5.7.2008
SL
Uradni list Evropske unije
C 171/19
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Monomeles Protodikeio Rethymnis 17. aprila 2008 – Georgios Lagoudakis proti G' Kentro Anoiktis Prostasias Ilikiomenon Dimou Rethymnis
(Zadeva C-162/08)
(2008/C 171/32)
Jezik postopka: grščina
Predložitveno sodišče
Monomeles Protodikeio Rethymnis
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Georgios Lagoudakis
Tožena stranka: G' Kentro Anoiktis Prostasias Ilikiomenon Dimou Rethymnis
Vprašanja za predhodno odločanje
1.
Ali je treba določbi 5 in 8(1) in (3) okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega med ETUC, UNICE in CEEP, ki je sestavni del Direktive Sveta 1999/70 (UL L 175, str. 43), razlagati tako, da pravo Skupnosti prepoveduje, da država članica (zaradi izvajanja navedenega okvirnega sporazuma) sprejme ukrepe, če: a) je pred začetkom veljavnosti direktive v notranjem pravnem redu že obstajal ustrezen pravni ukrep v smislu določbe 5(1) okvirnega sporazuma? b) sprejeti ukrepi za izvajanje okvirnega sporazuma povzročijo zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki so zaposleni za določen čas?
2.
V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, ali je zniževanje zagotovljene zaščite povezano z izvajanjem okvirnega sporazuma in navedene direktive, če ne obstaja več zaporednih pogodb, ampak samo ena pogodba o zaposlitvi za določen čas, katere resnični namen je dejansko zaposlitev delavca za zadovoljitev „stalnih in trajnih“ in ne začasnih, izjemnih ali nujnih potreb? Ali je zato tako zniževanje prepovedano ali dovoljeno glede na pravo Skupnosti?
3.
V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, če je pred začetkom veljavnosti Direktive 1999/70/ES obstajal ustrezen ukrep v smislu določbe 5(1) okvirnega sporazuma, in sicer v okviru postopka v glavni stvari sporna določba člena 8(3) zakona št. 2112/1920, ali pomeni sprejetje pravnega ukrepa zaradi izvajanja okvirnega sporazuma – in sicer v tem primeru upoštevna določba člena 11 dekreta predsednika št. 164/2004 – v smislu določbe 8(1) in (3) okvirnega sporazuma nesprejemljivo zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki so zaposleni za določen čas:
a)
če se naveden pravni ukrep za izvajanje okvirnega sporazuma uporablja zgolj v primeru nizanja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, pri čemer so izključeni delavci, ki so sklenili samo eno pogodbo (in ne več zaporednih pogodb) za določen čas za zadovoljitev „stalnih in trajnih“ potreb delodajalca, medtem ko je prej obstoječi pravni ukrep zajemal vse primere pogodb o zaposlitvi za določen čas, vključno s tistimi, ko je delavec sklenil le eno pogodbo za določen čas, katere dejanski namen je bil s storitvami delavca zadovoljiti potrebe, ki niso začasne, izjemne in nujne, ampak v resnici „stalne in trajne“?
b)
če naveden pravni ukrep za izvajanje okvirnega sporazuma kot pravni učinek, katerega namen je zaščita delavcev, ki so zaposleni za določen čas, in preprečevanje zlorab v smislu okvirnega sporazuma, določa spremembo ex nunc pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je prej obstoječi pravni ukrep določal spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od prvega dne njihove sklenitve (ex tunc)?
4.
V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, če je že pred začetkom veljavnosti Direktive 1999/70/ES obstajal ustrezen ukrep v smislu določbe 5(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki je sestavni del te direktive, in sicer v tem primeru sporna določba člena 8(3) zakona št. 2112/1920, ali izbira grškega zakonodajalca, da pri prenosu zgoraj omenjene direktive v grški pravni red izključi iz varstva zgoraj navedenega dekreta predsednika št. 164/2004 primere zlorab, v katerih je delavec sklenil samo eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, katere namen pa je dejansko vseeno bil ta, da se s storitvami delavca zadovoljijo „trajne in stalne“ in ne začasne, izjemne in nujne potrebe, ter, drugič, da grški zakonodajalec ni sprejel primerljivega ukrepa, ki bi se nanašal natanko na tak primer in bi bil učinkovit – ter bi imel pravne učinke, ki bi ščitili delavce v takšnih primerih zlorab in bi šli tudi dlje od zaščite v primeru zaposlitve na podlagi nične pogodbe, ki jo na splošno določa splošno grško delavno pravo (ne glede na to, ali obstaja zloraba v smislu okvirnega sporazuma), v skladu s katerim lahko delavec zahteva izplačilo svojih plač in odpravnino, ne glede na to, ali je bila pogodba veljavna ali ne, pomeni nesprejemljivo zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki so zaposleni za določen čas, v notranjem pravu v smislu določbe 8(1) in (3) okvirnega sporazuma, če:
a)
obveznost plačati plačo in nadomestilo, obstaja v nacionalnem pravu za vsako delovno razmerje in ni namenjena posebej preprečevanju zlorab v smislu okvirnega sporazuma in
b)
je pravni učinek izvajanja prej obstoječega ustreznega pravnega ukrepa to, da se že ena pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo za nedoločen čas?
5.
V primeru pritrdilnega odgovora na prejšnja vprašanja, ali nacionalno sodišče ne sme, ko razlaga svoje nacionalno pravo v skladu z Direktivo 1999/70/ES, uporabiti določbe zakonskega ukrepa, ki z njo niso združljive in ki so bile glede na obrazložitev sprejete zaradi izvajanja okvirnega sporazuma, ampak povzročijo v notranjem pravu zniževanje splošne ravni zaščite delavcev, ki so zaposleni za določen čas – in sicer določbe dekreta predsednika št. 164/2004, ki molče in posredno, vendar jasno izključujejo iz njihovega varstva primere zlorab, v katerih je delavec sklenil samo eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, katere namen pa je dejansko vseeno bil ta, da se s storitvami delavca zadovoljijo „trajne in stalne“ in ne začasne, izjemne in nujne potrebe – in mora namesto njih uporabiti določbe ustreznega nacionalnega pravnega ukrepa, ki je veljal pred začetkom veljavnosti direktive, in sicer določbe člena 8(3) zakona št. 2112/1920?
6.
Če nacionalno sodišče presodi, da se za določen spor glede dela za določen čas načeloma uporabi določba (v tem primeru člen 8(3) zakona št. 2112/1920), ki pomeni ustrezen pravni ukrep v smislu določbe 5(1) okvirnega sporazuma, ki je sestavni del Direktive 1999/70/ES in v skladu s katero ugotovitev, da je bila sklenjena pogodba, čeprav ena sama, za določen čas, ne da bi bila utemeljena z objektivnim razlogom v zvezi z naravo, vrsto ali značilnostmi opravljanega dela, privede do spremembe te pogodbe v pogodbo za nedoločen čas:
a)
ali je razlaga in uporaba nacionalnega prava s strani nacionalnega sodišča, v skladu s katerim je vsekakor objektivni razlog za sklenitev delovnih razmerij za določen čas, da se kot pravno podlago za sklenitev teh pogodb uporabi zakonski predpis o zaposlitvi za določen čas za zadovoljitev posebnih sezonskih, redno ponavljajočih, začasnih, izjemnih ali dodatnih socialnih potreb (v tem primeru na zakonu št. 3250/2004, FEK A` 124/ 7.7.2004), čeprav so te potrebe dejansko stalne in trajne, skladna s pravom Skupnosti?
b)
ali pravo Skupnosti nasprotuje razlagi in uporabi nacionalnega prava s strani nacionalnega sodišča, v skladu s katerim je treba določbo, ki prepoveduje spremembo pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v javnem sektorju, v pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, razlagati tako, da je sprememba pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas v javnem sektorju popolnoma prepovedana, čeprav je bila ta pogodba sklenjena za določen čas z zlorabo (in sicer ko so bile zadovoljene potrebe dejansko stalne in trajne), in da v takem primeru nacionalno sodišče ne more več preučiti dejanske narave spornega delovnega razmerja, da bi ga lahko opredelil kot pogodbo za nedoločen čas? Ali pa se mora zgoraj navedena prepoved omejiti samo na pogodbe za določen čas, ki so bile dejansko sklenjene za zadovoljitev začasnih, nepredvidenih, nujnih, izjemnih ali podobnih posebnih potreb, in ne le na pogodbe, ki so bile sklenjene za zadovoljitev stalnih in trajnih potreb?
Full & Egal Universal Law Academy