SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 8. maja 2013 ( 1 )
Zadeva C‑251/12
Christian van Buggenhout in Ilse van de Mierop (stečajna upravitelja družbe Grontimmo SA)
proti
Banque Internationale à Luxembourg
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal de commerce de Bruxelles (Belgija))
„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 1346/2000 — Postopki zaradi insolventnosti — Izpolnitev obveznosti v korist insolventnega dolžnika — Plačilo tretje osebe upniku insolventnega dolžnika — Nevedenje za začetek postopka zaradi insolventnosti“
I – Uvod
1.
Pri obravnavani zadevi gre za razlago člena 24 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti. ( 2 ) Ta člen ščiti dobro vero tistega, ki zato, ker ne ve za začetek postopka zaradi insolventnosti, obveznost izpolni v korist insolventnega dolžnika, čeprav bi lahko obveznost veljavno izpolnil le v korist upravitelja v tem postopku.
2.
V postopku v glavni stvari stečajna upravitelja od banke zahtevata izplačilo prvotnih sredstev stečajne dolžnice, ki jih je banka zoper predložitev čeka, ki ga je sama izstavila na podlagi navodil stečajne dolžnice, danih pred začetkom stečajnega postopka, že izplačala tretji osebi. Banka ne želi plačati še drugič, tokrat stečajnima upraviteljema, in se v svojo obrambo sklicuje na člen 24 Uredbe št. 1346/2000.
II – Pravni okvir
3.
Člen 24(1) Uredbe št. 1346/2000 določa:
„Izpolnitev obveznosti do dolžnika
(1) Kadar je bila v državi članici izpolnjena obveznost v korist dolžnika, zoper katerega so bili v drugi državi članici uvedeni [začeti] postopki v primeru insolventnosti, čeprav bi morala biti izpolnjena v korist upravitelja v teh postopkih, je oseba, ki jo je izpolnila, obveznosti oproščena, če ni vedela za uvedbo postopkov.“
III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
4.
Association des Copropriétaires du Quartier des Arts pri Tribunal de commerce de Bruxelles je 11. maja 2006 predlagala začetek stečajnega postopka nad družbo GRONTIMMO SA. ( 3 )
5.
Dve družbi sta 22. in 24. maja 2006 zaradi delne izpolnitve obstoječih obveznosti do družbe Grontimmo navedeni družbi izstavili čeka v skupnem znesku 1400000 EUR.
6.
Pri družbi Grontimmo so bili 29. maja 2006 imenovani novi člani uprave. Istega dne sta družbi Grontimmo in KOSTNER DEVELOPMENT INC., ( 4 ) družba po panamskem pravu, ki je bila ustanovljena le malo pred tem, podpisali dogovor, v skladu s katerim je družba Kostner družbi Grontimmo prodala nakupno opcijo po ceni 1400000 EUR. Ta nakupna opcija se je nanašala na delnice družbe po luksemburškem pravu in družbe po nizozemsko-antilskem pravu.
7.
Novi člani uprave družbe Grontimmo so 2. junija 2006 banki Dexia Internationale Luxembourg ( 5 ) poslali nalog za (i) odprtje računa za unovčenje čekov v znesku več kot 1400000 EUR in (ii) izstavitev bančnega čeka DEXIA v znesku 1400000 EUR v dobro družbe Kostner in v breme družbe Grontimmo. Čeka v skupnem znesku 1399900 EUR sta bila 14. junija 2006 izplačana na račun družbe Grontimmo pri toženi banki.
8.
Tribunal de Commerce de Bruxelles je 4. julija 2006 oklicalo začetek stečajnega postopka nad družbo Grontimmo. V skladu z navedbami predložitvenega sodišča je bilo stečajni dolžnici po belgijskem pravu s tem odvzeto upravljanje njenega celotnega premoženja, pri čemer je ta odvzem po samem pravu začel učinkovati od prve ure tega dne. Zlasti tretji dolžniki po belgijskem pravu po tem več niso mogli veljavno izpolniti obveznosti stečajni dolžnici. Stečajna upravitelja sta obvestilo o začetku stečajnega postopka javno objavila le v Belgiji, ne pa tudi v Luksemburgu.
9.
Tožena banka je 5. julija 2006, torej dan po začetku stečajnega postopka, na podlagi naloga, ki ga je od družbe Grontimmo prejela že 2. junija 2006, v dobro družbe Kostner kot plačilo za odstop nakupne opcije izstavila ček v znesku 1400000 EUR. Družba Kostner je ta ček unovčila še istega dne, tožena banka pa je ustrezno obremenila račun družbe Grontimmo.
10.
Stečajna upravitelja družbe Grontimmo sta nato od tožene banke zahtevala, da znesek, ki ga je izplačala družbi Kostner, nakaže na račun družbe Grontimmo. Do tega izplačila naj bi prišlo ob neupoštevanju tega, da je bilo stečajni dolžnici odvzeto upravljanje njenega premoženja, zaradi česar naj bi bilo ta znesek treba vrniti v stečajno maso.
11.
Tožena banka se je sklicevala na člen 24 Uredbe št. 1346/2000, pri čemer je pojasnila, da takrat, ko je v skladu z navodili družbe Grontimmo 5. julija 2006 izstavila in izplačala ček, ni vedela za stečaj te družbe, zaradi česar naj ne bi bila zavezana k vrnitvi zgoraj navedenega zneska v stečajno maso. Stečajna upravitelja sta nato zoper navedeno banko vložila tožbo za plačilo spornega zneska.
IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
12.
Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 26. aprila 2012 prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
1.
„Kako je treba pravilno razlagati pojem ‚izpolnitev obveznosti v korist dolžnika‘ iz člena 24 Uredbe (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000;
2.
ali ga je treba razlagati tako, da vključuje plačilo, ki se upniku dolžnika v stečaju izvede na zahtevo dolžnika, če je oseba, ki je to plačilno obveznost izpolnila za račun in v korist dolžnika v stečaju, to storila, ker ni vedela za stečajni postopek, ki je bil zoper dolžnika začet v drugi državi članici?“
13.
Stečajna upravitelja družbe Grontimmo, Banque Internationale à Luxembourg, belgijska vlada in Evropska komisija so v postopku pred Sodiščem vložili pisna stališča in podali ustne navedbe. Francoska in portugalska vlada sta vložili pisna stališča. Na obravnavi je poleg tega sodelovala tudi nemška vlada.
V – Pravna presoja
14.
Predložitveno sodišče prosi Sodišče za razlago besedne zveze „izpolnitev obveznosti v korist [insolventnega] dolžnika“ iz člena 24 Uredbe št. 1346/2000. Želi izvedeti, ali lahko pod to spada tudi plačilo, ki ni bilo izvedeno insolventnemu dolžniku, ampak po njegovih navodilih njegovemu upniku, in sicer za račun in v korist insolventnega dolžnika.
15.
Preden začnem z razlago člena 24, je to določbo treba umestiti v splošni ureditveni okvir Uredbe št. 1346/2000. S to uredbo je določeno neposredno priznavanje odločb o začetku postopkov zaradi insolventnosti. ( 6 ) S tem avtomatičnim priznanjem se posledice, ki jih pravo države, v kateri se je začel postopek zaradi insolventnosti, določa za ta postopek, razširijo na vse druge države članice. ( 7 ) Ta uredba primarno vsebuje kolizijska pravila glede določitve prava, ki se uporablja, in pristojnega sodišča. Tako člen 4(1) te uredbe določa, da je pravo, ki se uporablja za učinke postopkov zaradi insolventnosti, pravo države članice, na katere ozemlju se je postopek začel.
16.
Z začetkom postopka zaradi insolventnosti insolventni dolžnik po pravu držav članic praviloma izgubi pravico do upravljanja in razpolaganja s svojim premoženjem. S tem izgubi tudi pravico do sprejetja izpolnitve: dolžnik insolventnega dolžnika (tretji dolžnik) obveznosti ne more več veljavno izpolniti insolventnemu dolžniku. Če tretji dolžnik kljub temu obveznost izpolni insolventnemu dolžniku, s tem ni prost obveznosti. Na to izpolnitev se ni mogoče sklicevati zoper upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ki je odslej pristojen za sprejetje izpolnitve. Tako je tretji dolžnik v tem primeru načeloma zavezan k ponovni izpolnitvi, in sicer upravitelju v postopku zaradi insolventnosti.
17.
Ker je z Uredbo št. 1346/2000 določeno avtomatično priznavanje učinkov začetka postopka zaradi insolventnosti v vseh državah članicah, so tretji dolžniki izpostavljeni nevarnosti, da zato, ker ne vedo za začetek postopka v drugi državi članici, obveznost izpolnijo napačni osebi. Ta nevarnost je glede začetkov postopkov zaradi insolventnosti v drugih državah članicah posebej velika, saj je za tretjega dolžnika komaj mogoče, da bi imel dnevno ažuren pregled nad začetki postopkov v vseh drugih državah članicah. Tretji dolžnik se zlasti ne more enostavno omejiti na upoštevanje objavljenih obvestil o začetku postopka zaradi insolventnosti, saj v tej uredbi ni določena obveznost, da se obvestilo o začetku postopka zaradi insolventnosti objavi v vseh državah članicah. Tako tudi v obravnavani zadevi v Luksemburgu ni bilo objavljeno obvestilo o začetku stečajnega postopka nad družbo Grontimmo.
18.
V teh okoliščinah gre pri členu 24 za zaščito tretjih dolžnikov, ki po začetku postopka zaradi insolventnosti v dobri veri izpolnijo obveznost v nasprotju z novim pravnim položajem. ( 8 ) V Uredbi št. 1346/2000 je za zaščito oseb, ki, ne da bi vedele za začetek tujih postopkov, obveznost izpolnijo dolžniku, ko bi jo v bistvu morale izpolniti tujemu upravitelju, določeno, da je s tako izpolnitvijo oseba prosta obveznosti. ( 9 )
19.
Po mojem mnenju spadajo na področje uporabe člena 24 Uredbe št. 1346/2000 ne le izpolnitve insolventnemu dolžniku, pri katerih gre za neposredno plačilo ali za neposredno naklonitev druge premoženjske koristi insolventnemu dolžniku, ampak na splošno tudi naklonitve tretjim osebam, če tretji dolžnik to stori po navodilih insolventnega dolžnika in za njegov račun. Tudi te naklonitve je treba opredeliti za „izpolnitev obveznosti v korist insolventnega dolžnika“ v smislu člena 24 Uredbe št. 1346/2000. To izhaja tako iz jezikovne razlage kot iz smisla in namena člena 24 te uredbe.
A – Besedilo
20.
Tožeči stranki v postopku v glavni stvari ter belgijska, nemška in portugalska vlada menijo, da bi bilo treba pojem „izpolnitev obveznosti“ razlagati tako, da bi zajemal tudi izplačila, ki jih po navodilih insolventnega dolžnika ( 10 ) oziroma z njegovim soglasjem ( 11 ) v dobro upnika insolventnega dolžnika opravi banka (tretja dolžnica).
21.
Besedilo člena 24 Uredbe št. 1346/2000 taki razlagi ne nasprotuje. To med drugim še toliko bolj velja za angleško, francosko, špansko in italijansko različico te uredbe, ki govorijo o „izpolnitvi obveznosti v korist dolžnika“. ( 12 ) Za izpolnitev pogodbene obveznosti v korist insolventnega dolžnika namreč ne gre le takrat, ko insolventni dolžnik denarni znesek ali kako drugo premoženjsko korist prejme neposredno in ima tako z izpolnitvijo, figurativno povedano, neposredno nekaj v rokah.
22.
Glede na splošni pomen besed gre namreč za „izpolnitev obveznosti v korist dolžnika“ vsekakor tudi takrat, ko tretji dolžnik z naklonitvijo tretji osebi izpolni ravno obveznost, ki jo ima do insolventnega dolžnika. Če je na primer obveznost, ki jo ima do insolventnega dolžnika, ravno v tem, da tretji osebi preda neko stvar, potem se ta obveznost do dolžnika izpolni ravno s predajo te stvari tretji osebi.
23.
In tudi s širšega vidika je mogoče tako naklonitev tretji osebi šteti za izpolnitev v korist insolventnega dolžnika. Kajti če je insolventni dolžnik v razmerju do tretje osebe zavezan k ustrezni dajatvi, na primer k plačilu kupnine, je insolventni dolžnik z izpolnitvijo tretji osebi prost svoje obveznosti. Naklonitev tretjega dolžnika tretji osebi tako tudi v tem smislu učinkuje „v korist“ insolventnega dolžnika. To je tako tudi v obravnavani zadevi: izplačilo družbi Kostner je bilo izvedeno „v korist“ družbe Grontimmo, saj je bila ta družba s tem prosta obveznosti plačila kupnine, ki jo je imela do družbe Kostner.
24.
V nemški različici Uredbe je v členu 24 uporabljena besedna zveza „wer an einen Schuldner leistet“ (kdor obveznost izpolni dolžniku). Dobesedni prevod na primer v francoščino bi se glasil „celui qui exécute une obligation à l’égard du débiteur“. Nemška različica bi tako lahko bila ožja kot druge jezikovne različice, ki uporabljajo izraz „v korist dolžnika“. Ampak predlagana razlaga zadevne določbe je vsekakor možna tudi na podlagi besedne zveze, uporabljene v nemški različici, to je „wer an einen Schuldner leistet“. Na podlagi splošnega jezikovnega razumevanja gre pri naklonitvi za „izpolnitev obveznosti“ takrat, ko se naklonitev opravi v zvezi s konkretnim dolžniškim razmerjem. Zato gre z jezikovnega vidika za „izpolnitev obveznosti v korist dolžnika“ tudi takrat, ko tretji dolžnik naklonitev tretji osebi opravi zaradi dolžniškega razmerja, ki obstaja med njim in insolventnim dolžnikom. Zaradi tega dolžniškega razmerja gre pri naklonitvi za izpolnitev v korist insolventnega dolžnika.
25.
To razlago člena 24 Uredbe št. 1346/2000 potrjuje tudi uvodna izjava 30 te uredbe, iz katere izhaja, da pojem izpolnitve obveznosti iz člena 24 ne pokriva le plačila, ampak tudi druge vrste izpolnitve obveznosti v korist insolventnega dolžnika.. ( 13 ) V nasprotju s plačilom insolventnemu dolžniku pa za izpolnitev obveznosti v njegovo korist ni nujno treba, da je opravljena neposredno njemu.
26.
Ali je tako dolžniško razmerje med tretjim dolžnikom in insolventnim dolžnikom obstajalo, je treba ugotoviti, kot je pravilno navedla nemška vlada, glede na nacionalno pravo. Vendar je res, da se v obravnavani zadevi zdi, da ni nobenega razloga za to, da bi se ugotovilo, da tako razmerje ni obstajalo. Tretja dolžnica (tožena banka) je z izplačilom tretji osebi (družba Kostner) stečajni dolžnici (družba Grontimmo) izpolnila obveznost iz pogodbe med njo in stečajno dolžnico. Kajti tožena banka je bila pogodbeno zavezana, da bo po navodilih družbe Grontimmo sredstva na računu izplačala njej ali tretjim osebam ali da bo – kot tukaj – v breme računa izstavila in unovčila čeke. V obravnavani zadevi je tožena banka z izstavitvijo in unovčitvijo čekov želela izpolniti svojo obveznost do družbe Grontimmo.
27.
Po mojem mnenju torej besedilo člena 24 Uredbe št. 1346/2000 vsekakor pokriva položaj, kakršen je ta v obravnavani zadevi, ne da bi bilo to določbo treba širše razlagati. Pri izstavitvi in unovčitvi čekov v breme računa družbe Grontimmo in v dobro družbe Kostner gre za izpolnitev obveznosti tožene banke do njene stranke, insolventnega dolžnika.
B – Teleološka razlaga
28.
Kot je že bilo navedeno, je v Uredbi št. 1346/2000 določeno avtomatično priznavanje v drugi državi članici začetega postopka zaradi insolventnosti, ne da bi bila hkrati določena obveznost objave obvestila o začetku postopka v vseh državah članicah. V teh okoliščinah gre pri členu 24 za zaščito tretjih oseb, ki po začetku postopka zaradi insolventnosti v nasprotju z novim pravnim položajem v dobri veri še izpolnijo obveznost insolventnemu dolžniku, ki ni več pristojen za sprejetje izpolnitve. Dobroverne tretje osebe ne bi smele biti primorane k dvakratni izpolnitvi obveznosti – drugič upravitelju v postopku zaradi insolventnosti.
29.
Potreba po zaščiti dobrovernih tretjih oseb, ki so obveznost do insolventnega dolžnika na podlagi njegovega navodila izpolnile z naklonitvijo tretji osebi, se v tem oziru ne razlikuje od potrebe po zaščiti tretjih oseb, ki so obveznost izpolnile neposredno insolventnemu dolžniku. Kajti v obeh primerih ravna tretji dolžnik v skladu s svojo pogodbeno obveznostjo do insolventnega dolžnika, ker ne ve ničesar o njegovi insolventnosti.
30.
To potrjuje tudi dejansko stanje v obravnavani zadevi. Če banka ne ve za začetek stečajnega postopka nad premoženjem svoje stranke v drugi državi članici, ni mogoče najti razloga, zakaj bi bila, če v skladu z obveznostjo izstavitve in unovčitve čekov, ki jo je veljavno prevzela še pred začetkom stečajnega postopka, sredstva na računu stečajne dolžnice, ne vedoč za njeno insolventnost, izplača tretji osebi, v slabšem položaju, kot če bi ta znesek izplačala neposredno stečajni dolžnici.
31.
Predložitveno sodišče v zvezi s tem upravičeno opozarja na to, da od banke ni mogoče pričakovati, da bo pred izvršitvijo izplačilnih nalogov tujih strank dnevno preverjala objave obvestil o insolventnosti v drugih državah članicah ali zahtevala potrdilo o neobstoju postopka zaradi insolventnosti, ki bi tako ali tako veljalo le za dan njegove izdaje. Kot so pravilno navedle nekatere države članice, bi drugačna razlaga zelo škodila čezmejnemu plačilnemu prometu.
32.
To, da bi v obravnavani zadevi lahko konkretno šlo za posel, s katerim je stečajna dolžnica morebiti s škodljivim ali goljufivim namenom zmanjšala stečajno maso, ne upravičuje ozke razlage člena 24 Uredbe št. 1346/2000 v škodo tožene banke. Kajti s to določbo naj bi bila varovana ravno njena dobra vera. Če bi tožena banka vedela za protipravno razpolaganje stečajne dolžnice, tako ali tako ne bi bila v dobri veri in na podlagi člena 24 te uredbe ne bi imela nobenih pravic.
33.
Tudi argument Komisije, da naj bi se s predlagano razlago omogočalo zmanjšanje stečajne mase, ni prepričljiv. V tem oziru ni nobene razlike, ali insolventni dolžnik maso zmanjša tako, da si pusti izplačati sredstva s svojega računa in nato ta znesek v gotovini plača tretji osebi, od katere ni mogoče zahtevati vrnitve tega zneska, ali pa plačilo opravi prek banke. V obeh primerih je kršeno nacionalno pravo, zaradi česar je insolventnega dolžnika treba preganjati po kazenskopravni ali kaki drugi poti. Vendar pa ni mogoče najti nobenega razloga, zakaj bi bila banka odgovorna le v drugem primeru.
34.
Glede mnenja Komisije, da je nacionalno pravo tisto, ki določi, ali vsebuje določbo glede dobre vere, v skladu s katero je lahko banka v položaju, kot je ta iz obravnavane zadeve, oproščena od obveznosti plačila, je treba ugotoviti, da to nasprotuje usklajevalnemu namenu člena 24 Uredbe št. 1346/2000. V nasprotju z drugimi določbami te uredbe člen 24 namreč ne napotuje na nacionalno pravo, ampak vsebuje samostojno materialnopravno ureditev, ki jo je treba enotno uporabljati v vseh državah članicah. Zato je tudi nujna samostojna razlaga te določbe na ravni Unije, kot je bila predstavljena.
35.
Končno Komisija meni, da je treba člen 24 kot izjemo od načela avtomatičnega priznavanja odločbe o začetku postopka tako ali tako ozko razlagati. Vendar pa ta argument v obravnavani zadevi ni prepričljiv, saj predlagana razlaga temelji na besedilu določbe in pri njej ne gre – kot meni Komisija – za nedopustno široko razlago.
VI – Predlog
36.
Zato Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje odgovori:
Pri plačilu upniku insolventnega dolžnika gre za izpolnitev obveznosti „v korist dolžnika“ v smislu člena 24 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti, če je bilo to plačilo opravljeno za izpolnitev obveznosti do insolventnega dolžnika.
( 1 ) Jezik izvirnika: nemščina.
( 2 ) UL L 160, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 19, zvezek 1, str. 191– 208.
( 3 ) V nadaljevanju: Grontimmo.
( 4 ) V nadaljevanju: Kostner.
( 5 ) Sedaj Banque Internationale à Luxembourg, v nadaljevanju: tožena banka.
( 6 ) Glej uvodno izjavo 22 Uredbe št. 1346/2000.
( 7 ) Glej uvodno izjavo 22 Uredbe št. 1346/2000.
( 8 ) Glej uvodno izjavo 30 Uredbe št. 1346/2000.
( 9 ) Prav tako glej uvodno izjavo 30 Uredbe št. 1346/2000.
( 10 ) Belgijska in portugalska vlada ter tožeči stranki iz postopka v glavni stvari.
( 11 ) Nemška vlada.
( 12 ) „Exécution au profit du débiteur“, „where an obligation has been honoured in a Member State for the benefit of a debtor“, „ejecución a favor del deudor“ in „prestazioni a favore del debitore“.
( 13 ) M.Virgós in E. Schmit, Erläuternder Bericht zu dem EU-Übereinkommen über Insolvenzverfahren, deutsche Fassung nach Überarbeitung durch die Gruppe der Rechts- und Sprachsachverständigen, Der Rat der Europäischen Union, Doc. 6500/1/96 REV 1, točka 187.
Full & Egal Universal Law Academy