13.3.2010
SL
Uradni list Evropske unije
C 63/23
Pritožba, ki jo je 4. decembra 2009 vložila Evropska komisija zoper sodbo Sodišča prve stopnje (sedmi senat), razglašeno 23. septembra 2009 v zadevi T-263/07, Estonija proti Komisiji
(Zadeva C-505/09 P)
2010/C 63/38
Jezik postopka: estonščina
Stranke
Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: E. Kružíková, E. White in E. Randvere, zastopniki)
Druge stranke v postopku: Republika Estonija, Republika Litva, Slovaška republika in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska
Predlogi pritožnice
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
razveljavi izpodbijano sodbo;
—
Republiki Estoniji naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Komisija meni, da je treba sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Sodišče prve stopnje) razveljaviti iz naslednjih razlogov:
1.
Sodišče prve stopnje je kršilo člen 21 Statuta Sodišča in člen 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ker je kot dopustno obravnavalo tožbo glede člena 1, točki 3 in 4, člena 2, točki 3 in 4, ter člena 3(2) in (3) Odločbe Komisije z dne 4. maja 2007 (o nacionalnem načrtu razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ga je Estonija sporočila v skladu z Direktivo 2003/87/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta). Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko je razglasilo dopustnost tožbe glede celotne odločbe, čeprav je tožeča stranka navedla razloge za razglasitev ničnosti samo glede člena 2, točki 1 in 2, člena 2, točki 1 in 2, ter člena 3(1).
2.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo člen 9(1) in (3) Direktive, ker je pri ugotovitvi obsega nadzorne pristojnosti Komisije in njene pristojnosti pri uporabi člena 9(3) Direktive napačno razlagalo načelo enakega obravnavanja in cilj Direktive. Razdelitveni načrti niso običajni ukrepi za prenos Direktive, ki bi se presojali naknadno. Če bi se dopustilo, da bi vsaka država članica uporabila svoje nepreverjene podatke, bi grozilo neenako obravnavanje držav članic. Cilje Direktive pa je mogoče doseči samo, če povpraševanje po pravicah do emisije toplogrednih plinov presega ponudbo. Treba je razlikovati med zgornjo mejo skupne količine pravic do emisije toplogrednih plinov za dodelitev in skupno količino pravic do emisije toplogrednih plinov za dodelitev.
3.
Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo vsebino načela dobrega upravljanja. Izdelava razdelitvenega načrta je bila naloga držav članic, Komisija pa ni bila pristojna za zapolnitev vrzeli v njem, temveč za presojo združljivosti razdelitvenega načrta z Direktivo.
4.
Sodišče prve stopnje je napačno presodilo določbe odločbe Komisije, ker je predpostavilo, da člena, 1 točki 1 in 2, člena 2, točki 1 in 2, ter člena 3(1) ni mogoče ločiti od drugih določb odločbe Komisije, in odločbo v celoti razglasilo za nično. V resnici ne gre za tako neločljivost, ker je iz strukture in utemeljitve odločbe Komisije jasno razvodno, da je vsaka točka člena 2 neločljivo povezana z ustrezno točko člena 1, ne pa z drugimi točkami člena 2. Isto velja za točke člena 1.
(1) Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275, str. 32).
Full & Egal Universal Law Academy