30.7.2011
SL
Uradni list Evropske unije
C 226/13
Pritožba, ki jo je 19. maja 2011 vložila družba Siemens AG proti sodbi Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 3. marca 2011 v zadevi T-110/07, Siemens AG proti Evropski komisiji
(Zadeva C-239/11 P)
2011/C 226/26
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Pritožnica: Siemens AG (zastopniki: I. Brinker, C. Steinle, M. Hörster, odvetniki)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritižnica Sodišču predlaga:
1.
naj sodbo Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 3. marca 2011 (zadeva T-110/07) razveljavi v delu, v katerem je bilo razsojeno v škodo pritožnice;
2.
naj odločbo Komisije z dne 24. januarja 2007 (COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na pritožnico;
naj, podredno, odpravi ali zmanjša globo, ki je bila s to odločbo naložena pritožnici;
3.
naj, podredno glede na točko 2, zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči v skladu s pravno presojo iz sodbe Sodišča;
4.
naj, v vsakem primeru, naloži Komisiji plačilo stroškov, ki jih je imela pritožnica v postopku pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba je vložena zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo, ki jo je pritožnica vložila zoper Odločbo Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave).
Pritožnica navaja sedem pritožbenih razlogov:
V prvem tožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče, ker je svojo ugotovitev, da je pritožnica v obdobju od 22. aprila 1999 do 1. septembra 1999 sodelovala pri omejevalnem sporazumu, odločilno oprlo na izjavo priče, ne da bi pritožnici omogočila, da to pričo zasliši, kršilo temeljno pravico pritožnice do poštenega sojenja (člen 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi s členom 6(3) PEU in členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah) in njeno pravico do obrambe (člen 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah).
V drugem tožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče pri ugotovitvi, da je pritožnica v obdobju od 22. aprila 1999 do 1. septembra 1999 sodelovala pri omejevalnem sporazumu, izkrivilo dokaze in kršilo izkustvena pravila. Zato naj bi Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je pritožnica pri omejevalnem sporazumu sodelovala v obdobju od 22. aprila 1999 do 1. septembra 1999, in napačno določilo trajanje kršitve.
V tretjem tožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da za obdobje do 22. aprila 1999 pregon ni zastaral in da je šlo za enotno in trajajočo kršitev.
V četrtem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja, ker je potrdilo ravnanje Komisije, ki je za ugotovitev relativne teže podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvi, uporabila različna referenčna leta in zato pritožnico po točki 1 A smernic o načinu določanja glob napačno uvrstila.
V petem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da Splošno sodišče povečanja osnovnega zneska globe, ki naj bi zagotavljalo zadosten odvračilen učinek, ni ustrezno zmanjšalo glede na razliko v velikosti med pritožnico in družbo ABB in je zato kršilo načelo enakega obravnavanja.
V šestem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 6 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in člen 47 Listine Evropske unije o človekovih pravicah, ker ni uporabilo svoje neomejene sodne pristojnosti, v okviru katere nadzira globe, ki jih določi Komisija.
V sedmem pritožbenem razlogu pritožnica navaja, da Splošno sodišče napačno ocenilo obseg obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU (prej 253 ES), ker za izračun odvračilnih množiteljev ni postavilo zadostnih zahtev glede obveznosti obrazložitve.
Full & Egal Universal Law Academy