6.11.2010
SL
Uradni list Evropske unije
C 301/6
Tožba, vložena 29. julija 2010 – Evropska komisija proti Italijanski republiki
(Zadeva C-379/10)
2010/C 301/08
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: L. Pignataro in M. Nolin, zastopnika)
Tožena stranka: Italijanska republika
Predloga tožeče stranke
—
Ugotovi naj se da Italijanska republika, s tem da je nacionalno sodišče na zadnji stopnji izključilo vsako odgovornost italijanske države za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava Unije s strani nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, ker je ta kršitev posledica razlage pravnih pravil ali presoje dejstev in dokazov, ki ju je opravilo to nacionalno sodišče, in s tem da je to odgovornost omejilo zgolj na primere prevare ali hude kršitve, v skladu s členom 2(1) in (2), italijanskega zakona št. 117 z dne 13. aprila 1988, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi splošnega načela odgovornosti držav članic za kršitev prava Unije, ki jo stori eno od njenih sodišč, ki odloča na zadnji stopnji, kot je navedlo Sodišče Evropske unije.
—
Toženi stranki naj se naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Zakon št. 117 z dne 13. aprila 1988 o povračilu škode, povzročene pri izvajanju sodnih funkcij ter civilna odgovornost sodnih uslužbencev [legge n 117 (sul) risarcimento dei danni cagionati nell’ esercizio delle funzioni giudiziarie e responsabilità civile dei magistrati], izključuje vsako odgovornost italijanske države za škodo, povzročeno posameznikom, s kršitvijo prava Unije, ki jo je mogoče pripisati sodišču, ki odloča na zadnji stopnji, če je ta kršitev posledica razlage pravnih pravil ali presoje dejstev in dokazov, ki ju je opravilo to sodišče. To odgovornost poleg tega omeji zgolj na primere naklepa in hude malomarnosti.
Sodišče je v sodbi Traghetti del Mediterraneo, izrečeni v zadevi C-173/03 (1), ugotovilo da:
„pravo Skupnosti nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki na splošno odgovornost države za škodo, ki posameznikom nastane zaradi kršitve prava Skupnosti, ki jo zakrivi nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, izključuje zato, ker zadevna kršitev izhaja iz razlage pravnih pravil ali presoje dejstev in dokazov, ki ju opravi to sodišče.
Pravo Skupnosti prav tako nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki vzpostavitev te odgovornosti omejuje samo na primera naklepa in hude malomarnosti sodnika, če bi taka omejitev pripeljala do izključitve vzpostavitve odgovornosti zadevne države članice v drugih primerih, ko je prišlo do očitne kršitve upoštevnega prava, kakor je podrobneje opisana v točkah od 53 do 56 sodbe z dne 30. septembra 2003 v zadevi Köbler (C-224/01) (2)“.
Sodišče je torej poudarilo, da je zakon št. 117 nezdružljiv s sodno prakso. Ta sodna praksa še vedno velja in se uporablja. Zakon št. 117 je torej nezdružljiv s sodno prakso Sodišča.
(1) ZOdl. 2006, str. I-5177.
(2) Recueil 2003, str. I-10239.
Full & Egal Universal Law Academy