31.3.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 98/13
Pritožba, ki jo je 16. januarja 2012 vložila Abbott Laboratories zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. novembra 2011 v zadevi T-363/10, Abbott Laboratories proti Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
(Zadeva C-21/12 P)
2012/C 98/21
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Pritožnica: Abbott Laboratories (zastopnika: R. Niebel in C. Steuer, odvetnika)
Druga stranka v postopku: Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli)
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
—
razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 15. novembra 2011 v zadevi T-363/10;
—
razveljavi odločbo prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 9. junija 2010 v zadevi R 1560/2009-1 v zvezi z registracijo znamke Skupnosti št. 008 448 251 RESTORE;
—
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) naložilo plačilo stroškov postopka.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba zoper navedeno odločbo Splošnega sodišča temelji v bistvu na teh pritožbenih razlogih:
1.
Prvič, pritožnica Splošnemu sodišču očita izkrivljanje dejstev oziroma dokazov. Splošno sodišče naj bi napačno izhajalo iz tega, da je splošno znano dejstvo, da ima beseda „restore“ neposredni medicinski pomen. V postopku naj bi bilo nesporno le, da se prevod besede „restore“ glasi „popraviti“. Iz tega pa naj ne bi bila razvidna povezava z medicino. Ker naj bi Splošno sodišče svojo ugotovitev utemeljilo z izvlečki iz slovarja, naj bi šlo za izkrivljanje dokazov. Iz izvlečkov naj bi bilo razvidno, da beseda „restore“ sama po sebi nima medicinskega pomena, ampak gre za večpomenski izraz, ki ga je mogoče glede na različne okoliščine razumeti na več načinov. Tako naj ne bi bilo mogoče šteti, da je ta pomen besede splošno znano dejstvo, ki ga izjemoma ni treba dokazovati.
2.
Drugič, pritožnica navaja kršitev člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je glede znamke RESTORE odločilo, da ima zgolj opisen značaj. Uporaba člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 naj bi predpostavljala, da morajo biti prijavljeni znaki na trgu namenjeni „za označitev“ vrste itd. proizvodov. V skladu s sodno prakso Sodišča mora biti opisno sporočilo „očitno“ razvidno iz prijavljenega znaka, beseda pa mora biti sama po sebi opisna.
Iz samega glagola „restore“ naj ne bi bila razvidna vrsta, kakovost ali namen prijavljenih proizvodov. Glagol „restore“ naj bi pridobil opisno funkcijo le v povezavi z enim ali več samostalniki (na primer „restore one’s health“). Če se predpostavlja, da je iz okoliščin razvidna povezava z medicino, to v skladu s sodno prakso Sodišča ne zadostuje, ker naj bi bil za to povezavo potreben učinek prenesene rabe v smislu prizadevanja za razlago. Razumevanje v medicinskem smislu je možno le z dodajo besed kot je „health“, česar pa tu ni. Tako odbor za pritožbe kot tudi Splošno sodišče naj bi namesto prijavljene znamke RESTORE preučila znamko RESTORE SOMEONE’S HEALTH.
3.
Tretjič, pritožnica navaja kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Odbor za pritožbe naj bi z uporabo napačnega pravnega merila ugotovil, da je znamka RESTORE brez slehernega razlikovalnega učinka in je zato registracijo znamke nepravilno zavrnilo. Pritožnica meni, da sta odbor za pritožbe in Splošno sodišče prav tako zanikala sleherni razlikovalni učinek prijavljene znamke RESTORE glede na domnevno opisnost znamke. Temu se nasprotuje že v navedbah v okviru drugega pritožbenega razloga.
Tudi „podredna obrazložitev“ neobstoja slehernega razlikovalnega učinka (točke od 52 do 54) naj ne bi utemeljila sodbe. Pri ugotovitvah naj bi šlo za tavtološko ponovitev argumenta, da opisna znamka nima nikoli razlikovalnega učinka. Proti opisnemu značaju naj bi govorilo tudi, da javnost na medicinskem proizvodu naj ne bi pričakovala opisa delovanja, niti z eno samo besedo.
4.
Četrtič, pritožnica navaja kršitev člena 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009. Odbor za pritožbe naj bi odločitev v bistvu oprl na izvlečke iz slovarja, ki pritožnici niso bili dostopni in glede katerih tako ni bila zaslišana. Zato naj bi šlo za kršitev pravice do izjave, ker je v skladu s sodno prakso Sodišča odločitev mogoče utemeljiti le z okoliščinami, o katerih so se stranke lahko izjavile. V skladu s sodno prakso Sodišča bi odbor za pritožbe moral sporočiti dejstva, ki jih je po uradni dolžnosti zbral in jih želi uporabiti za utemeljitev svoje odločitve, da se je mogoče glede njih opredeliti. V zvezi s tem odbor za pritožbe v odločilnem trenutku postopka ni predložil izvlečkov iz slovarja in je tako kršil pravico do izjave.
5.
Petič, pritožnica graja kršitev načela enakega obravnavanja. Odbor za pritožbe naj v nasprotju s sodno prakso Sodišča ne bi upošteval prejšnjih registracij in registracijskega postopka. Pritožnica pri tem ne spregleda, da je to načelo pogojeno z zakonitim ravnanjem. Le sklicevanje na to načelo pa naj ne bi zadoščalo za izključitev načela enakega obravnavanja. Nasprotno, natančno bi bilo treba obrazložiti, zakaj se je izhajalo iz dejstva, da so prejšnje registracije nezakonite.
Full & Egal Universal Law Academy