27.2.2010
SL
Uradni list Evropske unije
C 51/18
Pritožba, ki jo je 4. decembra 2009 vložila Evropska komisija zoper sodbo Sodišča prve stopnje, razglašeno 23. septembra 2009 v zadevi T-183/07, Poljska proti Komisiji
(Zadeva C-504/09 P)
2010/C 51/29
Jezik postopka: poljščina
Stranke
Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: E. Kružíková, E. White in K. Herrmann, zastopniki)
Druge stranke v postopku: Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Republika Poljska, Republika Madžarska, Republika Litva in Slovaška republika
Predlogi pritožnice
—
Sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. septembra 2009 v zadevi T-183/07 naj se v celoti razveljavi;
—
Republiki Poljski naj se naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnica svoje predloge opira na štiri pritožbene razloge. Prvič, Sodišče prve stopnje naj bi prekoračilo svoja nadzorna pooblastila in storilo postopkovno napako, kar naj bi negativno vplivalo na interese Komisije, drugič, kršilo naj bi člen 9(3) Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplo grednih plinov v Skupnosti in o spremembi Sveta 96/61/ES (1), tretjič, napačno naj bi razlagalo obseg obveznosti obrazložitve odločb iz člena 296 PDEU, ter četrtič, napačno naj bi uporabilo pravo, s tem da je menilo, da členi 1(1), 2(1) in 3(1) niso ločljivi od drugih določb izpodbijane odločbe in je zato odločbo v celoti razglasilo za nično.
V okviru prvega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje tožbeni razlog, na katerega se je tožeča stranka prvič sklicevala v fazi replike, na podlagi katere naj bi Komisija prekoračila svoja pooblastila, v nasprotju s členom 48(2) Poslovnika, štelo za dopustnega. Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje, s tem da je določilo določbe prava Skupnosti, na katere naj bi se nanašal drugi tožbeni razlog tožeče stranke, prekoračilo celo meje svojega sodnega nadzora.
Pritožnica v okviru drugega pritožbenega razloga navaja, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno razlagalo obseg pooblastila Komisije iz člena 9(3) Direktive 2003/87 ter način njegovega izvrševanja. Ta pritožbeni razlog ima dva dela.
V prvem delu tega pritožbenega razloga pritožnica navaja, da je Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da se Komisija pri njeni presoji priglašenega nacionalnega načrta o razdelitvi II (v nadaljevanju: NNR II), na podlagi meril iz Priloge III k Direktivi 2003/87, ni imela pravice opreti se na preizkušene podatke o CO2, ki izhajajo iz enega in istega vira (Community Independant Transaction Log) za vse države članice v istem časovnem okviru (2005) in z ugotovitvijo, da Komisija ni bila upravičena utemeljiti svoje odločbe na razvoj bruto domačega proizvoda za obdobje od leta 2005 do leta 2010, objavljen v tem istem obdobju za vse države članice, napačno razlagalo člen 9(3) Direktive 2003/87 in kršilo načelo enakega obravnavanja.
Pritožnica v drugem delu tega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče prve stopnje, s tem da je Komisiji odreklo pravico do neupoštevanja podatkov, ki jih uporabijo države članice pri presojanju NNR II in, s tem da je Komisiji odreklo pravico, da se v njeni odločbi o zavrnitvi NNR II, sprejeti na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87, sklicuje na zgornjo mejo skupnega števila pravic, ki jih lahko dodeli država članica, napačno razlagalo člen 9(3) Direktive 2003/87, ker ni upoštevalo njenega cilja in predmeta.
Po mnenju pritožnice naj bi predhodni nadzor NNR II na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 omogočal dosego njenega cilja, t.j pospeševanje zmanjševanja emisij toplo grednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način in zagotavljanje pravilnega delovanja sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami. Ker je pravica za sprejetje odločbe o zavrnitvi NNR II časovno omejena, je treba pri razlagi načina, na katerega Komisija izvršuje svoja nadzorna pooblastila na podlagi člena 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87, upoštevati cilj nadzornega postopka v njegovi celoti, namreč zagotovilo, da le NNR II, ki ustreza merilom iz Priloge III, zlasti tistim iz njenih točk od 1 do 3, lahko postane dokončen in pomeni podlago, na kateri lahko države članice sprejmejo svoje odločbe o skupnem številu pravic za dodelitev.
Pritožnica v okviru tretjega pritožbenega razloga navaja, da Sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da bi morala Komisija v izpodbijani odločbi pojasniti, zakaj naj bi bili podatki v NNR Republike Poljske „manj zanesljivi“, ni upoštevalo celotne obrazložitve iz pete točke obrazložitve izpodbijane odločbe, in je v vsakem primeru obseg obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU razlagalo preširoko.
Pritožnica v okviru četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pogoj ločljivosti določb izpodbijane odločbe, s tem da naj bi ugotovilo, da točke od 2 do 5 členov 1 in 2 odločbe, ki se nanašajo na nezdružljivost NNR II z merili iz Priloge III k Direktivi, ki niso merila iz odstavka 1 vsakega od teh členov, niso bile ločljive od teh členov. Napačna presoja Sodišča prve stopnje naj bi pripeljala do tega, da je bila izpodbijana odločba v celoti razglašena za nično.
(1) UL L 275, str. 32.
Full & Egal Universal Law Academy