7.1.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 6/2
Pritožba, ki jo je 21. septembra 2011 vložil Laurent Gbagbo zoper sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 13. julija 2011 v zadevi T-348/11, Gbagbo proti Svetu
(Zadeva C-478/11 P)
2012/C 6/03
Jezik postopka: francoščina
Stranki
Pritožnik: Laurent Gbagbo (zastopniki: L. Bourthoumieux, J. Vergès, R. Dumas in M. Ceccaldi, odvetniki)
Druga stranka v postopku: Svet Evropske unije
Predlogi
—
Naj se ugotovi, da je tožba L. Gbagboja dopustna;
—
naj se razveljavi sklep T-348/11 z dne 13. julija 2011, po katerem je nastopila prekluzija;
—
tožbo naj se vrne Splošnemu sodišču, da lahko pritožnik uveljavlja svoje pravice;
—
Svetu Evropske unije naj se naloži plačilo stroškov na podlagi členov 69 in 73 Poslovnika Sodišča.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožnik v podporo svoji pritožbi navaja te razloge:
—
Primer višje sile zaradi vojne, ki je pretrgala zastaralni rok. Dogodki, ki jim je bil pritožnik izpostavljen od novembra 2010 v Slonokoščeni obali, so primer višje sile v smislu člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije, ker gre za vojno stanje, ki je pretrgalo zastaralne roke aktov, ki jih je zoper njega sprejel Svet.
—
Zadevni primer višje sile zaradi vojne je oviral pritožnikovo možnost za svobodno uveljavljanje pravice do pravnega sredstva zoper akte, ki očitno kršijo temeljne pravice.
—
Temeljne pravice in svoboščine so nadrejene načelu pravne varnosti. Splošno sodišče je s tem, ko je kot podlago za razglasitev nedopustnosti pritožnikove tožbe navedlo načelo pravne varnosti, kršilo temeljno pravico dostopa do sodišča in pravice do obrambe. Pritožniku je bila s tem kratena pravica do izjave pred pristojnim sodiščem.
—
Roka zaradi oddaljenosti in roka za vložitev pravnega sredstva v primeru vojne ni mogoče uveljavljati. Roka zaradi oddaljenosti in roka za vložitev pravnega sredstva ni mogoče uveljavljati zoper naslovnika, ki prebiva v državi v odprti vojni. Taka roka se lahko uporabljata samo v miru in na evropski celini. Pritožnik pa se nahaja na drugi celini in zato stroga uporaba člena 102 Poslovnika Splošnega sodišča v obravnavanem primeru nedvomno pomeni kršitev člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije.
—
Nadrejenost člena 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Člen 102 Poslovnika Splošnega sodišča izniči vsakršno obveznost uradnega obvestila, kot je predvidena v Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki določa, da začne rok za vložitev tožbe teči od uradnega obvestila akta ali od objave ali od dneva, ko je zadevna oseba zanj izvedela. Člen 102 Poslovnika namreč prezre obveznost obvestila in ne upošteva dneva, ko je tožnik dejansko izvedel za akt, s čimer omeji vsebino in namen člena 263 PDEU. Člen 102 je tako v nasprotju s pravicami, določenimi in zaščitenimi s Pogodbo, ki ima višjo pravno vrednost in ki jo morajo institucije Unije spoštovati. Zato je glede na to, da izpodbijani akti tožniku niso bili uradno vročeni in to v nasprotju s členom 263, peti odstavek, Pogodbe o delovanju Evropske unije, lahko rok za vložitev tožbe začel teči šele tedaj, ko je tožnik izvedel za akte, ki so bili sprejeti proti njemu.
—
Grobo kršenje temeljnih pravic in svoboščin. Načelo pravne varnosti, kot ga navaja Splošno sodišče, resno ogroža pravno varnost v celoti, saj strankam postopka, ki prebivajo zunaj Evropske unije in ki prebivajo v državi v vojni, grozijo sankcije, zoper katere ne morejo učinkovito uveljavljati pravice do pritožbe, saj ne vedo za sankcijo.
—
Podredno, pritožnik zahteva razglasitev ničnosti aktov, ki jih je Svet sprejel proti njemu, zaradi grobega kršenja temeljnih pravic in svoboščin. Glede na to, da izpodbijani akti kršijo temeljne svoboščine, ki so varovane z različnimi mednarodnimi pogodbami, bi jih moralo Sodišče razglasiti za nične, saj je njihova nezakonitost v nasprotju z ustaljenim evropskim redom in ker se zaradi resnosti kršitve varovanih temeljnih svoboščin in pravic ni mogoče sklicevati na potek roka za vložitev tožbe.
Full & Egal Universal Law Academy