29.1.2011
SL
Uradni list Evropske unije
C 30/24
Pritožba, ki jo je 19. novembra 2010 vložila MPDV Mikrolab GmbH, Mikroprozessordatenverarbeitung und Mikroprozessorlabor zoper sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 10. septembra 2010 v zadevi T-233/08, MPDV Mikrolab GmbH, Mikroprozessordatenverarbeitung und Mikroprozessorlabor proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-536/10 P)
2011/C 30/40
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnici: MPDV Mikrolab GmbH, Mikroprozessordatenverarbeitung und Mikroprozessorlabor (zastopnik: W. Göpfert, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
Predlog
Pritožnica predlaga, naj:
1.
se izpodbijana sodba razveljavi, v delu v katerem je z njo zavrnjena tožba in razsodi v skladu z zahtevki, ki so bili vloženi pred Splošnim sodiščem;
2.
se odločba četrtega odbora za pritožbe z dne 15. aprila 2008, zadeva R 1525/2006-4 razveljavi
3.
se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka s pritožbo in tožbo.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
1.
S pritožbo pritožnica predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča s katero je to zavrnilo tožbo z ugotovitvijo, da četrti odbor za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) ni kršil člena 7(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (v nadaljevanju: Uredba o znamki Skupnosti) in člena 7(1)(c) Uredbe o znamki Skupnosti, ko je zavrnil registracijo besedne znamke „ROI ANALYZER“ za blago iz razreda 9 (programska oprema) in storitve iz razredov 35 in 42 (Poslovno-ekonomsko svetovanje in razvoj itd. programov za obdelavo podatkov).
2.
Splošno sodišče se je oprlo na napačna dejstva in sklepalo da gre za specifično blago in storitve, ki so izključno namenjeni podjetnikom, ki imajo interese in znanje na poslovno-ekonomskem področju. S tem je prezrlo, da se blago „Programska oprema“ iz razreda 9 le „zlasti“ uporablja za pridobivanje in obdelavo poslovnih podatkov. Zato so lahko predmet iste prijavljene znamke tudi druge vrste programske opreme. Poleg tega programsko opremo tožeče stranke uporabljajo inženirji in druge osebe ki nimajo znanj s področja posebne poslovno-ekonomske terminologije. Zato je presoja Splošnega sodišča temeljila na napačnih dejstvih.
Poleg tega je Splošno sodišče, ponovno na napačni dejanski podlagi, presodilo, da ima besedni element „ROI“, čeprav ima različne pomene v različnih jezikih, v povezavi z besedo „ANALYZER“ zgolj pomen „Return On Investment“. Ugotovitev Splošnega sodišča je napačna, saj je sklepalo, da bi zadevna javnost prijavljeno znamko razumela kot opis „Instrumenti za analizo donosnosti investicij“.
Dalje, Splošno sodišče je zadevno blago in storitve napačno presodilo, v delu v katerem gre za obstoj ovir za varstvo v zvezi s strojno opremo. Po uspešni delitvi znamk je namreč registracija znamk za to blago in storitve iz razredov 35 in 42 že postala pravnomočna.
Nazadnje tožeča stranka graja stališče, da se argument prejšnje uspešne registracije v EU, konkretneje, kot znamke Skupnosti, zavrne zato ker se nacionalne znamke ne upoštevajo. Tudi ta ugotovitev izhaja iz napačnih dejstev.
Full & Egal Universal Law Academy