3.3.2012
SL
Uradni list Evropske unije
C 65/10
Pritožba, ki jo je Gino Trevisanato vložil 17. januarja 2012 zoper sodbo Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 13. decembra 2011 v zadevi T-510/11, Gino Trevisanato proti Evropski komisiji
(Zadeva C-25/12 P)
2012/C 65/20
Jezik postopka: italijanščina
Stranki
Pritožnik: Gino Trevisanato (zastopnik: L. Sulfaro, odvetnik)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predloga
—
Sklep sedmega senata Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2011 v zadevi T-510/11, naj se razveljavi in naj se razglasi dopustnost in pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o pritožbenih predlogih vloženih v okviru pritožbe zaradi nedelovanja, ki jo je v skladu s členom 265(3) PDEU zoper Komisijo vložila tožeča stranka;
—
kot posledica ugoditvi navedenim pritožbenim predlogom naj se, primarno, presodi o utemeljenosti pritožbe in naj se stranki, ki s svojimi predlogi ne uspe, naloži plačilo stroškov, ali, podredno, naj se zadeva vrne Splošnemu sodišču, da o njej odloči.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
V utemeljitev pritožbe pritožnik navaja tri pritožbene razloge:
Pritožnik zlasti trdi, da sklep vsebuje veliko napako zaradi izkrivljanja njegovih predlogov. Pritožnik naj namreč Splošnemu sodišču ne bi predlagal naj ugotovi nedelovanje Komisije, ker nezakonito ni sprejela stališča, kot obrazloženo mnenje v smislu člena 258 PDEU o neustreznem prenosu Direktive 98/59/CE (1) v zvezi s kolektivnimi odpusti v italijanski pravni red, kot izhaja iz sklepa. Pritožnik naj bi namreč Splošnemu sodišču predlagal, naj ugotovi nezakonito nedelovanje Komisije, ki je pristojna za opredelitev in vročitev pritožniku pravno zavezujočih stališč v zvezi z vprašanjem, ki je bilo štiri leta po prvi vložitvi ponovno vloženo s pozivom z dne 11. julija 2011 glede tega, ali imajo vodilni zaposleni v Italiji pravico do varstva na podlagi Direktive 98/59/ES v zvezi s kolektivnimi odpusti ali ne, pravico ki je italijanska sodišča pritožniku, ki je žrtev tovrstne prekinitve delovnega razmerja s strani družbe IBM v Italiji, niso priznala.
Splošno sodišče naj bi dalje storilo napako s tem ko se je razglasilo za nepristojno, pri čemer se je opiralo na sodno prakso iz sklepa Sodišča z dne 26. oktobra 1995 v združenih zadevah Pevasa in Inpesca (C-199/94 P in C-200/94 P). Ta sodna praksa naj ne bi bila upoštevna za obravnavani primer, saj ta temelji na dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od dejanskega stanja navedenega sklepa.
Splošno sodišče naj bi nazadnje kršilo svoj Poslovnik in člen 47 Listine o temeljnih pravicah, s tem da pritožbe ni vročilo drugi stranki v postopku in objavilo povzetka pritožbe v Uradnem listu, in s tem da o zadevi ni obvestilo generalnega pravobranilca.
(1) UL L 225, str. 16.
Full & Egal Universal Law Academy