7.3.2009
SL
Uradni list Evropske unije
C 55/10
Pritožba, ki jo je Agrar-Invest-Tatschl GmbH vložila 12. decembra 2008 zoper sodbo Sodišča prve stopnje (osmi senat) z dne 8. oktobra 2008 v zadevi T-51/07, Agrar-Invest-Tatschl GmbH proti Komisiji Evropskih skupnosti
(Zadeva C-552/08 P)
(2009/C 55/16)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Pritožnica: Agrar-Invest-Tatschl GmbH (zastopnika: U. Schrömbges in O. Wenzlaff, odvetnika)
Druga stranka v postopku: Komisija Evropskih skupnosti
Predlogi pritožnice:
—
Izpodbijana sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 8. oktobra 2008 v zadevi T-51/07, Agrar-Invest-Tatschl GmbH proti Komisiji, naj se razveljavi.
—
Člen 1(2) in (3) Odločbe Evropske komisije C(2006) 5789 konč. z dne 4. decembra 2006 (REC 05/05) naj se v skladu s predlogom 1 v tožbi z dne 22. februarja 2007 v postopku pred Sodiščem prve stopnje Evropskih skupnosti razveljavita.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
S to pritožbo se izpodbija sodba Sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena tožba pritožnice zoper Odločbo Komisije C(2006) 5789 konč. z dne 4. decembra 2006 o naknadni vknjižbi uvoznih dajatev, ki jih je tožeča stranka dolžna za uvoz sladkorja iz Hrvaške.
Podlaga za odločitev Sodišča prve stopnje, da zavrne tožbo pritožnice, je bil neobstoj dobre vere, enega od štirih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se lahko uvozne dajatve naknadno vknjižijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v skladu s členom 220(2)(b), peti pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: carinski zakonik) zavezana oseba ne more sklicevati na to, da je ravnala v dobri veri, če je Evropska komisija – kot v obravnavanem primeru – objavila obvestilo v Uradnem listu Evropskih skupnosti in navedla, da obstaja utemeljen dvom o pravilni uporabi preferencialnih dogovorov v državi uporabnici. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da ni pomembno, da je pritožnica ravnala v dobri veri ob naknadni potrditvi pristnosti in pravilnosti potrdil o prometu blaga, saj ob spornih uvozih nikakor ni ravnala v dobri veri.
Pritožnica utemeljuje pritožbo s tem, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo člen 220(2)(b), peti pododstavek, carinskega zakonika. Zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje pri razlagi napačno uporabilo pravo, ker je učinek obvestila Komisije, objavljenega v Uradnem listu v zvezi z dvomom glede pravilne uporabe preferencialnih dogovorov v državi uporabnici, ta, da je dobra vera izključena celo takrat, kadar so bila – tako kot v obravnavanem primeru – zadevna potrdila o preferencialih po objavi opozorila predmet nadzornih postopkov, s katerimi je bila potrjena njihova pristnost in pravilnost.
Sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo, da je učinek opozorila, ki je določen v členu 220(2)(b), peti pododstavek, carinskega zakonika, omejen z načelom, da se odločbe carinskih organov tretjih držav priznavajo v okviru upravnega sodelovanja. Pri zadevni določbi carinskega zakonika naj bi šlo za pravno domnevo slabe vere, ki jo je mogoče izpodbiti – kot v obravnavanem primeru – z izvedbo nadzornega postopka. Dobra vera pritožnice naj bi bila torej ponovno pridobljena z naknadno potrditvijo pristnosti in pravilnosti potrdila o prometu blaga, to naj bi pomenilo, da se je lahko pritožnica zanesla na dejstvo, da so razlogi za dvom, na podlagi katerega je bilo objavljeno obvestilo Komisije, med nadzornim postopkom prenehali obstajati. Dobra vera pritožnice naj torej ne bi bila odvisna od pravilne izdaje zadevnih potrdil o prometu blaga s strani hrvaških organov, temveč od pravilnega nadzora teh potrdil s strani carinskih organov na podlagi dvomov, izraženih v obvestilu Komisije, o tem, ali so bili pravilno izdani.
Full & Egal Universal Law Academy