17.3.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 80/6
Pritožba, ki jo je Centrotherm Systemtechnik GmbH vložila 29. novembra 2011 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. septembra 2011 v zadevi T-427/09, centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-609/11 P)
2012/C 80/08
Jezik postopka: nemščina
Stranke
Pritožnica: Centrotherm Systemtechnik GmbH (zastopnika: A. Schulz in C. Onken, odvetnika)
Drugi stranki v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG
Predlogi
Pritožnica predlaga:
—
sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. septembra 2011 v zadevi T-427/09 naj se razveljavi;
—
tožba centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 25. avgusta 2009 v zadevi R 6/2008-4 naj se zavrne;
—
centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG naj se naloži plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba je vložena zoper sodbo Splošnega sodišča, s katero je to zavrnilo tožbo pritožnice zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 25. avgusta 2009 v zvezi s postopkom za razveljavitev med družbama centrotherm Clean Solutions GmbH & Co. KG in Centrotherm Systemtechnik GmbH.
Pritožba pritožnice temelji na teh razlogih:
1.
Z izpodbijano odločbo naj bi se kršila člen 65 Uredbe o blagovni znamki Skupnosti (1) in člen 134(2) in (3) Poslovnika Splošnega sodišča. V skladu s tema določbama naj bi Splošno sodišče moralo upoštevati vse razloge, ki jih je navajala pritožnica.
2.
Poleg tega naj bi bila izpodbijana sodba nezdružljiva s členoma 51(1)(a) in 76 Uredbe o blagovni znamki Skupnosti. V sodbi se nepravilno izhaja iz tega, da je dokazno breme za to, da se je sporna znamka uporabljala tako, da so se ohranile pravice, na pritožnici. Prvič, dejansko naj bi v skladu s členom 76(1) Uredbe o blagovni znamki Skupnosti v postopku za razveljavitev v skladu s členom 51(1)(a) te uredbe veljalo načelo ugotavljanja dejanskega stanja po uradni dolžnosti. Drugič, iz določb in sistematike Uredbe o blagovni znamki Skupnosti, zlasti iz primerjave pravil v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev, ki veljajo v postopku za razveljavitev, in teh, ki veljajo za postopek z ugovorom in postopek za ugotovitev ničnosti, naj bi izhajalo, da v postopku za razveljavitev dokazno breme glede uporabe načeloma ni na imetniku sporne znamke.
Iz tega naj bi zlasti izhajalo, da to, da urad ni upošteval dokaznih sredstev, ker naj bi bili ti prepozni, ni upravičeno.
3.
Splošno sodišče naj bi s tem, ko je nepravilno in v nasprotju s sodno prakso Sodišča domnevalo, da je pojem resne in dejanske uporabe v nasprotju z uporabo, ki je le minimalna, kršilo člen 51(1)(a) Uredbe o blagovni znamki Skupnosti.
4.
Končno naj bi bila trditev urada, ki jo je Splošno sodišče sprejelo, da častna izjava poslovodje pritožnice ni dopustno dokazno sredstvo v smislu člena 78(1)(f) Uredbe o blagovni znamki Skupnost, nepravilna in naj bi bila v nasprotju s samo sodno prakso Splošnega sodišča.
(1) Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti; UL 2009, L 78, str. 1.
Full & Egal Universal Law Academy