12.9.2009
SL
Uradni list Evropske unije
C 220/25
Pritožba, ki jo je družba Edwin Co. Ltd vložila 14. julija 2009 zoper sodbo Sodišča prve stopnje(peti senat), razglašeno 14. marca 2009 v zadevi T-165/06, Elio Fiorucci proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-263/09)
2009/C 220/51
Jezik postopka: italijanščina
Stranke
Pritožnica: Edwin Co. Ltd (zastopniki: D. Rigatti, M. Bertani, S. Verea, K.P. Muraro, M. Balestriero, odvetniki)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) in Elio Fiorucci
Predloga pritožnice:
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
razveljavi izpodbijano sodbo;
—
E. Fiorucciju naloži stroške s prve in druge stopnje oziroma, če bo pritožba zavrnjena, odredi povrnitev škode.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
Z izdajo izpodbijane sodbe je bil kršen oziroma napačno uporabljen člen 52(2)(a) Uredbe o znamki Skupnosti (1). Relativni razlog za zavrnitev registracije, ki na podlagi te določbe povzroči ničnost registracije znamke, sestavljene iz imena osebe, ki ni prijavitelj, temelji na tem, da ima na podlagi nacionalnega prava oseba, ki zahteva ničnost, izključno pravico do uporabe tega imena. Vendar na podlagi člena 8(3) italijanskega zakonika o industrijski lastnini (CPI) (2), na katerega se sklicuje nasprotna stranka, E. Fiorucci nima nobene tovrstne pravice. Nasprotno, člen 8(3) CPI mu daje le pravico do registracije znaka „Elio Fiorucci“, ki pa ga nikoli ne bi mogel gospodarsko izkoriščati, če bi bila tako registrirana znamka v konfliktu z znamkami družbe Edwin, ki se nanašajo na besedo „Fiorucci“. V tem okviru je Sodišče prve stopnje znamko „Elio Fiorucci“ družbe Edwin na podlagi razloga za zavrnitev registracije, ki ne obstaja in nikoli ne bo mogel obstajati, razglasilo za nično. Tu gre za kršitev oziroma napačno uporabo člena 52(2)(a) Uredbe o znamki, ki se ga ob pravilni razlagi lahko uporabi le, če je predlagatelj ničnosti že imetnik pravice (oziroma jo ima vsaj možnost pridobiti) do izključne uporabe svojega imena kot znamke.
2.
Pri izdaji izpodbijane sodbe je bil kršen oziroma napačno uporabljen člen 8(3) CPI. V nasprotju s tem, kar je presodilo Sodišče prve stopnje, se ta določba namreč uporablja le za osebna imena, ki so postala dobro znana na netrgovskem področju in je torej ni mogoče uporabiti za rodbinsko ime „Elio Fiorucci“, ki je postalo prepoznavno — v skladu s presojo dejstev, ki je ni mogoče izpodbijati v obravnavanem primeru — na trgovskem področju.
Ta razlaga člena 8(3) CPI izhaja predvsem iz zgoraj navedene določbe, v kateri je izrecno navedeno, da je njen namen pridržati varstvo le za osebna imena, ki so postala dobro znana na „umetniškem, literarnem, znanstvenem, političnem ali športnem področju“. Ta ugotovitev je nato potrjena s sistematično analizo italijanskega prava o znamkah, iz katere je razvidno, da je prepoznavnost, pridobljena na trgovskem področju, varovana s členom 12(1)(b) in (f) CPI, medtem ko se člen 8(3) CPI nanaša le na prepoznavnost, ki izvira iz netrgovskega področja. Konkurenčna uporaba teh dveh določb za isti znak pa tudi ni mogoča, ker bi iz njiju izhajali dve izključni pravici do znamk, ki med seboj nista kompatibilni. E. Fiorucci je z registracijo lastnega rodbinskega imena kot znamke (pozneje ga je odstopil družbi Edwin) je tako izčrpal vsa sredstva, ki bi mu omogočala gospodarsko izkoriščati svojo prepoznavnost za trgovske namene. Zato se za uveljavljanje ničnosti znamke družbe Edvin „Elio Fiorucci“ ne more sklicevati na člen 8(3) CPI.
Po drugi strani sta razlaga člena 8(3) CPI, ki jo predlaga družba Edwin, in s tem neuporaba te določbe v obravnavanem sporu, skladni z namenom te določbe, katere cilj je preprečiti, da bi nekdo, ki registrira znamko, ki je postala prepoznavna zaradi truda drugih, parazitsko izkoriščal to znamko. Družbi Edwin dejansko ni mogoče očitati nobenega parazitskega ravnanja, ker je s prevzemom znamk „Fiorucci“ z znatnim zneskom drago plačala pravico do uživanja prepoznavnosti, povezane z imenom slavnega milanskega oblikovalca.
Trditev sodišča prve stopnje, da naj bi bilo varstvo, določeno v členu 8(3) CPI, širše in se ne prekriva z varstvom, določenim za varstvo prepoznavnosti, pridobljene z razločevalnimi znaki na trgovskem področju, pa tudi ni prepričljiva. Po mnenju najbolj priznane italijanske doktrine namreč pridržanje pravice do registracije znakov, ki imajo netrgovsko prepoznavnost v smislu člena 8(3) CPI, ni absolutno. Predvsem pa ni širše od tistega, določenega v členih 12(1)(b) in (f) CPI za znake, ki so prepoznavni oziroma imajo trgovski ugled. Sovpad področij uporabe teh določb še enkrat potrjuje, da jih je treba uporabiti alternativno.
V nasprotju s tem, kar je Sodišče prve stopnje površno ugotovilo, skrbna in natančna analiza italijanske doktrine, ki je komentirala člen 8(3) CPI (prej člen 21(3) zakona o italijanskih znamkah), nato dokazuje, da se v skladu s prevladujočim mnenjem ta določba uporablja le za znake, ki so pridobili prepoznavnost na netrgovskem področju. To okoliščino pa potrjujejo redke odločbe, ki so jih doslej izdala italijanska sodišča glede člena 8(3) CPI.
Trditev Sodišča prve stopnje, da bi se lahko E. Fiorucci, ker je pridobil prepoznavnost na netrgovskem področju (natančneje na umetniškem, kulturnem, naravovarstvenem področju in področju varstva otrok), kljub vsemu skliceval na varstvo iz člena 8(3) CPI, tudi ni prepričljiva. Nasprotno, po mnenju najbolj priznane italijanske doktrine se E. Fiorucci, ker so rodbinsko ime registrirali že drugi in je dobilo ugled, tako da je postalo prepoznavno na netrgovskem področju, kot imetnik ne more sklicevati na člen 8(3) CPI, ker prevlada zahteva po varstvu imetnika (v obravnavanem primeru družba Edwin) ugledne znamke (v obravnavanem primeru znamka „Fiorucci“), ki je bila predhodno registrirana.
3.
Izpodbijana sodba je navsezadnje nezakonita, ker ni obrazložena, kajti Sodišče prve stopnje ni preučilo trditev in dokazov, na podlagi katerih družba Edwin zatrjuje, da je dobila dovoljenje Elia Fioruccija za registracijo njegovega rodbinskega imena kot znamke. Podredno družba Edwin poudarja, da če bi Sodišče ugotovilo, da ni pristojno, kot tudi Sodišče prve stopnje, za preizkus te utemeljitve, bi moralo glede tega izrecno zahtevati preizkus (česar Sodišče prve stopnje ni storilo) s strani odbora za pritožbe (oziroma od vsakega drugega organa ali oddelka) UUNT, kot to določa člen 63(6) Uredbe o znamki Skupnosti in člen 1d Uredbe ES 216/96.
4.
Izpodbijana sodba je poleg tega nezakonita zaradi kršitve oziroma napačne uporabe člena 63 Uredbe o znamki Skupnosti ter zaradi odklonitve pravnega varstva, ker Sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti preizkusa trditev, ki jih je navajala družba Edwin in temeljijo na okoliščini, da je pritožnica od družbe Fiorucci s.p.a. pridobila dejansko znamko (oziroma vsako drugo pravico do izkoriščanja prepoznavnosti) rodbinskega imena „Elio Fiorucci“. Podredno družba Edwin poudarja, da če bi Sodišče ugotovilo, da ni pristojno, kot tudi Sodišče prve stopnje, za preizkus navedene utemeljitve, bi moralo izrecno zahtevati preizkus (česar Sodišče prve stopnje ni storilo) s strani odbora za pritožbe (oziroma vsakega drugega organa ali oddelka) UUNT, kot to določa člen 63(6) Uredbe o znamki Skupnosti in člen 1d Uredbe ES 216/96.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1).
(2) Codice della Proprietà industriale italiano.
Full & Egal Universal Law Academy