SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 7. februarja 2013 ( 1 )
Zadeva C‑546/11
Dansk Jurist- og Økonomforbund, ki zastopa Erika Toftgaarda
proti
Indenrigs- og Sundhedsministeriet(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Højesteret (Danska))
„Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu — Direktiva 2000/78/ES — Prepoved diskriminacije zaradi starosti — Nacionalna določba, ki določa, da se pri ukinitvi uradniškega delovnega mesta še tri leta plačujejo prejemki, če uradnik še ni dopolnil 65 let — Izjema v skladu s členom 6(2) Direktive — Panožni program socialne varnosti — Obseg izjeme — Upravičenost neenakega obravnavanja v skladu s členom 6(1) Direktive“
I – Uvod
1.
Na Danskem uradniki, ki jim je bila zaradi ukinitve njihovega delovnega mesta odpovedana pogodba o zaposlitvi, še tri leta prejemajo svojo prvotno plačo. Vendar pa uradniki, ki so dopolnili 65 let – in ki se torej lahko upokojijo, vendar jim tega ni treba storiti – niso upravičeni do takega plačila za pripravljenost. V obravnavanem primeru se zastavlja vprašanje, ali gre pri tej omejitvi za diskriminacijo zaradi starosti, ki je v nasprotju z Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. ( 2 )
2.
Pri tem je Sodišče prvikrat pozvano, naj obravnava obseg izjeme od prepovedi diskriminacije za panožne programe socialne varnosti, predvidene v členu 6(2). ( 3 )
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
3.
Člen 3 Direktive 2000/78 določa njeno področje uporabe:
„1. V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:
[…]
(c)
zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom;
[…]
3. Ta direktiva se ne uporablja v zvezi s plačili kakršne koli vrste iz državnih programov, vključno s sistemom socialne varnosti ali socialnega zavarovanja.
[…]“
4.
Člen 6 Direktive 2000/78, ki ureja „[u]pravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, določa:
„1. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.
Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:
(a)
določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;
(b)
z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;
[…]
2. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.“
B – Nacionalno pravo
5.
Na Danskem je bila Direktiva 2000/78 prenesena z Lov om forbud mod forskelsbehandling på arbejdsmarkedet m.v. ( 4 ) Njegov člen 6a je namenjen prenosu člena 6(2) Direktive 2000/78. Dopušča določitev starostne meje za pristop k panožnim programom socialne varnosti ( 5 ) in uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v okviru teh sistemov.
6.
Člen 32(1) in (4) zakona o javnih uslužbencih (Tjenestemandslov), ( 6 ) ki je veljal v času, ko je bila E. Toftgaardu odpovedana pogodba o zaposlitvi, je določal naslednje:
„Javni uslužbenec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker imajo organizacijske spremembe ali spremembe delovanja uprave za posledico ukinitev delovnega mesta, s pridržkom odstavkov od 3 do 5, še tri leta prejema svojo prvotno plačo.
[…]
Pravica do plačila za pripravljenost ne obstaja, če je oseba:
l.
prestavljena ali premeščena na drugo delovno mesto, ki ga je v skladu s členoma 12 in 13 dolžna sprejeti;
2.
dopolnila 65 let;
3.
dosegla starost, določeno za upokojitev ali
4.
v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi bolezni ali pomanjkanja kvalifikacij ne more sprejeti delovnega mesta, ki bi ga morala sprejeti v skladu s členoma 12 in 13.“
7.
Plačilo za pripravljenost izplačuje organ za imenovanja, javni uslužbenec pa je dolžan biti na razpolago organu v obdobju, v katerem se izplačuje plačilo za pripravljenost. Če mu organ za imenovanja določi primerno delovno mesto, ga mora javni uslužbenec sprejeti. Če javni uslužbenec te dolžnosti ne spoštuje, izgubi pravico do plačila za pripravljenost.
8.
Člen 29 zakona o javnih uslužbencih je določal splošno obvezno upokojitev z dopolnjenim 70. letom starosti, a je bilo to razveljavljeno 19. junija 2008, torej po upokojitvi E. Toftgaarda.
9.
V skladu s Tjenestemandspensionslov ( 7 ) javni uslužbenci pridobijo pravico do pokojnine za javne uslužbence v razmerju z obdobjem zaposlitve kot javni uslužbenci, vključno z obdobji, v katerih prejemajo plačilo za pripravljenost. V položaju, v katerem bi javni uslužbenec načeloma imel pravico do plačila za pripravljenost, pa to zaradi omejitev na podlagi zakona o javnih uslužbencih ni bilo izplačano javnim uslužbencem mlajšim od 65 let, bi se leta službovanja, ki se upoštevajo pri pokojninski dobi, tudi dodala obdobju, v katerem javni uslužbenec ni prejemal plačila za pripravljenost zaradi starostnih omejitev.
III – Dejansko stanje, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
10.
E. Toftgaard je bil načelnik okrajne uprave Vejle. Dne 8. maja 2006 mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi z učinkom od 31. decembra 2006. Od takrat je bil upravičen do pokojnine, saj je že dopolnil 66 let. Odpoved je bila utemeljena z ukinitvijo njegovega delovnega mesta v povezavi s prestrukturiranjem regionalne uprave. E. Toftgaard je izjavil, da se ne želi upokojiti, temveč želi, da se ga premesti na drugo delovno mesto in da bi v takem primeru sprejel znižanje plače.
11.
Njegov delodajalec mu ni priznal pravice do plačila za pripravljenost, do katerega so pravzaprav tri leta upravičeni javni uslužbenci, če jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta. To je utemeljil s členom 32 zakona o javnih uslužbencih, v skladu s katerim pravica do plačila za pripravljenost ne obstaja, če je imel javni uslužbenec ob odpovedi 65 let in je bil torej upravičen do pokojnine za javne uslužbence in državne starostne pokojnine. E. Toftgaard je imel pravico upokojiti se s 65. leti, vendar tega ni bil dolžan storiti.
12.
E. Toftgaard meni, da gre pri tem nepriznanju pravice do plačila za pripravljenost za diskriminacijo zaradi starosti. Zato je zoper svojega delodajalca, Indenrigs- og Socialministeriet, ( 8 ) vložil tožbo pri Østre Landsret, ( 9 ) pri čemer ga je zastopal Dansk Jurist- og Økonomforbund. ( 10 ) Potem ko je bila ta zavrnjena, je vložil pritožbo na Højesteret. Po mnenju Højesteret je za odločitev v tem sporu potrebna razlaga člena 6(1) in (2) Direktive 2000/78.
13.
Højesteret je zato s sklepom z dne 7. oktobra 2011, ki je v tajništvo Sodišča prispel 26. oktobra 2011, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1.
Ali je treba člen 6(2) Direktive 2000/78 razlagati tako, da država članica lahko določi le, da določitev starostne omejitve za upokojitev ali pridobitev pravic iz panožnih programov socialne varnosti ne pomeni diskriminacije, če se ti sistemi socialne varnosti nanašajo na starostne ali invalidske pokojnine?
2.
Ali je treba člen 6(2) razlagati tako, da se možnost določitve starostne omejitve nanaša samo na pristop k tem sistemom, ali pa je treba to določbo razlagati tako, da se možnost določanja starostne omejitve nanaša tudi na pravico do izplačevanja dajatev iz sistema?
3.
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: Ali lahko izraz „panožni programi socialne varnosti“ v členu 6(2) vključuje programe, kot je „rådighedsløn“ (plačilo za pripravljenost), kakor je opredeljen v členu 32(1) danskega zakona o javnih uslužbencih (Tjenestemandslov), v skladu s katerim lahko javni uslužbenec kot posebno varstvo v primeru odpovedi zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta prejema svojo trenutno plačo še tri leta in mu še naprej teče pokojninska doba, če je pripravljen sprejeti premestitev na drugo primerno delovno mesto?
4.
Ali je treba člen 6(1) Direktive 2000/78 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, kot je člen 32(4), točka 2, Tjenestemandslov, v skladu s katero se plačilo za pripravljenost ne izplačuje javnemu uslužbencu, ki je dopolnil starost, pri kateri se lahko začne izplačevati državna starostna pokojnina, če je bilo delovno mesto ukinjeno?
14.
V postopku pred Sodiščem so poleg tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki jo je zastopal DJØF, in Kommunernes Landsforening ( 11 ) podale pisna in ustna stališča danska vlada, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija. Danske Regioner je skupaj s KL podal pisno stališče.
IV – Pravna presoja
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
1. Osebno in stvarno področje uporabe Direktive 2000/78
15.
Najprej je treba preučiti, ali velja področje uporabe Direktive 2000/78. Glede na člen 3(1)(c) Direktive 2000/78 se ta uporablja „[v] mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, […] za vse osebe bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva […] zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom“.
16.
Kot vodilni uslužbenec danske teritorialne skupnosti je bil E. Toftgaard zaposlen „v javnem sektorju“ oziroma v „javnem organu“ in zato njegov primer spada na osebno področje uporabe Direktive 2000/78.
17.
Iz člena 3(3) v povezavi z uvodno izjavo 13 Direktive je razvidno, da se ta ne uporablja niti v zvezi s sistemi socialne varnosti ali socialnega zavarovanja, katerih ugodnosti ne štejejo za dohodek v smislu opredelitve tega pojma, ki velja pri uporabi člena 157 PDEU, ( 12 ) niti za kakršna koli izplačila države, katerih cilj je dostop do zaposlitve ali ohranitev zaposlitve.
18.
Možnost uporabe Direktive v obravnavanem primeru bi lahko izhajala bodisi iz tega, da je treba plačilo za pripravljenost šteti za plačo v smislu člena 157(2) PDEU, bodisi iz tega, da ga je treba uvrstiti pod pojem odpustitve. Menim, da gre za prvo.
19.
Pod pojmom „plačilo“ v smislu člena 157(2) PDEU se v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča razume vse sedanje ali prihodnje prejemke v denarju ali naravi, ki jih delavec zaradi zaposlitve prejme od delodajalca, čeprav le posredno. ( 13 )
20.
Obveznost plačila nastane zgolj na podlagi zaposlitve. Plačilo za pripravljenost se plačuje tri leta vsak mesec in je enake višine kot plača, ki jo je javni uslužbenec prejemal pred plačilom za pripravljenost. ( 14 ) To plačilo za pripravljenost se najprej sicer ne plačuje kot protidajatev za dejansko delo pri delodajalcu, vendar pa mora biti javni uslužbenec v pripravljenosti in je dolžan začeti delati na primernem delovnem mestu, ki mu ga ponudi njegov delodajalec. Če tega delovnega mesta ne sprejme, izgubi pravico do plačila za pripravljenost.
21.
Podlaga za plačilo je zaposlitev. Na to, da delovno razmerje še naprej obstaja, kaže tudi dejstvo, da javnemu uslužbencu v obdobju prejemanja plačila za pripravljenost še naprej teče pokojninska doba. V tem se plačilo za pripravljenost razlikuje od nadomestila za prenehanje delovnega razmerja, ko pravno razmerje med delodajalcem in delavcem dokončno preneha in se delavcu zato plača enkratno nadomestilo.
22.
Pri plačilu za pripravljenost tudi ne gre za izplačila države, katerih cilj je dostop do zaposlitve ali ohranitev zaposlitve in ki so omenjena v uvodni izjavi 13. V obravnavanem primeru država namreč plačuje plačilo za pripravljenost kot delodajalec v javnem sektorju.
23.
Prav tako torej velja stvarno področje uporabe Direktive 2000/78. V nadaljevanju je torej treba preizkusiti, ali gre za različno obravnavanje zaradi starosti.
2. Različno obravnavanje v smislu člena 2(2) Direktive 2000/78
24.
Direktiva 2000/78 v členu 1 v povezavi s členom 2(1) prepoveduje diskriminacijo zaradi starosti pri zaposlovanju in delu. Diskriminacija je vsako neupravičeno različno obravnavanje.
25.
Šteje se, da gre v skladu s členom 2(2)(a) v povezavi s členom 1 Direktive za neposredno različno obravnavanje zaradi starosti, če je, je bila ali bi bila oseba zaradi starosti obravnavana manj ugodno kakor neka druga oseba v primerljivi situaciji.
26.
Ker javni uslužbenci, ki so že dopolnili 65 let, niso upravičeni do plačila za pripravljenost, temveč le do manjšega zneska pokojnine, pomeni določba, kot je člen 32 zakona o javnih uslužbencih, neposredno različno obravnavanje zaradi starosti.
27.
KL in danska vlada menita, da je to različno obravnavanje upravičeno v skladu s členom 6(2) Direktive.
3. Upravičenost v skladu s členom 6(2) Direktive 2000/78
28.
Glede na slovensko različico lahko države članice v skladu s členom 6(2) Direktive predvidijo, „da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola“. ( 15 )
29.
Prvo vprašanje predložitvenega sodišča se nanaša na obseg te izjeme. Ali pod člen 6(2) Direktive 2000/78 spadajo samo panožni programi, ki se nanašajo na starost in invalidnost, ali pa vse vrste panožnih programov socialne varnosti (na primer tudi tisti, ki se nanašajo na bolezen in brezposelnost)? To vprašanje je treba pojasniti glede na dansko jezikovno različico člena 6(2) Direktive. V njej so omenjeni samo panožni programi socialne varnosti, pojma starosti in invalidnosti nista omenjena. ( 16 ) Vse druge jezikovne različice pa se sklicujejo na starostno in invalidsko pokojnino.
30.
Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, je treba določbe prava Unije razlagati in uporabljati enotno glede na različice v vseh jezikih Evropske unije. ( 17 ) Formulacija, uporabljena v eni jezikovni različici, ne more biti edina podlaga za razlago predpisa v zadevni državi ali pa v tem smislu uživati prednost pred drugimi jezikovnimi različicami. To bi bilo nezdružljivo z zahtevo po enotni uporabi prava Unije. ( 18 )
31.
Če različne jezikovne različice odstopajo ena od druge, je treba sporno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, h kateri spada. ( 19 )
32.
V skladu z besedilom vseh jezikovnih različic, razen danske, naj člen 6(2) Direktive ne bi veljal za vse vrste panožnih programov socialne varnosti, temveč samo za starostne in invalidske pokojnine.
33.
Če bi zakonodajalec Unije želel s členom 6(2) Direktive zajeti na splošno vse vrste panožnih programov, kot meni danska vlada, potem ne bi v vseh drugih jezikovnih različicah izrecno navedel dveh konkretnih programov, posebno ker niti ni uporabil nobene besede, kot je „zlasti“, ki bi kazala na to, da gre za naštevanje primerov.
34.
Da pri omembi dveh konkretnih programov socialne varnosti ne gre zgolj za primer, je še posebej razvidno iz na primer francoske jezikovne različice. Tam sta panožna sistema socialne varnosti zamejena z vejicama, iz česar je očitno, da je navedba starostne in invalidske pokojnine taksativna. ( 20 )
35.
Če bi šlo za izvzem več programov socialne varnosti, kot jih je izrecno navedenih, bi bilo pričakovati, da bi bilo v Direktivi izrecno našteto, katere vrste programov socialne varnosti so zajete. Tako so v Direktivi proti diskriminaciji 2006/54 o enakem obravnavanju moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu ( 21 ) izrecno navedeni zajeti programi. Tako naštevanje je vsekakor nepotrebno, če naj bi člen 6(2) tako in tako zajemal samo tam izrecno navedena programa, namreč starostne in invalidske pokojnine.
36.
V prid ozki razlagi člena 6(2) Direktive 2000/78 so zlasti teleološki argumenti in hierarhično višja prepoved diskriminacije zaradi starosti.
37.
Direktiva konkretizira prepoved diskriminacije zaradi starosti, ki je v pravu Unije priznana kot splošno načelo ( 22 ) in določena v členu 21(1) Listine o temeljnih pravicah. Ta ima od 1. decembra 2009 v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi. Odstopanje od prepovedi diskriminacije zaradi starosti je treba načeloma razlagati ozko. ( 23 ) Tudi zato se člena 6(2) Direktive ne sme široko razlagati tako, da zajema vse vrste panožnih programov socialne varnosti.
38.
Člen 6(2) Direktive 2000/78 zajema torej samo programe starostne in invalidske pokojnine. Ker pri plačilu, kot je dansko plačilo za pripravljenost, ne gre niti za starostno niti za invalidsko pokojnino, uporaba člena 6(2) Direktive 2000/78 v tem primeru ne pride v poštev.
4. Vmesni predlog
39.
Izjema iz člena 6(2) Direktive 2000/78 se uporablja samo za panožne programe socialne varnosti, ki se nanašajo na starostno ali invalidsko pokojnino.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
40.
Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali se možnost določitve starosti v skladu s členom 6(2) Direktive 2000/78 nanaša samo na pristop k panožnemu sistemu socialne varnosti, ali pa se nanaša tudi na pravico do izplačevanja dajatev iz takega sistema.
41.
Glede na moj odgovor na prvo vprašanje, da plačilo, kot je plačilo za pripravljenost, že načelno ne spada na področje uporabe člena 6(2), odgovor na to vprašanje ni potreben.
C – Tretje vprašanje za predhodno odločanje
42.
Tretje vprašanje za predhodno odločanje je bilo postavljeno samo za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje nikalen, in glede na odgovor na prvo vprašanje torej tudi tega ni treba obravnavati. Ker plačilo za pripravljenost zaradi dejstva, da se ne nanaša niti na starost niti na invalidnost, ne spada na področje uporabe člena 6(2) Direktive, lahko pustimo odprto, ali gre v njegovem primeru sploh za dajatev iz panožnega programa socialne varnosti.
D – Četrto vprašanje za predhodno odločanje
43.
Četrto vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na to, ali je mogoče različno obravnavanje zaradi starosti v povezavi z izplačilom plačila, kot je dansko plačilo za pripravljenost, upravičiti na podlagi člena 6(1) Direktive.
1. Upravičenost različnega obravnavanja na podlagi člena 6(1) Direktive
44.
V skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, „če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni“.
45.
Direktiva 2000/78 s tem besedilom nazadnje opiše načelo sorazmernosti kot zahtevo po upravičenosti različnega obravnavanja, ki je priznana v pravu Unije. V celoti je za upravičenost neposrednega različnega obravnavanja v skladu s členom 6(1) Direktive torej nujno, da obravnavani ukrep temelji na legitimnem cilju in je sorazmeren. ( 24 )
a) Legitimni cilj
46.
Legitimni cilji v smislu člena 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 so, čeprav seznam ni izčrpen, socialnopolitični cilji, kot so cilji s področij zaposlovalne politike, trga dela ali poklicnega usposabljanja. ( 25 )
47.
Samo besedilo zakona o uslužbencih ne daje nobene informacije o ciljih, ki jih uresničuje člen 32. Iz njega ni mogoče razbrati, zakaj javni uslužbenci, ki so ravno dopolnili 65 let in so upravičeni do pokojnine, niso upravičeni do plačila za pripravljenost. Vendar bi lahko tudi druge oporne točke, izpeljane iz splošnega konteksta zakonske ureditve, omogočile ugotovitev cilja, ki se ga z njimi uresničuje. ( 26 )
48.
V obravnavanem primeru daje pojasnilo o cilju člena 32 zakona o javnih uslužbencih zakonodajno gradivo, podano v predložitvenem sklepu.
49.
Plačilu za pripravljenost je mogoče slediti nazaj do leta 1919, ko se je imenovalo še „nadomestilo za stanje pripravljenosti“. Namen plačila za pripravljenost naj bi bil zagotavljanje neodvisnosti javnih uslužbencev pred osebnim in političnim pritiskom in varovanje javnih uslužbencev pred preobsežnimi spremembami njihovih razmerij. Leta 1969 so bile uvedene spremembe v zvezi s plačilom za pripravljenost. Med drugim se je prejemek omejil na tri leta in se je izplačeval, dokler ni bila dosežena starostna omejitev, ki je bila določena za delovno mesto. V pripravljalnih gradivih naj bi bile spremembe upravičene z namenom vzpostavitve ravnotežja med potrebo države po prilagoditvi in racionalizaciji javne uprave na eni strani in varovanjem neodvisnosti javnih uslužbencev na drugi strani.
50.
S spremembo zakona iz leta 1991 naj bi bila pravica do plačila za pripravljenost omejena tako, da osebe, ki so dopolnile 67 let (pozneje znižano na 65 let), nimajo več te pravice.
51.
Ta sprememba je bila v pojasnilih k zakonu upravičena s splošno domnevo, da javnih uslužbencev, ki so dosegli upokojitveno starost, ne bi bilo mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto. Tako ne bi izpolnjevali splošnega pogoja za pravico do plačila za pripravljenost, to je, da so na voljo za drugo delovno mesto. Ko naj bi javni uslužbenec prekoračil 60 let, naj bi bilo zelo malo verjetno, da bi bil pripravljen začeti delati na novem delovnem mestu, povezanem z nujnimi prilagoditvami. Nasprotno, naravno naj bi bilo, da se tak javni uslužbenec upokoji.
52.
Danska vlada je poudarila pomen – legitimne – državne potrebe po prestrukturiranju in racionalizaciji uprave. Legitimno pričakovanje uprave, da bo javni uslužbenec na voljo za novo delovno mesto, pa naj običajno ne bi več obstajalo pri javnem uslužbencu, ki je že upravičen do pokojnine. Poleg tega je vlada poudarila potrebo po varovanju javnega uslužbenca, za katero je poskrbljeno s plačilom za pripravljenost. Ta potreba po varovanju pa naj ne bi bila podana, če je javni uslužbenec zavarovan drugje s pokojnino.
53.
S plačilom za pripravljenost sledi danski zakonodajalec nedvomno socialnopolitičnemu cilju: varstvu neodvisnosti javnih uslužbencev pred političnim in osebnim pritiskom s socialno sprejemljivo obliko ukinitev delovnih mest in prestrukturiranjem v javni službi.
54.
Komisija vsekakor meni, da v okviru preizkusa upravičenosti ni odločilen cilj, ki se na splošno uresničuje s plačilom za pripravljenost, to je prilagodljivost uprave in varstvo javnih uslužbencev. Nasprotno, bistven naj bi bil cilj, ki se ga želi doseči z omejitvijo. Cilj, ki naj bi se dosegel z omejitvijo, naj bi bil na splošno izključiti, da bi bili javni uslužbenci, ki niso na voljo za novo delovno mesto, upravičeni do plačila za pripravljenost. Ta cilj naj bi zadeval samo interne interese delodajalca in zato se ga naj ne bi smelo označiti kot socialnopolitični cilj v splošnem interesu v smislu člena 6(1).
55.
Ta vidik se pa nanaša na ustreznost oziroma potrebnost ukrepa, ( 27 ) ki ga preučim v nadaljevanju.
b) Neobstoj očitno neustreznega ukrepa
56.
Sodišče je priznalo, da imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov za uresničevanje svojih ciljev na področju zaposlovalne in socialne politike. ( 28 ) To pomeni, da sprejeti ukrepi samo ne smejo biti očitno neustrezni za doseganje želenega cilja. ( 29 )
57.
Določba, kot je člen 32 zakona o javnih uslužbencih, zagotavlja, da so do plačila za pripravljenost upravičeni samo javni uslužbenci, ki še ne morejo prejemati pokojnine. Upravičene so torej samo osebe, pri katerih je mogoče z večjo verjetnostjo sklepati, da so tudi dejansko na voljo za zasedbo novega delovnega mesta. Cilj ukrepa je izpeljati poenostavitev prestrukturiranja uprave ob varstvu neodvisnosti javnih uslužbencev glede na konkretno potrebo po varstvu posameznega javnega uslužbenca. Tu obravnavani ukrep ni očitno neustrezen za uresničitev tega cilja ukrepa.
c) Nujnost
58.
Ukrep je „nujen“, če zastavljenega legitimnega cilja ne bi bilo mogoče doseči z milejšim, enako primernim sredstvom.
59.
Člen 32 zakona o javnih uslužbencih pavšalno določa, da javni uslužbenci, ki imajo pravico do pokojnine, niso upravičeni do plačila za pripravljenost. Ne upošteva, ali si ti tudi dejansko želijo upokojiti se, ali pa so na voljo za novo delovno mesto. Javni uslužbenci imajo namreč s 65 leti zgolj pravico upokojiti se. Vendar tega niso dolžni storiti. Do leta 2008 je obvezna upokojitev nastopila z dopolnjenim 70. letom. Medtem se je – po podatkih predložitvenega sodišča – ta starostna meja odpravila.
60.
Nedvomno bi bil posamični preizkus razpoložljivosti javnih uslužbencev, ki imajo pravico do pokojnine, milejši ukrep.
61.
Kot sem že omenila, imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov, s katerimi lahko uresničijo svoje cilje na področju zaposlovalne in socialne politike. ( 30 )
62.
Danski zakonodajalec je starostno mejo utemeljil s tem, da je običajno mogoče domnevati, da javni uslužbenci, ki imajo pravico do pokojnine, ne bodo hoteli oziroma ne bodo primerni za to, da bi začeli delati na drugem delovnem mestu. Razlog za to, da se tem osebam pavšalno ne prizna pravice do plačila za pripravljenost, bi zato lahko bil še poenostavitev uprave, in sicer da se prepreči konkretne preizkuse, ali je javni uslužbenec na voljo za novo delovno mesto.
63.
Diskrecijska pravica, ki jo imajo države članice, jim daje načelno tudi možnost, da lahko zaradi poenostavitve uprave zakonodajalec namesto preizkusa posamičnega primera v okviru sorazmernosti razvršča glede na splošna merila. ( 31 )
64.
Vsekakor danska ureditev pri javnih uslužbencih, mlajših od 65 let, predvideva konkreten posamičen preizkus v zvezi z vprašanjem, ali je javni uslužbenec na voljo za drugo delovno mesto. Tu bi bila naloga predložitvenega sodišča, da preizkusi, kako točno zgleda ta posamični preizkus pri mlajših javnih uslužbencih in zakaj bi tak posamični preizkus ravno v zvezi z javnimi uslužbenci, starejšimi od 65 let, pripeljal do nesprejemljive obremenitve uprave.
65.
Tudi če bi se upoštevalo legitimni interes, da se prepreči prekomerno obremenitev uprave, pa bi morala obstajati manj omejevalna sredstva. Milejše sredstvo, ki bi delodajalcu prizaneslo tudi s prekomerno obremenitvijo uprave, bi v zvezi s tem bilo, da se na javnega uslužbenca preloži trditveno in dokazno breme v zvezi z njegovo razpoložljivostjo.
66.
Široka diskrecijska pravica držav članic nikakor ne sme pripeljati do tega, da bi se načelu prepovedi diskriminacije zaradi starosti izničilo bistvo. ( 32 ) Do takega izničenja pa pride v obravnavanem primeru. Določba, kot je člen 32 zakona o javnih uslužbencih, ki samodejno oprosti delodajalca obveznosti plačati plačilo za pripravljenost, takoj ko javni uslužbenec dopolni 65 let in torej pridobi pravico do starostne pokojnine, lahko pomeni nevarnost, da bo ta ukinil predvsem delovna mesta tistih javnih uslužbencev, ki so dosegli upokojitveno starost. Za delodajalce bo finančno ugodneje odpustiti tiste, ki so dosegli upokojitveno starost, torej osebe določene starosti.
67.
Zato določba, kot je člen 32 zakona o javnih uslužbencih, presega tisto, kar bi bilo potrebno za zagotovitev, da plačilo za pripravljenost pripada samo tistim javnim uslužbencem, ki so na voljo za novo delovno mesto.
d) Neobstoj čezmernega poseganja
68.
Če se že ne bi štelo, da je ukrep nepotreben, bi bilo treba preučiti, ali ni nesorazmeren v ožjem smislu, saj vodi do čezmernega poseganja v interese javnih uslužbencev. ( 33 )
69.
V zvezi s tem danska vlada poudarja, da javni uslužbenci starejši od 65 let, ne potrebujejo toliko varstva kot mlajši javni uslužbenci, saj imajo pravico do pokojnine.
70.
Lahko je v interesu javnega uslužbenca, da še naprej dela, čeprav že ima pravico do pokojnine. Razlogi za to so lahko bodisi finančni (javni uslužbenec še ne želi imeti izgube dohodka, povezane z upokojitvijo) bodisi osebni. Danski zakonodajalec je sam leta 2008 odpravil starostno mejo 70 let, ko se je javni uslužbenec moral upokojiti.
71.
Pravica do dela je nazadnje priznana tudi v členu 15(1) Listine o temeljnih pravicah.
72.
Člen 32 zakona o javnih uslužbencih vsaj otežuje tistim javnim uslužbencem, ki bi že lahko prejemali pokojnino, da so še naprej poklicno dejavni. ( 34 ) Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, ali starostna omejitev pomeni tudi, da javni uslužbenec ne samo, da nima pravice do plačila za pripravljenost, temveč se tudi ne more naprej zaposliti na drugem delovnem mestu v javni službi.
73.
Sodišče je odločilo, da je lahko obvezna upokojitev ob dopolnitvi določene starosti upravičena. ( 35 ) Ukrep, ki bi bil v primerjavi s tem manj omejevalen, bi zato lahko tudi bila upravičena odpoved finančni spodbudi pri iskanju novega delovnega mesta.
74.
Vendar pa Sodišče hkrati poudarja, da načelo sorazmernosti zahteva, da se cilj dosledno in sistematično uresničuje. V obravnavanem primeru pa se ne zdi dosledno, če danski zakonodajalec po eni strani odpravi absolutno starostno mejo za upokojitev pri starosti 70 let, po drugi strani pa v primeru ukinitve delovnega mesta uvede dejansko mejo upokojitve že pri 65 letih. Z odpravo absolutne starostne meje za upokojitev je namreč zakonodajalec pokazal, da dopolnitve določene starosti ne šteje za primerno navezno okoliščino za upokojitev.
75.
V mojih sklepnih predlogih v zadevi Andersen, ( 36 ) katere predmet je bila primerljiva določba (starostna meja za izplačilo nadomestila za prenehanje delovnega razmerja), sem se osredotočila na to, ali se morajo delavci v skladu s tam obravnavano določbo sprijazniti z odbitki zaradi predčasne upokojitve in drugimi izgubami glede na najvišjo mogočo pokojnino, ki jo lahko doseže neki delavec.
76.
Na prvi pogled se zdi, da pri obravnavani določbi ne gre za to. V skladu z zakonom o pokojninah javnih uslužbencev pridobijo javni uslužbenci pravico do pokojnine, ki je odvisna od obdobja zaposlitve kot javni uslužbenec. V obdobju, ko bi javni uslužbenec prejemal plačilo za pripravljenost, vendar pa ga zaradi svoje starosti dejansko ni, mu še naprej teče pokojninska doba. V treh letih, ko bi obstajala teoretična pravica do plačila za pripravljenost, torej ne pride do izgube pokojninske dobe.
77.
Če bi se javnemu uslužbencu sicer dejansko v teh treh letih izplačevalo plačilo za pripravljenost in bi mu bilo ponujeno tudi novo delovno mesto, bi mu na tem delovnem mestu še naprej tekla pokojninska doba (prvotno do 70. leta, po odpravi te starostne meje za upokojitev pa še dlje).
78.
Znatno poseganje pa je mogoče videti tudi v tem, da je razlika med pravico do pokojnine in plačilom za pripravljenost, ki se sicer izplačuje tri leta, znatna. Zlasti če je razlika med pravico do pokojnine in plačilom za pripravljenost v znatni vsoti, je treba domnevati, da to za javnega uslužbenca, ki se glede na svoje osebne finančne načrte še ni pripravljen upokojiti, pomeni znatno poseganje. Naloga predložitvenega sodišča je, da to dokončno pojasni.
2. Vmesni predlog
79.
Določba, kot je člen 32 zakona o javnih uslužbencih, ni potrebna za uresničitev z njo uresničevanega cilja. Neposrednega različnega obravnavanja zaradi starosti, ki je z njo povezano, torej ni mogoče upravičiti na podlagi člena 6(1) Direktive 2000/78.
V – Predlog
80.
Sodišču zato predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako:
1.
Člen 6(2) Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu je mogoče uporabiti samo v zvezi s panožnimi programi socialne varnosti, ki se nanašajo na starostno ali invalidsko pokojnino.
2.
Če se javnim uslužbencem v primeru odpovedi delovnega razmerja zaradi ukinitve njihovega delovnega mesta tri leta izplačuje plačilo za pripravljenost, če so na voljo za novo delovno mesto, s členoma 2 in 6 Direktive 2000/78 ni združljivo, če se to plačilo za pripravljenost ne prizna javnim uslužbencem, ki imajo pravico do pokojnine ob prenehanju zaposlitve, ne da bi se upoštevalo, ali želi zadevni javni uslužbenec dejansko prejemati pokojnino, ali pa je na voljo za novo delovno mesto.
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( 2 ) UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79.
( 3 ) Drugi vidik člena 6(2) Direktive 2000/78 je predmet zadeve C‑476/11, Kristensen, glej v zvezi s tem moje sklepne predloge v tej zadevi, predstavljene na današnji dan.
( 4 ) Forskelsbehandlingslov (zakon o enakem obravnavanju), zakon št. 459 z dne 12. junija 1996 o prepovedi diskriminacije na trgu dela itd. Z zakonom o spremembah št. 1417 z dne 22. decembra 2004 sta bili merili starosti in invalidnosti prevzeti v zakon o prepovedi diskriminacije. Zakon o spremembi je začel veljati 28. decembra 2004.
( 5 ) Moj poudarek.
( 6 ) Glej prečiščeno besedilo zakona št. 531 z dne 11. junija 2004.
( 7 ) Zakon št. 230 z dne 19. marca 2004 o pokojninah javnih uslužbencev v različici, ki se uporablja v obravnavanem primeru.
( 8 ) Ministrstvo za notranje in socialne zadeve, sedaj Indenrigs- og Sundhedsministeriet (ministrstvo za notranje zadeve in zdravstvo).
( 9 ) Vzhodno okrožno sodišče.
( 10 ) Danski sindikat pravnikov in ekonomistov, v nadaljevanju: DJØF.
( 11 ) Združenje danskih občin, ki je bilo v postopku v glavni stvari pripuščeno kot drugi udeleženec v postopku (v nadaljevanju: KL).
( 12 ) Glej sodbe z dne 1. aprila 2008 v zadevi Maruko (C-267/06, ZOdl., str. I-1757, točka 41), z dne 10. maja 2011 v zadevi Römer (C-147/08, ZOdl., str. I-3591, točka 32) in z dne 6. decembra 2012 v zadevi Dittrich (C‑124/11, C‑125/11 in C‑143/11, točka 31).
( 13 ) Glej sodbe z dne 4. junija 1992 v zadevi Bötel (C-360/90, Recueil, str. I-3589, točka 12), z dne 9. februarja 1999 v zadevi Seymour-Smith in Perez (C-167/97, Recueil, str. I-623, točka 29) in Dittrich (navedena v opombi 12, točka 35).
( 14 ) Glej v tem smislu sodbo Maruko (navedena v opombi 12, točka 48).
( 15 ) Moj poudarek.
( 16 ) V danski jezikovni različici manjka tudi pojem „pridobitev“ pravice.
( 17 ) Sodbe z dne 7. decembra 1995 v zadevi Rockfon (C-449/93, Recueil, str. I-4291, točka 28), z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi (C-296/95, Recueil, str. I-1605, točka 36) in z dne 8. decembra 2005 v zadevi Jyske Finans (C-280/04, ZOdl., str. I-10683, točka 31).
( 18 ) Sodba z dne 12. novembra 1998 v zadevi Institute of the Motor Industry (C-149/97, Recueil, str. I-7053, točka 16).
( 19 ) Sodbi z dne 9. marca 2000 v zadevi EKW und Wein & Co (C-437/97, Recueil, str. I-1157, točka 42) in z dne 1. aprila 2004 v zadevi Borgmann (C-1/02, Recueil, str. I-3219, točka 25).
( 20 ) „[…] les États membres peuvent prévoir que ne constitue pas une discrimination fondée sur l’âge la fixation, pour les régimes professionnels de sécurité sociale, d’âges d’adhésion ou d’admissibilité aux prestations de retraite ou d’invalidité […]“.
( 21 ) Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, UL L 204, str. 23.
( 22 ) Sodba z dne 19. januarja 2010 v zadevi Kücükdeveci (C-555/07, ZOdl., I-365, točka 21).
( 23 ) Glej sodbo z dne 12. januarja 2010 v zadevi Petersen (C-341/08, ZOdl., str. I-47, točka 60).
( 24 ) Glede tega glej moje sklepne predloge z dne 6. maja 2010 v zadevi Ingeniørforeningen i Danmark „Andersen“ (C-499/08, ZOdl., str. I-9343, točke od 42 do 47).
( 25 ) Sodbe z dne 5. marca 2009 v zadevi Age Concern England (C-388/07, ZOdl., str. I-1569, točka 46), z dne 18. junija 2009 v zadevi Hütter (C-88/08, ZOdl., str. I-5325, točka 41) in z dne 13. septembra 2011 v zadevi Prigge in drugi (C-447/09, ZOdl., str. I-8003, točka 80). V zadevi Prigge je Sodišče odločilo, da cilj, kot je varnost v letalstvu, ne spada k ciljem, omenjenim v členu 6(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/78 (točka 81).
( 26 ) Sodbe z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa (C-411/05, ZOdl., str. I-8531, točki 56 in 57), Age Concern England (navedena v opombi 25, točki 44 in 45) in Petersen (navedena v opombi 23, točki 39 in 40).
( 27 ) Tako tudi moji sklepni predlogi v zadevi Andersen (navedeni v opombi 24, točki 51 in 52) in sodba v tej zadevi z dne 12. oktobra 2010 (C-499/08, ZOdl., str. I-9343, točka 29).
( 28 ) Sodbe z dne 16. oktobra 2007 v zadevi Palacios de la Villa (navedena v opombi 26, točka 68), z dne 12. oktobra 2010 v zadevi Rosenbladt (C-45/09, ZOdl., str. I-9391, točka 41) in Kücükdeveci (navedena v opombi 22, točka 38).
( 29 ) Glej k temu moje sklepne predloge v zadevi Andersen (navedeni v opombi 24, točka 54).
( 30 ) Glej zgoraj točko 56 teh sklepnih predlogov.
( 31 ) Glej k temu moje sklepne predloge v zadevi Andersen (navedeni v opombi 24, točka 62) ter moje sklepne predloge, predstavljene 1. aprila 2004 v zadevi Hlozek (C-19/02, Recueil, str. I-11491, točki 57 in 58).
( 32 ) Sodbi Age Concern England (navedena v opombi 25, točka 51) in Andersen (navedena v opombi 27, točka 33).
( 33 ) Sodba in sklepni predlogi Andersen (navedena v opombi 27 oz. 24).
( 34 ) Glej v tem smislu sodbo Andersen (navedena v opombi 27, točka 45).
( 35 ) Sodba Palacios de la Villa (navedena v opombi 26).
( 36 ) Sklepni predlogi Andersen (navedeni v opombi 24, točka 73). Glej tudi sodbo Andersen (navedena v opombi 27, točka 46).
Full & Egal Universal Law Academy