3.8.2013
SL
Uradni list Evropske unije
C 225/36
Sodba Sodišča (peti senat) z dne 27. junija 2013 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Højesteret – Danska) – Malaysia Dairy Industries Pte. Ltd proti Ankenævnet for Patenter og Varemærker
(Zadeva C-320/12) (1)
(Približevanje zakonodaj - Direktiva 2008/95/ES - Člen 4(4)(g) - Znamke - Pogoji za pridobitev in ohranitev znamke - Zavrnitev registracije ali neveljavnost - Pojem „slaba vera“ prijavitelja - Seznanjenost prijavitelja z obstojem tuje znamke)
2013/C 225/62
Jezik postopka: danščina
Predložitveno sodišče
Højesteret
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Malaysia Dairy Industries Pte. Ltd
Tožena stranka: Ankenævnet for Patenter og Varemærker
Predmet
Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Højesteret – Razlaga člena 4(4)(g) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95/ES z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaj držav članic na področju znamk (UL L 299, str. 25) – Zavrnitev registracije ali neveljavnost znamke – Pojem „slaba vera“ – Prijavitelj, ki je bil ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko ob vložitvi prijave za registracijo znamke – Neveljavnost registracije plastične steklenice za mleko kot znamke, ker je bil prijavitelj ob vložitvi prijave za registracijo znamke seznanjen s podobno prejšnjo znamko, ki jo v tujini uporablja konkurenčna družba.
Izrek
1.
Člen 4(4)(g) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2008/95/ES z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaj držav članic na področju znamk je treba razlagati tako, da je pojem „slaba vera“ iz te določbe samostojni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vsej Evropski uniji.
2.
Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 je treba razlagati tako, da je treba za ugotovitev obstoja slabe vere avtorja zahteve za registracijo znamke v smislu te določbe upoštevati vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo. Okoliščina, da je avtor te zahteve vedel ali bi moral vedeti, da tretja oseba ob vložitvi zahteve za registracijo v tujini uporablja znamko, ki jo je mogoče zamenjati z znamko, katere registracija se zahteva, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja slabe vere avtorja navedene zahteve v smislu navedene določbe.
3.
Člen 4(4)(g) Direktive 2008/95 je treba razlagati tako, da državam članicam ne dovoljuje uvedbe posebnega varstva tujih znamk, ki bi se razlikovalo od tistega, ki ga določa ta določba in ki bi temeljilo na dejstvu, da je bil avtor zahteve za registracijo znamke seznanjen ali bi moral biti seznanjen s tujo znamko.
(1) UL C 258, 25.8.2012.
Full & Egal Universal Law Academy