6.8.2011
SL
Uradni list Evropske unije
C 232/7
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 16. junija 2011 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Hoge Raad der Nederlanden – Nizozemska) – Stichting de Thuiskopie proti Opus Supplies Deutschland GmbH, Mijndert van der Lee, Hananja van der Lee
(Zadeva C-462/09) (1)
(Približevanje zakonodaj - Avtorska in sorodne pravice - Direktiva 2001/29/ES - Pravica reproduciranja - Izjeme in omejitve - Izjema privatnega razmnoževanja - Člen 5(2)(b) in (5) - Pravično nadomestilo - Dolžnik pristojbine za financiranje tega nadomestila - Prodaja na daljavo med osebama iz različnih držav članic)
2011/C 232/10
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
Hoge Raad der Nederlanden
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Stichting de Thuiskopie
Tožene stranke: Opus Supplies Deutschland GmbH, Mijndert van der Lee, Hananja van der Lee
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe - Hoge Raad der Nederlanden – Razlaga člena 5(2)(b) in (5) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L 167, str. 10) - Pravica reproduciranja - Pravično nadomestilo - Prodaja na daljavo med osebama iz različnih držav članic – Zakonodaja, ki ne dovoljuje prejema nadomestila
Izrek
1.
Določbe Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, zlasti člen 5(2)(b) in (5), je treba razlagati tako, da končni uporabnik, ki za privatne namene reproducira varovano delo, načeloma dolguje pravično nadomestilo iz člena 5(2)(b). Vendar lahko države članice uvedejo pristojbino za privatno razmnoževanje, ki jo plačajo osebe, ki temu končnemu uporabniku dajejo na razpolago opremo, aparate in nosilce za reproduciranje, saj imajo te osebe možnost, da znesek te pristojbine prenesejo v ceno navedenega dajanja na razpolago, ki jo plača končni uporabnik.
2.
Direktivo 2001/29, zlasti člen 5(2)(b) in (5), je treba razlagati tako, da mora država članica, ki je uvedla sistem pristojbine za privatno razmnoževanje, ki jo mora plačati proizvajalec ali uvoznik nosilcev za reproduciranje varovanih del na ozemlju, na katerem je avtorjem nastala škoda, ker so kupci, ki tam prebivajo, uporabljali njihova dela za privatne namene, zagotoviti, da ti avtorji dejansko dobijo pravično nadomestilo, katerega namen je, da se jim povrne ta škoda. V zvezi s tem zgolj to, da ima prodajalec opreme, aparatov ali nosilcev za reproduciranje, ki je podjetnik, sedež v drugi državi članici od tiste, v kateri prebivajo kupci, na to obveznost rezultata ne vpliva. Nacionalno sodišče mora, če pravičnega nadomestila ni mogoče pobrati od kupcev, nacionalno pravo razlagati tako, da to nadomestilo plača dolžnik podjetnik.
(1) UL C 24, 30.1.2010.
Full & Egal Universal Law Academy