19.12.2009
SL
Uradni list Evropske unije
C 312/16
Tožba, vložena 25. septembra 2009 – Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki
(Zadeva C-383/09)
2009/C 312/26
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Tožeča stranka: Komisija Evropskih skupnosti (zastopnika: O. Beynet in D. Recchia, zastopnika)
Tožena stranka: Francoska republika
Predloga tožeče stranke:
—
Ugotovi naj se, da Francoska republika s tem, da ni sprejela programa ukrepov za strogo varstvo živalske vrste Cricetus cricetus (veliki hrček), ni izpolnila obveznosti iz člena 12(1)(d) Direktive 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (1);
—
Francoski republiki naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Evropska komisija s tožbo toženi stranki očita, da ni vzpostavila – kot to zahtevajo določbe člena 12 Direktive 92/43/EGS – sistema strogega varstva živalske vrste Cricetus cricetus (veliki hrček) v Alzaciji, ki je naravno razmnoževališče te živalske vrste v Franciji.
Tožeča stranka trdi, da so štetja lukenj živali pokazala znaten upad njihovega števila v zadnjih letih, saj naj bi število lukenj iz 1167 leta 2001 prešlo na le 161 leta 2007. V teh okoliščinah naj bi tej ta živalski vrsti, ki jo ogrožajo neugodne kmetijske prakse in pritisk urbanizacije, grozilo izginotje v zelo kratkem času.
Komisija v tožbi priznava, da je tožena stranka te probleme upoštevala s sprejetjem ukrepov v zvezi z urbanizmom in kmetijskimi praksami, vendar naj ti ukrepi nikakor ne bi zadostovali.
Na eni strani naj bi namreč tri prednostna področja ukrepanja, ki so področja, na katera je osredotočen večji del prizadevanj za zaščito vrste, pomeni le zelo majhen del ozemlja, ki je njen naravni habitat, saj sta dve tretjini obstoječih lukenj zunaj teh področij, ta pa pomenijo le 2 % zemljišč, ki so ugodna za velikega hrčka. Da bi torej zagotovili ustrezno ozemeljsko pokritost za varstvo te vrste, bi morali za referenco vzeti vsaj navzočnost velikega hrčka leta 1990, in ne leta 2000.
Na drugi strani naj bi bili sami varstveni ukrepi nezadostni. Komisija v zvezi s tem očita zlasti pomanjkanje normativne jasnosti glede ponovnega pridobivanja območja hrčka. Nacionalni organi naj bi namreč razpolagali s preširoko diskrecijsko pravico pri odobritvi odstopanj pri izdelavi urbanističnih načrtov na ozemljih, kjer prebiva hrček in naj bi naj bi glede kompenzacijskih ukrepov za varstvo te vrste vladala velika negotovost.
(1) UL L 206, str. 7.
Full & Egal Universal Law Academy