28.5.2011
SL
Uradni list Evropske unije
C 160/9
Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 7. aprila 2011 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Hoge Raad der Nederlanden – Nizozemska) – Staatssecretaris van Financiën proti Sony Supply Chain Solutions (Europe) BV
(Zadeva C-153/10) (1)
(Uredba (EGS) št. 2913/92 - Carinski zakonik Skupnosti - Členi 12(2) in (5), 217(1) in 243 - Uredba (EGS) št. 2454/93 - Določbe o izvajanju Uredbe (EGS) št. 2913/92 - Člena 10 in 11 - Uvrstitev blaga - Zavezujoča tarifna informacija - Uveljavljanje s strani gospodarskega subjekta, ki ni imetnik, za enako blago - Navodila nacionalne carinske uprave - Legitimno pričakovanje)
2011/C 160/07
Jezik postopka: nizozemščina
Predložitveno sodišče
Hoge Raad der Nederlanden
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Staatssecretaris van Financiën
Tožena stranka: Sony Supply Chain Solutions (Europe) BV
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Hoge Raad der Nederlanden – Razlaga členov 12(2) in (5), 217(1) in 243 Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1) in člena 11 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1) – Uvrstitev blaga – Pritožba zoper odločbo carinskih organov o uvrstitvi izdelka – Uveljavljanje zavezujoče tarifne informacije, ki so jo za podoben izdelek izdali carinski organi druge države članice, s strani pritožnika
Izrek
1.
Člen 12(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996, ter člena 10 in 11 Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 12/97 z dne 18. decembra 1996, je treba razlagati tako, da se deklarant, ki pri vlaganju carinskih deklaracij ravna v svojem imenu in za svoj račun, ne more sklicevati na zavezujočo tarifno informacijo, katere imetnik ni on sam, ampak z njim povezana družba, po naročilu katere je oddal te deklaracije.
2.
Člena 12(2) in (5) in 217(1) Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, ter člen 11 Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 12/97, v povezavi s členom 243 Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, je treba razlagati tako, da lahko zadevna stranka v postopku v zvezi z odmerjenimi carinami to odmero izpodbija tako, da kot dokaz predloži zavezujočo tarifno informacijo, ki je bila za enako blago izdana v drugi državi članici, ne da bi lahko zavezujoča tarifna informacija imela pravne učinke, ki se nanjo nanašajo. Nacionalno sodišče pa mora ugotoviti, ali upoštevna postopkovna pravila zadevne države članice določajo možnost predložitve takih dokazov.
3.
Člen 12 Uredbe št. 2913/92, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 82/97, in člen 10(1) Uredbe št. 2454/93, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 12/97, je treba razlagati tako, da nacionalno navodilo, ki nacionalnim organom omogoča, da se za uvrstitev deklariranega blaga sklicujejo na zavezujočo tarifno informacijo, ki je bila za enako blago izdana tretjemu, pri uvozniku ne more ustvariti legitimnega pričakovanja glede sklicevanja na to navodilo.
(1) UL C 179, 3.7.2010.
Full & Egal Universal Law Academy