31.7.2010
SL
Uradni list Evropske unije
C 209/16
Tožba, vložena 7. maja 2010 – Evropska komisija proti Republiki Estoniji
(Zadeva C-227/10)
2010/C 209/24
Jezik postopka: estonščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: P. Oliver in J.-B. Laignelot im Beistand von A. Salumets, Vandeadvokaat)
Tožena stranka: Republika Estonija
Predloga tožeče stranke
Komisija predlaga
—
naj se ugotovi, da Republika Estonija, s tem da v nacionalnem pravu ni sprejela ustreznih določb, ki so potrebne za prenos členov 2(a) in 6(1) in (3) iz Direktive 2001/42/ES (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 (o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje), ni izpolnila obveznosti iz navedene direktive;
—
naj se Republiki Estoniji naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Nepopoln prenos člena 2(a), prva alinea, Direktive
Komisija meni, da je opredelitev, zapisana v členu 31 zakona o presoji vplivov na okolje in upravljanju okolja (Keskkonnamõju hindamise ja keskkonnajuhtimise seadus, v nadaljevanju: KeHJS), širša od tiste iz člena 2(a), druga alinea, Direktive, čeprav ožja od tiste v prvi alinei, ker vanjo niso vključeni načrti in programi (z njihovimi morebitnimi vplivi na okolje), ki jih izdela organ, vendar niso izvedeni s pravnim aktom. Tako naj bi bilo na podlagi estonskega nacionalnega zakona mogoče, da glede načrtov in programov, zahtevanih na podlagi zakonodajnih in drugih predpisov (medtem ko, v estonskem zakonu ni pogoja, ki ga Direktiva določa), ni opravljena obvezna presoja njihovih vplivov na okolje.
Pomanjkljivosti pri prenosu člena 6(1) Direktive
Komisija meni, da zahteva, določena v členu 37(2), točka 3, KeHJS, da se objavi osnutek načrta/programa ali le prvotni koncept, ni v skladu z Direktivo. Na splošno naj bi bil prvotni koncept dokumenta za strateško načrtovanje preveč splošen in naj ne bi omogočal, da se ugotovijo in presojajo vsi vplivi na okolje in človeško zdravje.
Nepopoln prenos člena 6(3) Direktive
V členu 6(3) Direktive naj bi bila jasno določena obveznost, da je treba določiti organe, ki jih bodo verjetno zadevali okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov. Na to določbo se sklicuje tudi v členih 3(6), 5(4) in 6(1) in (2). V členih 36(3) in 35(4) KeHJS so našteti isti organi, s katerimi se je treba posvetovati (ministrstvo za socialne zadeve, ministrstvo za kulturo, ministrstvo za okolje, urad za okolje ali organ lokalne samouprave), vendar estonski zakon ne določa posvetovanja z drugimi organi. To naj bi pomenilo, da ne obstaja splošna obveznost, da se je treba posvetovati z vsemi organi, ki jih bodo okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov verjetno zadevali zaradi njihovih posebnih okoljskih nalog. Poleg tega naj iz navedenih členov KeHJS ne bi bilo razvidno, s katerimi organi, ki so dodatni k navedenim, se je treba posvetovati. Po mnenju Komisije estonski zakon ni jasen in izbira pri določanju organov na podlagi člena 6(3) Direktive je prevelika. Mogoče naj bi bilo, da bodo okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov verjetno zadevali druge organe. Tudi če bi estonski zakon določal, da se je mogoče po potrebi posvetovati z drugimi organi, bi obstajala možnost, da se z njimi ne bi posvetovalo, tudi če bi jih okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov verjetno zadevali, saj v tem primeru ne obstaja obveznost posvetovanja z njimi.
(1) UL L 197, str. 30.
Full & Egal Universal Law Academy