29.10.2011
SL
Uradni list Evropske unije
C 319/3
Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 15. septembra 2011 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Bezirksgericht Linz (Avstrija)) – Kazenski postopek zoper Jochena Dickingerja in Franza Ömerja
(Zadeva C-347/09) (1)
(Svoboda opravljanja storitev - Svoboda ustanavljanja - Nacionalna ureditev, ki določa monopol za prirejanje spletnih igralniških iger - Pogoji za dopustnost - Ekspanzivna tržna politika - Nadzor nad prireditelji iger na srečo v drugih državah članicah - Dodelitev monopola družbi zasebnega prava - Možnost pridobitve monopola, ki jo imajo le kapitalske družbe s sedežem na nacionalnem ozemlju - Prepoved, da bi imetnik monopola ustanovil podružnico zunaj države članice, v kateri ima sedež)
2011/C 319/04
Jezik postopka: nemščina
Predložitveno sodišče
Bezirksgericht Linz
Stranki v postopku v glavni stvari
Jochen Dickinger, Franz Ömer
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Bezirksgericht Linz – Razlaga členov 43 ES in 49 ES – Nacionalna ureditev, ki s kazenskimi sankcijami prepoveduje prirejanje iger na srečo brez koncesije pristojnega organa in ki dodelitev take koncesije za največ 15 omogoča le kapitalskim družbam s sedežem na nacionalnem ozemlju, ki v tujini nimajo hčerinskih družb.
Izrek
1.
Pravo Unije, in zlasti člen 49 ES, nasprotuje kaznovanju s kazensko sankcijo za kršitev monopola na prirejanje iger na srečo, kakršen je monopol na prirejanje spletnih igralniških iger, ki je določen v nacionalni ureditvi v postopku v glavni stvari, če taka ureditev ni skladna z določbami prava Unije.
2.
Člen 49 ES je treba razlagati tako, da se uporablja za storitve iger na srečo, ki jih prek spleta na ozemlju države članice gostiteljice tržijo prireditelji s sedežem v drugi državi članici, ne glede na to:
—
da se je ta subjekt v državi članici gostiteljici opremil z določeno informacijsko podporno infrastrukturo, kot je strežnik, in
—
da ponudnik, ki ima sedež v državi članici gostiteljici, za ta subjekt opravlja podporne informacijske storitve, da bi ta subjekt lahko zagotavljal storitve uporabnikom, ki imajo prav tako sedež v tej državi članici.
3.
Člen 49 ES je treba razlagati tako, da:
(a)
država članica, ki želi zagotoviti posebej visoko raven varstva potrošnikov v sektorju iger na srečo, lahko utemeljeno meni, da lahko samo z vzpostavitvijo monopola v korist enega subjekta, ki ga lahko javni organi natančno nadzirajo, obvladuje kriminal, povezan s sektorjem iger na srečo, ter dovolj učinkovito uresničuje cilj preprečevanja spodbujanja čezmerne porabe pri igranju iger na srečo in cilj boja proti zasvojenosti z igrami na srečo;
(b)
mora nacionalna ureditev, s katero se vzpostavlja monopol na področju iger na srečo, ki monopolistu omogoča vodenje ekspanzivne politike, da bi bila skladna s ciljem boja proti kriminalu in zmanjševanja priložnosti za igro:
—
temeljiti na ugotovitvi, da so kriminalne in goljufive dejavnosti v zvezi z igrami na srečo in zasvojenost z igrami na srečo na ozemlju zadevne države članice težava, ki bi se z razširitvijo dovoljenih in urejenih dejavnosti odpravila, in
—
dopuščati le oglaševanje, ki je zmerno in strogo omejeno na tisto, kar je nujno za usmerjanje potrošnikov v nadzorovane igralne dejavnosti;
(c)
to, da je država članica izbrala drugačen sistem varstva, kot ga je sprejela druga država članica, ne more vplivati na presojo nujnosti in sorazmernosti predpisov, sprejetih na tem področju, temveč je treba te predpise presojati samo glede na cilje, ki si jih prizadevajo doseči pristojni organi zadevne države članice, in glede na raven varstva, ki se namerava s temi predpisi doseči.
(1) UL C 282, 21.11.2009.
Full & Egal Universal Law Academy