – Pritožba

37.      Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja deset pritožbenih razlogov. Z osmimi izpodbija tisti del izpodbijane sodbe, v katerem je Sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za razglasitev ničnosti sporne odločbe (glej podnaslov A). Z dvema pa tisti del, v katerem je zavrnilo njen odškodninski zahtevek (glej podnaslov B).

A –    Osem pritožbenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo ničnostne tožbe

1.      Prvi pritožbeni razlog: izkrivljenje sporne odločbe in sprememba pritožničine tožbe

38.      Prvi pritožbeni razlog zadeva točki 36 in 68 izpodbijane sodbe.

39.      V točki 36 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je pritožničina tožba v bistvu nanašala na ugotovitev Komisije, da bi moral STK deleže v SMP pridobiti najkasneje do 31. decembra 2001. Menilo je, da se to vprašanje nanaša posebej na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo preglednice št. 19, in da je treba torej najprej obravnavati tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo te preglednice. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni razlog obravnavalo v točkah od 37 do 59 izpodbijane sodbe.

40.      Nato je Sodišče prve stopnje v točkah od 60 do 75 obravnavalo tisti pritožničin tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija sporno odločbo oprla na „pogoj koristnosti“, ki ga naj v veljavnih predpisih o pomoči Skupnosti ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je v točki 68 ta tožbeni razlog zavrnilo. Ugotovilo je, da je Komisija sporno odločbo oprla na določbe preglednice št. 19 in da drugi razlogi samo potrjujejo njegovo razlago navedenih določb. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na svojo predhodno presojo tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo preglednice št. 19 iz točk od 37 do 59 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Komisija na podlagi določb te preglednice lahko znižala pomoč Skupnosti. Zaradi te ugotovitve je razsodilo, da tudi če bi bil očitek o neobstoju „pogoja koristnosti“ utemeljen, ne bi mogel povzročiti ničnosti sporne odločbe. V točki 69 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje razsodilo, da pritožničin tožbeni razlog nikakor ni utemeljen.

a)      Trditve strank

41.      Pritožnica trdi, prvič, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je v točki 68 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija sporno odločbo oprla med drugim na določbe preglednice št. 19 in da naj bi drugi razlogi samo potrjevali njegovo razlago navedenih določb, izkrivilo sporno odločbo. Trdi, da se je Komisija v sporni odločbi oprla predvsem na „pogoj koristnosti“, naveden v točki 22 obrazložitve sporne odločbe, in da so nadaljnje točke obrazložitve glede preglednice št. 19 podrejene vsebinski presoji tega „pogoja koristnosti“.

42.      Drugič, pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo pomen in zato tudi obseg njene tožbe. S tožbo naj bi primarno izpodbijala to, da naj bi sporna odločba temeljila na domnevno neobstoječem „pogoju koristnosti.“ Sodišče prve stopnje naj bi z ugotovitvijo, da se njena tožba v bistvu nanaša na stališče Komisije, da bi moral STK deleže v MSP pridobiti najkasneje do 31. decembra 2001, spremenilo pomen njene tožbe. Pritožnica trdi, da sprememba vrstnega reda obravnave njenih tožbenih razlogov, ki jo je Sodišče prve stopnje naredilo v točki 36 izpodbijane sodbe, temelji na tej napačni presoji njene tožbe. Po njenem mnenju Sodišče prve stopnje brez spremembe vrstnega reda tožbenih razlogov ne bi moglo razsoditi, da je njen tožbeni razlog v zvezi z neobstojem „pogoja koristnosti“ neupošteven. Sodišče prve stopnje naj bi torej spremenilo obseg njene tožbe.

43.      Komisija meni, prvič, da Sodišče prve stopnje ni izkrivilo sporne odločbe. Komisija naj bi sporno odločbo oprla na preglednico št. 19. „Pogoj koristnosti“ iz sporne odločbe naj ne bi bil podlaga za sprejetje sporne odločbe, ampak pojem, ki naj bi predstavljal bistvo pravil delovanja STK in ključ za razlago.

44.      Drugič, trdi da so navedbe Sodišča prve stopnje iz točke 36 izpodbijane sodbe samo logični in organizacijski premislek Sodišča prve stopnje in nikakor ne vplivajo na izpodbijano sodbo. Vsekakor pa naj bi Sodišče prve stopnje presojo opravilo neodvisno od očitka o neobstoju „pogoja koristnosti“.

b)      Pravna presoja

45.      Pritožnica prvi pritožbeni razlog opira na dva očitka o izkrivljenju sporne odločbe in spremembi pomena in obsega njene tožbe.

i)      Očitek o izkrivljenju sporne odločbe

46.      Ta očitek je dopusten, ker se v pritožbi lahko uveljavlja izkrivljenje posamezne odločbe Komisije.(14) Ni pa utemeljen. Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da je Komisija sporno odločbo med drugim oprla na določbe preglednice št. 19, te ni izkrivilo.

47.      Razlogov, s katerimi je Komisija utemeljila sporno odločbo, ni mogoče ugotoviti samo ob upoštevanju točke 22 in naslednjih obrazložitve te odločbe. Kot utemeljeno navaja Komisija, je treba preučiti celotno obrazložitev. Analiza celotne obrazložitve sporne odločbe pa kaže na to, da ta temelji predvsem na pogojih iz preglednice št. 19. Tako iz zadnjega stavka točke 8 obrazložitve sporne odločbe in iz točke 10 obrazložitve sporne odločbe je razvidno, da se je Komisija v končni fazi postopka, ki je privedel do sprejetja sporne odločbe, oprla na pogoje iz preglednice št. 19. Poleg tega je Komisija v oddelku z naslovom „Narava ugotovljenih nepravilnosti“ v točkah 14 in 15 obrazložitve sporne odločbe izrecno omenila nespoštovanje teh pogojev. Komisija se je torej večkrat, in ne samo v točki 22 obrazložitve sporne odločbe, sklicevala na preglednico št. 19.

48.      Poleg tega Komisija utemeljeno meni, da pomeni sklicevanje na „pogoj koristnosti“ iz točke 22 obrazložitve sporne odločbe sklicevanje na splošen pojem, ki predstavlja načelno podlago upoštevnih določb. Ne gre torej za „pogoj“ v ožjem pomenu besede, ampak za pomoč pri razlagi pravil, ki se uporabljajo za pomoč Skupnosti.

49.      Sodišče prve stopnje torej z ugotovitvijo, da je Komisija sporno odločbo oprla predvsem na nespoštovanje preglednice št. 19, ni nepravilno uporabilo prava. Prvi očitek je treba torej zavrniti.

ii)    Očitek o spremembi pomena in obsega tožbe

50.      Pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je spremenilo pomen in obseg njene tožbe. Trdi, da je bila posledica spremembe vrstnega reda obravnavanja tožbenih razlogov sprememba tožbe.

51.      Ta očitek ni utemeljen. Iz člena 225 ES in člena 58(1) Statuta Sodišča je razvidno, da mora pritožba temeljiti na pritožbenih razlogih v zvezi z nepristojnostjo Sodišča prve stopnje, kršitvami postopka pred Sodiščem prve stopnje, ki škoduje interesom pritožnika, ali kršitvami zakonodaje Skupnosti, ki jih ta stori. Preprosta sprememba vrstnega reda tožbenih razlogov, ki ne vpliva na izid postopka, pa je izključno organizacijski ukrep, ki ne škoduje interesom pritožnika.(15) Sprememba vrstnega reda pritožničinih tožbenih razlogov, ki jo je Sodišče prve stopnje opravilo v točki 36 izpodbijane sodbe, torej sama po sebi ni nepravilna uporaba prava, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v pritožbi.

52.      Po pritožničinem mnenju je sprememba vrstnega reda vplivala na izid postopka. Brez te spremembe naj Sodišče prve stopnje v točki 68 izpodbijane sodbe ne bi moglo razsoditi, da pritožničin očitek o neobstoju „pogoja koristnosti“, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel povzročiti ničnosti sporne odločbe.

53.      Ta kritika ni utemeljena. Res je, da se Sodišče prve stopnje v točki 68 izpodbijane sodbe sklicuje na razlago sporne odločbe iz predhodnih točk od 52 do 59 navedene sodbe. Formalno je bilo torej to sklicevanje na predhodno razlago posledica spremembe vrstnega reda tožbenih razlogov, po katerem jih je obravnavalo Sodišče prve stopnje. Vendar pa je treba ugotoviti, da pritožnica ni navedla nobenega prepričljivega razloga, zaradi katerega bi sprememba vrstnega reda tožbenih razlogov lahko bistveno vplivala na izid postopka, zlasti na razlago sporne odločbe. Gre torej za preprosto spremembo vrstnega reda obravnavanja tožbenih razlogov, ki ne vpliva na rezultat presoje Sodišča prve stopnje in ki je ni mogoče izpodbijati v pritožbi.(16)

54.      Očitek o spremembi pomena in obsega tožbe na prvi stopnji je treba zato zavrniti.

55.      Vsekakor pa je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v točki 69 izpodbijane sodbe obravnavalo tožbeni razlog v zvezi z neobstojem „pogoja koristnosti“ in ga zavrnilo.

iii) Vmesni rezultat

56.      Prvi pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

2.      Drugi pritožbeni razlog: napačna razlaga določb preglednice št. 19

57.      Drugi pritožbeni razlog zadeva točke od 42 do 59 izpodbijane sodbe. V tem delu izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničin tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo določb preglednice št. 19.

58.      Točka D preglednice št. 19 se sklicuje na „konec pomoči Skupnosti“ kot na končni datum za plačila. Komisija je v sporni odločbi ugotovila, prvič, da plačila v smislu točke D niso bila samo plačila, potrebna za ustanovitev STK, ampak tudi pridobitev deležev STK v MSP, in, drugič, da je končni datum za plačila v smislu točke D 31. december 2001.

59.      Pritožnica meni, da je navedena razlaga napačna. Temeljila naj bi na zmotni razlagi cilja ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev. Ta ukrep št. 2 naj bi zadeval samo ustanovitev in vplačila v STK. Potrebna sredstva za vplačilo v STK naj bi bila torej nakazana do 31. decembra 2001. Nasprotno pa naj bi bilo mogoče deleže STK v MSP pridobivati tudi po 31. decembru 2001. Končni datum za pridobivanje deležev STK v MSP naj bi bil torej datum prenehanja STK, torej 16. december 2009.

60.      Sodišče prve stopnje je v točkah od 47 do 59 izpodbijane sodbe potrdilo razlago Komisije. V točkah od 47 do 50 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničino trditev, da se trajanje pomoči ujema s trajanjem STK. V točkah od 51 do 55 izpodbijane sodbe je razsodilo, da je bilo treba deleže v MSP pridobiti pred 31. decembrom 2001. Sodišče prve stopnje je to razlago oprlo na preglednico št. 19, točko 5.2.5 načrta nepovratnih sredstev, člen 5 odločbe o dodelitvi pomoči in člen 13(4) sporazuma. V točkah od 56 do 58 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničino trditev, da naj bi bila samo njena razlaga preglednice št. 19 ekonomsko smotrna.

61.      V delu, v katerem pritožnica kritizira razlago Sodišča prve stopnje brez jasne navedbe, na kateri del izpodbijane sodbe se kritika nanaša, je treba te očitke zavreči kot nedopustne v skladu s členom 225 ES, členom 58(1) Statuta Sodišča in členom 112(1)(c) njegovega poslovnika.(17)

62.      V delu, v katerem pritožnica izpodbija točke 52, 53, 55, 57 in 58 ter točko 48 izpodbijane sodbe, pa je mogoče njen pritožbeni razlog razdeliti na pet delov.

a)      Prvi del (očitki v zvezi s točko 52 izpodbijane sodbe)

63.      Sodišče prve stopnje je v točkah 51 in 52 izpodbijane sodbe v nasprotju s trditvijo pritožnice razsodilo, da pojma „obveznost na nacionalni ravni“ in „dejansko plačani izdatki“ iz točke C preglednice št. 19 ne puščata nobenega dvoma o tem, da je treba deleže v MSP pridobiti pred 31. decembrom 2001. Čeprav bi bilo možno opredelitev „obveznosti“ iz točke C preglednice št. 19 razlagati v tem smislu, da se navedena opredelitev sklicuje samo na pravni akt ustanovitve STK, pa pojem „dejansko plačani izdatki“, ki morajo nastati pred 31. decembrom 2001, ne more zajemati samo tistih v zvezi z ustanovitvijo STK, ampak lahko zajema tako izdatke za vplačila v STK kot tiste v zvezi s pridobivanjem deležev v MSP.

i)      Trditve strank

64.      Pritožnica meni, da je opredelitev pojma „dejansko plačani izdatki“ v smislu točke C preglednice št. 19 s strani Sodišča prve stopnje pravno napačna.

65.      Prvič, trdi, da je Sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijane sodbe nadomestilo obrazložitev Komisije s svojo. Iz točke 23 obrazložitve sporne odločbe naj bi bilo razvidno, da Komisija ni upoštevala pritožničine trditve v zvezi z razlikovanjem med pojmoma „obveznost“ in „dejansko plačani izdatki“. Sodišče prve stopnje pa naj bi s tem, da je v točki 52 izpodbijane sodbe razlikovalo ta pojma, obrazložitev Komisije nadomestilo s svojo.

66.      Drugič, razlaga Sodišča prve stopnje naj bi bila v nasprotju z upoštevnimi predpisi. Besedilo določb preglednice št. 19 naj se ne bi neposredno sklicevalo na pridobivanje deležev. Poleg tega naj bi se razlaga pojma „dejansko plačani izdatki“, ki jo je dalo Sodišče prve stopnje, ujemala s tisto iz Uredbe Komisije (ES) št. 1685/2000 z dne 28. julija 2000 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1260/1999 glede upravičenosti izdatkov za aktivnosti, ki se sofinancirajo iz strukturnih skladov.(18) Glede na to, da se navedena uredba za obravnavano zadevo še ni uporabljala, naj bi razlaga Sodišča prve stopnje pomenila retroaktivno uporabo te uredbe, kar naj bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca Skupnosti.

67.      Tretjič, opredelitev Sodišča prve stopnje naj bi se oddaljevala od prakse Komisije. Komisija naj bi v dopisu z dne 4. junija 2004 navedla, da naj bi bili upravičeni izdatki gotovinska vplačila kapitalskih deležev v STK.

68.      Komisija odgovarja, prvič, da Sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijane sodbe ni razvilo nove opredelitve pojma „dejansko plačani izdatki“, ki bi bila drugačna od tiste v sporni odločbi. Sodišče prve stopnje naj bi razlago oprlo na načelo, da je treba način delovanja STK uskladiti s pravili o udeležbi strukturnih skladov. Iz točk 12 in 13 obrazložitve sporne odločbe naj bi bilo razvidno, da je Komisija uporabila enak pristop.

69.      Drugič, Komisija trdi, da preglednica št. 19 že vsebuje načelo, po katerem so „dejansko plačani izdatki“ izrecno povezani z dejansko pomočjo za finančni inženiring v korist MSP. Ne gre torej za nov pojem, uveden z Uredbo št. 1685/2000.

70.      Tretjič, v dopisu z dne 4. junija 2004 naj bi pojasnila, da samo izvedba finančne pomoči MSP upravičuje dodeljeno finančno pomoč in da je pogoje za to zakonodajalec Skupnosti navedel v preglednici št. 19.

ii)    Pravna presoja

–       Očitek o nadomestitvi obrazložitve

71.      Očitek o nadomestitvi obrazložitve ni utemeljen.

72.      Res je, da Sodišče prve stopnje nima pravice obrazložitve določene odločbe Komisije nadomestiti s svojo.(19) Vendar pa njegov odziv na trditve ene od strank v okviru njene tožbe ni nadomestitev obrazložitve per se, če podlage izpodbijane odločbe ne nadomesti s svojo podlago.

73.      Iz točk 37, 38, 51 in 52 izpodbijane sodbe je razvidno, da se je Sodišče v točki 52 izpodbijane sodbe omejilo na zavrnitev pritožničinih trditev, da naj bi Komisija napačno razlagala pojem „dejansko plačani izdatki“ iz točke C preglednice št. 19, podlage sporne odločbe pa ni nadomestilo s svojo podlago. Treba je ugotoviti, da se opredelitev pojma „dejansko plačani izdatki“, ki jo je dalo Sodišče prve stopnje v točki 52 izpodbijane sodbe, ujema z opredelitvijo Komisije iz točk 12, 13, 15, 18 in 19 obrazložitve sporne odločbe. Sodišče prve stopnje je tako kot Komisija ugotovilo, da ta pojem zajema pridobivanje deležev v MSP.

74.      Očitek o nadomestitvi obrazložitve je treba zato zavrniti.

–       Očitek o samovoljni razlagi

75.      Očitek o prisiljeni razlagi pojma „dejansko plačani stroški“ ni utemeljen. Razlaga Sodišča prve stopnje iz točke 52 izpodbijane sodbe temelji na določbah preglednice št. 19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno razsodilo, da so „dejansko plačani izdatki“ po opredelitvi iz točke C preglednice št. 19 gotovinska vplačila kapitalskih deležev STK, ki jih nakažejo udeleženci, v tesni povezavi s poročili o izvedbi, ki omenjajo opravljene pridobitve deležev, ki se uporabljajo kot dokaz o napredovanju ukrepa. Poleg tega je iz točke vii) splošnih načel preglednice št. 19 pravilno sklepalo, da je treba način delovanja STK prilagoditi določbam o finančni izvedbi pomoči, med drugim kar zadeva pojma obveznost in dejansko plačani izdatki, pojem dejansko plačani izdatki pa mora torej zajemati pridobivanje deležev v MSP.

–       Očitek o retroaktivni uporabi Uredbe št. 1685/2000

76.      Tudi očitek o retroaktivni uporabi Uredbe št. 1685/2000 je treba zavrniti kot neutemeljen. Kot je pravilno opozorila Komisija, vsebujejo določbe preglednice št. 19 enako načelo kot pravilo št. 8 Uredbe št. 1685/2000, čeprav drugače. Omenjeno pravilo torej ne vsebuje novega koncepta. Poleg tega je treba ugotoviti, da se Sodišče v izpodbijani sodbi nikjer ne sklicuje na Uredbo št. 1685/2000. Njegovo razlogovanje temelji izključno na pravilih, ki so se uporabljala ratione temporis.

–       Očitek o nasprotju med razlago Sodišča prve stopnje in prakso Komisije

77.      Nazadnje je treba zavrniti tudi očitek o nasprotju med razlago sodišča prve stopnje in prakso Komisije. Tudi če bi namreč v dopisu Komisije z dne 4. junija 2004 kaj kazalo na to, da se Komisija strinja s pritožničino razlago (ki pa Komisija nasprotuje), to samo po sebi ne bi bil zadosten dokaz, da je razlaga Sodišča prve stopnje pravno napačna. Upoštevno vprašanje ni, ali je razlaga Sodišča prve stopnje skladna z razlago Komisije, ampak, ali je skladna z upoštevnimi pravili.

–       Vmesni rezultat

78.      Prvi del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti.

b)      Drugi del (očitek v zvezi s točko 53 izpodbijane sodbe)

79.      Pritožnica z drugim delom izpodbija točko 53 izpodbijane sodbe. V njej je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da opredelitve iz točke 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev povzemajo tiste iz točke C preglednice št. 19.

80.      Pritožnica trdi, da je opredelitev pojma „dejansko plačani izdatki“ iz točke C preglednice št. 19, ki jo je dalo Sodišče prve stopnje, v nasprotju z opredelitvijo „izdatkov“ iz točke 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev. V nasprotju z ugotovitvijo Sodišča prve stopnje naj točka 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev ne bi bila omejena na povzemanje opredelitve iz točke C preglednice št. 19, ampak je iz njene vsebine in področja uporabe jasno izključila pridobivanje deležev v MSP.

81.      Navedeni očitek ni utemeljen. Glede na opredelitev iz točke 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev pomenijo „izdatki“ gotovinsko plačilo v vplačani kapital STK v skladu z določbami točke C preglednice št. 19. Pojem „izdatki“ iz točke 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev se torej sklicuje na pojem „dejansko plačani izdatki“ iz točke C preglednice št. 19.

82.      Zato je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

c)      Tretji del (očitki v zvezi s točko 55 izpodbijane sodbe)

83.      Pritožnica s tretjim delom izpodbija točko 55 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v njej ugotovilo, da je člen 13(4) sporazuma očitno v nasprotju s pritožničino razlago. Razsodilo je, da ta določba predvideva, da je treba obveznosti v zvezi z izdatki v korist pobud, upravičenih do pomoči iz globalnih nepovratnih sredstev (odločba o dodelitvi, sklenitev pogodb za zunanje dejavnosti), prevzeti najkasneje do 31. decembra 1999, in da se plačila posrednika zaradi izvedbe globalnih nepovratnih sredstev izvedejo najkasneje do 31. decembra 2001. Poleg tega je Sodišče prve stopnje ugotovilo, prvič, da so „pobude, upravičene do pomoči iz nepovratnih sredstev“, kot je razvidno iz točke 54 izpodbijane sodbe, zahteve za pridobitev deležev, ki jih vložijo MSP, in, drugič, da „plačila posrednika“ ne morejo biti drugega kot navedene pridobitve deležev.

i)      Trditve strank

84.      Pritožnica meni, prvič, da je Sodišče prve stopnje napačno razlagalo vsebino in cilje ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev. Trdi, da je treba glede na to, da je cilj tega ukrepa št. 2 ustanovitev in vplačila v STK, pojma „obveznosti“ in „plačila“ iz člena 13(4) sporazuma razlagati tako, da se nanašata na ustanovitev in vplačila v STK. V tem smislu se sklicuje na točki 5.2.1 in 5.2.3 načrta globalnih nepovratnih sredstev.

85.      Drugič, pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno štelo, da so pobude, upravičene do pomoči iz nepovratnih sredstev, zahteve za pridobitev deležev, ki jih vložijo MSP. To naj bi bilo v nasprotju s tem, da naj bi bil upravičenec do ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev posrednik, in ne MSP. V tem smislu se pritožnica sklicuje na točko 5.2.7 načrta globalnih nepovratnih sredstev.

86.      Komisija odgovarja, da je besedilo člena 13(4) sporazuma zelo jasno, in da se pritožnica opira na umetno razlikovanje med „fazo realizacije“ in „izvedbeno fazo“ ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev. Cilja ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev naj ne bi bilo mogoče omejiti na „fazo realizacije“, ampak zajema tudi „izvedbeno fazo“. Splošno načelo, ki je podlaga za vse pomoči iz strukturnih skladov, naj bi bilo, da je treba s sofinanciranjem Skupnosti v določenem roku uresničiti določeni cilj. Cilj ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev naj bi bil kapitalska okrepitev MSP v deželi Bazilikata.

ii)    Pravna presoja

87.      Pritožničini očitki so neutemeljeni.

88.      Prvič, iz besedila člena 13(4) sporazuma je razvidno, da se plačila posrednika (torej pritožnice) zaradi izvedbe globalnih nepovratnih sredstev izvedejo najkasneje do 31. decembra 2001, a račune o plačanih izdatkih posrednika je zaradi izvedbe navedenih sredstev treba predložiti Komisiji najkasneje do 20. junija 2002.

89.      Drugič, niti točka 5.2.1 niti točka 5.2.3 načrta globalnih nepovratnih sredstev ne vsebujeta elementov, zaradi katerih bi bilo mogoče dvomiti o razlagi Sodišča prve stopnje na podlagi preglednice št. 19 in zelo jasnega besedila člena 13(4) sporazuma. V skladu s točko 5.2.1 načrta globalnih nepovratnih sredstev je treba ustanovitev STK z nalogo dajanja finančne pomoči MSP, ustanovljenim v deželi Bazilikata, ali tistim, katerih namen je, da se tam ustanovijo, opraviti v skladu s preglednico št. 19. Poleg tega se namen in cilj v tej določbi navedenega ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev jasno nanašata na spodbujanje MSP v deželi Bazilikata. Točka 5.2.3 načrta globalnih nepovratnih sredstev pa določa, da pomeni realizacija ukrepa ustanovitev STK v skladu s prej navedeno pravno podlago. In pravna podlaga, na katero se sklicuje, je preglednica št. 19.

90.      Tretjič, razlaga člena 13(4) sporazuma, po kateri naj bi se besedilo „pobude, upravičene do pomoči“ nanašalo samo na pritožnico, ni združljiva z besedilom te določbe, ki določa, da je treba plačila posrednika pobudam, upravičenim do globalnih nepovratnih sredstev, opraviti najkasneje do 31. decembra 2001.

91.      Tretji del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti.

d)      Četrti del (očitki v zvezi s točkama 57 in 58 izpodbijane sodbe)

92.      Pritožnica v četrtem delu izpodbija točki 57 in 58 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v točkah od 56 do 58 izpodbijane sodbe analiziralo pritožničine trditve, da je samo njena razlaga ekonomsko smotrna, saj naj bi bilo težko, če ne celo nemogoče, finančno pomoč izvesti do 31. decembra 2001, ker je ta datum blizu 31. decembru 1999, datumu ustanovitve STK. Sodišče prve stopnje je te trditve zavrnilo.

93.      Sodišče prve stopnje je v točki 57 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je načrt nepovratnih sredstev v točki 5.2.2 predvideval prvo fazo izvedbe pomoči Skupnosti, poimenovano „pospeševanje sklada“. Razsodilo je, da je bilo treba v tej fazi, ki je pred fazo „ustanovitve sklada“, že opraviti pripravljalno delo v smislu identifikacije morebitnih zainteresiranih podjetij za STK in opraviti predhodno presojo. Iz tega je sklepalo, da to, da je končni datum za pridobivanje deležev 31. december 2001, ne pomeni nujno tega, da finančne pomoči ni mogoče uresničiti. Poleg tega je razsodilo, da glede na to, da so bili zneski, vloženi v MSP, navzgor omejeni na 1 milijon EUR, številnih dejavnosti za izčrpanje skupnega zneska pomoči Skupnosti, ki je bil okoli 5 milijonov EUR, ni bilo treba izpeljati.

94.      V točki 58 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje odgovorilo na pritožničino trditev o tem, da bi bilo mogoče deleže v STK vplačati do 31. decembra 2001. Menilo je, da čeprav je bil kot datum za navedena vplačila predviden samo 31. december 2001, iz upoštevnih pravil izhaja, da bi bilo treba navedena vplačila v STK opraviti dovolj zgodaj, da bi se uporaba vseh sredstev Skupnosti za naložbe v MSP omogočila pred končnim datumom za plačila.

i)      Trditve strank

95.      Pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje v točki 57 izpodbijane sodbe zavzelo stališče, da je za izčrpanje zneska pomoči Skupnosti dovolj pet dejavnosti, saj so lahko naložbe znašale do 1 milijona EUR. Pritožnica meni, da taka razlaga ni združljiva niti z besedilom načrta, ki je zahteval financiranje vsaj desetih družb, niti s ciljem, da je treba financirati čim več družb.

96.      Poleg tega trdi, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe v nasprotju sama s seboj. Sodišče prve stopnje naj bi na eni strani priznalo, da pred 31. decembrom 2001 ni bilo pravne obveznosti vplačati v STK. Na drugi strani pa naj bi menilo, da do 31. decembra 2001 pravna obveznost vplačila v pritožnico ni obstajala. V tem kontekstu pritožnica trdi, da točka 5.2.6 načrta globalnih nepovratnih sredstev določa, da je treba „izdatek“, torej izključno vplačila v STK, uresničiti v dveh letih po končnem roku za obveznosti, torej pred 31. decembrom 2001.

97.      Po mnenju Komisije je četrti pritožničin očitek brez učinka. Trdi, da se je Sodišče prve stopnje oprlo predvsem na obrazložitev iz točke 56 izpodbijane sodbe, namreč da so upoštevne določbe jasne. Obrazložitev v točki 57 izpodbijane sodbe naj bi bila samo podredna.

98.      Vsekakor pa naj bi bila navedba Sodišča prve stopnje glede omejenega števila finančnih dejavnosti, potrebnih za izčrpanje sofinanciranja, samo eden od elementov sicer precej bolj strukturiranega razlogovanja. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo predvsem to, da je načrt globalnih nepovratnih sredstev predvideval prvo fazo pospeševanja sklada, in da naj bi ta faza omogočala izvedbo pripravljalnih del pred fazo ustanovitve sklada.

99.      Komisija tudi meni, da razlogovanje Sodišča prve stopnje iz točke 58 izpodbijane sodbe ni samo s seboj v nasprotju. Glede na to, da naj bi pojem izdatki zajemal pridobivanje deležev v MSP, naj bi bilo očitno, da je bilo treba vplačila opraviti dovolj zgodaj in tako omogočiti uporabo celotnih sredstev Skupnosti za naložbe v MSP pred končnim datumom, določenim za plačila.

ii)    Pravna presoja

–       Četrti del je brez učinka

100. Kot utemeljeno navaja Komisija, je četrti del brez učinka. Iz točke 56 izpodbijane sodbe med drugim je razvidno, da je Sodišče prve stopnje zavrnitev pritožničinega tožbenega razloga oprlo predvsem na jasnost zadevnih določb in njihovo ujemanje. Točki 57 in 58 izpodbijane sodbe sta torej samo podredna obrazložitev. Očitke, naperjene zoper ti točki, je torej treba zavrniti kot take brez učinka, saj tudi če bi bili utemeljeni, ne bi mogli biti razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe.(20)

101. Vsekakor pa so očitki iz četrtega dela brez učinka.

–       Očitek o nespoštovanju določbe, ki naj bi zahtevala financiranje vsaj desetih družb

102. Očitek o nespoštovanju določbe, ki naj bi zahtevala financiranje vsaj desetih družb, je treba zavrniti kot tak brez učinka, in sicer ne samo iz razloga, navedenega v točki 100 teh sklepnih predlogov, ampak tudi iz razloga, navedenega v nadaljevanju. Kot utemeljeno navaja Komisija, je Sodišče prve stopnje pritožničino trditev o nezmožnosti pridobitve deležev pred 31. decembrom 2001 zavrnilo, tako da se je najprej oprlo na obstoj faze pospeševanja sklada, v kateri naj bi pritožnica lahko opravila pripravljalna dela. Navedena obrazložitev sama po sebi utemeljuje razlogovanje Sodišča prve stopnje. Glede na to, da pritožnica vanjo ni podvomila, je treba očitek o nespoštovanju določbe, ki naj bi zahtevala financiranje vsaj desetih družb, zavrniti kot tak brez učinka.

103. Vsekakor pa je pritožničina trditev neutemeljena.

104. Sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožničinimi trditvami ni razsodilo, da je pritožnica smela financirati samo pet družb. V točki 57 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje omenilo samo finančni prispevek ESRR v STK, ki je znašal 4,7 milijona EUR. Opozoriti je treba, da so skupna vplačila v STK znašala 9,7 milijona EUR. Tudi če bi pritožnica pridobila deleže v najvišjem znesku 1 milijon EUR(21), bi bilo za celotno finančno vplačilo v STK potrebnih najmanj deset finančnih prispevkov. Razlaga Sodišča prve stopnje torej ni bila v nasprotju z načrtom globalnih nepovratnih sredstev, po katerem je bilo treba financirati vsaj deset družb.

105. Sicer pa Sodišče prve stopnje v točki 57 izpodbijane sodbe tudi ni navajalo na to, da je treba financirati najmanjše možno število MSP. Ugotovilo je samo, da je bila pritožničina trditev glede nezmožnosti pridobitve deležev v MSP neutemeljena.

106. Ta očitek je treba torej zavrniti.

–       Očitek o nasprotujočem si razlogovanju

107. Očitek o nasprotujočem si razlogovanju v točki 58 izpodbijane sodbe ni utemeljen. Razlogovanje Sodišča prve stopnje ni samo s seboj v nasprotju. Res je, da je Sodišče prve stopnje v točki 58 izpodbijane sodbe razsodilo, da upoštevne določbe ne predvidevajo izrecnega končnega datuma za vplačila v STK. Vendar pa je pravilno ugotovilo, da je bil 31. december 2001 končni datum za pridobitev deležev STK v MSP(22) in da je bilo vplačilo v STK predpogoj za navedeno pridobivanje deležev. Menim torej, da je njegovo sklepanje, da je bilo treba vplačila v STK opraviti dovolj zgodaj, če se je želelo omogočiti pridobivanje deležev pred končnim datumom 31. decembrom 2001, popolnoma logično. Očitek o nasprotujočem si razlogovanju je treba torej zavrniti.

108. Ker pritožnica očitek opira na napačno razlago pojma „izdatki“ iz točke 5.2.5 načrta globalnih nepovratnih sredstev, je treba glede na točko 81 teh sklepnih predlogov ta očitek zavrniti.

e)      Peti del (očitki v zvezi s točko 48 izpodbijane sodbe)

109. Pritožnica s petim delom izpodbija točko 48 izpodbijane sodbe. V njej je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničino trditev, da naj bi bilo trajanje te oblike pomoči enako minimalnemu trajanju STK, deleže v MSP pa bi bilo torej mogoče pridobivati do 16. decembra 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz točk D.1 in B.8 preglednice št. 19 razvidno, da trajanje STK in trajanje te oblike pomoči ni nujno enako, in da je lahko ta oblika pomoči krajša kot STK.

i)      Trditve strank

110. Pritožnica meni, da je treba točko 48 razveljaviti zaradi nezadostne obrazložitve. Sodišče prve stopnje naj bi se omejilo na predlog alternativne rešitve glede na to, kar je predlagala pritožnica. Obrazložitev Sodišča prve stopnje naj Sodišču ne bi omogočala razumeti, zakaj je Sodišče prve stopnje dalo prednost svoji rešitvi, in ne tisti, ki jo je predlagala pritožnica. Pritožničina rešitev naj ne bi bila napačna in naj bi se zdela skladnejša z naravo ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev. V teh okoliščinah pritožnica ponavlja svoje očitke v zvezi s končnim datumom za vplačila v STK in tistim za pridobitev deležev.

111. Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo, da iz upoštevnih določb jasno izhaja, da trajanje STK ni nujno enako trajanju pomoči.

ii)    Pravna presoja

112. Pritožničini očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je v točki 48 izpodbijane sodbe jasno zavrnilo pritožničino trditev, da mora biti trajanje pomoči in STK enako. V zvezi s tem se je oprlo na prepričljivo razlago točk D.1 in B.8 preglednice št. 19, ki je pritožnica ni izpodbila.

113. Dalje je treba ugotoviti, da se je Sodišče prve stopnje v točkah od 47 do 50 izpodbijane sodbe omejilo na zavrnitev pritožničine trditve, da mora biti trajanje pomoči in STK enako. Sodišče prve stopnje pa se torej ni omejilo na predlog alternativne rešitve. V točkah od 51 do 55 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je bil končni datum za pridobitev deležev v MSP 31. december 2001, in ne 16. december 2009. Nedvoumno je torej razsodilo, da razlaga, ki jo je predlagala pritožnica, ni skladna z upoštevnimi določbami.

114. Ker pritožnica ponavlja očitke o ugotovitvah Sodišča prve stopnje glede končnega datuma za vplačila v STK in tistega za pridobitev deležev, je treba te očitke zavrniti s sklicevanjem še posebej na točke 75, 81 ter od 87 do 90 teh sklepnih predlogov.

115. Peti del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti.

f)      Vmesni rezultat

116. Drugi pritožbeni razlog je treba torej zavrniti v celoti.

3.      Tretji pritožbeni razlog: napačna razlaga pogoja koristnosti

117. Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom izpodbija točki 69 in 70 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v njenih točkah od 66 do 72 zavrnilo pritožničin tožbeni razlog, v katerem je trdila, da je Komisija svojo odločbo oprla na pogoj koristnosti. Najprej je v točki 68 izpodbijane sodbe razsodilo, da se Komisija ni oprla predvsem na „pogoj koristnosti“, ampak na točko D preglednice št. 19. V točki 69 izpodbijane sodbe je poudarilo, da v vsakem primeru, tudi če pojma pogoj koristnosti ni v določbah o zadevnih globalnih nepovratnih sredstvih, pogoj glede tega, da je pomoč ESRR namenjena financiranju konkretnih dejavnosti na terenu, in ne temu, da ostane nepremično v STK do konca izvajanja pomoči, zelo jasno izhaja iz vseh upoštevnih določb in ni nov.

a)      Trditve strank

118. Pritožnica meni, prvič, da je Sodišče prve stopnje v točki 70 izpodbijane sodbe nepravilno uporabilo pravo. Izpodbija to, da je o obstoju „pogoja koristnosti“ sklepalo iz določb, ki naj bi določale samo končni datum za različna vplačila v STK. Nobena od teh določb ali dokumentov, na katere se sklicuje Sodišče prve stopnje, naj ne bi omenjala takega pogoja. Poleg tega naj Sodišče prve stopnje ne bi omenjalo predhodne sodne prakse, ki bi potrjevala obstoj pogoja koristnosti. Pritožnica trdi, da je ta nepravilna uporaba prava neizogibna posledica napačnega razumevanja ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev.

119. Drugič, pritožnica se sklicuje na točko 75 sodbe Nemčija proti Komisiji(23), po kateri diskrecijska pravica Komisije v zvezi z znižanjem pomoči ne more voditi v sprejetje odločb, ki bi se oddaljile od njenih aktov, in da je ravnanje Komisije za subjekte temeljni dejavnik za oceno pravilnosti in veljavnosti njihovega delovanja.

120. Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da pojma „pogoj koristnosti“ v upoštevnih določbah ni, je pa iz teh določb sklepalo, da mora biti pomoč iz ESRR namenjena financiranju konkretnih dejavnosti na terenu, in ne temu, da ostane nepremično v STK do konca izvajanja pomoči. Sodišče prve stopnje naj bi se v smislu predhodne sodne prakse sklicevalo na točki 92 in 93 sodbe Regione Marche proti Komisiji(24).

b)      Pravna presoja

121. Očitek o neobstoju „pogoja koristnosti“ je treba zavrniti.

122. Prvič, ta očitek je brez učinka. Kot je Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 68 izpodbijane sodbe, se je Komisija oprla predvsem na točko D preglednice št. 19.(25) Ta razlog sam po sebi zadostuje za pravno zadostno utemeljitev sklepanja Sodišča prve stopnje. Morebitna napaka Sodišča prve stopnje pri presoji podrednih razlogov iz točk 69 in 70 izpodbijane sodbe torej te ne more ogroziti.

123. Drugič, ta očitek ni utemeljen.

124. Kot je pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, „pogoj koristnosti“ ni nov pogoj, ki ga pritožnica ni poznala. Tudi če pojma „pogoj koristnosti“ ni v upoštevnih pravilih, je iz člena 1 Uredbe št. 4254/88 razvidno, da je cilj pomoči iz ESRR podpirati dejavnosti MSP, še posebej izboljšati dostop teh podjetij do trga kapitala. Ti cilji so bili v primeru STK podrobneje pojasnjeni v preglednici št. 19, katere točki C in D določata, da je treba pridobitev deležev v MSP opraviti pred 31. decembrom 2001.(26)

125. Pritožničin očitek Sodišču prve stopnje o napačnem razumevanju ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev je treba zavrniti s sklicevanjem na točke 75, 81 in od 87 do 90 teh sklepnih predlogov.

126. Kar zadeva pritožničino kritiko, da se je Komisija oddaljila od svojih aktov, ta ni utemeljena. Komisija je v postopku do sprejetja sporne odločbe preučila, ali je bila pomoč upravičena glede na pravila, ki se uporabljajo za pomoč Skupnosti. Komisija a posteriori ni uvedla novih pogojev.

127. Nazadnje to, da se Sodišče prve stopnje ne sklicuje na predhodno sodno prakso, samo po sebi ni taka nepravilna uporaba prava, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v pritožbi. Izključno zaradi popolnosti je torej treba ugotoviti, da se je Sodišče prve stopnje v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, sklicevalo na predhodno sodno prakso, ko je navajalo točki 92 in 93 sodbe Regione Marche proti Komisiji(27), po katerih so končni naslovniki in torej upravičenci do pomoči Skupnosti MSP, in ne STK, in da je upravičenost izdatkov torej povezana z dejansko opravljenimi naložbami v korist MSP.

128. Tretji pritožbeni razlog je treba torej zavrniti.

4.      Četrti in peti pritožbeni razlog

129. Četrti in peti pritožbeni razlog zadevata točki 79 in 80 izpodbijane sodbe. V njiju je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničino trditev, da naj Komisija ne bi mogla uvesti postopka za znižanje pomoči Skupnosti po členu 24 Uredbe št. 4253/88, ne da bi temu ugovarjala v fazi izvajanja globalnih nepovratnih sredstev in še posebej na sestankih nadzornega odbora.

130. Sodišče prve stopnje je v točki 79 najprej ugotovilo, da določbe Uredbe št. 4253/88 ne vsebujejo nobenega postopkovnega pravila, ki bi pravico Komisije do znižanja ali ukinitve pomoči Skupnosti pogojevalo s tem, da je treba pred koncem pomoči podvomiti v dobro izvedbo projekta. Nato je razsodilo, da lahko sodišče Skupnosti postopkovna pravila, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni izrecno določil, izpelje samo, če bi bila nujna za zadostitev temeljnim načelom, kot je načelo o pravici do obrambe, in samo kolikor je potrebno za zagotovitev spoštovanja navedenih načel.

131. V točki 80 izpodbijane sodbe se je Sodišče prve stopnje oprlo na podredni argument in zavrnilo pritožničino trditev. Ugotovilo je, da bi tako postopkovno pravilo, ki ga je predlagala pritožnica, v zelo velikem številu primerov Komisiji preprečilo sprejetje odločitve o ukinitvi ali znižanju pomoči Skupnosti. Presodilo je, da bi bilo glede na številne projekte, ki jih financira Skupnost, težko – ali celo nemogoče – ugotoviti večino nepravilnosti pri izvajanju projektov, še posebej če zadevajo utemeljitev ali uvrstitev upravičenih izdatkov.

a)      Četrti pritožbeni razlog: napačna razlaga in posledično neuporaba načel, ki jih je Sodišče razvilo v sodbi Mediocurso proti Komisiji

i)      Trditve strank

132. Četrti pritožbeni razlog zadeva točko 79 izpodbijane sodbe.

133. Pritožnica trdi, prvič, da je Sodišče prve stopnje s tem, da je možnost, da se izpeljejo postopkovna pravila, ki jih zakonodajalec ni izrecno določil, omejilo samo na primere, v katerih so nujna in potrebna za zagotavljanje pravic do obrambe, nepravilno uporabilo pravo.

134. Drugič, Sodišče prve stopnje naj bi z razsodbo, da bi morala pritožnica uveljavljati potrebnost postopkovnega pravila za zagotovitev njenih pravic do obrambe, in ugotovitvijo, da naj pritožnica ne bi menila, da je spoštovanje postopkovnih pravil iz členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 potrebno za zagotovitev njenih pravic do obrambe, nepravilno uporabilo pravo.

135. Komisija odgovarja, da pritožničine pravice do obrambe niso bile ogrožene, saj ni potekal noben postopek, ki bi lahko vodil v sprejetje akta zoper pritožnico. Poleg tega naj člen 24 Uredbe št. 4253/88, na eni strani, ter njena člena 25 in 26, na drugi strani, ne bi bili del istega naslova. Cilj členov 25 in 26 naj bi bil samo zagotovitev učinkovitega nadzora in spremljanje izvajanja strukturnih skladov. Sodišče naj bi torej pravilno razsodilo, da člena 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 ne določata nobenega postopkovnega pravila, ki bi Komisiji nalagalo obveznost dvomiti o dobri izvedbi nekega programa pred koncem pomoči. Nazadnje, pravne praznine, ki bi lahko posegala v pravice do obrambe, naj ne bi bilo.

ii)    Pravna presoja

136. Očitke o preozki uporabi členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 ter načela o pravicah do obrambe je treba zavrniti kot neutemeljene.

–       Očitek o nespoštovanju razmerja med postopkom znižanja in obveznostjo nadzora in spremljanja

137. Očitek o nespoštovanju razmerja med, na eni strani, postopkom znižanja pomoči po členu 24 Uredbe št. 4253/88 ter, na drugi strani, obveznostjo nadzora in spremljanja v smislu členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 je treba zavrniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da uvedba postopka znižanja pomoči po členu 24 Uredbe št. 4253/88 ni pogojena s spoštovanjem obveznosti nadzora in spremljanja, določenih v členih 25 in 26 te uredbe.(28)

138. Prvič, besedilo člena 24 Uredbe št. 4253/88 ne določa, da je uvedba postopka v smislu navedenega člena pogojena s spoštovanjem obveznosti nadzora in spremljanja v smislu členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88.

139. Poleg tega je treba z vidika sistematike ugotoviti, da je člen 24 Uredbe št. 4253/88 pod naslovom VI te uredbe „Finančne določbe “, medtem ko sta člena 25 in 26 navedene uredbe pod njenim naslovom VII „Nadzor in spremljanje“.

140. Nazadnje menim, da razlaga, po kateri bi bilo spoštovanje obveznosti nadzora in spremljanja v smislu členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 nujen pogoj za uvedbo postopka znižanja pomoči po členu 24 navedene uredbe, pretirano omejuje polni učinek njenega člena 24. Navedena določba naj bi zagotavljala dejansko spoštovanje pogojev za dodelitev pomoči Skupnosti. Možnost znižanja pomoči Skupnosti v primeru nepravilnosti je pomemben instrument decentraliziranega upravljanja pomoči iz ESRR. Omogoča a posteriori nadzor nad uporabo pomoči Skupnosti s strani posrednika. Razlaga, ki jo predlaga pritožnica, pa bi lahko pomenila, da bi se posrednik izognil odgovornosti za vse nepravilnosti, ki jih Komisija ni uveljavljala med izvajanjem ukrepa. Menim, da tak izogib odgovornosti posrednika ni združljiv s ciljem zagotavljanja dejanskega spoštovanja pogojev za dodelitev pomoči Skupnosti.

141. Menim torej, da Komisija lahko uvede postopek znižanja pomoči iz člena 24 Uredbe št. 4253/88 tudi če ni spoštovala svojih obveznosti nadzora in spremljanja v smislu členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88. Pritožničin očitek v okviru četrtega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

142. Vendar pa je treba vprašanje, ali nespoštovanje obveznosti nadzora in spremljanja preprečuje uvedbo postopka znižanja pomoči po členu 24 Uredbe št. 4253/88, razlikovati od vprašanja, ali je mogoče Komisijo zavezati, da nespoštovanje njenih obveznosti nadzora in spremljanja upošteva v takem postopku. To vprašanje v okviru četrtega pritožbenega razloga ni upoštevno. Analizirano bo v okviru osmega pritožbenega razloga, in sicer v točkah od 213 do 217 teh sklepnih predlogov.

–       Uporaba postopkovnih pravil, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni izrecno določil

143. Očitek o neuporabi postopkovnih pravil, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni določil, je treba prav tako zavrniti. Sodišče prve stopnje z razsodbo, da lahko sodišče Skupnosti postopkovna pravila, ki jih zakonodajalec Skupnosti ni določil, izpelje samo, če bi bila nujno potrebna za zadostitev temeljnim načelom, kot je načelo o pravicah do obrambe, in samo v obsegu, potrebnem za zagotovitev spoštovanja navedenih načel, ni nepravilno uporabilo prava.

144. Najprej je treba spomniti na to, da je vloga Sodišča prve stopnje omejena na razlago in uporabo pravil. Ko je Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe omenjalo pravice do obrambe, se je s tem sklicevalo na splošno pravno načelo, torej na pravilo primarnega prava,(29) ki se uporablja tudi, če ga zakonodajalec Skupnosti ni izrecno določil v zadevnem sekundarnem pravu.

145. Zdi se, da pritožnica trdi, da bi moralo Sodišče prve stopnje postopkovno pravilo uporabiti tudi v primeru, ko zakonodajalec Skupnosti takega pravila niti ni določil niti ni nujno ali potrebno za zagotavljanje pravil primarnega prava. Tak pristop je napačen. Njegova posledica bi bila, da bi Sodišče prve stopnje samo ustvarilo novo pravno pravilo in torej preseglo svoje pristojnosti. V nasprotju s pritožničinimi trditvami niti sodba Mediocurso proti Komisiji(30) niti druge sodbe, ki jih navaja pritožnica(31), ne ogrožajo tega načela, ki se mi zdi očitno in osnovno.

146. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno ugotovilo, da je postopkovno pravilo, ki ga je predlagala pritožnica in ga zakonodajalec Skupnosti ni predvidel, mogoče uporabiti samo, če je nujno in potrebno za zagotavljanje spoštovanja primarnega prava, kot so pravice do obrambe.

–       Očitek o obveznosti uveljavljanja potrebe po spoštovanju pravice do obrambe

147. Pritožnica izpodbija presojo Sodišča prve stopnje iz točke 79 izpodbijane sodbe, da naj bi morala uveljavljati to, da je postopkovno pravilo, ki ga je predlagala, potrebno zaradi spoštovanja pravic do obrambe. Ta trditev ni utemeljena. Temelji na napačnem razumevanju točke 79 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni razsodilo, da bi morala pritožnica uveljavljati potrebo po uporabi postopkovnega pravila, ki ga je predlagala, zaradi spoštovanja pravic do obrambe. Menim, da je Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe želelo bolj poudariti, da celo pritožnica ni trdila, da je to postopkovno pravilo potrebno zaradi zagotovitve pravic do obrambe.

–       Očitek o kršitvi načela o pravicah do obrambe

148. Nazadnje pritožnica izpodbija ugotovitev Sodišča prve stopnje, da v svoji tožbi ni uveljavljala načela o pravicah do obrambe.

149. Ta očitek ni utemeljen.

150. Prvič, treba je ugotoviti, da se je pritožnica v svoji tožbi opirala na postopkovno pravilo, ki ga je izpeljala iz napačne razlage členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88. Ni se sklicevala na spoštovanje pravic do obrambe. Sodišče prve stopnje je bilo tisto, ki je preučilo, ali bi lahko tako postopkovno pravilo, ki v členih 25 in 26 navedene uredbe ni bilo izrecno določeno, izhajalo iz primarnega prava.

151. Drugič, treba je ugotoviti, da postopkovno pravilo, ki ga predlaga pritožnica, ni potrebno za zagotovitev pravic do obrambe. Spoštovanje pravic do obrambe zahteva, da se v vseh postopkih zoper neko osebo, ki bi lahko negativno vplivali na položaj posameznika, naslovnikom odločb, ki zelo posegajo v njihove interese, omogoči, da lahko učinkovito izrazijo svoja stališča.(32) Kot je razvidno iz točk od 24 do 29 izpodbijane sodbe, je bilo pritožnici v postopku do izdaje sporne odločbe omogočeno, da pisno in ustno izrazi svoja stališča. Iz navedenih točk je razvidno, da je pritožnica vložila ugovore, ki so pred sprejetjem sporne odločbe sprožili kontradiktorno razpravo. V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje lahko utemeljeno presodilo, da so bile pravice do obrambe spoštovane, in da pravilo, ki ga je predlagala pritožnica, presega tisto, kar je potrebno za zagotovitev teh pravic.

–       Vmesni rezultat

152. Četrti pritožbeni razlog je treba torej zavrniti v celoti.

b)      Peti pritožbeni razlog: kršitev členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88, kakor je bila spremenjena, o obveznosti Komisije glede spremljanja in nadzora

153. Peti pritožbeni razlog zadeva točko 80 izpodbijane sodbe.(33)

i)      Trditve strank

154. Pritožnica trdi, da naj bi razlogovanje iz točke 80 spodbujalo k temu, da se sistem spremljanja in nadzora iz členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 ne uporablja, in sicer zato, ker naj Komisija v praksi ne bi bila sposobna opraviti te naloge. Tako razlogovanje naj bi bilo v nasprotju z voljo zakonodajalca, ki naj bi želel ustvariti sistem nadzora, ki se izvaja v partnerstvu z državami članicami.

155. Komisija meni, da ta pritožbeni razlog temelji na očitnem in zavajajočem izkrivljenju izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj ne bi spodbujalo Komisije, naj ne spoštuje členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88. Omejilo naj bi se na to, da je privedlo do skrajnosti pritožničin predlog, po katerem naj bi člena 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 vsebovala postopkovno pravilo, ki pravico Komisije do znižanja ali ukinitve pomoči pogojuje s spoštovanjem obveznosti nadzora in spremljanja.

156. Po mnenju Komisije pritožničin predlog ni skladen z delitvijo nalog med Komisijo in državami članicami pri upravljanju strukturnih skladov. Pomoč strukturnih skladov se upravlja decentralizirano, zato so v ospredju organi držav članic. Države članice – v obravnavanem primeru pa pritožnica kot posrednik, ki ga je določila država članica – naj bi bile torej predvsem pristojne, da nadzirajo pravilno uporabo pomoči Skupnosti in še posebej upravičenost izdatkov.

ii)    Pravna presoja

157. Peti pritožbeni razlog je brez učinka. Sodišče prve stopnje se je oprlo predvsem na argument iz točke 79 izpodbijane sodbe, da člena 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 ne določata nobenega postopkovnega pravila, ki bi pravico Komisije do znižanja ali ukinitve pomoči pogojevalo s tem, da je treba pred koncem pomoči uveljavljati pomisleke glede dobrega izvajanja projekta. Peti pritožbeni razlog torej ne more imeti učinka, tudi če bi bil utemeljen.(34)

158. Vsekakor pa je ta pritožbeni razlog neutemeljen.

159. Prvič, pritožbeni razlog temelji na nepravilnem razumevanju izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje v točki 80 ni ugotovilo, da Komisiji ni treba spoštovati členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88, ker ni bila sposobna spoštovati teh določb. Ugotovilo je samo to, da bi postopkovno pravilo, kakršno je skušala pritožnica izpeljati iz teh določb, Komisiji v zelo veliko primerih preprečilo sprejetje kakršne koli odločitve o ukinitvi ali znižanju pomoči iz skladov Skupnosti. Sodišče prve stopnje je torej preprosto opisalo posledice postopkovnega pravila, kot ga je predlagala pritožnica (ki pa ga iz členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 nikakor ni mogoče izpeljati).(35) V nasprotju s pritožničinimi trditvami Sodišče prve stopnje ni niti omejilo uporabe obstoječega postopkovnega pravila niti ni Komisije spodbujalo h kršitvi členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88.

160. Drugič, treba je ugotoviti, da postopkovno pravilo, ki ga predlaga pritožnica in po katerem nespoštovanje obveznosti nadzora in spremljanja v skladu s členoma 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 preprečuje uvedbo postopka za znižanje pomoči iz člena 24 te uredbe, ni edina možnost sankcioniranja morebitnega nespoštovanja obveznosti nadzora in spremljanja. V tem smislu napotujem na točke od 213 do 217 teh sklepnih predlogov, kjer bo to vprašanje analizirano.

161. Peti pritožbeni razlog je treba torej zavrniti.

5.      Šesti in sedmi pritožbeni razlog

162. Šesti in sedmi pritožbeni razlog zadevata točke od 88 do 92 izpodbijane sodbe. V njih je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničin tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načel zaupanja v pravo in pravne varnosti. Najprej je ugotovilo, da pravica do uveljavljanja zaupanja v pravo predpostavlja izpolnjenost treh pogojev, in sicer, prvič, da iz pooblaščenih in verodostojnih virov izhajajo natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, drugič, da zaradi teh zagotovil pri naslovniku nastane legitimno pričakovanje, in, tretjič, da so zagotovila skladna z veljavnimi pravili.

a)      Šesti pritožbeni razlog: kršitev načel zaupanja v pravo in pravne varnosti

163. Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom izpodbija točko 90 izpodbijane sodbe. V njej je Sodišče prve stopnje presodilo, da tretji pogoj za ugotovitev zaupanja v pravo (zagotovila, skladna z veljavnimi pravili) ni bil izpolnjen, ker naj bi bila morebitna zagotovila Komisije v nasprotju z veljavnimi predpisi. V teh okoliščinah je razsodilo, da je bilo treba pridobitev deležev v MSP po veljavnih pravilih opraviti do 31. decembra 2001.

164. Pritožnica trdi, da ugotovitev Sodišča prve stopnje temelji na napačni presoji vsebine in izvedbe ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev. Upravičenec ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev naj bi bil STK, in ne MSP. Končni datum za pridobitev deležev v MSP naj bi bil 16. december 2009, in ne 31. december 2001.

165. Komisija meni, da je razlaga Sodišča prve stopnje v zvezi z ukrepom št. 2 globalnih nepovratnih sredstev in datuma zaključka pomoči pravilna. Dodaja, da pritožnici nikoli ni dala natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil, na katera se pritožnica sklicuje.

166. Ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Ob napotitvi na točke 75, 81 ter od 87 do 90 teh sklepnih predlogov je treba spomniti, da Sodišče prve stopnje pri presoji vsebine in izvedbe ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev ni storilo napake, med drugim tudi ne pri identifikaciji upravičenca ukrepa št. 2 globalnih nepovratnih sredstev in končnem roku za pridobitev deležev v MSP.

b)      Sedmi pritožbeni razlog: izkrivljenje dokazov in kršitev splošnih načel o dokaznem bremenu

167. Sedmi pritožbeni razlog zadeva točko 91 izpodbijane sodbe. V njej je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo po navedbah Komisije iz informacij, posredovanih nadzornemu odboru, mogoče sklepati, da bi bilo mogoče celotna nepovratna sredstva v MSP investirati pred 31. decembrom 2001. Nato je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožnica nadzornemu odboru ni predložila niti polletnih poročil, ki bi po njegovem mnenju jasno pokazala, da ni bila opravljena nobena finančna transakcija, niti poročila o ažuriranju z dne 21. novembra, omenjenega v zapisniku sestanka nadzornega odbora z dne 10. decembra 2001. Na podlagi tega je v navedenih okoliščinah sklenilo, da ne more preizkusiti, ali je bil nadzorni odbor obveščen o tem, da pred 31. decembrom 2001 v MSP ni bil vložen ves vplačani kapital.

i)      Trditve strank

168. Pritožnica pritožbeni razlog opira na očitno kršitev splošnih načel o presoji dokazov, na izkrivljenje dokazov in na to, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila.

169. Trdi, prvič, da je na prvi stopnji predložila dokumente v zvezi z odločitvami nadzornega odbora, ki kažejo na to, da je decembra 2001 potrdil napredovanje projekta globalnih nepovratnih sredstev.

170. Drugič, trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo nesporno ugotovljenega dejanskega stanja. Med strankama naj ne bi bilo sporno, da so polletna poročila dokazovala, da je Komisija vedela, kako napreduje projekt, da je odobravala posrednikove dejavnosti in da se je strinjala s pritožničino razlago v zvezi z upoštevnimi določbami.

171. Tretjič, pritožnica meni, da bi Sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji moralo zahtevati polletna poročila, ki so bila predložena nadzornemu odboru, in poročilo o ažuriranju z dne 21. novembra, omenjeno v zapisniku sestanka nadzornega odbora z dne 10. decembra 2001, če je presodilo, da so nujna. Ker tega ni storilo, naj bi pritožnici onemogočilo kontradiktornost postopka.

172. Četrtič, pritožnica se sklicuje na dokumente iz prilog 4, 5, 6 in 7 pritožbe, ki naj bi dokazovali, da se je Komisija strinjala z upravičenostjo in pravilnostjo nastalih izdatkov ter pritožničino razlago.

173. Petič, pritožnica trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Komisija izplačala več obrokov nepovratnih sredstev. Iz tega bi moralo sklepati, da je Komisija potrdila upravičenost pritožničinih izdatkov.

174. Šestič, pritožnica zatrjuje pomanjkanje obrazložitve. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo vseh dokazov, ki jih je predložila pritožnica.

175. Komisija meni, da je sedmi pritožbeni razlog brez učinka. Sodišče prve stopnje naj bi svoje razlogovanje v zvezi s kršitvijo varstva zaupanja v pravo oprlo predvsem na argument iz točke 90 izpodbijane sodbe, da naj bi bilo morebitno zagotovilo Komisije v nasprotju z veljavnimi predpisi in naj torej pri pritožnici ne bi moglo ustvariti legitimnega pričakovanja.

176. Glede vsebine pa meni, da pritožbeni razlog temelji na napačnem razumevanju izpodbijane sodbe. Pojasnjuje, da Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da ne more ugotoviti, da 30. junija 2001 ni bila opravljena nobena finančna transakcija, in da je bila prva opravljena šele 19. novembra 2001. Sodišče prve stopnje naj bi ugotovilo samo to, da ni moglo ugotoviti, ali je bil nadzorni odbor obveščen o tem, da deleži v MSP ne bodo pridobljeni pred 31. decembrom 2001. Komisija navaja, da na prvi stopnji predloženi dokumenti niso vsebovali jasnih podatkov o tem. Sodišče prve stopnje naj torej ne bi storilo napake pri presoji ali izkrivilo dokazov.

177. Komisija v zvezi s prilogami 4, 5, 6 in 7 pritožbe meni, da jih je treba zavreči kot nedopustne, saj so bile predložene prepozno, njihova vsebina pa se nanaša na dejansko stanje.

178. Nazadnje, pritožnica bi morala navesti razloge, s katerimi bi izpodbijala ugovore Komisije, ter predložiti dokaze.

ii)    Pravna presoja

–       Sedmi pritožbeni razlog je brez učinka

179. Najprej je treba ugotoviti, da je sedmi pritožbeni razlog, ki zadeva točko 91 izpodbijane sodbe, brez učinka.(36) Kot je pravilno ugotovila Komisija, je Sodišče prve stopnje pritožničin tožbeni razlog v zvezi z domnevno kršitvijo načela zaupanja v pravo zavrnilo predvsem na podlagi argumenta iz točke 90 izpodbijane sodbe, po katerem morajo biti dana zagotovila v skladu z veljavnim pravom. Glede na to, da je bilo treba šesti pritožbeni razlog, ki zadeva točko 90 izpodbijane sodbe, zavrniti(37), ugotovitev iz točke 90 že sama utemeljuje zavrnitev pritožbenega razloga v zvezi s kršitvijo načela zaupanja v pravo. Pritožničine očitke v zvezi s točko 91 izpodbijane sodbe je torej mogoče zavrniti kot take, ki so brez učinka, ne da bi bilo treba presojati o njihovi utemeljenosti.

180. Vsekakor pa so ti očitki neutemeljeni.

–       Prvi očitek o tem, da je pritožnica predložila dokumente o odločitvah nadzornega odbora

181. Pritožnica trdi, da je predložila dokumente v zvezi z odločitvami nadzornega odbora, ki kažejo na to, da je Komisija decembra 2001 potrdila napredovanje projekta globalnih nepovratnih sredstev.

182. Glede na to, da pritožnica ni natančno opredelila nepravilne uporabe prava, na katero opira svoj očitek, je treba najprej spomniti, da je v skladu s členoma 225(1) ES in 51 Statuta Sodišča naloga Sodišča na pritožbeni stopnji omejena na presojo nepravilne uporabe prava. Pritožba se lahko torej opira samo na pritožbene razloge v zvezi s kršitvijo pravnih pravil, kar izključuje vsakršno presojo dejanskega stanja.(38) Kolikor je treba pritožničin očitek razlagati kot izpodbijanje presoje dejanskega stanja s strani Sodišča prve stopnje, je torej nedopusten. Sodišče prve stopnje je edino pristojno za presojo dokazov, razen pri očitnem izkrivljenju.(39) Pritožnica pa ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval izkrivljenje dokumentov, ki jih je pritožnica predložila na prvi stopnji.

183. Pritožničin očitek, da naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo dokumentov v zvezi z odločitvami nadzornega odbora, ki jih je predložila, naj bi bil dopusten, ker naj bi šlo za postopkovno napako. Iz točke 91 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo dokumente v zvezi z odločitvami nadzornega odbora. Vendar pa je presodilo, da brez polletnih poročil in poročila o ažuriranju z dne 21. novembra 2001 iz teh dokumentov ne more sklepati, da je bil nadzorni odbor obveščen o tem, da pred 31. decembrom 2001 v MSP ni bil vložen ves vplačani kapital.

184. Prvi očitek je treba torej zavrniti.

–       Drugi očitek o tem, da se Sodišče prve stopnje ni oprlo na nesporno ugotovljeno dejansko stanje

185. Po pritožničinem mnenju je med strankama nesporno dejstvo, da polletna poročila kažejo na to, da je Komisija, prvič, vedela, kako napreduje projekt, drugič, da se je strinjala s pritožničinimi dejavnostmi in, tretjič, da se je strinjala z njeno razlago upoštevnih določb. Pritožnica trdi, da se Sodišče prve stopnje ni oprlo na navedena nesporna dejstva.

186. Ta očitek ni utemeljen. V nasprotju s pritožničinimi trditvami navedeno dejansko stanje med strankama ni bilo nesporno. Iz točke 90 izpodbijane sodbe ter točk od 83 do 91 odgovora Komisije na tožbo je razvidno, da je Komisija tem pritožničinim trditvam nasprotovala.

–       Tretji očitek o pomanjkanju pripravljalnih ukrepov

187. Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom zatrjuje pomanjkanje pripravljalnih ukrepov Sodišča prve stopnje. Tako naj bi to med postopkom opustilo zahtevo, naj pritožnica predloži polletna poročila. Pritožnica meni, da bi moralo Sodišče prve stopnje te dokumente zahtevati med postopkom, ne pa šele v sodbi navesti, da ji niso bili na voljo. Sodišče prve stopnje naj bi bilo moralo na lastno pobudo uporabiti procesne instrumente s ciljem ažuriranja vseh informacij, ki bi lahko bile odločilne v zadevi.

188. Navedeni očitek ni utemeljen.

189. Najprej je treba ugotoviti, da je bilo dokazno breme na strani pritožnice. V tožbi je uveljavljala načelo varstva zaupanja v pravo. Morala bi torej trditi in dokazati, da so bili izpolnjeni pogoji, ki utemeljujejo varstvo zaupanja v pravo.

190. Kar zadeva možnost Sodišča prve stopnje, da s pripravljalnimi ukrepi v skladu s členom 66(1) svojega poslovnika prispeva k ugotavljanju dejanskega stanja, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je to načeloma samo dodatna možnost, s tem da je Sodišče prve stopnje edini razsodnik glede morebitne potrebe po dopolnitvi informacij, s katerimi razpolaga o obravnavanih zadevah.(40) Sodišče je v izjemnih okoliščinah razsodilo, da Sodišče prve stopnje mora določiti pripravljalne ukrepe.(41) Menim pa, da okoliščine obravnavane zadeve niso take, da bi povzročile tako obveznost. Pritožnica, na strani katere je bilo dokazno breme, se ni sklicevala na izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljile tako obveznost, na primer nesposobnost predložitve zadevnih poročil.

–       Četrti očitek o dokumentih, ki jih je predložila pritožnica

191. V delu, v katerem se pritožnica opira na dokumente iz prilog 4, 5, 6 in 7 pritožbe, je treba ugotoviti, da jih na prvi stopnji ni predložila. Poleg tega predlaga novo presojo dejanskega stanja. Očitke, ki temeljijo na teh dokumentih, je treba torej zavreči kot nedopustne.

–       Peti očitek o neupoštevanju plačil Komisije

192. Pritožničin očitek o tem, da naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da je Komisija izplačala različne pomoči Skupnosti, in da naj bi torej Komisija priznala utemeljenost pritožničine razlage ter pravilnost in upravičenost nastalih izdatkov, je dopusten, a neutemeljen.

193. Menim, da navedeni očitek ni naperjen samo zoper presojo dejanskega stanja, ki jo opravi Sodišče prve stopnje, ampak bolj zoper pravno kvalifikacijo dejanskega stanja glede na pogoje za varstvo zaupanja v pravo. Gre torej za pravno vprašanje, ki je v okviru pritožbe dopustno.

194. Kljub temu pa je ta pritožbeni razlog neutemeljen. To, da je Komisija izplačala različne obroke pomoči Skupnosti, ne predstavlja natančnega in brezpogojnega zagotovila, na podlagi katerega bi pri pritožnici lahko nastalo legitimno pričakovanje. Prvič, iz člena 24 Uredbe št. 4253/88 je razvidno, da se izplačila opravijo pod pogojem, da ni nobene nepravilnosti ali pomembne spremembe, ki vpliva na naravo ali pogoje izvedbe projekta.(42) Drugič, pritožnica ni dokazala, da je bila Komisija seznanjena s tem, da pridobitve deležev ni več mogoče opraviti pred 31. decembrom 2001, in da je bilo dokazno breme na strani pritožnice.

195. Peti očitek je treba torej zavrniti.

–       Šesti očitek o pomanjkanju obrazložitve

196. Nazadnje, šesti očitek o pomanjkanju obrazložitve ni utemeljen. Končna ugotovitev Sodišča prve stopnje ni neobrazložena. Dokazno breme je bilo na strani pritožnice. Sodišče prve stopnje se je v točki 91 izpodbijane sodbe jasno oprlo na ugotovitev, da mu dejstva, ki jih je navedla pritožnica, ne zadostujejo za presojo, ali je bila Komisija seznanjena s tem, da deležev v MSP pred 31. decembrom 2001 ne bo več mogoče pridobiti.

–       Vmesni rezultat

197. Sedmi pritožbeni razlog je treba torej zavrniti v celoti.

6.      Osmi pritožbeni razlog: kršitev sodne prakse Skupnosti o uporabi načela sorazmernosti v primeru znižanja njene pomoči

198. Osmi pritožbeni razlog zadeva točko 93 izpodbijane sodbe. V njej je Sodišče prve stopnje razsodilo, da Komisija nima nobene diskrecijske pravice glede posledic dejstva, da do 31. decembra 2001 del v STK vplačanega kapitala ni bil vložen v MSP. Sodišče prve stopnje se je glede tega sklicevalo na točke 22, 23 in 47 sodbe Sodišča Nizozemska proti Komisiji.(43)

199. Razsodilo je tudi, da bi upoštevanje okoliščin, na katere se sklicuje pritožnica, pomenilo kršitev preglednice št. 19 in da ni sprejemljivo, da skuša pritožnica iz svoje napačne razlage doseči koristi, ki jih drugi posredniki, ki so v enakem položaju in so se odpovedali zahtevam po izplačilu dela pomoči, ki ga niso mogli investirati v roku, nimajo.

a)      Trditve strank

200. Pritožnica meni, da člen 24 Uredbe št. 4253/88 ne vsebuje sklicevanja na avtomatski sistem povrnitve, ki Komisiji ne pušča nobene diskrecijske pravice. Kritizira to, da se je Sodišče prve stopnje oprlo na sodbo Nizozemska proti Komisiji(44), ki zadeva člen 12 Uredbe št. 4253/88, in ne njenega člena 24.

201. Po pritožničinem mnenju mora Komisija upoštevati njeno ravnanje, še posebej zato, ker ni ravnala goljufivo. Meni, da mora biti znižanje pomoči povezano z resnostjo in vrednostjo kršitve, ki jo je storila pritožnica. V teh okoliščinah se sklicuje na točke od 135 do 153 sodbe Conserve Italia proti Komisiji.(45)

202. Komisija meni, da mora poseči v skladu s členom 24 Uredbe št. 4253/88, kadar ugotovi nepravilnost ali pomembno spremembo. Imela naj bi natančne obveznosti glede dobrega proračunskega upravljanja.

203. Meni, da točka 130 in naslednje sodbe Conserve Italia proti Komisiji(46) potrjujejo, da mora Komisija neodvisno od vsakršne presoje pritožničine krivde ali njenega morebitnega poskusa goljufije opraviti preprost finančni popravek. Točke od 135 do 138 navedene sodbe naj tega načela ne bi razveljavile. Zadevale naj bi drugačen način izračuna od tistega, ki ga je Komisija uporabila v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje naj torej s tem, da je presodilo, da Komisija glede znižanja sofinanciranja ni imela diskrecijske pravice, ne bi kršilo sodne prakse v zvezi z načelom sorazmernosti.

204. Vsekakor pa naj Komisiji ne bi bilo treba imeti predstavnika v nadzornem odboru.

b)      Pravna presoja

205. Osmi pritožbeni razlog je brez učinka. Čeprav pritožnica pravilno navaja, da ima Komisija diskrecijsko pravico v postopku znižanja po členu 24 Uredbe št. 4253/88, pa pritožnica ni izkazala okoliščin, ki bi lahko utemeljile zlorabo njenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

i)      Obseg diskrecijske pravice Komisije po členu 24 Uredbe št. 4253/88

206. Najprej je treba spomniti, da sistem Uredbe št. 4253/88 temelji med drugim na vrsti izpolnjenih pogojev, ki so podlaga za pravico do pridobitve predvidene finančne pomoči. Če vsi ti pogoji niso izpolnjeni, je Komisija s členom 24 Uredbe št. 4253/88 pooblaščena, da ponovno preuči obseg obveznosti, ki jih ima v skladu z odločbo o dodelitvi navedene pomoči.(47)

207. Ukrep, v okviru katerega je bil projekt nepovratnih sredstev izveden, je za Komisijo zelo pomembno merilo v postopku znižanja. Načela dobrega proračunskega upravljanja govorijo močno v prid znižanju pomoči Skupnosti, kadar njena sredstva niso bila uporabljena, kot predvidevajo upoštevna pravila.

208. Pritožnica pa pravilno opozarja na to, da odločitev o znižanju v skladu s členom 24 Uredbe št. 4253/88 ni mehansko opravilo. Besedilo navedenega člena, še posebej beseda „lahko“, kaže na to, da ima Komisija nekaj diskrecijske pravice. To razlago potrjuje sodna praksa Sodišča.(48) Obrazložitev Sodišča prve stopnje iz točke 93 izpodbijane sodbe, da Komisija nima nobene diskrecijske pravice, je torej pravno napačna.

209. Vendar pa kljub temu, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje v točki 93 izpodbijane sodbe pravno napačna, menim, da je sklep – do katerega je prišlo Sodišče prve stopnje, in sicer da Komisija ni nepravilno uporabila prava s tem, da se je odločila znižati pomoč iz ESRR, če pritožnica pridobitev deležev ni opravila pred 31. decembrom 2001 – pravilen. Pritožnica namreč ni izkazala okoliščin, ki bi lahko zavezovale Komisijo, da ne sledi rezultatu, ki ga nakazujejo načela dobrega proračunskega upravljanja, to je znižanju pomoči Skupnosti, če STK pridobitve deležev ni opravil pred 31. decembrom 2001.

ii)    Očitek o neobstoju goljufije

210. Pritožnica trdi, da je Sodišče prve stopnje s tem, da ni sankcioniralo Komisije, ker ni upoštevala tega, da pritožnica ni zagrešila goljufije, nepravilno uporabilo pravo.

211. Ta kritika ni utemeljena. Kot je bilo navedeno zgoraj, je cilj člena 24 Uredbe št. 4253/88, da se del pomoči Skupnosti, ki v skladu s pogoji dodelitve pomoči Skupnosti ni upravičen, povrne. Komisija torej neobstoja goljufije ni zavezana upoštevati kot olajševalno okoliščino. Nasprotno, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se nepravilnost lahko sankcionira ne samo s tolikšnim znižanjem pomoči Skupnosti, ki ustreza taki nepravilnosti, ampak tudi s popolno ukinitvijo navedene pomoči. Ta sodna praksa, ki temelji na potrebi po odvračilnosti, ki je potrebna zaradi dobrega upravljanja z viri Skupnosti, se uporablja tudi za primere, ko goljufije ni.(49)

212. Komisija torej s tem, da ni upoštevala tega, da pritožnica ni zagrešila goljufije, ni zlorabila svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.

iii) Upoštevanje morebitnega nespoštovanja obveznosti Komisije glede nadzora in spremljanja

213. Kot sem že omenila, morebitna kršitev obveznosti nadzora in spremljanja v smislu členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88, ki jo stori Komisija, ne preprečuje uvedbe postopka po členu 24 te uredbe. Ne glede na to pa je treba razlikovati med tem vprašanjem in vprašanjem, ali mora Komisija kršitev teh obveznosti upoštevati pri odločanju o znižanju na podlagi člena 24 Uredbe št. 4253/88.

214. Zdi se, da je Komisija želela uporabo člena 24 Uredbe št. 4253/88, na eni strani, popolnoma ločiti od uporabe členov 25 in 26 te uredbe, na drugi strani. Po njenem mnenju naj torej morebitno nespoštovanje členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 nikakor ne bi vplivalo na odločitev o znižanju na podlagi člena 24 te uredbe. Zdi se, da je Sodišče prve stopnje navedene določbe razlagalo enako, ko je razsodilo, da nespoštovanje obveznosti Komisije glede nadzora in spremljanja po členih 25 in 26 navedene uredbe nikakor ne vpliva na presojo zakonitosti odločitve o znižanju.(50)

215. Tak pristop se mi ne zdi prepričljiv. Iz členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 je razvidno, da se nadzor in spremljanje pomoči STK opravljata v partnerstvu med Komisijo in državami članicami. Menim, da ta ideja o partnerstvu Komisije in držav članic nasprotuje popolni ločitvi člena 24 Uredbe št. 4253/88, na eni strani, ter členov 25 in 26 te uredbe, na drugi strani. Menim, da torej ni mogoče a priori izključiti tega, da Komisija nespoštovanje obveznosti nadzora in spremljanja na podlagi členov 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 lahko upošteva pri odločanju o omejitvi pomoči na podlagi člena 24 te uredbe.

216. Vendar bi morali biti primeri, v katerih je Komisija zavezana upoštevati nespoštovanje svojih obveznosti nadzora in spremljanja po členih 25 in 26 Uredbe št. 4253/88 zelo omejeni. Taki primeri predpostavljajo, prvič, da je kršitev obveznosti nadzora in spremljanja Komisije dokazana. Da polno učinkovanje člena 24 Uredbe št. 4253/88 ne bi bilo preveč omejeno, menim, da mora biti, drugič, nespoštovanje obveznosti nadzora in spremljanja glavni razlog za nepravilnosti pri upravljanju pomoči Skupnosti in da jih je torej mogoče večinoma pripisati Komisiji. V tem kontekstu je treba spomniti, da se pomoči iz strukturnih skladov upravljajo decentralizirano, kar v ospredje postavlja organe držav članic ali posrednike, ki jih ti organi določijo. Države članice ali posredniki, ki so jih določile, imajo torej obveznost obveščanja in lojalnosti, ki jim nalaga, naj Komisiji zagotovijo ustrezne informacije, ki jih ne morejo zavesti v zmoto, brez česar sistem nadzora in spremljanja, vzpostavljen zaradi preverjanja, ali so pogoji dodelitve pomoči izpolnjeni, ne more pravilno delovati.(51)

217. V obravnavani zadevi je iz točke 91 izpodbijane sodbe razvidno, da Sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, ali je bil nadzorni odbor obveščen o tem, da pred 31. decembrom 2001 v MSP ni bil vložen ves vplačani kapital. Treba je torej ugotoviti, da kršitev obveznosti nadzora in spremljanja ni dokazana.

iv)    Vmesni rezultat

218. V nasprotju z ugotovitvami Sodišča prve stopnje ima Komisija pri odločanju o znižanju na podlagi člena 24 Uredbe št. 4253/88 nekaj diskrecijske pravice. Vendar pa načela dobrega proračunskega upravljanja govorijo močno v prid znižanju pomoči Skupnosti, če ni upravičena. Pritožnica ni izkazala okoliščin, ki bi jih bila Komisija zavezana upoštevati. Komisija torej ni zlorabila svojega pooblastila za presojo po prostem preudarku. Posledično je Sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da sporna odločba ni bila napačna.

219. Osmi pritožbeni razlog je treba torej zavrniti.

7.      Rezultat

220. Vseh osem pritožbenih razlogov v zvezi z zavrnitvijo njenega zahtevka za razglasitev ničnosti je treba torej zavrniti.

B –    Dva pritožbena razloga v zvezi z odškodninskim zahtevkom

221. Sodišče prve stopnje je v točkah od 111 do 118 izpodbijane sodbe zavrnilo pritožničin odškodninski zahtevek na podlagi nepogodbene odgovornosti Komisije na podlagi sistema odgovornosti zaradi nezakonitega ravnanja in sistema objektivne odgovornosti.

1.      Deveti pritožbeni razlog

222. Sodišče prve stopnje je v točkah od 112 do 115 izpodbijane sodbe zavrnilo pritožničin zahtevek na podlagi odgovornosti zaradi nezakonitega ravnanja. Najprej je spomnilo na to, da morajo biti za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Skupnosti izpolnjeni trije pogoji, in sicer nezakonitost instituciji očitanega ravnanja, obstoj škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in uveljavljano škodo. Nato je razsodilo, da presoja pritožničinih tožbenih razlogov ni razkrila nezakonitosti sporne odločbe in da torej eden od pogojev za vzpostavitev odgovornosti ni bil izpolnjen.

a)      Trditve strank

223. Pritožnica trdi, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje napačna in očitno pomanjkljiva. Meni, prvič, da je dokazala, da je Komisija nepravilno uporabila pravo, in torej meni, da je dokazala nezakonitost sporne odločbe. Drugič, kritizira to, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih trditev v zvezi s škodo in vzročno zvezo.

224. Komisija meni, da Sodišče prve stopnje glede na to, da je ugotovilo neobstoj enega od treh pogojev za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti institucij, utemeljeno ni presojalo drugih dveh pogojev.

b)      Pravna presoja

225. Pritožničini očitki so neutemeljeni.

226. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da morajo biti za vzpostavitev odgovornosti Skupnosti za nezakonito ravnanje vsi trije pogoji iz točke 112 izpodbijane sodbe izpolnjeni kumulativno.(52) Sodišče prve stopnje je v točki 114 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da pritožnica v zvezi s sporno odločbo ni dokazala nezakonitosti. Prvi pogoj za vzpostavitev nepogodbene odgovornosti zaradi nezakonitega ravnanja torej ni bil izpolnjen. Sodišču prve stopnje torej ni bilo treba obravnavati drugih pogojev.

2.      Deseti pritožbeni razlog

227. Pritožnica z desetim pritožbenim razlogom izpodbija točki 116 in 117 izpodbijane sodbe. V njiju je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožničin zahtevek na podlagi zakonitega ravnanja Komisije.

228. Sodišče prve stopnje je v točki 116 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je mogoče odgovornost za zakonito ravnanje vzpostaviti takrat, kadar so kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer, prvič, obstoj škode, drugič, vzročna zveza med škodo in ravnanjem institucije Skupnosti in, tretjič, neobičajnost in posebnost zadevne škode. Nato je razsodilo, da je škoda neobičajna, kadar presega ekonomsko tveganje, ki je značilno za dejavnosti v zadevnem sektorju, in da je posebna, kadar nesorazmerno prizadene posebno skupino gospodarskih subjektov v primerjavi z drugimi. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da škoda, ki jo je utrpela pritožnica, ni niti neobičajna niti posebna. V točki 117 izpodbijane sodbe je ugotovilo, da pritožnica v zvezi s posebnostjo škode ni zatrjevala ničesar. Nato je razsodilo, da se je Komisija omejila na uporabo določb preglednice št. 19 in da torej pritožnica ni mogla trditi, da je Komisija spremenila podrobnosti za uporabo pomoči, njena škoda pa je torej neobičajna zato, ker naj ne bi mogla predvideti niti preprečiti njenega nastanka. Podobno naj pritožnica ne bi mogla trditi, da naj bi ji to, da Komisija ni opravila nobenega nadzora niti preverjanja in da ni nikoli navedla niti najmanjše kritike v zvezi z upravljanjem z globalnimi nepovratnimi sredstvi, preprečilo, da bi se izognila zatrjevani škodi.

a)      Trditve strank

229. Pritožnica Sodišču prve stopnje očita napačno in očitno pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe.

230. Trdi, prvič, da je Sodišče prve stopnje izključilo neobičajnost in nepredvidljivost škode, ker naj bi se Komisija omejila na uporabo določb preglednice št. 19. Komisija naj bi v zvezi z razlago in uporabo določb te preglednice večkrat nepravilno uporabila pravo.

231. Drugič, nasprotuje ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da pritožnica ne more trditi, da ji je to, da Komisija ni opravila nobenega nadzora niti preverjanja in da ni nikoli navedla niti najmanjše kritike v zvezi z upravljanjem z globalnimi nepovratnimi sredstvi, preprečilo, da bi se izognila zatrjevani škodi. V zvezi s tem pritožnica trdi, da odločitve o povrnitvi pomoči zaradi neobstoja izpodbijanja, še bolj pa odobritve Komisije, ni bilo mogoče predvideti.

232. Tretjič, trdi, da je posebnost škode v tem, da je bila žrtev diskriminacije zaradi pomanjkanja skrbnosti Komisije v zvezi z obveznostmi nadzora ter napačne razlage preglednice št. 19.

233. Komisija uvodoma ugotavlja, da se zdi, da je načelo odgovornosti za zakonito ravnanje v pravu Skupnosti vse prej kot ustaljeno. Poleg tega meni, da se pritožnica opira predvsem na nezakonito ravnanje Komisije.

234. Pritožnica naj tudi ne bi bila izpostavljena neobičajnemu tveganju, večjemu od običajnega tveganja, ki je značilno za dejavnosti STK v okviru globalnih nepovratnih sredstev. Pritožničine trditve v zvezi z zaupanjem v pravo naj ne bi imele zveze z odgovornostjo Skupnosti.

235. Nazadnje naj bi bili v delu, v katerem pritožnica svoje očitke v zvezi z razsodbo Sodišča prve stopnje, da škoda ni posebna, opira na primerjavo z drugimi gospodarskimi subjekti, ti očitki novi in torej nedopustni.

b)      Pravna presoja

i)      Obstoj odgovornosti za zakonito ravnanje

236. Sodišče je v sodbi FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji(53) glede na trenutno stanje prava Skupnosti izključilo obstoj odgovornosti Skupnosti za zakonito ravnanje za zakonodajne akte. Splošneje, Sodišče je navedlo, da ni priznalo obstoja odgovornosti za zakonito ravnanje, pa čeprav je določilo nekatere pogoje, pod katerimi bi se taka odgovornost lahko uveljavljala, če bi bilo treba načelo odgovornosti Skupnosti zaradi zakonitega akta priznati v pravu Skupnosti.(54) Ta dva pogoja sta neobičajnost in posebnost nastale škode.

237. Menim, da v obravnavani zadevi ni treba podrobno analizirati obstoja odgovornosti za zakonito ravnanje za nezakonodajne akte. Tudi če bi bila taka odgovornost priznana, je namreč Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za tako odgovornost niso izpolnjeni, saj zatrjevana pritožničina škoda ni niti neobičajna niti posebna.

ii)    Očitki o neobičajnosti škode

238. Pritožničine očitke o neobičajnosti škode je treba zavrniti.

239. Očitek, v katerem pritožnica neobičajnost svoje škode opira na napačno razlago določb preglednice št. 19, ni utemeljen. Prvič, Komisija v zvezi z razlago in uporabo določb navedene preglednice ni nepravilno uporabila prava.(55) Drugič, Komisija pravilno ugotavlja, da v okviru odgovornosti za zakonito ravnanje nezakonitost ravnanja sama po sebi ne more biti odločilna za ugotovitev neobičajnosti škode.

240. Dalje, zavrniti je treba tudi pritožničino kritiko, da naj Sodišče prve stopnje pri presoji nepredvidljivosti sporne odločbe ne bi upoštevalo pomanjkanja nadzora ali preverjanja s strani Komisije ter neobstoja izpodbijanja in celo odobritve z njene strani. Ni dokazano, da bi pritožnica prevzela tveganje, ki presega ekonomsko tveganje, značilno za dejavnosti v zadevnem sektorju. Prvič, analiza upoštevnih določb, še posebej preglednice št. 19, je razkrila, da so dovolj jasne, da izključujejo vsakršen razumen dvom o njihovi razlagi.(56) Drugič, Sodišče prve stopnje je v točki 91 izpodbijane sodbe razsodilo, da pritožnica ni dokazala, da je bila Komisija seznanjena s tem, da do 31. decembra 2001 ne bo mogoče pridobiti deležev v MSP. V zvezi s tem je treba spomniti na to, da za posrednike velja obveznost obveščanja in lojalnosti, ki jim nalaga, naj Komisiji zagotovijo ustrezne informacije, ki je ne morejo zavesti v zmoto, brez česar sistem nadzora in preverjanja, ali so pogoji dodelitve pomoči izpolnjeni, ne bi mogel pravilno delovati.(57) Glede na to, da pritožnica ni dokazala, da je navedeno obveznost izpolnila, dejstvo, da Komisija ni ugovarjala, ne predstavlja neobičajnega tveganja.

241. Očitek o neobičajnosti škode je treba torej zavrniti.

iii) Očitek o posebnosti škode

242. Zavrniti je treba trditve, s katerimi pritožnica Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, da ni priznalo posebnosti njene škode, ker je Komisija napačno razlagala preglednico št. 19 in ker ni bila skrbna glede obveznosti nadzora in dobrega upravljanja, nepravilno uporabilo pravo. Nezakonitost ravnanja v okviru odgovornosti za zakonito ravnanje sama po sebi ni upoštevna pri ugotavljanju neobičajnosti škode. Vsekakor pa preučitev pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožnica, ni razkrila niti napačne razlage preglednice št. 19 niti pomanjkanja skrbnosti Komisije. Deseti pritožbeni razlog je treba torej zavrniti.

C –    Rezultat pravne presoje

243. Iz vsega navedenega sledi, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je treba zavrniti v celoti.

VII – Stroški

244. V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki se na podlagi člena 118 navedenega poslovnika uporablja za postopek s pritožbo, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker pritožnica ni uspela, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

VIII – Predlog

245. Na podlagi vsega navedenega Sodišču predlagam, naj:

–        zavrne pritožbo družbe Sviluppo Italia Basilicata SpA;

–        družbi Sviluppo Italia Basilicata SpA naloži plačilo stroškov.

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – T‑176/06.

3 – UL L 185, str. 9.

4 – UL L 193, str. 5, v nadaljevanju: Uredba št. 2052/88.

5 – UL L 374, str. 1.

6 – UL L 193, str. 20, v nadaljevanju: Uredba št. 4253/88.

7 – UL L 374, str. 15.

8 – UL L 193, str. 34, v nadaljevanju: Uredba št. 4254/88.

9 – UL L 250, str. 21.

10 – Odločba Komisije o spremembi odločb o odobritvi okvira podpore Skupnosti za strukturno pomoč Skupnosti, enotnih programskih dokumentov in programov pobud Skupnosti, sprejetih v zvezi z Italijo (UL L 146, str. 11).

11 – „Globalna nepovratna sredstva“ so tisti del pomoči iz strukturnih skladov Skupnosti, ki jo upravlja posrednik, ki ga v soglasju s Komisijo določi država članica in čigar naloga je zagotavljati njihovo razdelitev na posamična nepovratna sredstva, ki se dodelijo končnim upravičencem (glej člen 5(2)(c) Uredbe št. 2052/88).

12 – Glej sodbo z dne 22. februarja 2005 v zadevi Komisija proti max.mobil (C-141/02 P, ZOdl., str. I-1283, točki 74 in 75). Ne gre torej za nadomestitev obrazložitve.

13 – Glej točko 34 teh sklepnih predlogov.

14 – Sodba z dne 27. januarja 2000 v zadevi DIR International Film in drugi proti Komisiji (C‑164/98 P, Recueil, str. I‑447, točke od 43 do 49).

15 – Glej sklepe z dne 17. septembra 1996 v zadevi San Marco proti Komisiji (C‑9/95 P, Recueil, str. I-4435, točka 36); z dne 10. maja 2001 v zadevi FNAB in drugi proti Svetu (C‑345/00 P, Recueil, str. I-3811, točka 28) in z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču (C‑495/06 P, točka 64).

16 – Ni torej treba preučiti, ali je Sodišče prve stopnje slabo presodilo element, za katerega je pritožnica menila, da je osrednji element njene tožbe.

17 – Glej sklep z dne 14. decembra 1995 v zadevi Hogan proti Sodišču (C‑173/95 P, Recueil, str. I‑4905, točka 20).

18 – UL L 193, str. 39.

19 – Sodba z dne 27. januarja 2000 v zadevi DIR International Film in drugi proti Komisiji (C‑164/98 P, Recueil, str. I-447, točka 49).

20 – Sodba z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Komisija in Francija proti TF1 (C‑302/99 P in C‑308/99 P, Recueil, str. I‑5603, točki 26 in 27).

21 – Natančneje, devet pridobitev deležev po 1 milijon EUR in ena 700.000 EUR.

22 – Glej točke od 88 do 90 teh sklepnih predlogov.

23 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. septembra 2008 (T‑349/06, ZOdl., str. II-2181).

24 – Sodba z dne 18. januarja 2006 (T‑107/03).

25 – Glej točke od 46 do 49 teh sklepnih predlogov.

26 – Glej tudi točko 75 teh sklepnih predlogov.

27 – Navedena zgoraj.

28 – Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. januarja 2004 v zadevi Euroagri proti Komisiji (T‑180/01, Recueil, str. II‑369, točka 72).

29 – Za podrobnejšo analizo koncepta splošnih pravnih načel glej točke od 66 do 73 mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 30. junija 2009, v zadevi Audiolux in drugi (sodba z dne 15. oktobra 2009, C-101/08, ZOdl., str. I-9823). V zvezi z njihovim statusom primarnega prava v hierarhiji norm pravnega reda Skupnosti glej točko 70 navedenih sklepnih predlogov.

30 – Sodba z dne 21. septembra 2000 (C-462/98 P, Recueil, str. I-7183).

31 – Sodbi z dne 9. junija 2005 v zadevi Španija proti Komisiji (C‑287/02, ZOdl., str. I‑5093, točka 37) in z dne 8. marca 2007 v zadevi Gerlach (C‑44/06, ZOdl., str. I‑2071, točki 37 in 38) ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 2007 v zadevi Nuova Gela Sviluppo proti Komisiji (T‑65/04, točke od 53 do 55).

32 – Zgoraj navedena sodba Mediocurso proti Komisiji (točka 36) in sodba z dne 19. januarja 2006 v zadevi Comunità montana della Valnerina proti Komisiji (C‑240/03 P, ZOdl., str. I‑731, točka 129).

33 – Glej točko 131 teh sklepnih predlogov.

34 – Glej v opombi 21 navedeno sodno prakso.

35 – Glej točke od 137 do 142 teh sklepnih predlogov.

36 – Glej v opombi 21 navedeno sodno prakso.

37 – Glej točke od 163 do 166 teh sklepnih predlogov.

38 – Sodba z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točki 47 in 48).

39 – Sklepa z dne 11. novembra 2003 v zadevi Martinez proti Parlamentu (C‑488/01 P, Recueil, str. I‑13355, točka 53) in z dne 26. januarja 2005 v zadevi Euroagri proti Komisiji (C‑153/04 P, točka 62).

40 – Zgoraj navedeni sklep Euroagri proti Komisiji (točka 61).

41 – Glej zlasti sodbo z dne 4. marca 1999 v zadevi Ufex in drugi proti Komisiji (C‑119/97 P, Recueil, str. I‑1341, točke od 107 do 111).

42 – Glej sodbo z dne 23. septembra 1994 v zadevi An Taisce in WWF UK proti Komisiji (T-461/93, Recueil, str. II-733, točka 36). Kot je utemeljeno razsodilo Sodišče prve stopnje, bi vsaka drugačna razlaga člena 24 Uredbe št. 4253/88 ogrozila polni učinek obveznosti Komisije in držav članic, da nadzirajo pravilno uporabo finančne pomoči Skupnosti.

43 – Sodba z dne 5. oktobra 1999 (C‑84/96, Recueil, str. I‑6547).

44 – Navedena zgoraj.

45 – Sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2003 (T‑306/00, Recueil, str. II-5705).

46 – Navedena zgoraj.

47 – Sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 2001 v zadevi Entorn proti Komisiji (T‑141/01 R, Recueil, str. II‑3123, točki 41 in 42).

48 – Glej zgoraj navedeno sodbo Comunità montana della Valnerina proti Komisiji (točka 140).

49 – Sodba z dne 24. januarja 2002 v zadevi Conserve Italia proti Komisiji (C‑500/99 P, Recueil, str. I‑867, točki 100 in 101) in zgoraj navedena sodba Comunità montana della Valnerina proti Komisiji (točka 144).

50 – Glej v tem smislu sodbo Euroagri proti Komisiji (točka 72).

51 – Sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Astipesca proti Komisiji (T‑180/00, Recueil, str. II‑3985, točka 93 in navedena sodna praksa) in z dne 14. septembra 2004 v zadevi Ascontex proti Komisiji (T‑290/02, Recueil, str. II‑3085, točka 65).

52 – Glej sodbo z dne 2. julija 1974 v zadevi Holtz & Willemsen proti Svetu in Komisiji (153/73, Recueil, str. 675, točka 7).

53 – Sodba z dne 9. septembra 2008 (C‑120/06 P in C‑121/06 P, Zodl., str. I-6513).

54 – Prav tam, točka 168.

55 – Glej točke 75, 81 ter od 87 do 90 teh sklepnih predlogov.

56 – Prav tam.

57 – Zgoraj navedeni sodbi Astipesca proti Komisiji (točka 93 in tam navedena sodna praksa) ter Ascontex proti Komisiji (točka 65).

Full & Egal Universal Law Academy