9.10.2010
SL
Uradni list Evropske unije
C 274/13
Tožba, vložena 30. julija 2010 – Evropska komisija proti Kraljevini Belgiji
(Zadeva C-383/10)
2010/C 274/20
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Tožeča stranka: Evropska komisija (zastopnika: R. Lyal in F. Dintilhac, zastopnika)
Tožena stranka: Kraljevina Belgija
Predloga tožeče stranke
—
Naj se ugotovi, da je Kraljevina Belgija s tem, ko je uzakonila in ohranila v veljavi sistem, ki nalaga diskriminatorno obdavčitev za obresti, ki jih plačajo banke nerezidentke, s tem da uporablja davčno oprostitev le za obresti, ki jih plačajo belgijske banke, kršila obveznosti na podlagi določb členov 56 in 63 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej člena 49 in 56 Pogodbe ES) in členov 36 in 40 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru,
—
naj se Kraljevini Belgiji naloži plačilo stroškov.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Komisija graja zadevne nacionalne določbe v delu, v katerem odvračajo belgijske rezidente od uporabe storitev bank s sedežem v drugih državah članicah Unije, ker obresti, ki jih te banke plačajo, ne uživajo davčne oprostitve, ki se uporablja le za obresti, ki jih plačajo belgijske banke.
Primarno Komisija zavrača predvsem trditev tožene stranke, da je neposredna obdavčitev v izključni pristojnosti držav članic, in trdi, da je to področje implicitno, toda nujno vključeno v pristojnost na notranjem trgu in zato predstavlja deljeno pristojnost med Unijo in državami članicami.
V odgovor na ugovore belgijskih organov Komisija ugotavlja, prvič, da nevložitev tožbe v zvezi s tem s strani finančnega sektorja ni pomembna, saj je ugotovitev neizpolnitve obveznosti objektivne narave in zato ne more biti pogojena s tožbo. Drugič in tretjič, Komisija po eni strani nasprotuje trditvi, da so zgoraj navedeni ukrepi utemeljeni z nujnim javnim interesom, da se zagotovi učinkovitost davčnega nadzora, in po drugi strani trditvi, da je zadevna zakonodaja ukrep družbeno-politične narave, ki varuje javni interes. Četrtič, tožeča stranka zavrača utemeljitev belgijskih organov v zvezi z zmanjšano učinkovitostjo razširitve te oprostitve in trdi, da bi lahko skupino davčnih zavezancev, za katere se ta ukrep uporablja, utegnile zanimati tudi storitve bank s sedežem v drugih državah članicah. Petič, Komisija izpodbija trditev tožene stranke v zvezi z razlikami na področju varstva potrošnikov Unije v primeru stečaja banke in opominja, da je to področje predmet usklajevanja v Evropski uniji. Nazadnje, Komisija zatrjuje, da ima Belgija tri uradne jezike (nizozemščino, francoščino in nemščino) in da navedeni ugovori v zvezi s tveganjem nezadostnih informacij, ker banke s sedežem zunaj Belgije uporabljajo jezik, ki se v Belgiji ne govori, niso utemeljeni.
Full & Egal Universal Law Academy