SODBA SODIŠČA (tretji senat) z dne 17. decembra 2009
Zadeva C-197/09 RX-II
M
proti
Evropski agenciji za zdravila (EMEA)
„Revizija sodbe T-12/08 P – Če stanje postopka to dovoljuje – Pošteno sojenje – Načelo kontradiktornosti – Škodovanje enotnosti ali doslednosti prava Unije“
Predmet: Revizija sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj Splošno sodišče Evropske unije) (pritožbeni senat) z dne 6. maja 2009 v zadevi E proti EMEA (T-12/08 P), s katero je to razveljavilo sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 19. oktobra 2007 v zadevi M proti EMEA (F-23/07, še neobjavljen v ZOdl.) in odločbo EMEA z dne 25. oktobra 2006 v delu, v katerem je bila zavrnjena zahteva M za sklic invalidske komisije z dne 8. avgusta 2006, ter EMEA naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino 3000 EUR.
Odločitev: Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (pritožbeni senat) z dne 6. maja 2009 v zadevi M proti EMEA (T‑12/08 P) škoduje enotnosti in doslednosti prava Unije, ker je navedeno sodišče kot pritožbeno sodišče pojem „če stanje postopka to dovoljuje“ v smislu člena 61 Statuta Sodišča in člena 13(1) Priloge k temu statutu razlagalo tako, da mu omogoča zadevo obravnavati tako, da o odškodninskem zahtevku za povračilo zatrjevane nepremoženjske škode meritorno odloči in da EMEA naloži plačilo odškodnine 3000 EUR, ne glede na to, da se je pritožba, ki mu je bila predložena, nanašala na preizkus tega, kako je ugovor nedopustnosti obravnavalo prvostopenjsko sodišče, in da v zvezi z obravnavanim sporom ni bilo kontradiktorne razprave niti pred tem sodiščem niti pred Sodiščem za uslužbence Evropske unije kot prvostopenjskim sodiščem. Točki 3 in 5 izreka sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (pritožbeni senat) z dne 6. maja 2009 v zadevi M proti EMEA (T-12/08 P) se razveljavita. Zadeva se vrne v odločanje Splošnemu sodišču Evropske unije. M, Evropska agencija za zdravila, Italijanska republika, Republika Poljska, Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija (zadnjih pet strank je vložilo odgovore ali pisna stališča glede vprašanj, ki so predmet revizije) nosijo svoje stroške revizijskega postopka.
Povzetek
1. Pritožba – Utemeljena pritožba – Rešitev spora po temelju s strani pritožbenega sodišča – Zahteva – Če stanje postopka to dovoljuje – Pojem
(Statut Sodišča, člen 61, prvi odstavek, in Priloga I, člen 13(1))
2. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Načelo kontradiktornosti – Obseg
3. Postopek – Ugovor nedopustnosti – Predmet – Obveznost stranke, ki ugovarja izjemo, da v odgovoru predstavi argumente o temelju spora – Neobstoj
(Poslovnik Sodišča, člen 91; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 114)
4. Uradniki – Pravno sredstvo – Neomejena (sodna) pristojnost – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))
5. Revizija – Škodovanje enotnosti ali doslednosti pravu Skupnosti – Merilo presoje – Posledice
(Statut Sodišča, člen 62b, prvi odstavek)
1. Načeloma stanje postopka ne dovoljuje, da pritožbeno sodišče odloči o zadevi v smislu člena 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 13(1) Priloge I k temu statutu, če je prvo sodišče tožbo zavrnilo kot nedopustno, pri čemer je ugovor nedopustnosti sprejelo, ne da bi o tem odločalo v okviru meritorne presoje. Vendar pa je v okviru pritožbenega postopka v nekaterih okoliščinah mogoče meritorno odločiti o taki tožbi. Tako bi lahko bilo, kadar na eni strani razveljavitev izpodbijane sodbe ali sklepa nujno vodi do dokončne meritorne odločitve o zadevni tožbi ali na drugi strani preizkus utemeljenosti ničnostne tožbe temelji na izmenjavi trditev strank v okviru pritožbe, sprejete na podlagi obrazložitve prvostopenjskega sodišča.
Res je, da besedilo člena 13(1) Priloge k Statutu Sodišče, ki ureja odločitev Splošnega sodišča, če je pritožba utemeljena, ni v celoti enako besedilu člena 61, prvi odstavek, navedenega statuta, ki je upoštevna določba za Sodišče. Vendar je treba, če je prvostopenjsko sodišče tožbo nepravilno zavrnilo kot nedopustno, pri čemer je ugovor nedopustnosti sprejelo, ne da bi odločanje o njem pridržalo za končno odločbo, pojem „če stanje postopka to dovoljuje“ pri uporabi navedenih določb razlagati enako, ne glede na dejstvo, da drugače kot ta člen 13(1) navedeni člen 61 daje Sodišču pravico do proste presoje, da zadevo vrne v razsojanje prvostopenjskemu sodišču, če stanje postopka to dovoljuje. V teh posebnih okoliščinah mora ugotoviti, da stanje postopka ne dovoljuje, da dokončno odloči o zadevi, in zadevo vrniti v razsojanje navedenemu sodišču, zato glede tega ne more uveljavljati nikakršne presoje po prostem preudarku.
2. Pravica do obrambe zajema načelo kontradiktornosti, ki velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Skupnosti, ki občutno vpliva na interese neke osebe. To načelo praviloma pomeni, da imajo stranke v postopku pravico zavzeti stališče glede dejanskega stanja in listin, na katerih bo temeljila sodna odločba, ter do razpravljanja o dokazih in stališčih, predstavljenih sodišču, in tožbenih razlogih, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati. Sodišča Skupnosti skrbijo, da se v postopkih, ki jih vodijo, spoštuje načelo kontradiktornosti in da ga tudi sama spoštujejo. Vsaka stranka v postopku pred sodišči Skupnosti je ne glede na svoj pravni status upravičena, da se spoštuje to načelo. Zato se nanj lahko sklicujejo tudi institucije Skupnosti, kadar so stranke v teh postopkih.
3. Toženi stranki ni mogoče očitati, da se je na prvi stopnji prostovoljno odrekla podajanju trditev, ki zadevajo vsebino spora, in obrambo namenoma omejila na vložitev ugovora nedopustnosti. Ugovor nedopustnosti, določen v členu 91 Poslovnika Sodišča in členu 114 Poslovnika Splošnega sodišča, kot procesno vprašanje zaradi ekonomičnosti postopka omogoča, da se razprava in preizkus v prvi fazi omejita na vprašanje dopustnosti zadevne tožbe. Tako se je zaradi tega procesnega vprašanja mogoče izogniti temu, da bi se vloge strank in preizkus sodišča nanašali na vsebino zadeve, čeprav bi bila tožba nedopustna. Nasprotno pa mora, če je tožba razglašena za dopustno, ker je bil ugovor nedopustnosti zavržen, ali če je bilo odločanje o tem ugovoru pridržano za končno odločbo, priti do meritornega odločanja o tožbi v drugi fazi.
S ciljem ureditve ugovora nedopustnosti torej ne bi bilo v skladu, da bi morala tožena stranka, ki poda tak ugovor, zaradi previdnosti hkrati – če je s svojimi predlogi na prvi stopnji uspela, pa v odgovoru na tožbo – podati argumente o temelju spora.
4. Z neomejeno pristojnostjo na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov za uradnike je sodišču Skupnosti zaupana naloga, da celovito reši spor, ki mu je bil predložen v odločanje. Omogoča mu, da čeprav v zvezi s tem ni bila vložena nobena uradna vloga, razglasi ničnost ukrepa in tudi, če je to potrebno, po uradni dolžnosti naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi nepravilnega ravnanja službe. Vendar sodišče Skupnosti svoje odločbe načeloma ne more opreti na razlog, ki ga je preizkusilo po uradni dolžnosti – pa čeprav je to razlog javnega reda – ne da bi stranke predhodno pozvalo, naj podajo stališča o navedenem razlogu.
Zato ni mogoče šteti, da imajo sodišča Skupnosti na podlagi te neomejene pristojnosti glede med drugim sporov finančne narave med institucijami Skupnosti in njihovimi uslužbenci pristojnost, da v takem sporu ne spoštujejo procesnih pravil, povezanih z načelom kontradiktornosti.
5. Sodba, s katero Splošno sodišče odstopi od ustaljene sodne prakse glede dveh procesnih pravil, ki se uporabljata neodvisno od predmeta spora in imata pomembno vlogo v pravnem redu Skupnosti, v skladu s členom 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča predstavlja odločitev, ki škoduje enotnosti ali doslednosti prava Unije, če je s to sodbo prvič obravnavano neko vprašanje in bi torej lahko bila precedens za prihodnje zadeve.
Poleg tega se glede na člen 62b, prvi odstavek, Statuta Sodišča to ne more omejiti na ugotovitev škodovanja enotnosti ali doslednosti prava Unije, ne da bi opredelilo posledice te ugotovitve glede zadevnega spora. Tako sodbo je treba torej razveljaviti in vrniti prvostopenjskemu sodišču, da o njej ponovno razsodi.
Full & Egal Universal Law Academy